Nisem proti takšnim in drugačnim sistemom, sploh varnostnim. A menim, da morajo delovati zanesljivo. Ne tako, da v petini (ali še več) primerov napačno zaznajo hitrostno omejitev. Pomislite, koliko nesreč bi bilo, če bi bil aktivni ohranjevalnik hitrosti (radarski tempomat) podobno nezanesljiv. Najmanj nadležno je, če mi pred nosom avtomobil kaže omejitev 40, navigacija pa 50 kilometrov na uro. Kateri verjeti, ko poti ne poznate in niste bili pozorni na prometne znake, ker zaupate »avtomatiki?« Če upoštevate višjo omejitev, vas zlahka kaznujejo, medtem ko upoštevanje nižje sproža navale besa voznikov za vami. Bog, ne daj, da sistem slučajno »ujame« omejitev 30 kilometrov na uro, čeprav se vozite po regionalni cesti.

To sploh ni nemogoče. Zadnje čase opažam, da vse več avtomobilov zazna prometni znak za najnižjo omejitev, ki sicer velja na cestišču pravokotno na tistega, po katerem vozim. Če bi bil sistem za prepoznavo s kamero povezan z navigacijo, bi zlahka preprečil takšne napake. Zaznal bi, da voznik ni zavil na cesto z omejitvijo, in zato ta omejitev ne velja. Noben avtomobil, ki sem ga vozil od vpeljave tega sistema, prav tako ne upošteva naše posebnosti, da morebitna hitrostna omejitev preneha veljati za križiščem. Napaka je žal večplastna, saj nikjer ni znaka za konec omejitve, in če se ne pojavi nov znak za hitrostno omejitev, lahko zvočno opozarjanje traja zelo dolgo. Rešitev je preprosta: upoštevanje posebnosti v cestnoprometnih predpisih ali vsaj večja osredotočenost na omejitve, zapisane v navigacijskih storitvah (pod pogojem, da je ta v vozilu).

A še bolj kot to me moti rigoroznost sistema. Števec hitrosti vedno kaže nekaj kilometrov več, kot vozimo v resnici. Zaradi tega ni nikakršne potrebe po opozarjanju že pri minimalni prekoračitvi hitrosti. Ne potrebujem piskanja, ko vozim 62, 92, 102 ali 132 kilometrov na uro. Ne recite, da je tako zato, ker na ta način sistem preprečuje kršitve predpisov. To bi bilo mogoče le, če bi sistem potem prevzel odgovornost v primeru napačnega prikaza omejitve hitrosti. Tako pa ne gre. Polna odgovornost za vse je še vedno na plečih voznika.

Zapovedan ni samo sistem, temveč tudi to, kako naj deluje. Za stalno ga ni mogoče izklopiti, čeprav ne izključujem možnosti, da se bodo prej ali slej (če se še niso) pojavili »mojstrovalci« s primernimi rešitvami. Izklopiti ga je mogoče le za čas vožnje in še to v večini primerov z možnostjo, ki se nahaja nekje globoko v menijski strukturi sistema. A ker se ob vsakem zagonu vedno znova ponastavi, ga večinoma pustimo, da nam »kravžlja« živce. Mar ne?

Ne dvomim, da so takšni sistemi dobrodošli, potrebni in morajo biti del obvezne opreme. Toda ker niso dodelani tako, kot bi morali biti ali kot bi pričakovali, bi morali omogočiti, da jih izklopimo za toliko časa, kot želimo. Trenutno je namreč nemogoče voziti po pravilih in pričakovati, da se nadležni piskač niti enkrat ne bo oglasil!

The post NEDELJSKI NASVET: Navadite se na bolj piskajočo kabino! appeared first on Tehnozvezdje.