Tudi če si še niste omislili novega avta, ki je (kot model) prišel v prodajo v razdobju zadnjega leta, verjetno veste, da bi se na vsaki vožnji z njim ukvarjali z izklapljanjem enega od asistenčnih sistemov. Tistega, ki zaradi nekoliko drugačnih cestnoprometnih pravil in drugih razlogov v Sloveniji ne deluje najbolj zanesljivo, in je tudi sicer preveč birokratsko zastavljen. A bi ga lahko z nekaj tolerance in pomoči naprednih algoritmov, da ne rečem umetne inteligence, zlahka prilagodili v povsem znosnega ter morda celo dosegli cilj, ki so si ga z njim zastavili – znižati hitrost vožnje pri večini voznikov. (Pri čemer razmišljam o tehnični plati, ki bi bila morda možna samo s »sodelovanjem« politike.)
Asistenčni sistem je seveda piskanje ob prekoračitvi vsakokratne omejitve hitrosti. Ko kamera in prepoznava na osnovi njene slike »zagledata« npr. znak za začetek vasi oz. mesta ali za določeno omejitev (30, 40, 60, …, km/h), sistem takoj začne piskati, če vozimo prehitro. In tako vedno znova, ko presežemo dovoljeno hitrost, pri čemer upošteva meritev samega avtomobila, torej tisto, kar voznik vidi na zaslonu, ne denimo podatkov na osnovi satelitskega sistema (GPS-a). Piskanje zelo hitro postane močno nadležno in iščemo način, kako ga izključiti. Nekateri avti dopuščajo izklop s pritiskom ali držanjem ene tipke, najsi bo fizične ali zaslonske –, pri drugih pa je obvezno treba globoko v izbirnike za utišanje, ki je povrh vsega začasno, velja namreč samo do takrat, ko avto »ugasnemo.« Ob naslednjem zagonu se nepriljubljeni asistenčni oz. varnostni sistem znova aktivira.
Prva težava tega sistema, vsaj zame, je v tem, da se drži omejitve kot najhujši birokrat. Pravzaprav bolj strogo kot policija in redarji, ko dejansko izrekajo kazni za prehitro vožnjo. V tem je pravzaprav podoben tistim prikazovalnim tablam Vi vozite, ki jih srečujemo po vaseh. Pri teh ravno tako pogrešam nekaj postopnosti in vzpodbudnega tona. Če po njeni meritvi peljem s hitrostjo 51 km/h, že prikaže »Prehitro!« in žalostni emotikon. Namesto da bi denimo od 55 km/h navzdol kazala nekaj v slogu, »Samo še malo znižaj« ali »Blizu pravilni hitrosti.« Enako sistem v avtu. Če ne zavrem takoj na ali pod 50 km/h po njegovih podatkih oz. če nastavim regulator hitrosti na 55 km/h, kar je znotraj toleranc zaresnih meritev in verjetno po GPS-u kakšen km/h manj, že obtožujoče piska. Nekaj navidezne prekoračitve, ki to v resnici sploh ne bi bila, bi torej morala zadeva dopuščati, in bi bilo takoj bolje.
Zavod Varna pot, Agencija za varnost prometa in Policija so ob začetku šolskega leta opozorili starše na pomembnost kvalitetnih ter pravilno nameščenih otroških avtosedežev pravilne velikosti, v katerih morajo biti otroci tudi dobro (tesno) pripeti. Pri tem naj ne delajo razlik med daljšimi in krajšimi potmi, kajti največ nesreč se zgodi ravno v domačem okolju.
Nekateri so mnenja, da bi sistem dobro deloval šele, če bi opravili poenotenje znakov oz. pravil po celotni Evropi (no, Evropski uniji, pričakovati širšo uskladitev bi bilo vendarle preveč optimistično). Kajti zdaj poleg fantomskih omejitev – včasih kamere vidijo znake, ki jih v resnici ni, in podobno – še posebej v Sloveniji temu »pomočniku« dela preglavice pravilo, da križišče izniči prej z znakom zapovedano omejitev. In tako vztraja pri denimo 60 km/h, čeprav smo na cesti, ki dovoljuje vožnjo do 90 km/h. Vseeno mislim, da bi se tudi z obstoječimi predpisi in njihovimi variacijami dalo izdelati dobro delujoč sistem, če bi uporabili ščepec zdaj tako razvpite umetne inteligence.
Avti bi morali imeti v jedru tega vgrajen algoritem, ki spremlja, kaj se dogaja, in opozarja smiselno, ne vsakič znova kot zoprn nadzornik. Tudi če enaka hitrostna omejitev vztraja dlje časa, denimo 50 km/h skozi naselje ali 130 km/h po avtocesti, se hitrost zaradi prometa in različnih ovir lahko neprestano spreminja. In tako je voznik zdaj malce na 50 km/h, potem pod, pa spet nad, še bolj poudarjeno je to lahko na avtocesti, kjer sploh ni ravno konstantnega tempa ob gostem prometu. »Nadzornik« pa bi lahko upošteval parametre, kot so, da imam nastavljen regulator hitrosti in ne bo presegel omejitve za več od tiste tolerance, o kateri sem prej razglabljal, kako se hitrost spreminja in do kakšnih nivojev, kdaj je nazadnje piskal (za malenkostno prekoračitev), navsezadnje tudi moj slog vožnje. In temu primerno bi lahko prilagajal opozarjanje. S tem bi piskal takrat, ko bi bilo res potrebno, ko bi zaznal večje odstopanje od omejitve in tega, kar običajno počnem, predvsem pa ne bi, po domače povedano, »težil za vsak d*.«
Dvomim sicer, da bodo proizvajalci kdaj v bližnji prihodnosti opozarjanje na prekoračitev hitrosti prilagodili na tak način, morda bo kakšna izjema iz prestižnega cenovnega razreda, kajti pravilom EU najlažje in po liniji najmanjšega odpora zadostijo tako, da avto pač piska vedno in povsod. Če se vozniki (in sopotniki) pritožujejo, se proizvajalci vedno lahko izgovorijo na zakonodajalce v Bruslju, češ, oni so nam to naložili in moramo izvajati. Seveda tudi od slednjih ne pričakujem kakšne spremembe pravi v smeri, da bi postala bolj življenjska. Povsem možno je, da zdajšnja celo ne omogočajo implementacije mojih predlogov, čeprav mislim, da ne bi nič odvzela glede varnosti, močno pa bi prispevala k zmanjšanju negodovanja voznikov.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Od pesniškega rondoja pa do melja v MB mi vsi novi avti kažejo 40. Pri vsej tej tehnologiji bi se lahko naučili da je tam 110!