Koofr je povsem polnovredna ustreznica omenjenim, ima seveda nekatere svoje posebnosti, v določenih pogledih neizbežno zaostaja (najbolj očitno denimo pri pregledovanju in iskanju fotografij), toda v drugih je v prednosti (sploh pri »zaklepanju« dostopa do določenih datotek in delno tudi pri sinhronizaciji z različnih mest oz. diskov). V osnovi lahko vanj dostopate prek brskalnika, na voljo pa so seveda tudi aplikacije za mobilne naprave (Android, iOS, EMUI/HarmonyOS) in integracija z namizjem oz. upraviteljem datotek na računalniku (Windows, MacOS, Linux). Od teh sem preizkušal androidno aplikacijo in integracijo v okolju Windows. Slednja ni nujna, če želite zgolj odlagati datoteke, za oddaljeno varnostno kopijo (denimo z zunanjega diska). Pri tem sicer ni najbolje vsakič znova povleči celotne mape z diska v Koofr, saj ta ne bo prepoznal datotek, ki jih že ima naložene, ampak jih bo podvojil z dodatki v imenih. Lahko pa kasneje uporabite orodje za iskanje in brisanje tovrstnih datotek.

Najprej vas, kot povsod drugod, čaka odpiranje uporabniškega računa. Predlagam, da ga ustvarite neodvisno od Googla (sicer obstaja tudi ta možnost), četudi z e-poštnim računom Gmail (še raje pa s kakšnim drugim). Pri kateri od kasnejših prijav vas utegne »doleteti« dvostopenjska avtentikacija, prepisati boste morali kodo, ki jo boste dobili v e-poštni nabiralnik. Na telefonu lahko nato za vstopanje nastavite biometrično odklepanje.

Samo okolje, ki pozdravi uporabnika, najsi bo v spletnem »kufru« ali v aplikaciji, je dokaj špartansko. Nič načičkanega, niti kakšne moderne, minimalistične grafike, zgolj seznam map z dokaj staromodnimi ikonami v enem od dveh pogledov (če bi izhajali iz okenskega Raziskovalca bi bili ustreznici Vsebina in Velike ikone). Lahko pa izberete temno ozadje namesto svetlega (nagl. Dark Mode). Na voljo so štirje razdelki, poleg datotek še nedavno (tu so nazadnje spremenjene datoteke oz. mape, deljeno, kjer so prikazane mape v skupni rabi, in iskalnik. V zgornjem izbirniku pa najdete še druge možnosti, kot sta sef (Koofr Vault) za zaklenjene vsebine in povezava z drugimi, v uvodu omenjenimi shrambami (Poveži). Datoteke je, kakopak, mogoče odpirati neposredno tam, jih prenesti na napravo in pridobiti povezavo za deljenje. Koofr se, jasno, umesti tudi med aplikacije, s katerimi je mogoče deliti denimo fotografije, torej se lahko zadeve lotite s tiste strani, ni treba odpirati aplikacije zanj. V brskalniku lahko za delo z datotekami te »izberete« s klikom na kvadratek pred njimi, lahko pa uporabljate klasično metodo z desnim gumbom na miški. Mala sprememba, ki bi jo opravil pri dizajnu, je prikaz zasedenosti prostora levo spodaj. Tega namreč prekrije pasica, ko se nalagajo nove datoteke, in potem takrat ni vidno, kako se shramba polni.  

Drugačno sihroniziranje  

Princip pri »dodajanju« shrambe v datotečni sistem računalnika je nekoliko drugačen kot ga poznajo ostali, razen prvega dela, v katerem je treba namestiti ustrezen program, in se vpisati v uporabniški račun. Tam nato večina ponudnikov da možnost, katere mape želite imeti sinhronizirane in na kakšen način (ali »polno« z dejanskim zapisovanjem/kopijo datotek na disku ali tako, da zgolj vidite imena datotek, ki so v oblaku, prenesejo pa na zahtevo, ob odpiranju), mesto shranjevanja na disku pa določi že kar privzeto, čeprav se to da spremeniti (vsaj v začetni fazi, lahko pa to zamudite in ste nato obsojeni na lokacijo, ki jo je določil sistem). Koofr omogoča več tovrstnih povezav. Pri tem uporabnik najprej izbere mapo na enem od diskov v računalniku in jo potem poveže z mapo v Koofru – obe lahko že kaj vsebujeta ali pa tudi ne – nakar se vsebine sinhronizirajo v obe smeri. Prednost tega principa, četudi se zdi nekoliko bolj neroden oz. ne tako zelo uporabniško prijazen, je v tem, da ni treba vsega iz oblaka »odlagati« na isti disk, lahko je razpršeno na več koncih, in dokaj enostavno je določati, kaj je tudi na računalniku in kaj samo v oblaku (slednje je pač v mapah, ki se ne sinhronizirajo). Po drugi strani v upravitelju datotek ni vidno tisto, kar ni tudi fizično na diskih, za vse to je treba v brskalnik.

Ena sihronizacija je lahko privzeta, potem pa k temu dodajate še druge (ali pa samo te, povsem po svojih željah, in privzeto izpustite, odvisno v kakšni vlogi želite imeti to shrambo).

Na voljo so še Lokalne mape, to je funkcionalnost, prek katere lahko od daleč dostopate do vsebin na svojem računalniku. Če je le ta vključen in povezan v internet. Podobno, kot je mogoče dostopati do omrežnih shramba (NAS), kar se bo nekaterim zdelo fino in priročno, drugi pa iz varnostnih pomislekov, četudi niso zares utemeljeni, tega ne bodo vklapljali. Kot rečeno je mogoče tudi povezati druge shrambe (Dropbox, Google Drive, Onedrive) in do njih dostopati kar prek Koofra. Sam bi ga sicer raje uporabljal samostojno, ravno v tem vidim glavno poanto. Še toliko bolj, če govorimo o domačih alternativah.

Deljenje map oz. vsebin z drugimi deluje po pričakovanjih. Tu lahko vpišete uporabniško ime (e-poštni naslov, s katerim je prijavljen v Koofr) uporabnika, s komer želite deliti določeno mapo v shrambi, določite koliko nadzora ima nad njo, in zadeva že deluje – mapa se prikaže v njegovem Koofru. Lahko pa seveda ustvarite povezavo na mapo ali datoteke in jo (raz)pošljete, da prejemnik(i) lahko prenese te vsebine k sebi oz. si jih na ta način doda(jo) k sebi.

Rad bi pravo galerijo in rešitev za gesla

Na mobilniku, pa tudi v brskalniku, daleč najbolj pogrešam spodobno »galerijo.« Medtem ko so »veliki« skorajda vsi izvrstni v tem pogledu, saj je pregledovalnik fotografij na ravni tistega, česar smo običajno navajeni na telefonu, je tu zelo osnoven in s skromnimi možnostmi (niti povečevanja ali zmanjševanja s prsti za velikost »ploščic« ni na voljo). Ni namenskega razdelka Foto(grafije) in tudi v mapah, kamor se denimo (samodejno) nalagajo posnetki s telefona, se ti ne prikazujejo v kakšni atraktivni obliki, še spodnje pasice z imenom datoteke, ki res ni pomembna, se ni mogoče znebiti. Razvijalci storitve na pripombe odgovarjajo, da ta funkcionalnost ni v središču, a vseeno bi pričakoval nekoliko več na tem področju. Rad bi tudi možnost, da se fotografije pri samodejnem nalaganju razvrščajo v podmape tudi po mesecih, ne zgolj po letih.

Opažal sem, da je treba malo spodbuditi nalaganje fotografij (kar pomeni odpreti aplikacijo), pri meni se nikoli ni sprožilo samodejno, ko je bil telefon priključen na Wi-Fi. Med nalaganjem aplikacija za vsako fotografijo ustvari svoje obvestilo, to se mi zdi nekoliko odveč, a na srečo jih vsaj telefoni večinoma znajo grupirati skupaj, kajti v nasprotnem primeru bi bila situacija nevzdržna.

Zanimiva funkcionalnost je Koofr Vault – zaklenjeni razdelek, nekakšen sef, kamor lahko shranjujete bolj pomembne, občutljive datoteke. Pri nižjih naročninah so na voljo trije sefi, potem pet ali celo deset, če plačujete več. Predvidevam, da bo večini zadostoval en sam, kajti v njem si lahko poljubno ustvarjate mape. Zanj si morate dobro zapomniti geslo ali ga nekam na varno zapisati (v drug sef???), kajti če ga pozabite, ni nikakršne možnosti, da bi ta »trezor« kdorkoli lahko odklenil. Ni kod za povrnitev dostopa ali česa podobnega.  

Škoda je, da ni integracije z odprtokodnim »sefom« za gesla Keepass (z androidno aplikacijo Keepass2Android), da bi slednji lahko shranjeval svojo šifrirano datoteko z gesli v Koofru. Ne vem, kdo bi to moral izvesti, a storitvi sta po mojem videnju pravi za skupaj. Morda pa bi se lahko razvijalci shrambe domislili kakšnega dobrega načina, kako v sefu hraniti gesla in seznam priročno (ter seveda varno) odpirati, kadar bi ga potrebovali.

Koliko stane?

Cene so dokaj konkurenčne, pri čemer prvih pet let za vsako leto »zvestobe« dobite določen popust. Po prvem letu 5 odstotkov, po drugem 10 in nazadnje po petih letih pridete na polovično znižanje cene (iz 30 namreč skoči na 50 odstotkov). Najnižja paketa prineseta dodatnih 10 GB (poleg tistih osnovnih, ti se vedno dodajo zraven) za pol evra na mesec ali 25 GB za en evro. Za 100 GB je treba po polni ceni plačevati dva evra na mesec (24 evrov na leto), za 250 GB štiri evre mesečno (48 evrov letno) in za 1 TB deset evrov na mesec (120 evrov na leto), te velikosti »kovčka« bodo verjetno najbolj zanimive za veliko večino. Naročnino plačate za eno leto, nato pa jo morate sami obnoviti, saj ni samodejnega podaljševanja. Po eni strani bi si najbrž kdo želel, da s tem ne bi imel dela. Vendar bi po drugi strani, če bi se vsi ponudniki držali podobnega principa, lahko za vsako storitev enkrat letno opravili »inventuro« in odločanje, ali jo res (še naprej) potrebujemo.

Tisti, ki se boste prvič naročili na več prostora v shrambi Koofr, lahko za pakete od vključno 100 GB naprej uporabite kodo TEHNOZVEZDJE30 za 30 odstotkov popusta v prvem letu. Za 250 GB, kar je lepa srednja možnost in bo verjetno marsikomu zadoščalo, boste tako plačali 33,60 evrov.

HVALIMO:

• Veliko možnosti
• Sinhronizacija na različna mesta (diske)
• Zasebni sefi
• Dostop do datotek v drugih shrambah
• Enostavna souporaba oz. deljenje map
• V osnovi konkurenčne in s popusti celo nižje cene od tekmecev

GRAJAMO:

• Dokaj slab za pregledovanje in iskanje fotografij
• Špartanski uporabniški vmesnik
• Nekaj nerodnosti pri uporabi
• Inflacija obvestil pri samodejnem nalaganju fotografij
• Ni na seznamu podprtih shramb pri storitvi Keepass

Naslovna fotografija: DepositPhotos, nekateri zaslonski posnetki: Koofr

The post Preverite, če vam domači KOVČEK morebiti bolj ustreza kot tuja ŠKATLA!   appeared first on Tehnozvezdje.

Googlovo spletno hrambo fotografij sem začel uporabljati, ko se je še imenovala Picasa. Nič čudnega, da so tam fotografije od leta 2009 naprej in še zdaleč ne vse posnete s pametnimi telefoni. Moja zbirka ni obsežna, kot so zbirke nekaterih, a jo bom moral enkrat spraviti v red. Umakniti fotografije in video posnetke, ki v njej nimajo česa iskati. Bodisi so tako zelo slabe kakovosti, da jih nikdar ne bom potreboval, ali celo vsebujejo občutljive in zaupne podatke. Kako to? Preprosto! Sem ter tja moramo komu poslati osebni dokument ali pismo, ki ga nimamo v digitalni obliki. Kaj takrat storimo? Uporabimo telefon, da želeno fotografiramo, uredimo in pošljemo. Nič neobičajnega in slabega. Slabo je tisto, kar sledi. Fotografij ne izbrišemo. Za vsak primer jih ohranimo na pomnilniku. Od koder se prej ali slej prenesejo v oblak. Malo vas je namreč izključilo funkcijo arhiviranja v oblaku.

Če ste se desetletje zanašali na Googlovo storitev, vmes je nekaj časa obljubljala neomejenost prostora za hranjenje fotografij telefonov z operacijskim sistemom Android, potem jih imate na tisoče. Iskanje med njimi je skoraj nemogoče, razen, ča ste čisto vsako opremili s tagi, kratkim opisom in (ali) jih razporedili v vsebinske albume. (Res je iskalnik zelo učinkovit in prepozna marsikateri motiv, a vendar ni vsemogočen.) Urejanje in brisanje pazahteva ure in ure časa, ki ga zelo neradi porabite zlati za tako dolgočasno opravilo. Pride čas, ko vas nikoli presahnjen tok novih fotografij postavi pred dilemo. Nakup dodatnega prostora ali brisanje. Presenečeni boste, kaj vse imate v oblaku, česar nikoli več ne boste potrebovali in obenem nima prav nobene sentimentalne vrednosti. Dojeli boste troje. V zbirki hranim veliko občutljivih podatkov. Toliko fotografij in video posnetkov pravzaprav ne potrebujem. Plačujem preveč. Oziroma. Brisanje nepotrebnega v obstoječi zbirki in stroga pravila, kaj nameravam v prihodnje hraniti, sprosti ogromno prostora v Googlovem računu.

Leta 2020 je Google hranil še 4 trilijone fotografij. Dotok novih je bil ravno tako velik. 28 milijard vsak mesec. Dve leti kasneje sta številki veliko višji. 

Google sicer nudi orodja za upravljanje hranjenih fotografij in video posnetkov, a je ročno brisanje daleč najbolj učinkovito. Enkrat boste morali ugrizniti v kislo jabolko in se tega lotiti. Ohraniti na primer tri najboljše fotografije vrhunskega avtomobila, na katerega ste po naključju naleteli. Namesto več deset. Enako razmišljajte o fotografijah z dopustovanja, druženj, narave in tako naprej. Ohranite le najboljše. Izbrišite iz spletne shrambe fotografije z osebnimi ali zaupnimi podatki o sebi in drugih. Morda vam je prijatelj pred leti poslal kopijo potnega lista, bančne kartice. Tu so še zaslonske slike. Morda skrivajo gesla za vstop v kritične storitve, zemljevid poti do domov pomembnih posameznikov ali povzetek zaupne komunikacije. Vdor v Googlov račun je malo verjeten, če vsaj približno skrbite za njegovo varnost. A ni nemogoč. Če komu to uspe, potem bo imel na dlani vpogled v vaše življenje in v primeru, da se dokoplje do zaupnih ali škandaloznih fotografih, lahko naredi veliko škode. Razlog več, zakaj takšni podatki nimajo česa iskati v oblačni shrambi. Če že, pa bi morali biti v ločenem razdelku (sefu), zavarovanem z dodatnim geslom.

• 
  KRATKI TEST Camovue Talon S130: Kdo mi ponoči dela škodo?
• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«

The post NEDELJSKI NASVET: Znebite se slabih navad pri uporabi storitve Google Foto appeared first on Tehnozvezdje.