Za Unihertz sem pred sejmom že slišal, videl pa njegovih izdelkov pred tem v živo še nisem. Že vsak posamezen od njih bi bil po svoje zanimiv, čeprav dvomim, da kateri prav zares za kupit, ogledati si celotno paleto teh nenavadnih modelov pa je svojevrstno doživetje. Najbolje prodajani telefon te znamke, ki obstaja približno sedem let, je malodane miniaturni Jelly 2. Zares majhen androidni telefon s 3-palčnim zaslonom, ki ob boku vsem ostalim deluje, kot bi ga pripeljali iz Minimundusa.

Glede na moderne standarde bi bil lahko še manjši ali pa vsaj njegov zaslon večji, kajti okrog njega ima precej robov in tudi trojico drugod že pozabljenih tipk za navigacijo po sistemu. Zaslon LCD ima sicer ločljivost 480 × 854 in ga pokriva neimenovana različica utrjenega stekla Gorilla Glass (prav lahko je tudi prva generacija). Na njem je vse tako majhno, da si je skorajda treba, kot se je nekoč (sicer v drugem kontekstu) izrazil Steve Jobs, zbrusiti prste.

Reč sicer v dolžino meri manj kot 10 cm (natanko 95 mm) in v širino manj kot 5 cm (49,4 mm), toda s 16,5 mm je debelejša od vseh preklopnih telefonov. Masa je sicer s 106,5 g majhna, a tudi kapaciteta baterije je z 2000 mAh primerno liliputanska. V ohišju je kljub vsemu prostora za pladenj, ki poleg kartice SIM sprejme še microSD za razširitev podatkovnega pomnilnika, ki ga je sicer vgrajenih kar radodarnih 128 GB (poleg 6 GB delovnega). Namesto pomnilniške kartice je sicer mogoče vstaviti drugo »simko«. Na hrbtišču je en sam fotografski objektiv s 16-milijonskim tipalom, poleg njega pa še čitalnik prstnih odtisov. Spredaj je osemmilijonska kamera, seveda nad zaslonom, kar tudi že redko srečamo. Telefon poganja Mediatekov procesor Helio P60, kar je celo čisto spodobna izbira za tovrstno napravo, modem pa podpira omrežja LTE. Cena za ta telefon je nekaj čez 200 evrov.

Vendar, če je Jelly 2 (in izpeljanke) dandanašnji neobičajen, vsaj predstavlja nostalgijo za nekimi drugimi časi. Medtem ko za model z nasprotnega pola, imenovan Tank, ne morem reči nič drugega, kot da je popolnoma odbit in prismuknjen. To je res pravi tank in če nekatere telefone označujemo za opeke, bi temu lahko rekel menhir, ravno pravi za Obelixa. Robustni telefon namreč tehta več kot pol kilograma, natanko 560 g, širok je 85 mm, debel pa 24 mm, za tri običajne telefone! Glavni razlog za to ni toliko v zaščiti, čeprav se mi ne sanja, kaj bi moral z njim početi, da bi prišel blizu kakšni možnosti, da se razbije. Glavnino mase namreč predstavlja baterija z 22000 mAh kapacitete. Telefon torej vsebuje večji »powerbank« od tistih, ki jih večinoma prenašamo s seboj (kadar jih). Polni se s 66 W in lahko, kajpak, tudi napaja kakšna drugo napravo, vendar ni podatka, kako hitro. Druga lastnost tega »telefona« iz rubrike bizarno je svetilka z močjo 1200 lumnov na hrbtišču. Mogoče jo je uporabljati na delovišču, v kampu ali kje drugje in verjetno povsem solidno nadomesti namensko luč. Na srečo je na voljo več stopenj svetilnosti, kajti najmočnejša je res močna.

V nekaterih lastnostih se sicer Tank predstavlja kot zelo spodoben pametni telefon. Premore 6,8-palčni zaslon polne visoke ločljivosti, 8 GB pomnilnika in 256 GB prostora za podatke, glavno kamero s 108 milijoni pik in pomožno 20-milijonsko tipalo za »nočni vid«, odklepanje s prstnim odtisom in procesor Mediatek Helio G99. Cena je nekje okrog 400 evrov in morda jo komu upraviči že kot baterija ali svetilka z dodatnimi funkcionalnostmi.

Še en izstopajoč telefon sliši na ime Luna in deluje kot kopija Nothing Phone (1). Ima namreč »prozorno« hrbtišče in svetilni vzorec v njem. Kar se mi še vedno zdi bolj igračkanje kot kaj zares uporabnega.

The post Unihertz Tank je »telefon« z verjetno najbolj primernim imenom appeared first on Tehnozvezdje.