Pri upravnih storitvah sploh ni stvar v digitalizaciji tistega, kar vidimo uporabniki (t. i. front-enda). Vsaj ne primarno. Poanta je v bistveni poenostavitvi zalednih postopkov, združitvi baz podatkov, samodejnemu sporočanju z ene institucijo na drugo, spremembi razmišljanja in pristopa. Nekoč smo celo imeli ministra (celo pod istim predsednikom vlade kot zdaj), ki je to filozofijo v precejšnji meri razumel. Ni izpeljal vsega, kar bi se mogoče dalo, in imel je svoje muhe, toda nihče za njim ni pokazal niti razumevanja problema, še manj volje, da bi kar koli premaknil, spremenil, izboljšal.

Če se povsem pošten do Andrijaniča, je omenil tudi ta del: »Bilo bi tudi super, če bi nam uspelo združiti in povezati vse baze podatkov znotraj javnega sektorja, tako da nam ne bi bilo treba ves čas izpolnjevati istih obrazcev.« Mogoče torej razmišlja v pravi smeri, vseeno pa se bojim, da bo pri snovanju dejanskih predlogov preveč poudarka na sami aplikaciji, uporabniškem vmesniku in nasploh »uberjevskemu« pristopu.

Težava običajno ni v tem, da bi bilo težko oddati vlogo. Seveda, lahko bi si že končno izmislili nekaj drugega za prijavo, namesto prazgodovinske in zoprne tehnologije kvalificiranega digitalnega potrdila. Veliko večja težava nastopi, ko ni teh ali onih »papirjev«, ko je treba priložiti še to izjavo in tisto dokazilo, pa izpolniti točno predpisani obrazec in ne vem, kaj še. Vsi ti podatki nekje v sistemu so ali pa bi morali biti. To je naloga digitalizacije. Vsa dokumentacija bi morala biti v osnovi v digitalni obliki in bi morala samodejno potovati na tista mesta, kjer jo bodo predvidoma potrebovali. Seveda že iz časov omenjenega ministra (ali še od prej, ne spomnim se več dobro) obstaja pravilo, da morajo »organi« sami pridobivati podatke, ki so že v državnih bazah, še vedno pa ostajajo določena potrdila in podobno, ki so zgolj papirnata. Tu naj strateški svet predlaga digitalizacijo in obvezno izmenjavo podatkov.  

Vprašate se tudi lahko, kako pogosto v resnici potrebujete e-upravo. Sam komajda vem, kdaj sem nazadnje kaj oddajal, če odmislim e-davke, a slednjimi se velika večina sreča samo enkrat na leto ob oddajanju dohodnine. Vlogi za otroške dodatke in subvencioniranje vrtca sta bili verjetno edini aktualni v zadnjih letih, mogoče še podaljšanje prometnega dovoljenja. Oboje pa bi lahko dodatno poenostavili ali sploh odpravili. Za z boljšim, preprostejšim vmesnikom, ampak z drugačnim principom same »storitve«. Država, če pod eno oznako združim vse institucije, baze in karkoli že sodi v javno upravo, ima vse podatke o nas in bi lahko sama, s pomočjo dobro spisanih algoritmov začenjala postopke. Pa smo državljani še vedno prepuščeni načelu »Pobrigaj se sam in če se ne boš, si si tudi kriv sam.«

Če se zdaj prijavim v e-upravo, vidim v njej vse podatke o mojem avtu. Znani sta njegova serijska in registracijska številka, prav tako številka prometnega dovoljenja, pa mojega vozniškega dovoljenja, znani so vsi datumi, v bazo gre številka zavarovanja za ta avto. Vse to je povezano z mojo digitalni identiteto. Ko torej napoči čas za podaljšanje »registracije« (uradno veljavnosti prometnega dovoljenja) in je to v enem od tistih let, ko avta ni treba peljati na tehnični pregled, bi lahko samo dobil obvestilo, da je treba urediti zadevo, kliknil in opravil (biometrično ali kakšno drugo) avtentikacijo, vse skupaj potrdil, spotoma še plačal cestnino in ostalo v mobilni ali spletni banki (kamor bi podatki prav tako prileteli samodejno). Na telefonu ali na računalniku, mi je precej vseeno.

Podobno je z otroškimi dodatki in subvencijo za vrtec. Že zdaj je vsakoletno podaljšanje avtomatizen, pristojni center za socialno delo (ali kdorkoli že) mora to izvesti po »uradni dolžnosti«. Pri tem staršem ni treba sporočati, ali so otroci še vpisani v vrtec in ali so še pod starostno mejo za prejemanje dodatkov. Zato ne vidim razloga, zakaj ne bi bila tudi začetna »prijava« samodejna. Ob rojstvu otroka sistem izračuna, do kakšnih dodatkov je družina upravičena, in jih dodeli. In ob vpisu v vrtec podobno. Če se kdo želi odreči temu, seveda mora imeti možnost, toda teh »storitev« v resnici ne rabimo, ne na računalniku, ne na telefonu. Nujne so samo tiste, kjer je državljan pobudnik nečesa. Za tisto, kar država ponuja ali zahteva, in za kar že obstajajo podatki, je vsako izpolnjevanje obrazca, v kakršni koli obliki, odveč.

Strateškemu svetu zato predlagam, naj razmisli, s čim vse nas država po nepotrebnem obremenjuje, prelaga odgovornost na državljane in vseskozi preverja njihovo poštenost. Katere storitve in dokumenti (denimo vozniško dovoljenje v fizični obliki) so sploh nujni in kaj se da v veliki meri avtomatizirati. Navsezadnje tudi ni prav velike potrebe, da bi Applu, Googlu in ostali telefonskim »vohljačem« servirali še podatke o tem, kako »poslujemo« z državo.  

The post Govoričenje o aplikaciji za vse storitve javne uprave je nepotreben populizem appeared first on Tehnozvezdje.