Govoričenje o aplikaciji za vse storitve javne uprave je nepotreben populizem
Matjaž Ropret 20. aprila 2021 ob 11:05

Menda bi bilo fino imeti e-upravo v aplikaciji za Android in iOS. Vsaj predsednik novoustanovljenega Strateškega sveta za digitalizacijo Mark Boris Andrijanič bi jo rad imel. Ne rečem, da ne bi pomenila izboljšanja v primerjavi s tem, kar imamo zdaj, vseeno pa mislim, da je to reševanje problema na napačnem koncu.

Pri upravnih storitvah sploh ni stvar v digitalizaciji tistega, kar vidimo uporabniki (t. i. front-enda). Vsaj ne primarno. Poanta je v bistveni poenostavitvi zalednih postopkov, združitvi baz podatkov, samodejnemu sporočanju z ene institucijo na drugo, spremembi razmišljanja in pristopa. Nekoč smo celo imeli ministra (celo pod istim predsednikom vlade kot zdaj), ki je to filozofijo v precejšnji meri razumel. Ni izpeljal vsega, kar bi se mogoče dalo, in imel je svoje muhe, toda nihče za njim ni pokazal niti razumevanja problema, še manj volje, da bi kar koli premaknil, spremenil, izboljšal.

Če se povsem pošten do Andrijaniča, je omenil tudi ta del: »Bilo bi tudi super, če bi nam uspelo združiti in povezati vse baze podatkov znotraj javnega sektorja, tako da nam ne bi bilo treba ves čas izpolnjevati istih obrazcev.« Mogoče torej razmišlja v pravi smeri, vseeno pa se bojim, da bo pri snovanju dejanskih predlogov preveč poudarka na sami aplikaciji, uporabniškem vmesniku in nasploh »uberjevskemu« pristopu.

Težava običajno ni v tem, da bi bilo težko oddati vlogo. Seveda, lahko bi si že končno izmislili nekaj drugega za prijavo, namesto prazgodovinske in zoprne tehnologije kvalificiranega digitalnega potrdila. Veliko večja težava nastopi, ko ni teh ali onih »papirjev«, ko je treba priložiti še to izjavo in tisto dokazilo, pa izpolniti točno predpisani obrazec in ne vem, kaj še. Vsi ti podatki nekje v sistemu so ali pa bi morali biti. To je naloga digitalizacije. Vsa dokumentacija bi morala biti v osnovi v digitalni obliki in bi morala samodejno potovati na tista mesta, kjer jo bodo predvidoma potrebovali. Seveda že iz časov omenjenega ministra (ali še od prej, ne spomnim se več dobro) obstaja pravilo, da morajo »organi« sami pridobivati podatke, ki so že v državnih bazah, še vedno pa ostajajo določena potrdila in podobno, ki so zgolj papirnata. Tu naj strateški svet predlaga digitalizacijo in obvezno izmenjavo podatkov.  

Vprašate se tudi lahko, kako pogosto v resnici potrebujete e-upravo. Sam komajda vem, kdaj sem nazadnje kaj oddajal, če odmislim e-davke, a slednjimi se velika večina sreča samo enkrat na leto ob oddajanju dohodnine. Vlogi za otroške dodatke in subvencioniranje vrtca sta bili verjetno edini aktualni v zadnjih letih, mogoče še podaljšanje prometnega dovoljenja. Oboje pa bi lahko dodatno poenostavili ali sploh odpravili. Za z boljšim, preprostejšim vmesnikom, ampak z drugačnim principom same »storitve«. Država, če pod eno oznako združim vse institucije, baze in karkoli že sodi v javno upravo, ima vse podatke o nas in bi lahko sama, s pomočjo dobro spisanih algoritmov začenjala postopke. Pa smo državljani še vedno prepuščeni načelu »Pobrigaj se sam in če se ne boš, si si tudi kriv sam.«

Če se zdaj prijavim v e-upravo, vidim v njej vse podatke o mojem avtu. Znani sta njegova serijska in registracijska številka, prav tako številka prometnega dovoljenja, pa mojega vozniškega dovoljenja, znani so vsi datumi, v bazo gre številka zavarovanja za ta avto. Vse to je povezano z mojo digitalni identiteto. Ko torej napoči čas za podaljšanje »registracije« (uradno veljavnosti prometnega dovoljenja) in je to v enem od tistih let, ko avta ni treba peljati na tehnični pregled, bi lahko samo dobil obvestilo, da je treba urediti zadevo, kliknil in opravil (biometrično ali kakšno drugo) avtentikacijo, vse skupaj potrdil, spotoma še plačal cestnino in ostalo v mobilni ali spletni banki (kamor bi podatki prav tako prileteli samodejno). Na telefonu ali na računalniku, mi je precej vseeno.

Podobno je z otroškimi dodatki in subvencijo za vrtec. Že zdaj je vsakoletno podaljšanje avtomatizen, pristojni center za socialno delo (ali kdorkoli že) mora to izvesti po »uradni dolžnosti«. Pri tem staršem ni treba sporočati, ali so otroci še vpisani v vrtec in ali so še pod starostno mejo za prejemanje dodatkov. Zato ne vidim razloga, zakaj ne bi bila tudi začetna »prijava« samodejna. Ob rojstvu otroka sistem izračuna, do kakšnih dodatkov je družina upravičena, in jih dodeli. In ob vpisu v vrtec podobno. Če se kdo želi odreči temu, seveda mora imeti možnost, toda teh »storitev« v resnici ne rabimo, ne na računalniku, ne na telefonu. Nujne so samo tiste, kjer je državljan pobudnik nečesa. Za tisto, kar država ponuja ali zahteva, in za kar že obstajajo podatki, je vsako izpolnjevanje obrazca, v kakršni koli obliki, odveč.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Strateškemu svetu zato predlagam, naj razmisli, s čim vse nas država po nepotrebnem obremenjuje, prelaga odgovornost na državljane in vseskozi preverja njihovo poštenost. Katere storitve in dokumenti (denimo vozniško dovoljenje v fizični obliki) so sploh nujni in kaj se da v veliki meri avtomatizirati. Navsezadnje tudi ni prav velike potrebe, da bi Applu, Googlu in ostali telefonskim »vohljačem« servirali še podatke o tem, kako »poslujemo« z državo.  

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Kvalificirano digitalno potrdilo sicer ni prazgodovinska tehnologija; če je že kaj predpotopno, je kako se z njim dela v Sloveniji (fizično moraš oddati prošnjo, ga prevzeti po možnosti z Internet Explorerjem in si zapomniti geslo za preklic..). Ob pravilni uporabi je to tudi med najbolj varnimi načini identifikacije in digitalnega podpisovanja dokumentov. Nekaj se govori, da ga bomo zdaj imeli kar na osebni izkaznici – če bo to tehnično in pravno dobro izvedeno, idejo zelo pozdravljam!

  • Prva stvar v informatiki je, da se uporabi sledeče: “To se DA narediti!”. Ne da bi bili vsi za, ko pa pride do neke osebe konkretno, je pa polno izgovorov in upiranja. Se pa bojim, da se to ne da narediti v enem letu. Na horuk delat nekaj, je pa malo mimo. Predvsem me skrbi, da bi obstoječa garnitura začela dober projekt, potem bi pa po spletu okoliščin po volitvah prišla druga garnitura in iz samega političnega nagajanja in prestiža vse nagnala in pripeljala svoje Rožlete in Kekce.
    Že dolgo pa sanjam o tem, da bi se lahko prijavil v enotni portal, kjer bi imel prav vse, kar se mene osebno tiče v povezavi z državo. Imel bi vsa sporočila, ki se me tičejo. Lahko bi recimo prišel do potrdila o cepljenju, brez da gnjavim kogarkoli osebno. Sedaj imaš pa pri vsakem drugače, vsaka bolnica, vsak specialist ima svoj sistem/finte. Ni čudno, da ljudje potem vse zasovražijo. Pa te rešitve ne smejo imeti nobenih certifikatov in podobnih reči. Vsaj uporabnik ne sme zanje vedeti. Recept za težave so ravno nered s certifikati. Vsak človek pa tudi ni računalniški veleum, da bo reševal probleme, ki jih načrtovalec rešitve ni predvidil. Pri teh rečeh pa problemov nikoli ne zmanjka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja