O osnovah šestnajstice se je razpisal Marjan, zato vsega ne bom ponavljal, bom pa dodal nekatere svoje ugotovitve in pripombe, a predvsem bi rad šel skozi razloge, ali ponuja premalo ali ne.

Najmanj drag je iPhone 16 samo nominalno. Če gledamo vrednost za ceno, potem je že vprašanje, na katero mesto se uvrsti. Plus, ki ga je testiral Marjan, nudi večji zaslon in baterijo z občutno daljšo avtonomijo, kar ga v mojih očeh dela precej bolj uporabnega. Še posebej zato, ker se mi zaslon pri malem iPhonu zdi premajhen – več o tem kasneje – in ker počasno polnjenje pomeni, da ne morem uporabljati svoje standardne rutine nekajminutnih polnjenj, ko napolnjenost pade pod 60 odstotkov (da ga dopolnim na dobrih 80 odstotkov). Baterija pa komajda zdrži cel dan intenzivne uporabe. Plus tudi ni pretirano težak, zato bi ga imel precej raje kot osnovnega, mora pa vsak sam presoditi, ali se mu zdi vrednih 160 evrov doplačila.

Modela Pro seveda nudita še tehnološke in funkcionalne bombončke. Oba premoreta zaslon s spremenljivim osveževanjem do 120 Hz, medtem ko smo pri obeh ne-Pro še vedno obsojenih na fiksnih 60 Hz. Pri obeh so zaslon letos tudi povečali in hkrati stanjšali robove okrog njega. Tako se zdaj ponašata z diagonalama 6,3 in 6,9 palcev v primerjavi s 6,1 in 6,7 palcev. Prikazujeta lahko uro in obvestila na izklopljenem zaslonu oz. z drugimi besedami, nudita funkcionalnost vedno vklopljenega zaslona, ki je običajni še vedno ne. Potem so tu dodaten objektiv fotoaparata s petkratno optično povečavo ter določene fotografske in snemalce možnosti. Pa nekoliko zmogljivejši procesor, hitrejši priključek USB-C in ohišje, ki daje občutek večje trdnosti (telefona sta težja in rahlo debelejša).

Med vsakodnevno uporabo osnovne šestnajstice morda res ni občutiti določenih od navedenih lastnosti, vsaj tak odziv bom nedvomno dobil, vendar trdim, da to ne drži popolnoma. Vedno znova sem raje vzel v roke 16 Pro, četudi je debelejši in težji – ima pa za razliko od 15 Pro nekoliko popravljeno težišče – in to predvsem zaradi zaslona. 0,2 palca ali pol centimetra se ne sliši veliko, toda pri tem, ko zgoraj »otok« zavzame lep del površine, potem pa morda še spodaj orodna vrstica aplikacije, je vsak mm² dobrodošel. Še pri malem Pro se mi zaslon zdi nekoliko majhen, denimo Pixel 9 (Pro) z »na papirju« enako diagonalo mi daje več dejanske vsebine. Tudi vedno vključen zaslon uporabljam na različnih telefonih že leta in ga pogrešam, če ga ni.

Osveževanje se prav tako še kako vidi. Če kdo trdi, da njegove oči razlike ne opazijo – pa to sploh nima nobene zveze z vidom ali starostjo ali čemerkoli takim –, naj s prstom pomika vsebino kakšnega družabnega omrežja ali spletne strani in gleda, kako lepo ta drsi, ter poskusi brati besedilo, ko se (hitro) premika. Na zaslonu s 120-herčnim osveževanjem bo premikanje lepo gladko in besedilo berljivo, na tistem s 60-herčnim pa toliko zatikajoče, odsekano, da se ne da brati in da preprosto ne izgleda prijazno. Razlika je seveda opazna in za nekatere usodna tudi v igrah, vendar je za večino kupcev ta vidik manj pomemben.  

Procesor z manj potentnim grafičnim delom in teleobjektiv dejansko znata biti najmanj pomembni razliki. Tudi glavna kamera je sposobna kakovostnega izreza na dvakratno povečavo, in celo 3- ali celo 4-kratna ni neuporabna. Dodatni »zum« lahko pride prav, a nazadnje se izkaže, da veliko večino fotografij naredimo v širokokotnem pogledu. Nekaj razlik med samimi glavnimi kamerami je, vendar so enako kot napredne fotografske ali videografske funkcionalnosti pomembne predvsem za kupce, ki bodo napravo uporabljali v profesionalne namene. Za te je v pretežni meri pomembna tudi zadnja točka, hiter prenos podatkov čez kabel, kajti večina bo verjetno fotografije in videe nalagala v oblak, če že na računalnik, pa brezžično z uporabo protokola AirDrop (seveda to deluje zgolj z računalniki Mac, toda pravi navdušenci so tako ali tako »stoodstotno« v ekosistemu).

Navsezadnje mnogi izbirate po izgledu in barvah. Pri prvem v določenih vidikih prednjačita modela Pro, denimo v pogledu na sprednjo površino, ki jo v večjem delu prekriva zaslon, medtem ko so stranice, obarvane v barvi telefona, v prednosti pri »običajni« dvojici. Ta tudi daje nedvomno bolj atraktivno izbiro barv, mi pa pri modrem ni bilo najbolj všeč, da izboklina za kamere izpade preveč vijolično oz. bistveno barvno izstopa.

Na koncu tako pridemo do ugotovitve, da mi v največji meri zaslon in delno baterija preprečujeta potrditi osnovni iPhone 16 kot najbolj smiseln nakup v celotni paleti. Idealen iPhone za večino kupcev bi imel enako (lahko) ohišje, vendar zaslon iz Pro-ja. Ker tak (še) ne obstaja, bom rekel takole. V kolikor pogledujete proti osnovnemu modelu ali tudi Plusu, je popolnoma vseeno, če se odločite za lanski iPhone 15. Dodatne zmogljivosti procesorja so v praksi pretežno neopazne, medtem ko me letošnja velika novost, tipka za nadzor fotoaparata, (milo rečeno) ne navdušuje. Postavljena je narobe, preveč proti sredini, in uporaba ni dovolj intuitivna in natančna, da bi mi prešla v podzavest. Zlahka bi jo pogrešal, če bi se odločil za lanski telefon. Lahko da bi se za kakšno opravilo poznala menda večja količina delovnega pomnilnika (8 GB namesto 6 GB), vendar česa takega med testiranjem nisem srečal, storitve umetne inteligence, ki bodo toliko pomnilnika zahtevale, pa na tem koncu planeta še nekaj časa ne bodo delovale. zato predlagam petnajstico. Morda ga za črni petek dobite še s kakšnim dodatnim popustom. Vsekakor pa (kot nove, druga zgodba so rabljeni) pustite pri miru 14 ali starejše, ki so imeli še priključek Lightning. Ta sodi na smetišče tehnološke zgodovine in nikamor drugam.

HVALIMO:

• Majhen, lahek in prijeten za uporabo
• Lep in svetel zaslon
• Razmeroma dobri kameri
• Odlični zvočniki
• Zanimive barve

GRAJAMO:

• (Pre)majhen zaslon
• Osveževanje zaslona zgolj s 60 Hz
• Tipka za fotografiranje je nenatančna in neprijazna za uporabo
• Počasno polnjenje
• Visoka cena

The post Apple iPhone 16: Zakaj ne bi enkrat pogledali dlje od izhodišča ponudbe? appeared first on Tehnozvezdje.