Potem ko se zanj in za brata pogovor z očetom ne konča najbolje, Dek strmoglavi na planetu Genni, kjer živi na videz neuničljivo bitje Kaliska. Še preden se sooči z njim, ugotovi, da mu po življenju strežejo celo rastline, kaj šele tamkajšnja bitja. V nekem trenutku je tako prisiljen v partnerstvo s poškodovano robotko Thio ter z na prvi pogled prisrčnim bitjem, ki ga ona kliče Bud. Izkaže se, da je na planetu tudi odprava korporacije Weyland-Yutani, v kateri so izključno androidi oziroma sintetični ljudje, kot jih poznamo iz filmov Osmi potnik. Uganili ste. Yautji (Predatorji) in ksenomorfi (Alieni) eksistirajo v istem filmskem vesolju.

Od tu naprej gre zaplet svojo pot in, iskreno rečeno, zgodba ni slaba ali pretirano banalizirana. Čeprav gre v osnovi za preprosto pripoved, večkrat zlorabljeno v človeški mitologiji. Junak v nemilosti se mora izkazati, da bi zasedel želeno mesto v družbi oziroma si povrnil čast in dobro ime. Bolj nemogoča je naloga, težji je izvirni greh. Dekov je očitno velik, čeprav ni storil ničesar napačnega, zato se odpravi doseči skoraj nemogoče. Ubiti Kaliska, bitje izredne fizične in regeneracijske moči. Do dokončnega spopada je dolga pot, popestrena z zelo dobrimi akcijskimi prizori. Na visoki ravni so tudi posebni učinki in maske, saj je Dekov obraz le redko skrit. Njegovega grotesknega videza se hitro navadiš.

Do tu vse lepo in prav. Oče je imel prav. Dek je »slabič«. Ne traja dolgo, da na nevarnem planetu pridobi povsem človeška čustva in postane prijazen, ranljiv ter sočuten celo do robota, čeprav mu je popolnoma jasno, da ni živ. Čeprav naj bi imela nekaj podobnega čustvom, da bi lažje razumela bitja in izpolnila svojo nalogo. Ujeti Kaliska, da bi ga ljudje preučili in spremenili v biološko orožje. Poslovna strategija korporacije se v stoletjih obstoja očitno ni niti malo spremenila. Film je dovolj zabaven in napet, da ga priporočam. Ko bo prispel na pretočno storitev, kajti nakupa kinovstopnice po mojem mnenju ne upravičuje. Ob kritiki, da so avtorji s tem, ko so počlovečili Deka, pravzaprav uničili bistvo. Predator preneha biti ultimativni lovec. To vlogo prevzame Thianina neusmiljena dvojčica, stroj z mrtvim pogledom, ki postane še bolj predatorski od bitja, s katerim se je Arnold šel skrivalnice v južnoameriški džungli.

Kaj: Predator: Mrtva Zemlja (Predator: Badlands)

Kje: Naslednje leto na pretočniku Disney+

Ocena 3: S tem, ko so bitje s smešnimi, zobatimi usti počlovečili, so mu vzeli bistvo brezčutnega lovca. To ni več tisti Predator, s katerim sta se spopadala Arnold Schwarzenegger in Naru.

Priporočilo: Ni za mlade in še manj za starejše s slabim želodcem. Glede na dejavnost Predatorja je prizorov klanja v izobilju. Niso nič manj nagravžni, tudi če so žrtve sintetični androidi.

The post Bolj »človeški« od vseh članov tujerodne lovske družine appeared first on Tehnozvezdje.

Kdo bi si mislil, da bo iz Arnijevega nasprotnika izpred štiridesetih let nastala serija filmov. Povezava med vesoljskimi jagri in ultimativnimi ksenomorfi (Alien) je bila brca v temo, nakar je franšizo spet na pravo pot postavil odličen Plen (Prey) izpred treh let. Morilec morilcev ni nadaljevanje, prej razširitev ideje v času in prostoru z nekaj stičnimi točkami. Ponovno se pojavi pištola, ki jo vodja lovske odprave v filmu iz leta 1990 preda kot trofejo Dannyju Gloverju in je bila veliko prej v lasti Indijanke Naru. Na hitro se na koncu kamera zaustavi še na njenem obrazu skozi okence zastojne komore.

V tokrat animiranem filmu skočimo najprej v dobo Vikingov (piše se leto 841), ki tujerodnemu bitju rečejo Grendel. Seveda gre za referenco na pesnitev Beowulf, v kateri pošast v temi lovi šibke ljudi. Tujci opazujejo boj med klani kot nekakšno avdicijo, da ugrabijo najmočnejšega bojevnika (oziroma v tem primeru bojevnico). Vzorec ponovijo v srednjeveški Japonski in nato še med boji v drugi svetovni vojni, nakar trojico položijo v zastojne komore, dokler jih ne prebudijo, da bi se borili pred očmi predsednika lovskega društva na daljnem planetu. Uspe jim pobegniti na način, ki kliče po nadaljevanju.

Animacija je zadovoljivo dobra in podrobna, vendar ji manjka življenje in stopnja realizma, ki pogosto manj dodelano spremeni v fascinantno. Gibi so kar preveč odrezavi, popolni in brez tipične človeške nerodnosti, saj celo najbolj spretni bojevniki med bojem delajo napake. Tukaj tega preprosto ni, kot da bi animacijo zakrivili algoritmi umetne inteligence. Film temelji na sekvenci akcijskih prizorov, ki pogosto zaidejo v krvavo kopel odsekanih glav in udov. Še najmanj tega je v tretjem poglavju, ko se v zraku spopade vesoljska ladja tujcev z eskadriljo lovskih letal. V nekem trenutku boš zato gotovo pomislil, kako spektakularen bi bil film, če bi bil igrani!

Očitno je, da umetna inteligenca ni imela prstov vmes samo pri animaciji, temveč tudi pri zgodbi. Prave globine likov ni in dogajanje se faktografsko preliva iz ene akcije v drugo. Seveda ob rekah rdeče in potočkih zelene krvi. Bojevnika ugrabijo šele takrat, ko ubije enega izmed njih. Najbolj nedorečen pa je zaključek. Tega pravzaprav ni, saj pobeg z domačega planeta Predatorjev ne pomeni konca, temveč začetek lova. Lepo bi bilo, da bi bilo nadaljevanje boljše!

Kaj: animirani film Predator: Killer of Killers

Kje: pretočnik Disney+

Ocena 3: Spektakel je po zaslugi odlične animacije neizpodbiten, le strnjena zgodba se bo nekaterim verjetno zdela preveč preprosta. Vseeno ostaja odprto vprašanje, ali ne bi bil film boljši zaigran.

Priporočilo: Ni za mlade in še manj za starejše s slabim želodcem. Glede na dejavnost Predatorja je krvi in prizorov klanja v izobilju.

The post Po Plenu zdaj še animirano nadaljevanje appeared first on Tehnozvezdje.

Avtorji filma se vračajo k osnovam. Divjini, fizično močnemu in tehnološko naprednemu plenilcu in človeškemu plenu, ki se, kako pričakovano, nikakor ne strinja z idejo, da bi njegova lobanja bingljala s trofejnega pasu. Leta 2019 je vajenka za zdravilko Naru (Amber Midthunder) iz plemena Komančev, ki sanja o tem, da bi kot brat Taabe (Dakota Beavers) postala velika lovka, priča čudnemu pojavu na nebu – ptiču gromovniku. Razume ga kot božansko znamenje, da se dokaže. A za grom in ogenj na nebu je odgovorna zakrita vesoljska ladja, ki na Zemlji odloži lovca. Oder za epski dvoboj med človekom in nezemljanom, ki se oba želita dokazati pred svojimi, je tako pripravljen. Drugi liki v filmu so postranskega pomena. Da je zgodba dinamična in da dobi pištola, o pomenu katere si je marsikdo belil glavo ob koncu drugega dela, poreklo in nekakšen smisel. Zna celo postati rdeča nit. Prvič jo vidimo približno v našem času v Los Angelesu, ko jo kot trofejo ob uboju enega izmed njih, predatorji predajo policijskemu poročniku Miku Harriganu (Danny Glover). Tristo let prej jo Naru vzame enemu od francoskih lovcev, ki se klatijo po Velikih planjavah, je uporabi med bojem in jo na koncu filma skupaj z glavo Predatorja, preda indijanskemu poglavarju. Nekako se bo morala enkrat kasneje znajti v rokah nezemljanov. Se obeta nadaljevanje, ki je nežno nakazano celo v odjavni špici. Morda. Bomo videli. Zna biti odvisno od uspeha, ki ga bo zadnji film grozljive znanstvenofantastične sage, ki se zlahka kosa z Osmim potnikom, požel.

Prey me je spomnil na Apocalypto, le da človeškega plena ne preganjajo Maji, temveč en sam nadrealističen »jager«. Čeprav ima tehnološko manj izpopolnjeno orožje, kot ga uporabljajo njegovi v prejšnjih filmih, še vedno močno prekaša loke, sulice in tomahavke Komančev. Naru ga premaga samo zato, ker je genialna, dobro opazuje in sklepa ter zna izrabiti orožja in rastline, ki so ji na razpolago. Oziroma ker mora. Drugače bi bil film za ponosne Zemljane popolnoma nezanimiv. In kako ga? Po zaslugi znane slabosti Predatorjeve anatomije. Vidi samo gibanje in v infrardečem (toplotnem) spektru. Kako Naru skrije svoj toplotni odtis, pri čemer to ne vpliva na njene telesne sposobnosti, pa je milo rečeno najmanj čuden. Namig. Poje oranžen cvet. Ravno tako je vsaj malo smešna plenilčeva vzdržljivost. Poln lukenj, s kroglo v glavi in celo brez ene roke se bori, kot da mu nič ne bi manjkalo. Umre šele čisto na koncu, ko ostane brez glave na vratu. Še dobro, da nima moči Hidre.

Na trenutke se mi je zdel film nekoliko dolgočasen. Med akcijskimi prizori gotovo ne. Le med občasnimi povezovalnimi, ki so nujni za potek zgodbe in tudi zato, da je film primerno dolg. Prej kot zgodba, ta je namreč linearna in predvidljiva, navdušujejo temačnost prizorov (visoki dinamični razpon je izjemen), in posebni učinki. Od dinamike boja, do animiranih živali, kajti uporaba pravih bi bila neetična. Če je česa v filmu na odmet, potem je to krvi in odsekanih udov. Ne bi me motilo, da bi jih bilo manj ali bi bili manj nazorni. Na kakovost filma to veliko ne bi vplivalo, a bi postal primernejši za gledalce z bolj občutljivimi želodci. Kakšno je torej moje priporočilo? Predvsem jasno. Čeprav je produkcija filma »bogata«, ga lahko zlahka spregledate. V osnovi je namreč zgodba enaka kot v večini filmov franšize, medtem ko Amber Midthunder manjka kamnit obraz Schwarzeneggerja v prvem ali cinična karizma Gloverja v drugem filmu. Pravzaprav težko ocenim kakovost igralskega kadra. Razen prizorov, v katerih se derejo, cvilijo, umirajo ali vsega po malem in prizorov boja brez govora in čustev, je namreč le peščica takšnih, v katerih se lahko dokažejo.

Kaj: Znanstvenofantastična grozljivka Prey s Predatorjem v glavni vlogi.

Kje: Pretočna storitev Disney+

Ocena 2: Čeprav boljši od nekaterih predhodnikov, se mi vseeno zdi, da so osnovno idejo že prevečkrat »reciklirali«. Najbrž ni dovolj, da »I’ll be back« Schwarzeneggerja zamenja zdravilka Komančev, ki tako kot naša Pehta ve, da za vsak namen raste rožica.

Priporočilo: Ni za mlade in še manj za starejše s slabim želodcem. Glede na dejavnost Predatorja je krvi in prizorov klanja v izobilju.

The post Prey: Takšno je torej poreklo skrivnostne kremenjače (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.