Motivi so lahko različni, od tehnološkega zanesenjaštva, do postavljanja pred obiski, nesporno pa so televizorji ena od tistih zadev, kjer so cenovne razlike med izdelki za rajo in novitetami izjemno nesorazmerne. Spomnimo se samo prvih plazem ali pa prvih zaslonov 4K, ki so bili dražji od novega avta poprečne slovenske družine. V uvodu omenjena novost, letos ena glavnih sploh na tem področju, televizor philips ambilux (modelna oznaka je PUS8901) sploh ne prinaša ničesar v povezavi s prikazom slike, ampak menda doda k doživetju. Lahko potrdim, da na predstavitvah s skrbno izbranimi vsebinami, zdaj sem zadevo v živo videl že vsaj štirikrat, izgleda kar impresivno. Kako je v domači dnevni sobi ob gledanju Slovenije 1 pa ne vem, ker zadeve ni mogoče preizkusiti doma. Tudi ogledati si jo je v Sloveniji mogoče samo v eni Bigbangovih trgovin.

Philips Ambilux za domači luksuz

Ambilux je nadaljevanje zgodbe, ki jo Philips oz. zdaj TP Vision pelje s svojo zaščiteno edinstveno lastnostjo ambilight. Vendar je pri novi izvedbe sveteče diode ob strani zaslona, ki obarvajo steno za televizorjem, zamenjal polkrog z devetimi projektorji na sredini zadnje strani aparata. S temi projektorji sistem na steno, ki seveda mora biti dovolj velika in prazna, drugače vse skupaj nima smisla, riše obrise slike z zaslona televizorja. Lahko tudi kakšne vzorce, ampak poanta je v tem, da je tudi projekcija nekakšna reprodukcija tega, kar gledalec vidi na TV-ju.

Projektorji bi seveda lahko dajali povsem jasno sliko, navsezadnje ima vsak od njih razločljivost 840 x 458 točk. Ampak so inženirji njihovo projekcijo zaradi učinka nalašč nekoliko zameglili. Proizvajalec trdi, da se sistem ne segreva in da ne brenči, ker ni ventilatorjev, in vsaj drugo trditev lahko potrdim. Glavna težava pa je zaenkrat zakasnitev (input lag), ki je nekje med 80 in 150 ms. Za večino vsebin dovolj nizka, za igre, torej prav za tisto vsebino, kjer projekcija mogoče celo najbolj pride do izraza, pa ravno še na meji sprejemljivega. Cilj za naslednjo generacijo je prepolovitev tega časa. Običajni kupci, ki jim je pet tisoč evrov za televizor preveč, mogoče pa se jim tudi 164 centimetrska (65-palčna) diagonala prvega ambiluxa, kar je edina velikost, zdi prevelika, seveda čakajo, da se bo tehnologija preselila v cenejše in manjše izdelke.

Nasploh kupovanje takih modelov, tako kot pri računalnikih in še čem, ni najbolj smotrno početje. Vedno imajo tako ali drugačno hibo in poleg tega, da jih kupec preplača, ima že čez nekaj let marsikdo doma boljšo reč, čeprav jo je kupil za nekajkrat manj denarja. Prve plazme so imele nizko razločljivost. Prvi lcd-ji HD slabe kontraste in dinamično razmerje. Prvi modeli 4K so bili avantgardni samo zaradi razločljivosti, po ostalih lastnostih zaslona pa precej povprečni televizorji. Podobno je tudi pri ambiluxu zaslon manj kakovosten kot pri pol cenejšem modelu PUS8601, ki ima običajen, ampak še vedno raznolik in barvit ter celo štiristranski ambilight – projektorji rišejo sliko samo na štiri strani, proti tlom zaenkrat ne. Prvo generacijo se vedno krepko preplača, ampak nekdo pač mora podpirati razvoj.

The post Kdo kupuje televizorje za pet tisočakov in več? appeared first on Tehnozvezdje.