Cenejši televizorji 4K končno postajajo taki, kot je treba
Matjaž Ropret 12. aprila 2016 ob 20:40

Nič nenavadnega ni v televizijskem svetu, če nam proizvajalci opreme na vsak način hočejo vsiliti novo tehnologijo, čeprav smo komajda nekaj kupili. V zadnjem takem valu menjav so to storili družno s televizijskimi hišami, ki so uvedle oddajanje signala v visoki razločljivosti (HD), in vsi (no, skoraj vsi) smo zamenjali katodne televizorje s ploskimi. Potem so nas poskusili prepričati v takojšnjo novo menjavo zaradi treh dimenzij, a jim je spodletelo. Toda naslednja runda, tokrat s še bolj ostrimi zasloni (4K) in dodatno še boljšim prikazom barv in kontrastov (HDR), ima, vsaj kar se koristi tehnologije tiče, več potenciala. Ne vem, če se ljudje res množično odločajo za menjavo obstoječih in še dobro delujočih TV-jev z novimi 4K (z drugo oznako UHD). Sklepam, da se ne, in najbrž niti ni posebne potrebe, ker je vsebin malo. Razen, če bi si zdaj lahko privoščili večjo diagonalo in boljši model kot ob zadnjem nakupu pred nekaj leti. Pa vendar, po dveh ali treh letih muk in kompromisov pri cenejših in srednjerazrednih televizorjih 4K, se je letos vse skupaj končno sestavilo.

Cenejši zasloni 4K na začetku res niso bili kaj prida. Predlani so še obupno slabo prikazovali hitre prehode, imeli so povprečne kontraste in druge hibe. Lani se je situacija že malo izboljšala, predvsem šport se je končno dalo gledati tudi na takih televizorjih. Letos pa kaže, da bodo vsaj modeli, ki niso čisto na dnu modelnih lestvic, več kot spodobni. Po vseh parametrih prikaza. Primer je philips pus6501, ki je pri proizvajalcu TP Vision nekako najboljši od “cenejših” modelov 4k. Dva z nižjimi oznakami sta pod njim (tudi skoraj enaki 6401, ki pa ima zaslon z osveževanjem 50 Hz namesto 100 Hz), trije so nad njim. Lanski pus7150, ki stane skoraj enako, je bil v marsičem slabši, predvsem je imel precej bolj izumetničeno sliko, saj je proizvajalec verjetno s programsko opremo prikrival slabosti strojne. Tega mu pri novem modelu ni treba, ali pa vsaj ne tako očitno. Novih televizorjev ostalih proizvajalcev še nisem imel priložnosti preizkusiti v domači dnevni sobi, po videnem na sejmih in prebranem v materialih pa bi rekel, da so prav tako zvišali nivo in odpravili nekaj pomanjkljivosti.

Kar pa je za 4K še bolj pomembno, je zdaj pri večini glavnih proizvajalcev od srednjega razreda naprej vgrajeno vse potrebno, da se tak zaslon res da izkoristiti. Osnova je kodek hevc ali z drugo oznako h.265. Zaradi njega je mogoče prikazati videe v taki razločljivosti s telefonov, fotoaparatov in videokamer – naprav, ki snemajo v 4K je vse več – in kodek skrbi tudi za pravilno predvajanje televizijskih in spletnih vsebin v 4K. Podobno, kot je bilo pred leti (in je še, a je zdaj to sestavni del vsakega modela) pomembno, da TV ali zunanji sprejemnik podpira zapis mpeg4 (h.264), ki je bil predhodnik zdaj aktualnega kodeka. Še lani je moral biti kupec pazljiv, letos pa kaže, da je hevc dokončno postal standardna oprema.

Razen pri najcenejših modelih to velja tudi za še en pomemben način prikaza slike. Podpora za kodek vp9 namreč pomeni, da je v aplikaciji za youtube možno izbrati tudi razločljivosti, višje od full HD. Nekateri proizvajalci so ga dodali že lani, drugi letos. Vsekakor se pred nakupom splača preveriti, kako je s tem pri izbranem modelu. Kot tudi povprašati, ali bo podpiral način HDR, ko bo kdo začel oddajati tako sliko. HDR prinaša sliko z večjim barvnim, kontrastnim in svetlobnim razponom, in vsaj TP Vision in Sony sta za večino letošnjih modelov napovedala podporo temu načinu. Zaenkrat s kodekom, ki sta ga izbrala Amazon in Netflix. Slednji prve vsebine v tem načinu kani ponuditi poleti.

Z vsem naštetim in še ustreznimi vhodi HDMI za priklop kakšne zunanje naprave je tako televizor pripravljen na naslednjih nekaj let. Zdaj je težko najti vsebino, ki je ne bi znal prikazati v pravi, najboljši podobi. In še kakšno leto bi moralo biti tako. Lani za marsikakšen TV še ni bilo mogoče trditi, da ne bo kmalu le še neumen zaslon 4K. Letos pa kaže, da smo vsaj pri hardveru in softveru tam, kjer bi v bistvu morali biti že na začetku te zgodbe. Manjka “samo” še širša ponudba vsebin.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja