Brezpilotni letalniki (droni) že davno niso več igračke za priložnostno igranje z njimi, saj celo cenovno dostopnejši omogočajo zadovoljive zmogljivosti v vlogi »kamere v zraku«. Marsikaj je mogoče storiti že z modeloma DJI Neo ali Flip, a ko njune letalne in snemalne zmogljivosti ne zadoščajo, bo treba poseči po višji instanci letalnikov, dostopnih običajnim smrtnikom, kjer zdaj kraljuje DJI Mavic 4 Pro. Dobro je videti, da kljub povpraševanju po dronih iz kriznih žarišč (ali ravno zaradi tega) razvoj komercialnih izdelkov ni zastal. Poudarek je na umetni inteligenci in zmogljivostih kamer.

Napredek v letalnih zmogljivostih in avtonomiji leta ni nezanemarljiv, a stopica v ozadju napredka fotografskih in snemalnih zmogljivosti. Dron je opremljen s tremi kamerami v stabiliziranem 360-stopinjskem držalu, ki pokrivajo goriščnice 28, 70 in 168 milimetrov. Z naskokom je v ospredju Hasselbladovo 100-milijonsko tipalo standarda štiri tretjine z zaslonko med f/2,0 in f/11. Sledi 48-milijonska (1/1,3-palčna) kamera z goriščnico 70 milimetrov (f/2,8) in 50-milijonska (1/1,5-palčna) z goriščnico 168 milimetrov (f/2,8). Ponašajo se še s tehniko zlaganja do petih posnetkov v golem formatu, s čimer zagotavljajo optimalno kakovost v različnih svetlobnih razmerah.

Snemanje večinoma poteka v ločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, kar tolikšno kakovost brez težav podpirajo vse tri kamere, le glavna pa po zaslugi boljšega tipala lahko ločljivost dvigne na 6K ob enakem številu sličic na sekundo. V primeru počasnih posnetkov bo glavna kamera snemala v ločljivosti 4K s 120 sličicami, kamera s 163-milimetrsko goriščnico pa s 100 sličicami na sekundo.

Boljša aerodinamika letalniku z baterijo kapacitete 95 vatnih ur zagotavlja, da v zraku ostane do 51 minut, doseže hitrost 90 kilometrov na uro in ima doseg 41 kilometrov. Na telesu je nameščenih šest tipal (ribja očesa) za samodejno izogibanje oviram v zraku v vseh smereh, celo v šibki svetlobi in do hitrosti 18 metrov na sekundo. To in še marsikaj drugega nekaj stane. Za DJI Mavic 4 Pro boste odšteli najmanj 2.120 evrov.

The post Kljub uzurpaciji trga Kitajci ne nehajo PRESENEČATI! appeared first on Tehnozvezdje.

Trot H47 pa je sila primeren za učenje upravljanja letalnikov s štirimi rotorji, pa čeprav nima klasičnega radijskega krmilnika, pa še fotografijo ali video lahko naredimo, kajti vgrajena kamera, kljub neuglednemu in cenenemu videzu sploh ni tako zelo slaba. Ob bok se namreč lahko postavi onim v poceni pametnih telefonih. Krmiljenje letalnika z dodanim enoročnim radijskim krmilnikom je natančneje od krmiljena z aplikacijo, vendar je ta nujna, če hočemo fotografirati ali snemati. Trot namreč nima pomnilniške kartice, vsi posnetki se stekajo prek povezave wi-fi na telefon in tam shranijo.

Kar solidni posnetki

Če se zadovoljimo s tipalom ločljivosti 720p (1280×720 pik) potem posnetki in fotografije niso ravno za odmet. Kajpada v dobrih svetlobnih razmerah. Ker se liči z oznako trot za sebke (selfie drone) »lepotni« učinek polika fotografije, da je koža gladka, obraz pa lepši, vendar neke uporabne izboljšave nisem opazil. Še dobro, da shrani obe različici, originalno in polikano. Nekaj podobnega lahko rečem tudi za video posnetke. V dobrih svetlobnih razmerah in ako je trot dokaj pri miru, so še kar, ko pa se hitro premika, je še kako očitno, da kamera zajema premalo sličic na sekundo. Nikdar pa povezava med trotom in aplikacijo ni padla, kar se dostikrat dogaja pri tako poceni igračkah. Pričakujte največji domet okoli 50 metrov. Zorni kot kamere je spremenljiv, vendar ročno. Pred poletom jo zavrtimo, da gleda dol, naravnost naprej ali nekam med dvema krajnima položajema.

Zelo natančno krmiljenje z nagibi krmilnika

Trotu je dodan neobičajni krmilnik. Je enoročen s krmilno palico, nekaj gumbi, predvsem pa s tipali za prepoznavo položaja (G-tipalo). Nagibe pretvori v signale, te sprejme trot, ter se nanje pravilno odzove. Se mi zdi, da je tovrstno upravljanje natančnejše kot z aplikacijo, kjer ga tudi lahko vključimo. Kakor koli že. »Upravljanja s krmilnikom se hitro naučiš in je verjetno bolje, če se umetnosti letenja najprej učiš z njim in šele nato preskočiš na aplikacijo.«

Bistveno je, da se najprej naučimo pilotiranja, preden se pozabavamo z dodatnimi možnostmi. Ena od njih je tudi »brezglavi« način (headless mode), ki je vse bolj uporabna zadeva pri tovrstnih letalnikih. »Če ne vidim, kam je obrnjen prednji in kam zadnji del, lahko trota napačno upravljam in ta trči v trmasto stvar, ki se nikakor noče umakniti.« H47 ima spredaj bele, zadaj pa rdeče luči, a če je daleč, predvsem pa po dnevu, jih od daleč nikakor ne opazimo. Zato je uporaben brezglavi način. Ni več važno, kaj je prednji in kaj zadnji del, namesto tega trota postavimo na tla (kakor hočemo) in vzletimo. Nagnemo krmilnik naprej, da gre letalnik stran od nas, če pa ga nagnemo nazaj, se vrne. Vseeno je, ali ga med letom obrnemo levo ali desno, kar pa je pomembno, ako omenjenega načina ne vklopimo. Takrat se krmilni ukazi vedno upoštevajo glede na prednji del letalnika. Če ga med letom naprej zasukamo na desno, bo nagib krmilnika naprej povzročil let v novi smeri. Kar lahko še kako zmede neveščega pilota!

Triki in drugo le prek aplikacije

Veliko več možnosti ponuja aplikacija. Med njimi tudi trike, ko se na primer med letom trot zavrti okoli vzdolžne osi. Videti je spektakularno, še posebej ker trot nima hudo močnih motorjev, kar na žalost dojamemo, ko želimo leteti v malce močnejšem vetrcu. Upravljanje pa ni tako preprosto in intuitivno kot s krmilnikom. Pravzaprav je skakati s pogledom med zaslonom in trotom, kar na začetku gotovo počnemo, zelo utrujajoče. Ker so krmilne palice narisane na zaslonu, se tudi pripeti, da gre prst ven iz njim namenjene »površine«. Ker pa omogoča več, ne samo snemanje in trike, tudi vodenje tako, da krivuljo leta narišemo na zaslon, prej ali slej posežemo tudi po njej. Uporabna postane, ko osvojimo »pilotiranje« do popolnosti. Takrat trota krmilimo glede na sliko kamere na zaslonu. Ves čas leta spremljamo le dogajanje na zaslonu, vse drugo pa za ta čas izključimo iz svojih misli. Da se, zahteva pa veliko vaje, a le tako iz trota iztisnemo vse njegove sposobnosti.

Občutno premalo »goriva«

Trot je poceni, majhen in lahek, majhna pa je tudi baterija. Na žalost ima ta svojevrstno obliko ter način priklopa, v kompletu pa je le ena. Že obljubljenih sedem minut letanja je malo, dejanski čas pa je še nekoliko krajši. Več kot pet minut mi nikdar ni zdržala, čar polnjenja pa je skoraj uro in pol, kar hudo omeji uporabnost igrače. Žal, a tako pač je.

Tehnični podatki:

The post JJRC H47: Igračka za noter ali le če »piha bonaca«! VIDEO appeared first on Tehnozvezdje.