Naši vrli komercialni televiziji oziroma podjetju Pro Plus funkcija ogleda za nazaj nikdar ni bila pretirano po godu. Dojeli so, da bomo oddajo začeli gledati pol ure kasneje in preskakovali oglasne bloke. Ti pač njim prinašajo zaslužek. A ne edinega, kajti operaterji jim letno odštejejo nezanemarljivo vsoto za pravice distribucije njihovih televizijskih kanalov. Ob tem jim nikdar ni prišlo na misel, da bi samoiniciativno omejili število in dolžino oglasnih blokov vsaj v primeru, ko se gredo produktno oglaševanje v oddaji. Gledanje teh je za marsikoga postalo muka. Praktično se vsebina preliva iz prikritega oglaševanja v reklamne bloke z redkimi vložki tistega, kar naj bi bilo bistvo oddaje.

In tu je pravzaprav bistvo težave. Ogled za nazaj ni namenjen zgolj preskakovanju oglasov. Uporabniku omogoča, da si televizijo prilagodi svojemu urniku. Če oddaje ni mogoče gledati ob predvidenem času, jo preprosto začne nekoliko pozneje. Če je treba vmes od televizorja, se gledanje nadaljuje takrat, ko ustreza. To je ena pomembnejših prednosti sodobne televizijske storitve pred klasičnim linearnim televizijskim programom. Z omejevanjem funkcionalnosti se del te prednosti izgublja.

Tehnično gledano je sistem zanimiv. Prve tri dni oziroma 72 ur od časa predvajanja v živo prepoznava reklamne bloke, preostali čas pa funkcijo pusti pri miru. Vsebino oddaje ali filma torej lahko prevrtavamo ali preskakujemo po mili volji, le oglasov ne. Po preteku omenjenega časa omejitve ni več. Čeprav vse skupaj zgolj zaplete storitev in jo za marsikoga naredi manj zanimivo, je izdajatelj preprosto dosegel svoje. Bojim pa se, da bodo, zdaj ko je sistem postavljen in deluje, blokado zahtevali še drugi!

Obenem močno dvomim, da bo zato »gledanost« oglasov boljša. Prilagodili smo se. Oddajo gledamo do oglasnega bloka, nakar delamo nekaj drugega, in četudi zamudimo konec, vsebino preprosto previjemo nazaj. Še vedno se splača časovni zamik, le da je zdaj daljši. Z gledanjem začnete vsaj uro kasneje. Ko boste prišli do prvega oglasnega bloka, ga sicer ne boste mogli previti, boste pa znotraj vmesnika prosto previli celotne vsebinske dele oddaje, ki so se do takrat že predvajali in so nezanimivi.

S tem se pravzaprav vzpostavlja nekoliko nenavadna igra mačke in miši. Izdajatelj poskuša zagotoviti, da bo oglas predvajan, gledalec pa išče način, kako si bo kljub temu televizijski program ogledal po svoje. Tehnologija je dovolj prilagodljiva, da popolne prisile ni mogoče doseči. Če nekoga oglas ne zanima, bo vmes naredil nekaj drugega, program začel gledati pozneje ali pa si ga bo ogledal z večjim zamikom. Na koncu je vprašanje le, koliko dodatnega truda je pripravljen vložiti.

Nihče nikogar ne more prisiliti v gledanje neumnih in nezanimivih, vedno istih oglasov, ako tega noče! Sicer pa verjetno to sploh ni bil cilj. Za izdajatelja kanala je dovolj, da oglaševalcu zagotovi, da bodo oglasi predvajani tudi v primeru ogleda za nazaj. Čeprav jih nihče ne gleda!

Razumljivo ste se nekateri spraševali, ali lahko zaradi te spremembe brez stroškov prekinete naročniško razmerje. Te pravice tokrat nimate. Telemach Slovenija in drugi operaterji nanjo niso imeli vpliva, bili so prisiljeni sprejeti pogoje, ki jih je v tem primeru zapovedal Pro Plus.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Prah se je polegel, a nejevolja zaradi sprememb ogleda za nazaj ostaja appeared first on Tehnozvezdje.

Čas bi bil, da si vsi nalijemo čistega vina. Krivi smo vsi. Ne pomaga kazati s prstom na druge in obenem ne storiti ničesar. Prav tako ne pomaga, da se politik slika z delavci ponoči, ko je potem delovišče prazno pol sobote in celo nedeljo. Vse skupaj je predstava za javnost in bolj ali manj je jasno, da noben poseg, teh je na avtocestah res občutno preveč hkrati, ne bo končan v roku. Kaj šele pred rokom. Bolj kot politiki, saj pameten vidi skozi njihovo meglo, me skrbijo vozniki. Toliko arogance, narcisoidnosti in občutka večvrednosti, pri čemer so nekateri zase prepričani, da so Übermensch vozniki, ne pomnim.

Najhuje, kar se lahko zgodi v svoj prav prepričanemu vozniku, je, da se mora ustaviti in počakati, da človek spelje z lastnega dvorišča. Prednost je moja. Kaj sploh misli? Zanimivo je, da vsi ti lažje najdejo hupo, čeprav je jasno, da sem jih videl ter stojim in čakam kot zavoro. Moja težava je, da moram na glavno cesto zapeljati vzvratno. Drugače pač ne gre. Ampak to jih niti malo ne zanima. Trobijo, me obvozijo po nasprotnem pasu in bentijo, čeprav jim ne bi krona z glave padla, če bi počakali. Potem pa so tu še ljubitelji čistih vozil, ki jim ni mar, da sem praktično že na prednostni cesti in preprosto zavijejo desno, kljub temu da se moram zaradi tega ustaviti. Da potem stojijo deset metrov naprej pred semaforjem, jim je vseeno. Zanje je glavno, da so iz meni nerazumljivega razloga pred mano.

Ampak to je manjša težava. Večja je kultura vožnje skozi rdečo luč. Namesto da se z radarjem v roki skrivajo v grmovju, vabim policiste, da se sprehodijo po Celovški cesti v Ljubljani. Ne mine dan, da ne bi videl nekaj barvno slepih voznikov. Ne moti jih, da so pešci že na prehodu ali da imajo druga vozila že zeleno luč. Čisto počasi zapeljejo v križišče in odpeljejo novim zmagam naproti. Kar je zanje enako naslednji prevoženi rdeči luči. Najhuje se mi je zgodilo na Brodu. Že nekaj časa sem stal pred rdečo lučjo, ko me je prehitelo vozilo in odpeljalo naprej. Verjetno si je voznik mislil: »Kaj čakaš?« Da je potem ta isti zaspal na naslednjem semaforju pred zeleno lučjo, le dokazuje njegov občutek večvrednosti.

Ministra, ki obljublja tretji pas, sprašujem, koliko se sam vozi po avtocesti. Ko ni tovornjakov, se tam, kjer so trije pasovi, na primer pred Grosupljem ali od Razdrtega do Senožet, večino časa na skrajno desnem pasu počutim osamljenega. Na voznem pasu so udobja vajeni vozniki, ki iz nekega razloga menijo, da je okoli sto kilometrov na uro dovolj. Mimogrede, nobeden ne sedi za volanom električnega avtomobila. Medtem je na prehitevalnem pasu kolona »dirkačev«, ki brzijo mimo deset kilometrov na uro hitreje. Jasno je, da si na svojem pasu hitrejši in bi lahko vse prehitel. A ne smeš. Tako zapovedujejo prometni predpisi.

Ni mi jasno, kaj ljudje počnejo v zastojih ob deloviščih. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da smo po omejitvah že nekaj kilometrov gladko vozili, nato pa se kar naenkrat za minuto ali dve ustavili. Morda zaradi pametnjakovičev, ki skačejo sem ter tja. Podobno je pred zaporami. Če bi vsi spoštovali načelo zadrge, namesto da eni skačejo pred voznika, ki je nekoga že pravilno spustil, ali pa tisti, pred katerega se moraš postaviti, sili naprej, da ga nihče ne bi prehitel. Da ne omenjam bedakov, ki prehitevajo skiro ali kolo tako, da zapeljejo na moj pas, čeprav je jasno, da se bom moral ustaviti in preprečim trčenje z objestnežem.

Razmer na slovenskih cestah ne bodo rešili dodatni pasovi in ne nočno delo gradbincev. To so ovire, na katere moramo vedno računati. Bi pa promet gotovo lepše tekel, če bi vozili aktivno, upoštevali druge in se preprosto prilagajali razmeram. Ampak kaj takšnega je v svetu, kjer večina misli, da je boljša od drugih, utopično pričakovati. Se morda motim?

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Vse bolj problematično pomanjkanje vozniške kulture appeared first on Tehnozvezdje.