Uprava Darsa je za zastoje krivila arogantne voznike, zdajšnji minister se nam dobrika in s prstom kaže nanjo. Resnica pa, kot vedno, ni tako enoznačna. Moja nova igra je opazovanje, kaj počnete na cestah. Opažanja opiše ena sama beseda. KATASTROFA!
Čas bi bil, da si vsi nalijemo čistega vina. Krivi smo vsi. Ne pomaga kazati s prstom na druge in obenem ne storiti ničesar. Prav tako ne pomaga, da se politik slika z delavci ponoči, ko je potem delovišče prazno pol sobote in celo nedeljo. Vse skupaj je predstava za javnost in bolj ali manj je jasno, da noben poseg, teh je na avtocestah res občutno preveč hkrati, ne bo končan v roku. Kaj šele pred rokom. Bolj kot politiki, saj pameten vidi skozi njihovo meglo, me skrbijo vozniki. Toliko arogance, narcisoidnosti in občutka večvrednosti, pri čemer so nekateri zase prepričani, da so Übermensch vozniki, ne pomnim.
Najhuje, kar se lahko zgodi v svoj prav prepričanemu vozniku, je, da se mora ustaviti in počakati, da človek spelje z lastnega dvorišča. Prednost je moja. Kaj sploh misli? Zanimivo je, da vsi ti lažje najdejo hupo, čeprav je jasno, da sem jih videl ter stojim in čakam kot zavoro. Moja težava je, da moram na glavno cesto zapeljati vzvratno. Drugače pač ne gre. Ampak to jih niti malo ne zanima. Trobijo, me obvozijo po nasprotnem pasu in bentijo, čeprav jim ne bi krona z glave padla, če bi počakali. Potem pa so tu še ljubitelji čistih vozil, ki jim ni mar, da sem praktično že na prednostni cesti in preprosto zavijejo desno, kljub temu da se moram zaradi tega ustaviti. Da potem stojijo deset metrov naprej pred semaforjem, jim je vseeno. Zanje je glavno, da so iz meni nerazumljivega razloga pred mano.
Ampak to je manjša težava. Večja je kultura vožnje skozi rdečo luč. Namesto da se z radarjem v roki skrivajo v grmovju, vabim policiste, da se sprehodijo po Celovški cesti v Ljubljani. Ne mine dan, da ne bi videl nekaj barvno slepih voznikov. Ne moti jih, da so pešci že na prehodu ali da imajo druga vozila že zeleno luč. Čisto počasi zapeljejo v križišče in odpeljejo novim zmagam naproti. Kar je zanje enako naslednji prevoženi rdeči luči. Najhuje se mi je zgodilo na Brodu. Že nekaj časa sem stal pred rdečo lučjo, ko me je prehitelo vozilo in odpeljalo naprej. Verjetno si je voznik mislil: »Kaj čakaš?« Da je potem ta isti zaspal na naslednjem semaforju pred zeleno lučjo, le dokazuje njegov občutek večvrednosti.
Ministra, ki obljublja tretji pas, sprašujem, koliko se sam vozi po avtocesti. Ko ni tovornjakov, se tam, kjer so trije pasovi, na primer pred Grosupljem ali od Razdrtega do Senožet, večino časa na skrajno desnem pasu počutim osamljenega. Na voznem pasu so udobja vajeni vozniki, ki iz nekega razloga menijo, da je okoli sto kilometrov na uro dovolj. Mimogrede, nobeden ne sedi za volanom električnega avtomobila. Medtem je na prehitevalnem pasu kolona »dirkačev«, ki brzijo mimo deset kilometrov na uro hitreje. Jasno je, da si na svojem pasu hitrejši in bi lahko vse prehitel. A ne smeš. Tako zapovedujejo prometni predpisi.
Ni mi jasno, kaj ljudje počnejo v zastojih ob deloviščih. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da smo po omejitvah že nekaj kilometrov gladko vozili, nato pa se kar naenkrat za minuto ali dve ustavili. Morda zaradi pametnjakovičev, ki skačejo sem ter tja. Podobno je pred zaporami. Če bi vsi spoštovali načelo zadrge, namesto da eni skačejo pred voznika, ki je nekoga že pravilno spustil, ali pa tisti, pred katerega se moraš postaviti, sili naprej, da ga nihče ne bi prehitel. Da ne omenjam bedakov, ki prehitevajo skiro ali kolo tako, da zapeljejo na moj pas, čeprav je jasno, da se bom moral ustaviti in preprečim trčenje z objestnežem.
Razmer na slovenskih cestah ne bodo rešili dodatni pasovi in ne nočno delo gradbincev. To so ovire, na katere moramo vedno računati. Bi pa promet gotovo lepše tekel, če bi vozili aktivno, upoštevali druge in se preprosto prilagajali razmeram. Ampak kaj takšnega je v svetu, kjer večina misli, da je boljša od drugih, utopično pričakovati. Se morda motim?
Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!





Problema na AC sta 1. premajhna varnostna razdalja in 2. vožnja nad omejitvijo. (Včasih sicer še DARS kako ustreli, kot ko so npr. pri Domžalah skozi gradbišče postavili omejitev 60-80-60-80-60-80-60-80-60-80-60… lol )
Kot voznik sem prisiljen v zožanju vozit prehitro, ker moram, sicer mi začnejo blendat in trobit zadaj vozniki kombijev, ki se mi nalepijo 2 metra za avtom.
Teh problemov DARS ne more rešiti, ker nima pooblastil za to, Policija pa iz nekega razloga tehnično gledano štrajka oz. je za njo javno znano dejstvo, da voznikov ne preganja, dokler ne grejo znatno nad omejitvijo (kot piše v https://www.zurnal24.si/avto/dosje-avto/dobil-me-je-radar-kako-me-je-policija-nasla-436477 )
Če Policija ne preganja nobenega, zakaj bi se potem kdor koli držal omejitev?