Razmišljal sem, kako naj tokrat pišem o Volkswagnovem električnem kombiju, ko sem vendarle o njem pred dobrim letom že napisal prve vtise, nekaj mesecev kasneje pa Alan še podrobnejši test. Nič od zapisanega se ni spremenilo. Še vedno je za večino predrag in ima premajhen doseg, vsaj za tisto, v čemer se mi zdi najbolj uporaben. Ležernem uživanju med počasno vožnjo po jadranski magistrali v popolnem poletnem vremenu.

Čeprav Volkswagen nikdar ni bilo uradno vozilo podjetja Mystery Incorporated, ta čast pripada kombiju Dodge A100, si vseeno zlahka predstavljam, kako se v Buzzu prevaža Scooby in druščina. Takšen »vibe« oddaja. Celo v tej na prvi pogled dolgočasno sivi barvi, ki se v mojih očeh ne more meriti fluorescentno svetlo zeleno in belo kombinacijo zunanjosti. Kot sem že dejal, ima to električno vozilce nekaj v sebi, zaradi česar med gledanjem vanj nosim plašnice, ki preprečujejo, da bi natančno dojel slabosti. Seveda jih ima. Kateri avto jih pa nima? Ponastavitev voznega načina ob vsakem zagonu, za moj okus preveč nežna rekuperacija, odsotnost zadnje kamere pri tej različici opreme ter predvsem to, da je v načinu samodejnega prilagajanja hitrosti na avtocesti med Vrhniko in Uncem iz meni popolnoma nerazumljivega razloga dvakrat začel zmanjševati hitrost na 60 kilometrov na uro. Morda je omejitev prejel iz vzporednega sveta duhov, ko sem že omenil risane raziskovalce nadnaravnega. Kdo bi vedel?

Marsikoga pri Buzzu preseneti, da je videti kot kombi, a se pelje kot osebni avtomobil. Očitna prednost nove električne platforme in pogona, ki me kljub motorju na zadnji osi ni pustil na cedilu, ko je bilo treba riniti navzgor po kar konkretno zasneženi makadamski cesti. Na svoj običajni tesni krog sem se, sicer s cmokom v grlu, podal s 55-odstotno zalogo energije ob temperaturnih razmerah, ki so se gibale med nič in osem stopinjami Celzija, ter ga zaključil s 24 odstotki. Ker je bila poraba na prvi tretjini poti večja, pot gre navzgor, sem že razmišljal, da bi stisnil rep med nogami in se vrnil, vendar sem se na naposled le odločil za dokončanje vožnje, na kateri je bila potem povprečna poraba 21,8 kilovatnih ur na sto kilometrov. Ne bom slepomišil. Poraba je visoka, z izjemo visokozmogljivega BMW-ja i5 M60, prav tako v mrazu, so vsi drugi porabili pod dvajsetimi kilovatnimi urami. Razumem, da aerodinamika zaradi kombijevske oblike ne more biti najboljša, pa vendar bi si želel nižje porabe, saj je Buzz »ljudsko vozilo«.

Moči polnjenja od 20 do 80 odstotkov ne odstopajo veliko od tistega, kar smo vajeni videti, ko na hitro polnilnico priključimo enega od modelov Volkswagnovih električnih avtomobilov. Začetna moč 137 kilovatov se je počasi spuščala, dokler se pri 60 odstotkih ni umirila na 80 kilovatih. Predtem sem seveda v navigacijo vnesel mesto polnjenja, da je bila baterija primerno ogreta. Nenazadnje sem polnil v temperaturah le malo nad ničlo.

Kot vedno tudi tokrat nisem polnil na domači vtičnici, saj s tem želim preveriti, ali je mogoče »preživeti« na ta način, kajti o tem se največkrat sprašujete lastniki stanovanj v blokovskih naseljih. Meni je vedno zneslo, se pa vsekakor zavedam, da je to še vedno velika ovira. Poleg visoke cene, ki je ni mogoče zanikati. Vozilo na testu je namreč stalo, reci in piši, slabih sedemdeset tisočakov.

Verjetno ni odveč še enkrat poudariti, to se kakopak čuti v videu, da sem za volanom Buzza neskončno užival. Šalo na stran. Veliko kolegov ima podobno mišljenje, z dodatkom iz ust nekaterih, da bi v njem pasal manjši turbo dizel. Glede zadnjega si vsekakor ustvarite svoje mnenje!

Matjažev pogled

Sam seveda nikakor ne bi tlačil dizelskega motorja Buzza, ta avto (ali kombi, kakor hočete) je tak, kot je, in zanimiv ravno zaradi svoje povsem električne zasnove. Brez nje bi bil Multivan, ki ga že poznamo, in nikakor ne vzbuja toliko čustev, simpatije pa pretežno na racionalni, uporabnostni ravni. In, nenazadnje, zaradi tega, ker je večina vsega nekje spodaj, ima lahko svojo, silno prikupno silhueto. Poglejte ga še enkrat od strani in povejte, kam bi se sploh dalo vgraditi motor z notranjim zgorevanjem. Trdim, da pri taki obliki spredaj zanj ni prostora. Zadaj pa ga je škoda in za kombi uničujoče jemati prtljažniku. Vsekakor pa se strinjam, da bi moral imeti konkretno večjo baterijo in tudi nekoliko hitrejše polnjenje. Tam nekje okrog stotih kilovatnih ur kapacitete bi bilo kar nujno. Daljše poti v tujino že zdaj niti niso tak problem, vsaj z vidika izvedljivosti, drugo je nepotrebno izgubljanje časa na polnilnicah, ker bi se z več zaloge in močmi polnjenja na enosmernem toku do 185 kW, ki jih platforma neizpodbitno omogoča (ne pa tudi Buzz), lahko ustavil manj pogosto in napolnil hitreje. Večje zaloge bi si še toliko bolj želel za daljše izlete po Sloveniji, kjer smo s polnilno infrastrukturo, tako ob avtocestah (sploh na trasi od Primorske proti Gorenjski), kot tudi v turističnih krajih, »v leru,« komaj se kaj premika zadnje čase.

Vseeno pa … sploh ni bilo tako slabo. Na povratku s smučarskega izleta v Avstriji smo za skoraj 170 km porabili natanko polovico baterije (pri čemer testno vozilo ni imelo toplotne črpalke). Nisem vozil ekstremno hitro, a vendar s povprečno hitrostjo blizu 100 km/h, temperatura je bila nekaj stopinj nad ničlo. Tja grede – zjutraj je bilo okrog ledišča –, in z enako hitrostjo, smo (preden se je nato Buzz polnil ob smučišču) porabili 63 odstotkov. Zimski doseg 300 km, pri pretežno avtocestni vožnji, četudi s konstantnimi omejitvami, zame ni ravno neuporaben.

Marjan je že omenil, da se to vozilo pelje kot avto, ne kot kombi. Kar je tudi v mojih očeh največji plus, kajti nisem ravno »kombijevski« človek. Res še nisem srečal kombija s podvozjem, ki bi tako lepo požiralo vse nečednosti slabih cest in ki bi tako voljno šel v ovinke. Toda hkrati je to, da so ga izdelali kot avto, tudi njegova potencialno največja slabost. Ločeni sedeži ali vsaj večja prilagodljivost pri podiranju klopi bi prišla še kako prav, samo klasična opcija 60:40 se mi zdi malo preveč omejujoča. Še posebej, ker ne govorimo o majhnem avtu za 20 tisoč evrov, pri katerem ne pričakujemo, da ga bomo uporabljali za vseh vrst potovalnih in prevozniških namenov.   

Buzz mi je všeč, a ne dovolj všeč za ceno, ki jo zanj zahtevajo. In še posebej ne morem požreti dejstev, da je treba za toplotno črpalko in (obvezno!) kamero za vzvratno vožnjo, ki se jo dobi samo kot del obsežnejšega paketa opreme, skupaj doplačati še blizu 2.500 evrov, za »hipijevsko« dvobarvno zunanjost pa skoraj štiri tisočake! Tako ali tako pa mislim, da je v prihajanju osvežitev, z novimi motorji (kot jih že imajo ID.4 in še nekateri drugi modeli na isti platformi), in še kakšno prilagoditvijo. Upam, da tudi cenovno in morda celo baterijsko.

The post ODKLOP: Čisto drugače o »kombiju«, ki je razvnel mojo domišljijo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.