Zdi se mi, da sem z uvodom kar lepo zajel bistvo serije, ki je po lanski seriji Last of us spet primer odlične predelave videoigre. Vendar ju ne bi enačil, čeprav je osnova zapleta podobna. Svet je šel k vragu in zdaj se morajo redki že živeči potruditi, da človeštvo ne bo izumrlo. Razlike so veliko večje, kot bi misli. Prva je resna drama s poudarkom na posameznikih in globokimi povezavami med njimi, medtem ko druga gradi na humornih vložkih, pišmeuhovskih odnosih med preživelimi na površju in naivni utopiji v razmeroma udobnih zakloniščih in počasi kapljajočih skrivnostih, ki jih povezujejo. Predvsem pa, to se mi nekako zdi bistvo, skoraj nič ni tako, kot se zdi!  

Med nastopom filmske zvezde Coopeja Howarda (Walton Goggins) na rojstnodnevni zabavi leta 2077 se zgodi nepojmljivo. Nad Los Angeles se dvignejo gobasti oblaki eksplozij jedrskih bomb. Zgodba skoči 219 let v prihodnost najprej v zaklonišče 33, kjer v dokajšni naivni ureditvi živi del preživelih in nato na površje, z vso raznolikostjo frakcij, sekt in mutantov. Po vdoru v zaklonišče 33 se Lucy MacLean (Ella Purnell) odpravi na površje iskat ugrabljenega očeta. Pri tem stopa v različne odnose s še vedno živim Howardom (spremenil se je v dolgoživega mutanta Ghoula), zdaj lovcem na glave, in pripadnikom versko-vojaške bratovščine jekla Maximusom (Aaron Moten) v dvotonskem oklepu viteza (ekoskeletu). Občasno nas serija razveseli s prebliski preteklega dogajanja, ki počasi razkrivajo razloga za uničenje civilizacije, kakor tudi, da so protagonisti povezani. To naj bo dovolj, ker bi drugače razkril preveč in uničil užitek.

Poleg za moj okus zanimive, čeprav ne popolnoma unikatne zgodbe, nenazadnje podobno, a spet na drugačen način, pripoveduje serija Silos, bosta marsikoga prepričala kakovostna produkcija in humorni vložki. Čeprav so pogosto na prvo žogo, se nasmeješ, ko prejšnji lastnik v oklepu, kljub vsemu orožje v njem in jeklene moči, prestrašen teče pred mutiranim medvedom in se med tem s simuliranim strašljivim robotskim glasom dere, »fuck, fuck, fuck, fuck,…«, ali ko Howard na filozofski ravni razlaga svoja dejanja. Lucy ga na primer, ko jo priveže na žerjav in pomaka v vodo, vpraša, zakaj jo muči, nakar ji ta skozi podrobno razlago fenomena preprosto razloži, da je ne muči, temveč izrablja kot vabo. Takšnih prebliskov je še nekaj, a ne preveč, da se ideja ne bi izcimila in serija spremenila v parodijo. Da ni parodija, obenem poskrbi še krvava kopel v skoraj vsakem nasilnem prizoru.

Verjetno je nasilje pričakovano, kajti podobno je v igri in obenem je zanimivo spremljati, kako se naivna prebivalka zaklonišča Lucy znajde v svetu, ki ga niti približno ni vajena. Kogar prizori krvi motijo, naj serije ne gleda oziroma naj vsaj takrat zamiži, vsem drugim pa jo kljub temu predlagam. Dovolj je zanimiva, nepredvidljiva in kakovostno narejena, da je vredna ogleda! Na lastno odgovornost, kakopak!

Kaj: po igri narejena postapokaliptična igrana serija FallOut (radioaktivne padavine)

Kje: pretočnik Amazon Prime Video

Ocena 4,5: Še ena odlična adaptacija priljubljene igre, pri kateri (skoraj) vse štima. Zgolj slučaj je, da se človeštvo spet bori za preživetje po globalni katastrofi.

Priporočilo: Tokrat ne gre za nekaj, kar bi bilo za vse. Še najmanj za gledalce z občutljivimi želodčki. Grdo govorjenje bi še prebavili, a tega žal ne moremo reči za špricanje krvi, odsekane ude, mečkanje glav z obveznim brizganjem možganov in podobna ne najbolj okusna grozodejstva.

The post »Oki doki«, zato so »radioaktivne padavine« odlične (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.