Elektronsko sporočilo, ki ji ga je pravzaprav preposlala njena poslovna partnerka, se je pretvarjalo kot zahteva iz upravljavca omenjenega družabnega omrežja, naj potrdi avtorstvo ene od svojih fotografij, češ da jo je nekdo prijavil kot sporno. Kljukica za domnevno potrditev, da to je moja fotka, je bila verjetno ena najslabših odločitev njenega življenja. Nobenega dodatnega potrditvenega sporočila, nobenega vprašanja, »ali res želite,« ničesar, v trenutku je ostala zunaj svojega profila na Instagramu. Ni se več mogla prijaviti vanj. Je pa to storil, kdorkoli je poslal omenjeno sporočilo. Profil je delno preimenoval, sicer pa znotraj njega na začetku ni storil kaj škodljivega.

Nekoliko drugače se je zapletalo za tujega tehnološkega »Youtuberja« Roberta (tudi njegovo ime smo spremenili). Ravno tako je dobil e-poštno ponudbo, ki bi jo moral gladko ignorirati, in tudi njega je nanjo opozorila poslovna (in zasebna) partnerka. Toda potek ni bil enak. E-pošta je spraševala o pripravljenosti za testiranje nove spletne platforme. To je zahtevalo namestitev programa na računalnik. Prvi sum se je Robertu pojavil, ko namestitev programa, ki ga je sicer pregledal s protivirusnim programom, ni naredila ničesar. Celo pisal je tistim, ki so ga kontaktirali, da je nekaj narobe. Seveda ni dobil odgovora. Še enkrat je preveril celoten računalnik, a znova ni našel ničesar nenavadnega. Toda že zvečer istega dne je ugotovil, da so jima hekerji zaklenili njun kanal (račun) na Youtubu, tega pa povezali z drugim računom za oglasne prihodke (Ad Sense). Kmalu so začeli objavljati epizode ameriškega resničnostnega šova. To je bil kar odmik od siceršnje vsebine kanala – testov telefonov in drugih naprav, tehnoloških nasvetov in podobnega, v enem od evropskih jezikov, ki ni angleščina.

Z veliko vztrajnost in sreče profil mogoče dobite nazaj

V obeh primerih se je z ugrabitvijo profila oz. kanala začelo dvomesečni stres, ko gre žrtev prevare, kot je povedal Robert, skozi vse čustvene faze, od nejevere, prek jeze, obupa in žalosti do nazadnje tudi resignacije. Kot je dodala Milena, je že takoj na začetku, ko je videla, da je dejansko zaklenjena ven in da nobena od klasičnih metod za ponastavitev gesla ali potrjevanja lastništva profila ni prijela, načrtno pustila zadevo mirovati. Nekaj dni se ni ukvarjala z njo, šele nato je poskušala kaj doseči pri samem Instagramu. Medtem je Robert šel takoj v akcijo, vendar ugotovil, da preveč ogoljufanih čaka na posredovanje Youtuba in da se tam ni mogoče prebiti do tehnične ali kakršne koli pomoči. Podobno spoznanje je navsezadnje čakalo tudi Mileno.

Zgodbi sem skupaj z nasveti, kako se zavarovati pred tovrstnimi prevarami, ki so lahko poslovno uničujoče, povzel tudi za portal Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Redno je pošiljala pritožbe in prošnje, poskušala dobiti koga na spletnem klepetu, po svojih kanalih so urgirala še nekatera podjetja, s katerimi je sodelovala, a nikjer ni bilo odziva. To jo je užalostilo najmanj enako kot sama ugrabitev profila, kajti zelo očitno se te platforme ukvarjajo zgolj s svojimi največjimi zvezdniki, tistimi z milijonskim občinstvom. Robert je medtem je že poskušal z novim kanalom, nazadnje pa je neprestano »teženje« na Twitterju le odprlo vrata do Youtubove podpore in zadeve so se začele razpletati. Po dveh mesecih so napadalca odstranili, tudi njegov oglasni račun, kanal pa sta izvirna lastnika dobila nazaj v takem stanju, kot je bil ob ugrabitvi, vendar s približno tisoč naročniki manj. Jeseni 2020 jih je bilo namreč več kot deset tisoč, v začetku 2021, ko se je nesrečna zgodba končala, pa približno devet tisoč. Urediti sta morala še zadeve s filmskimi studii, ki seveda niso bili navdušeni nad objavljanjem celotnih epizod, a tudi ti so nazadnje razumeli situacijo, in tako je lahko tehnološki kanal znova zaživel.

Mileni se ni nasmehnila podobna sreča. Pri Instagramu torej ni dosegla ničesar, se je pa čez kakšen mesec oglasil »heker«. Ko je z njim vzpostavila stik v klepetalni aplikaciji WhatsApp, je zelo prijazno komuniciral in ponudil vračilo profila za 300 dolarjev. Seveda bi nakazilo moralo biti v eni od kriptovalut. Bila je nekoliko nezaupljiva in znesek se ji je zdel prenizek. Zato je vprašala, na osnovi česa mu lahko zaupa, da bo račun res dobil nazaj. Zagotovil ji je, da je profesionalec, a tega nato, ko se je odločila za plačilo, ni potrdil. Po prejemu kriptonakazila je namreč poniknil, profil pa je izginil z Instagrama. Zato Milena močno odsvetuje kakršno koli plačevanje tovrstnim kriminalcem.

Kako je kriminalcem uspelo?

Za prevaro z Instagramom ni mogoče dati povsem natančnega opisa, kaj se dogaja v ozadju in kaj morajo o tarči hekerji že vnaprej imeti »na zalogi«. Milena bi se verjetno, tako vsaj predvideva, lahko zaščitila pred tovrstnim »hekanjem« profila, če bi pravočasno vklopila dvonivojsko potrjevanje prijave vanj. V tem primeru bi zelo verjetno po kliku, karkoli je že sprožil, napadalci morali vpisati še PIN iz aplikacije za avtentikacijo. Tam bi se poskus – če ni bila v ozadju kakšna res prefinjena metoda – ustavil. Povsem možno pa je, da je napadalec imel nekatere njene podatke in je tudi zato uspel spremeniti geslo, potem pa še s profilom povezan elektronski račun in vse ostalo, kajti vsi Milenini poskusi, da bi razveljavila spremembe so propadli že na točki, ko bi morala dobiti povratno sporočilo v svoj e-poštni nabiralnik, a to v nobenem primeru ni prispelo.

Ugrabitev kanala na Youtubu je bila še bolj sofisticirana. Program, ki ga je Robert za »test« namestil na svoj računalnik, je namreč prestregel celotne seje in piškotke v brskalnikih ter jih posredoval napadalcu. Tako je slednji lahko vstopil v Youtube Studio, Gmail in ostale povezane storitve brez vpisovanja gesla. Edino, kar ni povsem pojasnjeno, je to, kako je izvedel obstoječe geslo, da ga je lahko spremenil. Morda je »ukradel« brskalnik v tolikšni meri, da je delovalo tudi v njem shranjeno geslo. Tovrstni poskusi menda letijo predvsem na tehnološke in igričarske kanale, še posebej tiste, ki oddajajo v živo.   

Za Roberta in njegovo partnerko je bila ponovna prisvojitev Youtube kanala ključnega pomena, saj predstavlja njuno glavno platformo in s tem vir prihodkov. Po drugi strani se je Milena sprijaznila, da mora na Instagramu začeti znova, ni pa to pretirano vplivalo na njeno poslovanje, kajti naročniki so jo že poznali. Nove pa zdaj pridobiva s svežim profilom, ki že ima zelo lepo število sledilcev, a je še vedno daleč od starega.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post En sam klik in profil z več deset tisoč sledilci ni bil več njen appeared first on Tehnozvezdje.

Začelo se je, ko smo postopali pred tržnico z elektronsko robo v Shenzhenu, več kot 10-milijonskih kitajskih Jesenicah. Tuhtali smo, če bi šli nazaj med vso tisto kramo še nekaj poiskat, in preizkušali pravkar kupljene pomnilniške kartice. Potem pristopi domačin, no, v bistvu se je izdajal, da je prišel iz Hong Konga, in začne ponujati ipad. Skoraj nov, malo rabljen, pred kratkim predstavljen mali ipad pro. 128 GB z mobilno povezavo lte. Cena? Samo 350 evrov. Preračunano iz yuanov oz. hongkonških dolarjev. Hm … To pa je ugodno. Če še za kakšnih deset evrov zbijemo, bo pa sploh. Eden iz druščine za resno ogreje za stvar.

Pa je stvar res prava? Je vse v redu? Možakar dovoli, da ipad sami primemo v roke in se prepričamo, da deluje. Da je narejen, kot je treba. Potem v brskalniku odpre Applovo servisno stran in vpiše serijsko številko, sistem pa izpljune potrditev, da je pod to številko v sistemu točno taka tablica, kot jo držimo v roki. Že, ampak zakaj za samo tretjino cene? Vmes  že zbarantamo na 320 ali celo samo 300 evrov. Ampak, res, kje je trik? Je ukraden? Najbolj verjetna možnost. Je tako dobro skopiran, da ne prepoznamo ponaredka? Je kaj tretjega?

Nič. Poskusimo srečo, ponudba je mikavna. Kolega se odločil, da kupi. Samo še po denar je treba na bankomat, ki je za vogalom, sto metrov stran. Prodajalec in delegacija treh se odpravi tja in tip iz Hong Konga se začne brez razloga obnašati čudno in nervozno. Najprej kar porine torbico s tablico kupcu v roke, čeprav mu ta še ni dal keša, niti ga še ni dvignil. Pa jo spet vzame, ker je »pozabil« vzeti ven kartico sim. Vmes, ko jo vleče ven, pride kolega z denarjem. »Ne yuanov, rabim hongkonške dolarje, sem iz Hong Konga,« začne motoviliti prodajalec. »Čakaj, prej tega nisi omenjal. In lahko zamenjaš, če te je volja. Pa bankomat tako ali tako ne da drugega kot kitajsko valuto.« Po krajšem pregovarjanju se zmenimo, da gremo skupaj zamenjat. Še par par sto metrov naprej. Ko pa pridemo na ploščad pred veliko poslovno zgradbo, nov preobrat. »Preveč ljudi. V redu, daj mi yuane!« Kupec našteje stotake, še zadnje usklajevanje, kakšen je bil cenovni dogovor, končna predaja torbice in gremo hitro vsak v svojo smer.

Kaj je res v torbi?

Takrat na ulici seveda zadeve ne vlečeš iz torbice in se vpisuješ v itunes in vse ostalo. To počaka na hotel. In ko te v sobi prešine, da bi bil vendarle čas za prvo igračkanje z novo pridobitvijo, še nisi pripravljen na šok, ki sledi čez manj kot minuto. Zadeva se ne prižge. »Daj še ti poskusi,« ga zmeden kupec poda naslednjemu. »Si prepričan, da je tole v redu,?« odvrne drugi. Ipad se zdi nekam lahek. Robovi slabo obdelani. Tipke niso prave, šklepetajo. Reže za zvočnike nimajo lukenj. Zadaj kar naenkrat piše 64 namesto 128 GB. Končno nam vsem postane jasno, čeprav tega sprva sploh nočemo verjeti, da držimo plastičen model, t. i. dummyja. Baraba!

Prodajalcu je med vsem sprenevedanjem nekje uspelo zamenjati torbico s pravim ipadom za tole z ničvredno plastično igračo, ki smo jo prinesli v hotel. Čeprav smo ga opazovali trije in čeprav ni imel oblečenega nič drugega kot jakno in nobenega nahrbtnika ali česa podobnega. Mogoče smo celo kje »srečali« koga, s komer sta zamenjala torbici. Pač rokohitrski trik. Človek ustvarja vtis, da je živčen in s tem preusmerja pozornost, vmes pa nevidno izvede zamenjavo. Včasih so ljudje iz Italije ali Madžarske vozili domov škatle v prepričanju, da so v njih videorekorderji, glasbeni stolpi, kamere, itd. Pa je bilo samo nekaj plastike ali železja za obtežitev. »Ampak sem ga videl, kako je zadevo pred mano pospravil v škatlo!« so se zaklinjali. Danes na Kitajskem »kupujejo« jabolčne telefone in tablice. Novi izdelki, drugo okolje, ista metoda goljufije.

Še isti večer je ob pivu nekdo, ki prej popoldne ni bil zraven, priznal, da je na tak način lokalnim prevarantom pustil denar ne samo za ipad, ampak še za iphone. V razmaku nekaj minut. Ne da bi vmes preveril, kaj je nabavil v prvem poskusu. Pohlep po (pre)poceni izdelkih, še posebej tistih z obgrizenim jabolkom, po izjemnih priložnostih, se nikoli ne konča dobro. Reči pač stanejo, kolikor stanejo. Če je cena sumljivo nizka, je nekaj narobe. To velja vedno in povsod. Na katerem koli koncu sveta.

Nič opravka s Kitajci na ulici!

Za konec netehnološki nasvet, če slučajno potujete na Kitajsko: Ne zapletajte se v pogovor s prijaznimi in ustrežljivimi neznanci, ki vam hočejo nekaj prodati ali celo nekam odpeljati. Če bo govora o »predstavi«, ki da se bo ravnokar začela nekje blizu, se bo izkazalo, da se boste znašli v neki sobi na preizkušanju čaja, ki je resda zanimivo, okusno, obredno in nekaj posebnega, ampak na koncu vas bo stalo kakšnih 150 do 200 evrov. Ker je cena vsake runde recimo 20 ali 30 evrov. Če bo na ulici ali na podzemni pristopil fantič, da vas odpelje v prodajalno ur svoje sestre, bo pot do tja zagotovo vodila po kakšni bližnjici skozi (prazno) podzemno garažo ali temen hodnik. Kdo ve, kaj bi se zgodilo tam, če ne bi izkušnje s kitajskimi triki v glavi prižgale alarma. Po eni ali dveh lekcijah, vrednih nekaj sto evrov, končno nastopi previdnost in preudarnost. Včasih je kakšno »izjemno priložnost« bolje izpustiti.

The post Kitajci so skopirali še goljufije pri prodaji zabavne elektronike appeared first on Tehnozvezdje.