Priznam. Nismo bili dovolj previdni. Pozabili smo na lekcije, ki so jih starši, strici in sosedje dobili v Palmanovi. Preveč smo se ukvarjali s teorijami in vmes spregledali očitno. Zato je bila na koncu šola draga, ampak zdaj vsaj vemo kam pripelje naša materialistična sla ob »odlični priložnosti« za nakup skoraj nove jabolčne naprave.
Začelo se je, ko smo postopali pred tržnico z elektronsko robo v Shenzhenu, več kot 10-milijonskih kitajskih Jesenicah. Tuhtali smo, če bi šli nazaj med vso tisto kramo še nekaj poiskat, in preizkušali pravkar kupljene pomnilniške kartice. Potem pristopi domačin, no, v bistvu se je izdajal, da je prišel iz Hong Konga, in začne ponujati ipad. Skoraj nov, malo rabljen, pred kratkim predstavljen mali ipad pro. 128 GB z mobilno povezavo lte. Cena? Samo 350 evrov. Preračunano iz yuanov oz. hongkonških dolarjev. Hm … To pa je ugodno. Če še za kakšnih deset evrov zbijemo, bo pa sploh. Eden iz druščine za resno ogreje za stvar.
Pa je stvar res prava? Je vse v redu? Možakar dovoli, da ipad sami primemo v roke in se prepričamo, da deluje. Da je narejen, kot je treba. Potem v brskalniku odpre Applovo servisno stran in vpiše serijsko številko, sistem pa izpljune potrditev, da je pod to številko v sistemu točno taka tablica, kot jo držimo v roki. Že, ampak zakaj za samo tretjino cene? Vmes že zbarantamo na 320 ali celo samo 300 evrov. Ampak, res, kje je trik? Je ukraden? Najbolj verjetna možnost. Je tako dobro skopiran, da ne prepoznamo ponaredka? Je kaj tretjega?
Nič. Poskusimo srečo, ponudba je mikavna. Kolega se odločil, da kupi. Samo še po denar je treba na bankomat, ki je za vogalom, sto metrov stran. Prodajalec in delegacija treh se odpravi tja in tip iz Hong Konga se začne brez razloga obnašati čudno in nervozno. Najprej kar porine torbico s tablico kupcu v roke, čeprav mu ta še ni dal keša, niti ga še ni dvignil. Pa jo spet vzame, ker je »pozabil« vzeti ven kartico sim. Vmes, ko jo vleče ven, pride kolega z denarjem. »Ne yuanov, rabim hongkonške dolarje, sem iz Hong Konga,« začne motoviliti prodajalec. »Čakaj, prej tega nisi omenjal. In lahko zamenjaš, če te je volja. Pa bankomat tako ali tako ne da drugega kot kitajsko valuto.« Po krajšem pregovarjanju se zmenimo, da gremo skupaj zamenjat. Še par par sto metrov naprej. Ko pa pridemo na ploščad pred veliko poslovno zgradbo, nov preobrat. »Preveč ljudi. V redu, daj mi yuane!« Kupec našteje stotake, še zadnje usklajevanje, kakšen je bil cenovni dogovor, končna predaja torbice in gremo hitro vsak v svojo smer.
Kaj je res v torbi?
Takrat na ulici seveda zadeve ne vlečeš iz torbice in se vpisuješ v itunes in vse ostalo. To počaka na hotel. In ko te v sobi prešine, da bi bil vendarle čas za prvo igračkanje z novo pridobitvijo, še nisi pripravljen na šok, ki sledi čez manj kot minuto. Zadeva se ne prižge. »Daj še ti poskusi,« ga zmeden kupec poda naslednjemu. »Si prepričan, da je tole v redu,?« odvrne drugi. Ipad se zdi nekam lahek. Robovi slabo obdelani. Tipke niso prave, šklepetajo. Reže za zvočnike nimajo lukenj. Zadaj kar naenkrat piše 64 namesto 128 GB. Končno nam vsem postane jasno, čeprav tega sprva sploh nočemo verjeti, da držimo plastičen model, t. i. dummyja. Baraba!
Prodajalcu je med vsem sprenevedanjem nekje uspelo zamenjati torbico s pravim ipadom za tole z ničvredno plastično igračo, ki smo jo prinesli v hotel. Čeprav smo ga opazovali trije in čeprav ni imel oblečenega nič drugega kot jakno in nobenega nahrbtnika ali česa podobnega. Mogoče smo celo kje »srečali« koga, s komer sta zamenjala torbici. Pač rokohitrski trik. Človek ustvarja vtis, da je živčen in s tem preusmerja pozornost, vmes pa nevidno izvede zamenjavo. Včasih so ljudje iz Italije ali Madžarske vozili domov škatle v prepričanju, da so v njih videorekorderji, glasbeni stolpi, kamere, itd. Pa je bilo samo nekaj plastike ali železja za obtežitev. »Ampak sem ga videl, kako je zadevo pred mano pospravil v škatlo!« so se zaklinjali. Danes na Kitajskem »kupujejo« jabolčne telefone in tablice. Novi izdelki, drugo okolje, ista metoda goljufije.
Še isti večer je ob pivu nekdo, ki prej popoldne ni bil zraven, priznal, da je na tak način lokalnim prevarantom pustil denar ne samo za ipad, ampak še za iphone. V razmaku nekaj minut. Ne da bi vmes preveril, kaj je nabavil v prvem poskusu. Pohlep po (pre)poceni izdelkih, še posebej tistih z obgrizenim jabolkom, po izjemnih priložnostih, se nikoli ne konča dobro. Reči pač stanejo, kolikor stanejo. Če je cena sumljivo nizka, je nekaj narobe. To velja vedno in povsod. Na katerem koli koncu sveta.
Nič opravka s Kitajci na ulici!
Za konec netehnološki nasvet, če slučajno potujete na Kitajsko: Ne zapletajte se v pogovor s prijaznimi in ustrežljivimi neznanci, ki vam hočejo nekaj prodati ali celo nekam odpeljati. Če bo govora o »predstavi«, ki da se bo ravnokar začela nekje blizu, se bo izkazalo, da se boste znašli v neki sobi na preizkušanju čaja, ki je resda zanimivo, okusno, obredno in nekaj posebnega, ampak na koncu vas bo stalo kakšnih 150 do 200 evrov. Ker je cena vsake runde recimo 20 ali 30 evrov. Če bo na ulici ali na podzemni pristopil fantič, da vas odpelje v prodajalno ur svoje sestre, bo pot do tja zagotovo vodila po kakšni bližnjici skozi (prazno) podzemno garažo ali temen hodnik. Kdo ve, kaj bi se zgodilo tam, če ne bi izkušnje s kitajskimi triki v glavi prižgale alarma. Po eni ali dveh lekcijah, vrednih nekaj sto evrov, končno nastopi previdnost in preudarnost. Včasih je kakšno »izjemno priložnost« bolje izpustiti.
Brez komentarjev