O pomenu učenja informatike, v vsej celovitosti te besede, že desetletja čivkajo že vrabci. V osnovnih šolah je že neobvezni izbirni predmet, zato najava, uvedli bomo obvezni predmet, nima nobenega pravega smisla. Še posebej, ker je to vse. Zaradi mene lahko v šolo uvedejo predmet za »istraživanje rude i gubljenje vremena« (raziskovanje rud in zapravljanje časa), kajti poimenovanje je irelevantno. Edino merilo je lahko učni program, tega pa naj bi, če bodo in ko bodo, oblikovali šele kasneje. Če me kdo kaj vpraša, bodo obstoječ program predrugačili. Učenci pa se bodo učili uporabe Microsoftovih pisarniških programov, nastavljanja usmerjevalnikov Cisco, oblikovanje baze Oracla in iskanja z Googlom. Generalna direktorica ameriške gospodarske zbornice AmCham in obenem zadolžena za izobraževanje v strateškem svetu za digitalizacijo bo dosegla zastavljene cilje ameriških in slovenskih podjetij, članov zbornice. Se samo meni zdi čudno, da skupine za izobraževanje ni vodil pedagog, morda ugleden profesor ali kdorkoli iz »foha«? Sicer pa je vseeno, kajti iz te moke tako ali tako verjetno ne bo kruha, kajti kilavo dete, pri rojstvu katerega so in še vedno sodeluje četica babic z jasnimi individualnimi cilji, bo šlo po poti vseh dosedanjih strategij, obljub in lepih želja!

Višek digitalizacije je pošiljanje EU digitalnega COVID potrdila po pošti!

Dosti strokovnjakov in laikov ve, kaj bi morali storiti, in katere procese je treba digitalizirati. Od strateškega sveta sem pričakoval odgovore na vprašanje »kako«, ne »kaj«. Vsakomur, ki se malce spozna na stvari, je popolnoma jasno, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja traja predolgo. Torej bi moral »svet« predlagati končanje postopka v treh, sedmih ali desetih delovnih dneh, potem pa je popolnima vseeno, je označen s predpono »e« ali ni. Da bi dosegli zastavljeni cilj, bi namreč morali povezati obstoječe baze podatkov in digitalizirati postopek. To je pravi predlog in ne »predlagamo uvedbo e-gradbenega dovoljenja«. Kaj potem? Bi ga moral imeti, natisniti in overiti na upravni enoti, da bi bil veljaven. Ko je na primer inštitut 8. marec zbiral podpise z vložitev zakona, so »digitalne« na upravni enoti natisnili, žigosali in podpisali. Čemu torej digitalizacija? Norčevanje iz državljanov in način, kako nagajati čemurkoli, kar ni po volji vladam?

Morda se motim. Upam, da se. Ker si želim, da bi bilo tokrat drugače. A zgodovina informatizacije mi ne daje veliko upanja.

Saj ne, da bi bile komercialne storitve dosti boljše. Namesto da bi digitalizacija izboljšala storitve, jih velikokrat degradira. Morda sta Uber in Airbnb poenostavila postopek iskanja prevozov in prostih sob, toda povzročila sta ravno toliko (ali celo več) težav. Vozniki taksijev imajo še manj pravic, ponekod meščani ne morejo dobiti stanovanja v najem za daljša obdobja in po sprejemljivih cenah, medtem ko se lastniki razburjajo nad škodo, ki jo povzročajo uporabniki. Kdo jo bo plačal? Airbnb zagotovo ne. Z veseljem vzame odstotek za posredovanje, toda za morebitno škodo ne odgovarja. Podobno je z Uberjem in pravzaprav vsemi storitvami delitvene (digitalne) ekonomije. Dokler je vse, kot mora biti, so vsi zadovoljni, ko se pojavijo odmiki od ustaljenih praks, se začne kalvarija. Vzemimo Pošto Slovenije in GLS. Medtem ko spletne trgovine preverjajo naslov predala elektronske pošte, nikogar ne zanima, ali kupec vpiše pravo telefonsko številko. Ne spletni podajalec ne kurirska služba. Pa tako enostavno je. Nekdo je vpisal mojo namesto svoje, nakar sem od obeh prejemal kratka sporočila o stanju pošiljke. Nanje ne moreš odgovoriti, medtem ko na spletnih straneh med vsemi ostalimi ni preproste možnosti – »Spoštovani, napačna številka«. Pošti sem poslal e-poštno sporočilo, toda v doglednem času ni bilo odgovora. Sem pa prejel še eno sporočilo, ko je naslovnik sprejel pošiljko, naj ocenim storitev. Na odgovor »napačna številka« sem prejel sporočilo, da je vsebina lahko le številčna, med 1 in 5. Storitev sem ocenil z 1, pričakovano dobil možnost obrazložitve in jim za konec še enkrat poslal enako kratko sporočilo (SMS) »napačna številka«. Potem vse tiho je bilo!

Digitalizacija zaradi digitalizacije ali zato, da posel dobi lastnik storitvenega podjetja z nežnim znanjem oblikovanja spletnih strani brez osnovnega znanja programiranja, nima nobenega smisla. Toda glede na sestavo strokovnega sveta, v katerem ne sedijo uporabniki, smo priča seznamu predlogov, od katerih bodo mnogo več kot državljani in država kot celota imeli tisti, ki bodo izbrani za izvajalce! Pri vsem pa še najbolj moti, da ni predlogov, kako zmanjšati razkorak v hitrostih dostopa v internet predvsem med urbanimi in ruralnimi področji, čeprav so tudi v Ljubljani ponekod obupno počasne hitrosti. Prav tako ne zahteve, da bi bile cene in hitrosti primerljive ponudbi v združenih storitvah trojčki in četverčki telekomunikacijskih operaterjev. Jasno, da tega ni, ker je za člane sveta to morda nepomembna malenkost.

The post Mar bi zapisali, da bomo poslali prvega Slovenca na Mars appeared first on Tehnozvezdje.