Za ta tablični računalnik velja, da je poosebljenje reka »kolikor denarja, toliko muzike«. Ne mislim, da je slab ali da okolje »šteka«, ko ga uporabljaš. Pravim le, da so njegove lastnosti preprosto rečeno prilagojene najmanj zahtevnim.

Pred nami je klasični iz aluminija in utrjenega stekla »vkup zmetan« tablični računalnik. Ni predebel ter ima ravno odsekane stranice in zaobljene vogale. Da je manj dodelan, izdajo obilni robovi okoli zaslona. To ima sicer svojevrstno prednost. Ko ga boste držali, z rokami ne boste zakrivali slike na zaslonu.

Ker pri zasnovi ohišja niso uporabili plastike, je ohišje togo in robustno, kar pomembno pripomore k boljši ergonomiji uporabe. Kovinsko hrbtišče je ravno prav matirano, da se prstni odtisi pretirano ne vidijo, medtem ko odsotnost izbokline povzroči, da je tablični računalnik stabilen, ko ga brez ovitka plosko položite na ravno površino. Vsekakor je smiselno dokupiti ovitek, ta napravo drži pod ravno pravšnjim kotom za opazovanje dogajanja na zaslonu in morda tudi elektronsko pisalo.

Redmi Pad 2 na prvi pogled ne izdaja, da sodi med cenovno najbolj dostopne. Njegove zmogljivostne omejitve se pokažejo, ko na njem zaženete katero od bolj zahtevnih aplikacij, ki jim Mediatekov procesor ni najbolj kos. To ne pomeni, da ne delujejo, temveč da se boste pri teh prisiljeni držati reka »počasi se daleč pride«. Posledica manj močnega procesorja je skoraj popolna odsotnost gretja ohišja ter nikakršna potreba po upočasnjevanju jeder, ko je procesor obremenjen. Temu primerna je tudi poraba. Pet ur bo zdržal obremenjen do maksimuma oziroma 14 ur predvajal videe z YouTuba (prek domačega omrežja na polovično svetel zaslon). Ni slabo, če ga nameravate uporabljati za prikaz vsebin, prenesenih na pomnilnik naprave.

Pomnilnik je naslednja kritična točka. Štirje gigabajti delovnega pomnilnika so preprosto premalo. Tudi podatkovni ne poka zaradi velikosti, a bo zadoščal, saj je tablični računalnik opremljen z ležiščem za pomnilniške kartice. Morda že veste, kam ciljam. Na kartico naložite za več deset ur različnih filmov in serij, tablico daste otrokom na zadnjem sedežu in imate zagotovljen mir med večurno vožnjo proti morju.

Na prvo žogo bi dejal, da je zaslon ena boljših komponent. Glede ločljivosti, ta je konkretno višja od polne visoke razločljivosti, ki jo še vedno reklamirajo ceneni tablični računalniki, 90-herčnega osveževanja in svetilnosti, čeprav ta ni dovolj visoka za udobno uporabo na prostem. Njegove težave so drugje. Zaradi neenakomerne osvetlitve je slika na robovih temnejša, pogled od strani pa razkrije spremembo kontrasta (pomeni, da vidni koti niso najboljši). Poleg tega zaradi odsotnosti tipala svetlobe samodejno prilagajanje svetilnosti ni optimalno.

Zlahka lahko uganete, da vgrajene kamere ne zadostujejo za kaj drugega kot za priložnostno fotografiranje nečesa, kar se vam zdi pomembno, a vam je vseeno za kakovost fotografije. Sprednja kamera je zatorej uporabna v vlogi video komunikacije, zadnja pa za fotografiranje nečesa, kar vam pride prav med delanjem beležk. Boljši od kamer so zvočniki. Zagotavljajo dobro jakost in kakovost zvoka s solidnimi vokali in dobrimi basi ob ne najbolj izrazitih visokih tonih.

HVALIMO:

• Dostopna, konkurenčna cena
• Kakovostno izdelano ohišje
• Dobra avtonomija baterije
• Ležišče za kartice in priključek za slušalke

GRAJAMO:

• Počasno polnjenje baterije
• Zaslon se ne odreže najbolje
• Podpovprečni kameri
• Premalo delovnega pomnilnika

The post KRATKI TEST Xiaomi Redmi Pad 2: Dovolj poceni, da ji lahko kaj oprostim appeared first on Tehnozvezdje.

Plastika je vsestranski in hkrati poceni material, zato kraljuje v napravah nizkega in nižjega srednjega cenovnega razreda. G10 in G20 sta v celosti plastična, medtem ko ima G50 okvir iz nerjavečega jekla. Toda ni vsa plastika enaka. Zdi se mi, da je hrbtna ploskev, čeprav pri vseh treh relativno lepo površinsko obdelana, pretirano tenka. Hkrati zaradi kombinacije obdelave in velike izbokline z objektivi, dokaj zlahka drsi po gladki površini, ko se »oglaša« vibracijski motor. Minimalistični severnjaški videz v kombinaciji z izbranimi barvami jim zato pretirano ne pritiče in telefoni oblikovno v ničemer ne izstopajo ali se vizualno odlikujejo. Po domače rečeno so dokaj dolgočasni. S tem in cenovnim razredom je ravno tako skladna kakovost izdelave, kateri bi težko dal oceno dobro. Da vse le ni tako slabo priča tovarniško nameščeno zaščitno steklo zaslona, ki je skupaj s plastičnim ohišjem jamstvo, da se nobeden od telefonov ne bo razbil ali razletel že ob nedolžnem padcu. Čeprav za tršega ne morem dati ravno roke v ogenj.

Na videz so si telefoni skoraj identični, če zanemarim, da je G50 nekoliko večji. Vsi imajo tipalo prstnega odtisa v tipki za vklop, ki je za moj okus ravno prav velika in odzivna. Kombinirana tipka za jakost zvoka tik nad njo je tanka in malce reže v prst. Enako velja za tipko na drugem boku, katere naloga je klic Googlovega digitalnega pomočnika. Drugi posebnosti ni, morda še to, da ostaja analogni (3,5 mm) priključek za slušalke.

Zasloni niso slabi, slaba je razločljivost

Zaslonska tehnologija je pričakovana za mobitel tega cenovnega razreda, kot tudi razločljivosti 720p. Z dobrimi vidnimi koti in všečnimi barvami primeren za branje pošte, brskanje po spletu ali preverjanje računov družbenih omrežij, toda manj za prikaz kakovostnih vsebin. Druga slabša plat, nekje je pač treba varčevati, da cena ostaja v primernih okvirjih, je odzivnost zaslona na dotik. Ni katastrofalna, kot je bilo včasih, toda še vedno vpliva na izkušnjo igranja iger. Prav tako solidna je svetilnost zaslona. O visokem dinamičnem razponu (HDR) seveda ne moremo govoriti in na prostem se občasno lahko pojavijo težave s čitljivostjo.

Zasloni treh telefonov niso enako svetli, čeprav bi kaj takšnega pričakoval pri modelih G10 in G20. Odstopanja so, a niso tolikšna, da bi naredila razliko. Glavna razlika je, da imata G10 in G20 16,6-centimetrska (6,52-palčni) in G50 17,3-centimetrskega (6,82-palčnega). 

Najbolj pereča je zmogljivost procesorja

Trije telefoni, trije različni procesorji. Od Mediatekovih Helio G25 in G35 do Snapdragona 480 v modelu G50, saj edini podpora omrežje pete generacije (5G). Nobeden ni pretirano zmogljiv. Pozna se v kakšni dodatni sekundi časa odpiranja aplikacij, v počasnosti delovanja več aplikacij sočasno (večopravilnosti), v počasnejši obdelavi fotografij v polni ločljivosti in v sposobnosti poganjanja igre. Ampak to je druga zgodba, saj nenazadnje od telefonov družine G nihče ne pričakuje, da se bodo dobro obnesli v vlogi igralne »konzole«. Če pa se že želite igrati, potem je smiselno prej zapreti vse odprte aplikacije. Nikar še ne izberite zahtevne igre, kajti pri teh je več možnosti, da sploh ne bodo delovale, a če že, potem bo izkušnja zaradi počasnosti motena.

Dobro je, da imajo vsi trije telefoni ležišče spominske kartice. Sploh G10, kajti njegovih 32 ali 64 GB velik pomnilnik je po vseh standardih premalo. Druga dva modela imata poleg 64 še različico za 128 GB, kar se mi zdi za higienski minimum. Ravno tako so si podobni v vmesnikih, ki jih nudijo. Spet izstopa G10, kajti pozabili so mu dati vmesnik NFC, ki je osnova uporabe telefona za mobilno plačevanje.

Področje, kjer je kompromisov manj, so baterije. O kakšnem pretirano hitrem ali celo brezžičnem polnjenju sicer ni sledu, a so vsaj baterije več kot solidnih kapacitet. 5050 oziroma 5000 mAh, kar pri srednje zahtevni uporabi zadošča tja do dva dneva. Morda še kakšnega več, odvisno od načina uporabe. Nato bo s priloženim napajalnikom trajalo približno 3 do 4 ure, da bo zopet polna.

Prečiščen uporabniški vmesnik

Všeč mi je okolje sistema Android 11, saj je čisto in v njem ni nepotrebnih in obenem največkrat še težko odstranljivih aplikacij. Z vidika uporabniškega vmesnika je mobitel veselje uporabljati, saj res ni nikakršne navlake, načičkanih ikon, zmedenih nastavitev in izbirnikov ter podobnih nepotrebnih sprememb. Tudi obljuba treh let nadgradenj se sliši dobro, čeprav je treba takoj povedati, da v to pade posodobitev na Android 12, ki ga nekateri telefoni že imajo oziroma z njim začenjajo svojo prodajno pot, tako v bistvu ostaneta le še izdaji 13 in 14, ki ju bo Google splovil konec letošnjega in naslednjega leta. Vseeno bolje kot še nedavno tega, in če bodo varnostni popravki prihajali še nekaj časa po tem, bo celoten izkupiček v redu.

Fotografski »jojme«

Čemu izdelovalci celo v najcenejše telefone tlačijo več slabših kamer, ko bi lahko bila ta boljša, če bi bila samo ena? G10 in G20 imata 2-milijonsko bližinsko kamero z ne ravno posebno kakovostnimi posnetki. Zlahka bi uporabil še kakšno bolj grdo oceno. Glavne kamere (13 ali 48-milijonske) so solidne, 5-milijonski širokokotni (G20 in G50) trpita za pomanjkanjem pik, medtem ko se 8-milijonska sprednja kamera ne obnese najbolje v slabših svetlobnih razmerah.

Razlike v sposobnostih glavnih kamer so zgovorne same po sebi. Na levi fotografiji (G10) bi ob dovolj veliki povečavi zaradi slabšega tipala hitro ugotovili, da podrobnosti ni veliko. Druga dva telefona se glede podrobnosti bolje obneseta. Sploh G50 s svetlejšimi fotografijami in višjim dinamičnim razponom. Barve so na vseh treh primerih za moj okus malo preveč rumene in ne najbolj naravne, a so hkrati očem všečne. V dobrih svetlobnih razmerah se Nokie fotografsko relativno solidno obnesejo. Kaj pa v slabih (nočnih) razmerah?

Na voljo je nočni način in ta se nepričakovano dobro obnese – vsaj dokler je motiv, kot v tem primeru, dobro osvetljen. Slabše je spet pri G10, kjer je opaziti manj podrobnosti in nekoliko več nejasnosti (rdeč zvonček na desni strani). Na fotografijah je ravno tako opaziti pretirano mehčanje. Pričakovano se najbolje obnese G50, toda tudi njegove zmogljivosti so relativno daleč od sposobnosti tozadevno najboljših.

Nokia G10 in G20 imata bližinsko kamero, kateri rezultati zaradi nizke ločljivosti niso uporabni. Barve so še kar primerne, a je nejasnost prevelika. Veliko bolje se obnese glavna kamera G50 z 2-kratno povečavo. Na fotografiji desno je veliko več podrobnosti in nasploh je veliko bolj uporabna.

G20 in G50 sta opremlja s širokokotno kamero, ki prav tako nima pretirano dobrega tipala. Temu primerni so rezultati. Opazno je pomanjkanje podrobnosti, manjša svetlobna občutljivost v primerjavi z glavno kamero (fotografija desno) in nekonsistentne barve.

HVALIMO:

• Zaveza dveh nadgradenj in tri leta zagotavljanja varnostnih popravkov
• Več kot solidna kapaciteta baterij
• Dostopne cene
• Podpora omrežja 5G (samo Nokia G50)

GRAJAMO:

• Odsotnost vmesnika NFC (samo Nokia G10)
• Neizrazit videz in ne najbolj kakovostno izdelave
• Zelo omejene zmogljivosti procesorjev
• Neizrazite fotografske sposobnosti

The post Nokia družina G: Kakšne kompromise moraš sprejeti, da je cena dostopnejša? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.