Vemo, kaj so te carine povzročile. Kitajske znamke so namesto popolnega osredotočanja na povsem električne modele, pri katerih so praviloma najmočnejše in bi bile s »pravimi« cenami tudi najbolj konkurenčne, začele uvajati vse več takih in drugačnih hibridov, kar nima za nikogar nobenega pravega smisla. Po novem predlogu naj dodatnih carin na uvoz električnih vozil, poleg že prej veljavnih 10 odstotkov, ne bi bilo več. Bi pa v Bruslju za vsak model posebej potrdili najnižjo maloprodajno ceno. Kako točno naj bi to potekalo in kdo bi nadzoroval, da se avti dejansko vsaj oglašujejo po takih cenah, ni povsem jasno. Kar pa je verjetno vsakomur jasno, je to, da se ne bi tudi prodajali za take zneske. V enačbe bi prišli popusti, flotni rabati, bonusi in kdo ve kaj še vse, kar bi na koncu znižalo resnične prodajne cene, ker tega pa res ne bi mogel nihče preverjati in ker bi imeli uvozniki ter trgovci več manevrskega prostora, saj lep kupček denarja ob uvozu ne bi šel več v evropski proračun. Če je namen novega ukrepa še naprej ohranjati cenovno konkurenčnost evropske avtomobilske industrije v primerjavi s kitajsko, se mi zdi izredno nedomišljen.

Kanada se je tega lotila drugače. S Kitajsko je sklenila vzajemni dogovor, v skladu s katerim bo odpravila v zadnjih mesecih – zaradi vpliva ZDA – veljavne 100-odstotne carine na kitajska električna vozila. Na drugi strani sveta pa bodo znižali dajatve na kanadske kmetijske pridelke, med drugim na semena oljne repice, in se zavezali, da jih bodo odkupovali v večjih količinah. Obenem bo količina avtomobilov, ki bodo romali v Kanado, vsaj na začetku omejena. Sprva nameravajo kvoto postaviti na 49 tisoč enot letno, kar bodo še v prvi »petletki« postopno dvignili na 70 tisoč. To predstavlja majhen odstotek 1,8 milijona vozil, kolikor jih letno prodajo v Kanadi, a vendar precejšen premik od prejšnje zaostrovalne politike, zaradi katere se nobeni kitajski znamki ni splačalo sploh poskušati kar koli prodajati v »drugi« državi severnoameriške celine.

Obe rešitvi sicer nekoliko spominjata na koncept t. i. planskega gospodarstva, ki mi v osnovi nikakor ni všeč. Očitna je želja po kontroliranju, koliko Kitajski dopustiti »penetracije« na trg, toda en model se vseeno sliši bolj razumen in v praksi izvedljiv kot drugi. Žal to ni evropski, ker tu preveč radi zadevo zakompliciramo in si izmislimo taka pravila, da nekomu omogočajo delo (ki ga sicer ne bi bilo). Škoda, ker bi se dalo čas in energijo bolje porabiti za kaj drugega, pa tudi povečevanje konkurenčnosti trga na eni, in preprečevanje prehitrega kitajskega vzpona na drugi strani, se verjetno da izvajati s kakšnim drugačnim prijemom. Seveda bi rad rekel, da je najbolje sodbo prepusti kupcem, toda zavedam se, da »vstopni« pogoji niso nujno za vse proizvajalce enaki (kitajski od svoje države dobivajo lepe, povsem konkretne »spodbude,« kakršne so tukaj v pretežni meri prepovedane), zato je najbrž vsaj nekaj protekcionizma upravičenega.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

The post V Bruslju bi se lahko zgledovali po Kanadi, kako se to počne appeared first on Tehnozvezdje.

Dolgo časa sem razmišljal, naj spregovorim ali naj bom raje tiho, kajti ob smrti bližnjega te zanima vse kaj drugega, kot pisanje o birokratki kalvariji. Žal tako ali tako takrat človeku preteče rok trajanje, čas, ko mu je dovoljeno preživeti med živimi, a ni potem enako nepomemben status osebnega dokumenta? Ampak ne. Ne moreš ga pokopati, če ni veljaven. Razumem, da so težave, ako nimaš dokumenta, a mi ne pade na pamet noben tehten razlog, čemu je karkoli narobe s pretečenim. Mar ni na njem pokojna oseba? Težko bi si predstavljal večjo birokratko neumnost oziroma delanje norca iz ljudi. A mi ne bi bilo odveč pridobiti nekakšen izpis iz evidence osebnih dokumentov, če ne bi zapovedali zaprtja država in so upravne enote delale le za nujne primere. Pri čemer nihče na drugi strani telefonske žice ni vedel, ali moj primer sploh sodi mednje. Pustil sem jim telefonsko številko ob obljubi, da me bo nekdo poklical že naslednji dan, saj je bil tisti torek po praznikih že pozno. So me poklicali, toda šele v petek. Čemu je tega treba bilo? Na upravni enoti so mi dejali, da nisem edini, vendar naj bi bil včasih izpis potreben le v primeru izgube dokumenta, medtem ko so mi na pogrebnem podjetju prijazno povedali, da pravilo veljajo že lep čas. Morda. A so neumna, neživljenjska in plod branja zakonov črko za črko. Čemu je takšna evidentna neumnost zapisana. Ker se je nekomu med birokrati brez občutka za življenja zdelo pametna in primerna?

Digitalizacije še zdaleč ni spreminjanje zakonov po liku in delu globalnih korporacij, temveč iskanje težav v postopkih in rešitev, kako jih digitalne tehnologije lahko odpravijo.

Bojim se, da ko gre za zakone, pravila in uredbe, stvari po eni strani postajajo vse bolj nerazumljive in birokratsko dvoumne in da nikdar ne bomo zlezli iz godlje. Saj vidimo, kako nerazumljive so uredbe in ukrepi, ki jih eni razlagajo tako in drugo nasprotno. Da ne bo dvoma. Dvoumno pisanje zakonov in nečloveški členi v njih niso stvar zadnjih nekaj let, vlečejo se najmanj od osamosvojitve, če ne celo od prej. Nobena vlada ni naredila (skoraj) ničesar, da bi olajšala življenje običajnim ljudem. Vsak od vas ima svojo zgodbo bodenja z birokratskimi mlini. O tem se prepričan. Kot žal tudi v tem, da se v kratkem ne bo nič izboljšalo, še najmanj zaradi ustanovitve strateškega sveta za digitalizacijo.

Kdor ne pozna težav ljudi, ga ne zanimajo ali celo meni, da jih ni treba razrešiti, ta ima zgrešen pogled o digitalizaciji.

Digitalizacija zaradi digitalizacije same nima smisla, a se bojim, da bomo od sveta dobili natanko to. Ne dvomim o strokovnosti članov in prepričan sem, da bodo podali znanstveno tehtne predloge. V skupini pa pogrešam običajne ljudi, uporabnike, ki bi o predlogih podali svoje mnenje. Za nobeno rabo ne bo še tako strokovno domišljena storitev, če je ljudje ne bodo razumeli, se jo bodo celo ustrašili in je zato ne bodo uporabljali. Podobno smo storili po prelomu stoletja. Informatiki in pravniki so oblikovali elektronske storitve, nekaj časa smo se z njimi celo hvalili, čeprav so bili polizdelki in jih zaradi predimenzioniranih varnostnih pravil in kopice nerazumljivih pravniško birokratsko spisanih navodil ter pravil uporabe, skoraj nihče ni uporabljal. Če bi tedaj dobro opravili nalogo, bi imelo pogrebno podjetje dostop do baze osebnih dokumentov in pretečen osebni dokument ne bi igral nobene vloge ali bi izpis lahko vsaj naročil preko spleta in ga dobil že naslednji dan.

Ker je del nalog sveta oblikovanje storitev za državljane, bi morali biti v skupini njihovi predstavniki, in ne zgolj poslovneži in strokovnjaki. Digitalizacija med drugim pomeni avtomatizacijo postopkov, ki bi lahko potekali brez posegov človeka. Težko, če sem moral na upravni enoti spisati izjavo, kaj potrebujem, da sem potem dobil izpis laserskega tiskalnika. Ampak procese bodo verjetno znali digitalizirati. Bolj me skrbi, da (spet) ne bodo zaznali pravih težav, ki bi jih lahko rešili že davno, celo brez digitalizacije. To je glavni problem, ki nas ves ta čas tare in nas bo še dolgo.

The post Če meniš v kratkem umreti, poskrbi za osebni dokument! appeared first on Tehnozvezdje.