»Ker v dveh letih moje zvestobe niste naredili ničesar v smeri podnapisov in sinhronizacije vsebin v slovenski jezik!« To sem zapisal črno na belem, ko so me vprašali, zakaj odhajam. Dvomim, da je to kdorkoli prebral. Prej bi stavil, da je skrito nekje globoko v statistiki razlogov za odpoved. Nisem povedal ničesar novega. Storili niso absolutno ničesar.

Morda jim s tem delam manjšo krivico. Ni res, da niso storili ničesar. Dvakrat so mi zelo lepo povedali, da so prisiljeni dvigniti cene storitve. Tega jim ni bilo težko storiti. Razumem, da so stroški višji. Ampak to velja za vse. Ne samo zanje. Ko bi vsaj obenem dvignili razločljivost videa v standardnem paketu. Nič jih ne bi stalo. Za višji paket se večina odloča zaradi več sočasnih pretakanj (streamov), ne razločljivosti.

Niso. Torej menijo, da je njihova storitev popolna in ne potrebuje sprememb. »Zaboli« me za njihove razloge. Da se vrnem, zahtevam lokalizacijo vsebin. Pika! In dragi moj Netflix. To, da si vsebino prevedel v hrvaščino, ne dosega mojih zahtev. Če lahko to počnejo nekateri pretočniki, ne bom jih naštel, da komu ne bi storil krivice, naj to počnejo vsi, ki nas nagovarjajo k sklenitvi naročnine. Prevesti morajo vmesnik in vsebino. V dobi prevajanja s pomočjo umetne inteligence to res ni težko ali zamudno. Odločiti se moraš in to storiti. Ali pa javno izjaviti, da vas na manjših trgih zanima le pobiranje naročnin. Legalno. A za vraga to jasno in glasno povejte.

Ameriške korporacije razumejo le prisilo. To boste storili, ali pa … Nemci razmišljajo o tem, da bi ponudniki pretočnih videovsebin 8 odstotkov prihodka, ustvarjenega na lokalnem trgu, namenili tamkajšnji filmski industriji. Bodo zakon sprejeli ali ne, še ni jasno. Če ga bodo, ne dvomim, da bodo ponudniki začeli jamrati o krivici, ki se jim dogaja, in Nemce ter celo Evropsko unijo zatožili Trumpu. Celo naša nova vlada naj bi iskala način za spremembo zakonodaje, ki bo od pretočnikov zahtevala spoštovanje lokalnega jezika. Upam, da ne bo spet ostalo le pri obljubah brez podlage.

Alternative za Disney+ ni. Če so vam všeč njihove serije in filmi. Vsaj ne legalne. Ampak v krizi še hudič muhe žre. Mislite si, kar hočete. Ne podpiram piratiziranja, a se bojim, da ponovno postaja edini način, kako pokazati, da se ne strinjaš s pretiranimi zahtevami legalnih ponudnikov. Lastniki avtorskih del se bodo in se že borijo proti nelegalnim kopijam, ne da bi ob tem premislili, kako bi zgolj z upoštevanjem razumnih zahtev obdržali naročnike. Ne. Torej se soočite s posledicami. Če je lažje najti podnapise na torrentih kot na legalni storitvi, potem je jasno, za kaj se bom odločil!

The post NEDELJSKI NASVET: Zdaj sem demonstrativno odpovedal še Disney+ appeared first on Tehnozvezdje.

Prevoziti tri krake Slovenije in iti na konferenco v Sarajevo je bilo zgolj za ogrevanje. Pravi preizkus e-mobilnosti me oz. nas je čakal med prvomajskimi počitnicami, ko smo v dobrem tednu prevozili nekaj več kot 3.500 km, od tega približno 800 km po Danski, ostalo pa na poti do tja in nazaj. Brez kakršnih koli težav in zapletov zaradi polnilnic ali česar koli drugega, navsezadnje imata že Avstrija in Nemčija zelo dobro razvito infrastrukturo, Danska pa hitro posnema in dohiteva Norveško, saj se s tem, kje najti polnilnico, sploh ni treba ukvarjati. So namreč povsod – na bencinskih servisih, ob trgovinah, na drugih parkiriščih, počivališčih in še kje – in tudi cene so večinoma nižje kot drugje po Evropi (vsaj na hitrih polnilnicah, tiste z izmeničnim tokom so lahko dokaj drage). Električnih vozil sicer še ni toliko na cestah, kot bi mogoče pričakoval glede na zadnje prodajne številke, a zagotovo je najmanj vsak deseti, morda je odstotek še celo nekaj višji, vsaj v določenih predelih. Med posameznimi modeli prevladujejo predstavniki skupine Volkswagen (Škodi Enyaq in Elroq ter VW ID.4/ID.5 se zdijo najbolj pogosti) in Tesle, precej več kot kje drugje je videti »Kitajcev,« od Xpengov, Polestarjev ali Zeekrjev, do nekaterih, ki jih v naših krajih sploh ne srečamo.

Medtem ko se na severu elektrifikacija zdi nekaj povsem vsakdanjega, sem po vrnitvi domov še vedno, pričakovano, najpogosteje dobival vprašanje: »Resno, do tja na elektriko?« In seveda nato s podvprašanji o številu polnjenj, itd Toda moj odgovor je, da so sodobna električna vozila z realnim avtocestnim dosegom nad 300 oz. 350 km in solidno hitrim polnjenjem namenjena točno temu, zato sem tudi šel v menjavo, in da sem zadnje tovrstno potovanje s točenjem goriva opravil med lanskimi prvomajskimi počitnicami (takrat je naneslo »zgolj« slabih dva tisoč km), zdaj pa me kaj takega niti slučajno ne zanima več. Nekaj več o času, »zapravljenem« na polnilnicah kasneje, če na hitro povzamem, pa bi se tudi z avtom s termičnim motorjem ustavljali približno enako pogosto, kajti po dveh in pol ali celo treh urah vožnje se je treba pretegniti, običajno iti na stranišče in podobno. Zagotovo bi lahko na tiste postanke, ki niso bili namenjeni še kosilu ali malici, zaključili kakšno minuto prej, kot smo jih, a skupno gledano razlika ne bi bila zelo velika, nikakor se ne bi štela v urah.

Milijon aplikacij in kartic?

Marsikdo ima še vedno predsodke pred tako potjo na elektriko, češ da je treba vnaprej in tudi vmes bistveno preveč načrtovati, ter se opremiti s kupom aplikacij in kartic. Skrb glede drugega je absolutno pretirana, kar bo kmalu razvidno. Na prvo pa odgovarjam, da smo vedno, tudi še v časih papirnatih zemljevidov, atlasov, vodičev in drugih knjižic, dokaj podrobno načrtovali potovanja, in če nam to zdaj bistveno olajšajo navigacije ter spletne informacije, umetna inteligenca in druga novodobna pomagala, si najbrž lahko privoščimo kakšno minuto za preverjanje, kje bi se splačalo polniti. Teoretično se lahko odpravite celo na slepo in vse v povezavi z načrtovanjem polnilnih postankov prepustite avtomobilu, vendar se to dobro obnese le pri nekaterih znamkah. Zagotovo pri Tesli, ki večinoma ali skoraj izključno vodi na polnilna mesta v svojem, izredno razvejanem omrežju. Pri drugih pa zgolj, če se da filtrirati ponudnike polnjenja, kajti v nasprotnem primeru načrtovalnik pogosto predlaga dobesedno obskurne polnilnice (operaterjev, za katere še nikoli niste slišali). Resda v mojem primeru take, na katerih bi se z aplikacijo avtomobila oz. pripadajočo kartico moralo dati polniti, vendar brez navedbe cene. In nekako nimam želje tvegati, raje se zanesem na preizkušene ponudnike.

Nekaj izkušenj s tovrstnimi potmi že imam, zato sem se vendarle zadeve lotil malo bolj »analogno,« kot da bi vse prepustil avtomobilu. Tudi zaradi stroškov, saj bi zlahka plačal dvakrat več, kot sem v resnici, če bi se držal predlogov avtomobila. Že vnaprej sem se odločil, da bom vsaj po poti (v praksi večinoma v Nemčiji, dvakrat na Danskem in enkrat v Avstriji), kolikor se bo le dalo, polnil pri ponudniku Ionity. Ta resda ni ravno največji v evropskem merilu, vendar ima dovolj lokacij, da se z njim da smiselno potovati (priti na polnilnico s približno 15, še raje 10 odstotki, napolniti na kakih 75, morda 80 odstotkov, in nato ponoviti vajo), poleg tega ponuja dobro ceno z naročnino in še možnost uporabe brez aplikacije oz. kartice, saj podpira protokol Plug & Charge (priključi in polni). Ne sicer prek svoje aplikacije, temveč v mojem primeru prek Škodine (MyŠkoda) oz. sistema v avtu in storitve za polnjenje Powerpass (Elli), ki domuje v omenjeni aplikaciji. Tam je na voljo tudi naročnina, sam sem izbral paket Powerpass Ionity Charge Ultra za 11,99 evra na mesec, s čimer naj bi bila cena od 0,39 evra na kWh (po novem je 0,41 evra), kar je tudi držalo v Avstriji in Nemčiji, na Danskem pa je bilo še ceneje. Naročnina se »pokrije« že pri enem polnjenju, pri približno 40 do 50 kWh, od tam naprej se zagotovo splača.

Ionity vendarle nima zelo gosto posejanih lokacij in nekatere so za današnje razmere že nekoliko skromno opremljene (zgolj šest ali osem polnilnih mest), zato sem se odločil za še eno, »rezervno« naročnino. Pri ponudniku EnBW (Energie Baden -Württemberg, tretji največji elektro distributer v Nemčiji) oz. njegovimi aplikaciji Mobility+ sem izbral Tarifo M za 5,99 evra na mesec, kar je pomenilo ceno 0,46 evra na kWh namesto siceršnjih 0,56 evra ob plačilu z aplikacijo (če bi plačeval na terminalu POS, bi bilo dražje). Nazadnje sem pri tem ponudniku opravil dve polnjenji, enkrat zato, ker smo se ustavili v trgovskem centru, pred katerim ima svoj polnilni park, in še enkrat ob avtocesti. Obe naročnini sem po prihodu nazaj domov preklical in tako dejansko plačal samo za tisti mesec, ko bom katero od njiju ali kakšno drugo znova potreboval, pa jo bom spet poklikal za mesec ali dva.

Večinoma sem ignoriral sicer v Nemčiji in na Danskem močni omrežji Aral Pulse in E.ON. Noben od njiju namreč ni posebej prijazen do voznikov, ki ne živimo v »pravi« državi. Pri prvem se v aplikacijo ne da prijaviti, ker koda, ki naj bi jo poslali v kratkem sporočilu, nikoli ne dospe na telefon, drugi pa aplikacijo v trgovini Play za določene države geoblokira in bi jo moral naložiti od drugod, pa še potem vprašanje, če se ne bi ponovila enaka zgodba z ustvarjanjem računa. Cene pri plačilu z bančno kartico ali prek druge aplikacije (npr. Powerpassa) pa so (pre)visoke. Teslinih polnilnic se nisem izogibal, nisem pa njenih lokacij aktivno iskal in tudi nisem vzel naročnine pri tem ponudniku, ker sem ocenil, da mi ustrezata tisti za Ionity (zaradi nizkih cen ter Plug & Charge) in EnBW (zaradi lokacij in fiksne, sprejemljive cene). Kdo drug bi se lahko odločil tudi drugače in bi imel enako prav.

Kako je šlo?

Elroq 85 ima pri vožnji z običajno avtocestno hitrostjo s povsem polno baterijo približno 360 km dosega (če bi vozil vse do »ničle,« čemur se sam nekoliko izogibam). V idealnem vremenu se lahko še za nekaj km podaljša, med prvomajskimi počitnicami pa je bila sploh proti severu temperatura nekje med 8 in 12 stopinjami Celzija, pa tudi precej piha v teh krajih, zato je bilo malenkost manj. A vseeno smo pot po 3.526 km zaključili s povprečno porabo 19,5 kWh na 100 km, med posameznimi polnjenji (če izvzamem prvo etapo, ko smo štartali s polno baterijo) pa smo na avtocesti prevozili nekje med 220 in 260 km, največ (s skoraj 90 odstotkov na približno 10 odstotkov) pa blizu 300 km. Pri tem zadnjem sem moral zadnjih cca 100 km nekoliko gledati na porabo, a tudi brez tega bi se verjetno izšlo, vendar zelo za las.

Veliko večino polnjenj – 17 od 21 – sem torej opravil preko Powerpassa. Na polnilnicah Ionity brez aplikacije ali kartice, zgolj priključil sem avto in počakal, da se je seja začela, na drugih pa z aplikacijo. Lahko bi tudi s kartico, a sem bolj navajen na »digitalni« način. Za tri od preostalih štirih bi prav tako lahko uporabil isto storitev, vendar sem zaradi nižje cene raje aplikacijo ponudnika. Tako sem stroške poti znižal za približno 40, mogoče 50 evrov. Edini postanek, ki je nujno zahteval svojo aplikacijo, ne glede na cenovni vidik (polnjenje sploh ni bilo kdo ve kako poceni), je bil 15-minutni na Teslinem Superchargerju. A tudi na tisti lokaciji so bile še ultra hitre polnilne postaje dveh drugih ponudnikov, ki bi jih lahko aktiviral prek Powerpassa. Torej lahko s stoodstotno gotovostjo zatrdim, da bi lahko celotno potovanje opravil brez kakršnega koli »žongliranja« z aplikacijami oz. karticami, z eno samo samcato. Enako bi se verjetno dalo s storitvami drugih proizvajalcev (denimo WeCharge pri Volkswagnu, za katero stoji isto podjetje Elli, BMW Charge, Ford Electroverse, itd) ali z univerzalno storitvijo, kakršni sta Octopus Electroverse ali Plugsurfing. Na Ionity se seveda da naročiti neposredno v aplikaciji ponudnika, vendar način »priključi in polni« ne bi prepoznal te naročnine, moral bi se najprej avtenticirati z aplikacijo.

Če izdvojim samo tista polnjenja, ki smo jih dejansko opravili med potjo, zaradi katerih smo se nekje namensko ustavili, izpustim pa tista, ko smo avto priklopili med ogledi, in malce zaokrožim navzgor, nanese 320 min oz. malo manj kot pet ur in pol. A tudi v tem seštevku so vračunani postanki za malice oz. kosila, enkrat še v nakupovalnem središču, zato tudi ta čas ni šel v celoti v prazno. V tabeli lahko vse tovrstne postanke prepoznate po tem, da so daljši od 25 min. Tistih, ko smo se ustavili zgolj zaradi polnjenja, je skupno za 213 min ali nekaj več kot tri ure in pol. Ali je to preveč pri 43 urah in pol vožnje, naj presodi vsak sam.

Kakšna je pametna strategija polnilnih postankov, se splača ustaviti večkrat in na vsakem od njih polniti manj? Pri veliko električnih avtomobilih, ki sva jih z Marjanom testirala doslej, sva dejansko zapisala ugotovitev, da je polnjenje na ultra hitri polnilnici smiselno končati nekje med 55 in 65 odstotki, odvisno od krivulje moči posameznega modela, kajti takrat moč oz. hitrost polnjenja tako pade, da se od tam do želenih 80 odstotkov polnjenje nesorazmerno podaljša. Priznam pa, da je na razdalji tisoč in več km (»v kosu«) vendarle nekoliko omejujoče ustavljati se na denimo vsakih 150 km. Na srečo ima Elroq 85 tako krivuljo, da tega ni treba početi. Četudi moč polnjenja z enosmernim tokom ne gre zelo visoko, največ sem videl 141 kW, ko sem avto priklopil z 11 odstotki napolnjenosti baterijo (kadar sem ga nekoliko prej, med 15 in 20 odstotki, moč ni splezala čez obljubljenih 135 kW), pa zelo dolgo ostaja nad 125 ali vsaj 120 kW, in tudi še nad 70 odstotki napolnjenosti vztraja nad 100 kW. Nekateri konkurenčni avtomobili se na začetku zaženejo višje, čez 150 ali celo do blizu 200 kW, vendar potem precej bolj izrazito padejo, drugi imajo podobno ravno krivuljo, vendar pri nižjih močeh. Povprečna moč je pri Elroqu zlahka čez 120 kW, zato ni težave polnjenja potegniti vsaj do 75 ali celo do 80 odstotkov, in tako doseči prej omenjenih cca 250 km do naslednjega postanka.

Ceneje na elektriko?

Glede stroškov energenta sem bil v prejšnjih dveh primerih (po Sloveniji ter v Sarajevo in nazaj) približno izenačen z bencinskim avtom, tokrat pa ni dvoma, da je bilo na elektriko ceneje. Upoštevajoč tudi domače polnjenje po tarifi, ki je sicer višja od tega, kar dejansko plačujemo, ter obe naročnini, nas je zgolj elektrika za celotno pot stala 320 evrov. Pri cenah bencina v Nemčiji in na Danskem (takrat cca 2,10 do 2,20 evra na liter) in povprečni porabi 6,5 litra na 100 km, bi za malce manj kot  200 litrov skupno zagotovo plačal več kot 400 evrov, z nekaj višjo porabo lahko tudi 450 evrov. Razlika ne bi bila drastična, a nekje okrog 100 evrov bi zagotovo znašala. Seveda pa bi po drugi strani zlahka tudi za polnjenja, kot sem omenjal že prej, plačal več. S tega vidika nekaj načrtovanja ne škodi.

The post Do morske deklice je daleč, a nič posebnega za moderen EV appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj nemogoče je, da ne bi imeli vsaj enega odvečnega modnega dodatka ali kosa oblačila. Če zanj dobite par evrov, je to bolje, kot da zaseda prostor v omari. Ideja, ki spodbuja uporabo platform za prodajo, kjer je trenutno pri nas verjetno najbolj priljubljen Vinted. Kot zanimivost. Nastal je iz potrebe, ko se je morala dotična oseba v Litvi zaradi selitve na hitro znebiti odvečnih stvari ter je prosila prijatelja programerja, da na hitro pripravi nekakšno spletno garažno razprodajo. Iz tega vzgiba je sicer nastala uporabna rešitev, dokler si ne zastavite dveh vprašanj. Ali ste zadovoljni z doseženimi cenami, ki jih v dobršni meri diktira algoritem, in ali zatisnete oči pred dejstvom, da pošiljanje izdelkov sem in tja ravno tako obremenjuje planet. Toliko bolj, če se za nakup odločate impulzivno in potem stvar vrnete, ko ugotovite, da je ne potrebujete.

Vinted je priljubljen zaradi preprostosti in preglednosti. Prodajalec dobi zahtevan znesek, saj nizko pristojbino in poštnino plača kupec. To je cena, za katero je predmet na voljo, razen če vam od prodajalca ne uspe izpogajati nižje. Ravno na to leti največ kritik. Po uspešnem pregovarjanju, ki zlahka traja več mesecev, vas preplavi zmagoviti občutek. Odmerek dopamina, ki ga ni mogoče primerjati z običajnim nakupovanjem, vas preprosto zasvoji. S tem spodbuja prekomerno potrošnjo. Njegov poslovni model temelji, če ni celo odvisen, od impulzivnega nakupovanja in lahkotnosti, s katero zavržemo izdelke, ko se jih naveličamo. To privede do nakupovanja zaradi nakupovanja in ne zato, ker bi nekaj potrebovali. Paketi se začnejo kopičiti in če stvari ne vrnemo, končajo v smeteh. Smeti za prodajalca postanejo smeti za kupce, le da so vmes še nepotrebni stroški.

Praktični napotki, kako se lotiti prodaje in nakupa, so zapisani v članku na portalu Vse bo v redu zavarovalnice Triglav.

Tu pridemo do naslednje težave. Embalaža in pošiljanje rabljenih predmetov ustvarjata povsem novo dimenzijo nastajanja odpadkov. Rdeča zastavica bi se morala pokazati, ko provizija in strošek dobavne verige, ki sploh ne bi smela obstajati, presežeta vrednost izdelka. Pa se sploh še nismo dotaknili možnosti, da ste ga kupili po nepotrebnem in ga takoj vrnete prodajalcu. Večkratno pošiljanje sem in tja je svetlobna leta oddaljeno od učinkovite rabe, ki je temelj skrbi za okolje.

Vprašanje je, kaj storiti z rabljenimi oblačili. S stališča humanitarnosti je najbolje, da jih neposredno ali prek organizacij podarite pomoči potrebnim. Sledi oddaja v bližnji zbirni zabojnik, ob upoštevanju, da bo prejemnik oblačila prodal ali jih uporabil za izdelavo recikliranega blaga. Tu preprosto ne gre za nikakršno človekoljubno dejavnost. Česar ne potrebujete, lahko vedno prodate. S tem ni nič narobe, dokler si ne domišljate, da z odločitvijo za digitalne platforme zmanjšujete svoj ogljični odtis.

Vinted ni slaba aplikacija in kdor jo želi uporabljati, naj jo. Samo ne nasedajte sladkobnim besedam samooklicanih modnih okoljevarstvenikov in sprejmite, da je postala del problema hitre mode, ne pa njegova rešitev.

The post NEDELJSKI NASVET: Vinted postal del problema hitre mode, ne rešitev! appeared first on Tehnozvezdje.

Ravno pri takšnih projektih hitro postane jasno, kako tanka je meja med uporabno digitalizacijo in občutkom, da je okolica nenadoma precej bolj transparentna, kot smo bili vajeni.

Lasersko skeniranje je danes ena najbolj natančnih tehnik izdelave tridimenzionalnih modelov oziroma digitalnih dvojčkov prostora. Tehnologijo LiDAR uporabljajo robotski sesalniki za navigacijo po stanovanju, sodobni avtomobili za sisteme samodejne vožnje, že dolgo pa jo uporabljajo tudi geodeti, arhitekti, gradbeniki in arheologi. Omogoča izredno natančen zajem prostora, pri katerem sistem praktično izriše okolico v obliki milijonov posameznih točk.

Princip delovanja je razmeroma preprost. Vsaj teoretično. V praksi je izvedba bistveno zahtevnejša, kar lepo pokaže podatek, da je projekt zajema celotne Slovenije trajal tri leta.

Tehnologija LiDAR, kar pomeni Light Detection and Ranging, deluje tako, da oddajnik vsako sekundo proti tlom in objektom pošilja ogromno število ozkih laserskih žarkov. Ko se žarki odbijejo od površine, jih sprejme tipalo, ki na podlagi časa povratka zelo natančno izračuna oddaljenost posamezne točke.

Milijoni takšnih meritev ustvarijo tako imenovani oblak točk. Vsaka točka predstavlja natančno določeno mesto v prostoru z znano oddaljenostjo in smerjo. Ko sistem združi vse podatke, nastane tridimenzionalni model okolice. Nato sledi še dolgotrajna obdelava podatkov, filtriranje napak in pogosto tudi obarvanje modela, da postane ta bolj razumljiv.

Prav obdelava je eden glavnih razlogov, da takšni projekti trajajo zelo dolgo. Poleg tega se hitro pokaže še ena težava. Model nikoli ne predstavlja popolnoma aktualnega stanja. Objektov, ki med skeniranjem še niso obstajali, v modelu ni. Enako velja za stavbe ali druge elemente, ki so bili medtem odstranjeni.

Če želi država ohraniti uporabnost in verodostojnost modela CLSS, bo morala postopek redno ponavljati. Geodetska uprava Republike Slovenije je podatke zbirala med letoma 2023 in 2025, pri čemer je bilo vsako leto posnetih približno tretjina države.

Sam pregledovalnik je razmeroma preprost za uporabo, čeprav se na trenutke zdi, da je nalaganje podatkov nekoliko počasno. Na desni strani je klasičen zemljevid oziroma letalski posnetek z iskalnikom naslovov, na levi pa tridimenzionalni model z vrsto uporabnih orodij.

Model upravljate z miško in tipko Shift. Pogled približujete, oddaljujete in vrtite, dokler ne najdete kota, ki vam najbolj ustreza. Nato pridejo na vrsto precej uporabnejša orodja. Med njimi so merjenje razdalje, višine, naklona, površine in celo prostornine objektov. Sistem omogoča dokaj natančne meritve brez potrebe po specializirani programski opremi ali registraciji.

Prav odprtost podatkov je po eni strani največja prednost projekta. Arhitekti, projektanti, geodeti, raziskovalci in občine lahko do podatkov dostopajo brez večjih omejitev. Takšni modeli so uporabni pri načrtovanju infrastrukture, analizi poplavnih območij, prostorskem načrtovanju in celo pri zaščiti kulturne dediščine. Toda po drugi strani odprt dostop pomeni tudi, da lahko vsakdo precej podrobno raziskuje okolico. Čeprav model ne prikazuje notranjosti stavb in ne razkriva osebnih podatkov, nekatere zmoti že občutek, da je njegov dom postal del javno dostopnega digitalnega dvojčka države.

To sicer ni nova dilema. Podobna vprašanja so se pojavila že ob uvedbi satelitskih posnetkov visoke ločljivosti in kasneje pri Googlovem pogledu z ravni ulice. Sprva je bilo veliko pomislekov glede zasebnosti, danes pa je večina takšne storitve sprejela kot nekaj povsem običajnega.

The post Je šla država z digitalizacijo tokrat predaleč? appeared first on Tehnozvezdje.

Veliko resnice je v trditvi, da je najcenejši drugi avtomobil »avant2go«. V mestih, kjer je storitev na voljo in če so parkirna mesta razumno blizu. Kaj je razumno, je stvar definicije. Enim se ne ljubi prehoditi par deset metrov, medtem ko sam to mejo postavljam na krog s premerom pol kilometra.

Bi pa bilo dobro, da bi ponudnik opomnil uporabnike, v primeru, ko avtomobil pustijo tako, da onemogoči uporabo polnilnice drugim voznikov. Najhuje je, ko ga zgolj pustijo tam, ker jim to aplikacija dovoli, vendar ga ne polnijo. Takisto velja v mestnem središču, kjer pogosto zaradi tega ni mogoče uporabljati nekaterih polnilnic na izmenični tok. V takšnem primeru predlagam, natanko to sem storil, da pokličete klicni center in prosite, da moteče vozilo čim prej umaknejo.

Ko sešteješ ceno nakupa, četudi gre za staro »kripo,« ter stroške servisiranja, registracije, zavarovanja in goriva, lastni avtomobil za prevoze po mestu in do bližnjih krajev ne more biti cenejši od uporabe omenjene storitve. To bi moralo biti vsakomur kristalno jasno.

Ne vem, če veste, a cene novih avtomobilov so se od leta 2018 povišale za 33 do 40 odstotkov. Najbolj med letoma 2020 in 2023 zaradi pandemije, pomanjkanja polprevodnikov, strožjih okoljskih predpisov, novih varnostnih standardov ter znatnih podražitev surovin in logistike. Tako je ostalo. Če si moral takrat za ne najbolj opremljen avtomobil nižjega srednjega razreda odšteti 18 tisočakov, ta danes stane najmanj 25 tisoč evrov!

A to sploh še ni najhuje. Večinoma je to znano, a se splača ponoviti. Po podatkih evropskih ponudnikov »lizinga« avtomobil v prvem letu izgubi dvajset odstotkov vrednosti in po treh letih v povprečju štirideset odstotkov. To pomeni, da če danes zanj plačate 25 tisočakov, bo takrat vreden le še 15, pod pogojem, da je bil redno servisiran in ni pretrpel večjih poškodb ali okvar.

Nakup je le začetek kopičenja stroškov. Zavarovanje in registracija naneseta dobrega tisočaka, obvezni servisi najmanj 200 evrov. Raje več. Letni strošek lastništva za avtomobil srednjega razreda tako nanese okoli dveh tisočakov, v kar ni vključeno gorivo, morebitni nakup drugega kompleta gum, obresti, če ga niste plačali z gotovino, in nenačrtovani servisi.

Ko vse to plačamo, se lahko vprašamo o smiselnosti početja. Posebej v mestih. Po podatkih Evropske agencije za okolje je namreč večina zasebnih avtomobilov parkirana 90 odstotkov časa. Z drugimi besedami: nori smo, da toliko plačujemo za nekaj, česar večino dneva ne uporabljamo!

Lastništvo avtomobila se morda še vedno sliši kot simbol neodvisnosti, a v resnici gre za vse dražji prestiž. Ko seštejete vse stroške in izgubljeni čas, se težko ne vprašate, ali je v teh časih bolj breme kot nuja. Ampak očitno se glede na število registriranih vozil in stanje na cestah ne damo.

The post NEDELJSKI NASVET: Vse dražji pleh, ki večino časa nekje stoji appeared first on Tehnozvezdje.

Odvisni smo od gesel, saj so še vedno z naskokom najbolj pogost način za vstop v spletne storitve. Tokrat ne bom načel znanih dejstev o močnih in različnih geslih, kajti vsak si je postlal, kakor si je želel. Dejstvo pa je, da so boljši načini, med katerimi so vse bolj priljubljeni prijavni ključi za dostop oziroma angleško »passkeys«.

Zasnovali so jih, da nudijo varnost najmanj na ravni dvofaktorske avtorizacije, brez zamudnega čakanja na in vnosa časovno omejene kode. Ob tem, da za dostop izkoristijo varovanje, ki ga poznamo in se je že izkazalo.

Kako deluje?

Ena največjih prednosti prijavnih ključev je bistveno boljša zaščita pred ribarjenjem in kraje podatkov. Klasična gesla imajo očitno slabost, saj jih je mogoče ukrasti, prestreči ali uporabnika pretentati, da jih vnese na lažni spletni strani.

Prijavni ključi delujejo drugače. Temeljijo na paru kriptografskih ključev, od katerih javnega shrani storitev, zasebni pa nikoli ne zapusti uporabnikove naprave. Ob prijavi spletna stran ali aplikacija pošlje poseben varnostni izziv, ki ga zna rešiti zgolj zasebni ključ na telefonu, tablici ali računalniku. Tudi če bi napadalec prestregel komunikacijo, bi dobil le neuporaben matematični zapis brez praktične vrednosti. Zaradi tega prijavnih ključev ni mogoče ukrasti s klasičnimi prevarami, lažnimi prijavnimi stranmi ali prestrezanjem sporočil. Prednost je tudi hitrost. Povprečna prijava traja le nekaj sekund, saj odpade zamudno vpisovanje gesel in dodatnih varnostnih kod. Dovolj je prstni odtis, prepoznava obraza ali PIN. Za uporabnike, ki že uporabljajo biometrično zaščito telefona in aplikacij, prehod praktično ne zahteva privajanja.

Kdaj se zagotovo?

Ker so Google, Apple in Microsoft ustanovni člani zveze FIDO Alliance, ni presenetljivo, da varnostni mehanizem podpirajo in so ga integrirali na način, ki je predvsem nadvse preprost za rabo. Ključi za dostop so shranjeni v računu in na voljo na vseh vaših napravah. To pomeni, da se v izbrano storitev zlahka takoj prijavite.

Kdaj so morda primerni?

Marsikdo ima do prijavnih ključev zadržke predvsem zaradi strahu, da bo ob izgubi ali okvari telefona ostal brez dostopa do svojih računov. Ker so vezani na napravo in zaščiteni z obrazom, prstnim odtisom ali kodo PIN, se zdi povsem logično vprašanje, kaj storiti, ko telefon izgine, se pokvari ali se sploh ne vklopi več. Klasična gesla imajo pri tem navidezno prednost, saj jih vnesemo kjerkoli in na katerikoli novi napravi.

V praksi je skrb pogosto odveč. Prijavni ključi se praviloma sinhronizirajo prek storitev, kot sta Googlov upravljalnik gesel ali Applov iCloud Keychain, zato se po prijavi v nov telefon in dodatnem preverjanju identitete samodejno obnovijo. Uporabnik tako znova dostopa do računov brez zapletenega postopka. Večina spletnih storitev obenem še vedno omogoča klasično obnovitev z geslom, elektronsko pošto ali varnostno kodo. Nekateri ponudniki ponujajo celo posebne obnovitvene kode za primer izgube naprave. Pomembno je tudi, da prijavni ključi niso v nasprotju z upravljalniki gesel, saj jih sodobne storitve že podpirajo. To pomeni, da so ključi šifrirano shranjeni in dostopni tudi na drugih napravah.

Kdaj niso primerni?

Prijavni ključi imajo tudi nekaj omejitev, zaradi katerih prehod za vse uporabnike še ni povsem brezskrben. Največ težav povzročajo starejše naprave in razdrobljenost ekosistemov. Računalniki z operacijskim sistemom Windows 7 ali 8 prijavnih ključev sploh ne podpirajo, medtem ko starejši računalniki z Windows 10 brez varnostnega modula TPM 2.0 ne omogočajo njihove varne hrambe. Tudi v svetu Linuxa podpora še ni povsem dodelana, zato se uporabniki pogosto zatekajo k zunanjim varnostnim ključem USB. Na mobilni strani so zahteve nekoliko milejše, a tudi tukaj starejši telefoni in cenovno najugodnejše tablice včasih nimajo ustreznega varnostnega čipa.

Dodaten zaplet nastane pri deljenju računov z družinskimi člani ali prijatelji. Geslo je mogoče poslati v sporočilu ali zapisati na list papirja, prijavni ključ pa je vezan na napravo in uporabnika. Nekateri upravljalniki gesel sicer omogočajo deljenje prek skupnih trezorjev, Apple pa ponuja prenos z AirDropom, vendar postopek ostaja manj preprost kot pri običajnih geslih. Precej nerodno je tudi prehajanje med Androidom in Applovim ekosistemom. Prenos prijavnih ključev med Googlovim in Applovim sistemom namreč še ni samoumeven, zato jih mora uporabnik pogosto ustvariti znova. Prav zato ostajajo neodvisni upravljalniki gesel trenutno najbolj praktična rešitev če pogosto menjate naprave ali operacijske sisteme.

Ilustracijo je oblikovala umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: »PASSWORDOM« je dokončno potekel rok trajanja? appeared first on Tehnozvezdje.

Na prvi pogled vsekakor izpade tako, še posebej zaradi cene. Dvajset evrov na mesec za hiter dostop do interneta in zraven še mobilno telefonijo se sliši kot ponudba iz nizkocenovnih logov ali vsaj z maksimalno dolgim drobnim tiskom. Pred leti smo si namreč želeli internetnega paketa za tako ceno, zdaj bi bili glede na inflacijo in vsesplošno draginjo verjetno zadovoljni s takim za 30 evrov na mesec. Brez vključene mobilne telefonije. Poleg tega tu drobnega tiska skorajda ni. Nekaj bi ga sicer moralo biti, a vseeno ni veliko skritih zadev. Nekatere vendarle so.

EON Net plus je, za enako mesečno naročnino, na voljo tako v fiksnih (koaksialnem in optičnem) kot v mobilnem omrežju (5G). Materiali navajajo hitrost, ne pa tudi kakšne omejitve po količini prenosa podatkov. Kolikor se da razbrati tudi iz dodatnega pregledovanja cenika, v fiksnem omrežju res ni omejitve, je pa v mobilnem. Po prenesenih 2 TB podatkov (2048 GB) se namreč hitrost do konca obračunskega obdobja (meseca) zniža na 5/5 Mb/s. To je še vedno najmanj za silo uporabno za brskanje po spletu in morda še kaj, ni pa na ravni siceršnje hitrosti, kajti omogočena je do 300 Mb/s pritočno (proti uporabniku) in 100 Mb/s odtočno (proti omrežju). V praksi je lahko zaradi različnih vidikov nižja, višja pa zagotovo ne, tudi če jo omrežje tam dopušča. Paket je namreč hitrostno omejen, kar je tako ali tako pogosta praksa mobilnih operaterjev, toda omenjeni hitrosti sta povsem v skladu s tem, česar smo navajeni.

Na fiksni strani je ravno hitrost tisto področje, kjer se pokaže prvi kompromis te ponudbe. Odtočna hitrost smeri je na koaksialnem omrežju 20 Mb/s in tudi v optičnem dokaj skromnih 50 Mb/s, še posebej v primerjavi s pritočno, ki je v obeh primerih 1 Gb/s. Za tiste, ki ne nalagajo veliko datotek v oblačne shrambe, videov na platforme ali počnejo kar drugega v tej smeri, sicer v redu, in tudi trojčki iz nabora EON nudijo 20, 50 ali največ 100 Mb/s.

Druga pomanjkljivost bi utegnila biti količina prenosa podatkov pri mobilnem delu naročnine. V domačem omrežju je 100 GB (kar je jasno označeno), v gostovanju pa 7,5 GB. Z mobilnim gostovanjem imajo operaterji lahko precejšnje stroške, saj dejanska plačila tujim operaterjem zlahka precej presežejo znesek naročnine, iz katere se pokrivajo. Seveda ne vsak mesec in zato se zadeva večinoma izide, a v določenih paketih količino za tujino vseeno preventivno znižajo. V konkretnem primeru sicer vrednost mobilne naročnine znaša zgolj 5 evrov (internetne pa 15 evrov) in iz tega izhaja 7,5 GB za tujino (EU), kar Telemachu nedvomno ustreza, saj bodo tisti, ki redno potrebujejo več, še naprej posegali po bolj dobičkonosnih paketih. In tudi ta količina bo marsikomu verjetno zadoščala, a treba se je zavedati, kje tiči potencialna omejitev, zaradi katere je ponudba cenovno bolj mamljiva.  

Paketov EON Net plus tako ne gre prehitro odpisati, kajti za nekoga, ki ne gleda klasične televizije, temveč pretežno pretočne storitve – Skyshowtime z osnovnim paketom je tu celo vključen v naročnino –, je lahko tak dostop povsem zadosten. Odpadejo pa družinska kombiniranja (dodatni mobilni paketi z nižjo ceno), različne opcije in dodatki ter vse ostalo, kar prinašajo trojčki EON, ali tudi opcije iz mobilnih paketov VEČ. Oboji so z razlogom dražji, saj tudi nudijo bistveno več.

Naslovno fotografijo je ustvarila umetna inteligenca

The post Kakšen je drobni tisk novih »lahkih« paketov EON? appeared first on Tehnozvezdje.

Novejši telefoni so izgubili reže za pomnilniške kartice, ki so bile sila uporabne, ako si presegel prostor vgrajenega pomnilnika. Nekako se je že uveljavilo, da se za manj kot 256 gigabajtov nikar ne odločite, vendar je zelo mogoče, da se bo v luči podražitev meja ponovno spustila na 128. Glede na prostor, ki ga zasede operacijski sistem, je to mnogo premalo. Če veliko fotografirate in snemate ter vam je ljub vsak posnetek, potem boste prej ali slej presegli celo 512 gigabajtov. Da boste dosegli terabajt, je manj verjetno, a telefoni s tako velikimi pomnilniki so redkejši in predvsem nesramno dragi.

Google, Huawei in Apple kot rešitev ponujajo plačljivo shrambo v oblaku. Ne mislim zaiti v vode, kaj pa, če Američani pod vodstvom genialnega predsednika zaprejo pipico. Malo verjetno, a ne popolnoma nemogoče. Bolj pereče je, da se 100 gigabajtov sicer sliši odlično, vendar s tem vstopimo v sužnjelastniški odnos do konca življenja. Karkoli se bo ponudnik spomnil, bomo prisiljeni sprejeti pod grožnjo izgube datotek. Nič čudnega, da marsikdo razmišlja o lastnem strežniku NAS, o čemer sem na teh straneh že pisal. Rešitev je verjetno najboljša, vendar ne najbolj poceni in zahteva vsaj minimalno poznavanje administracije, varnosti in vzdrževanje še ene v domače omrežje priključene naprave.

Marsikomu bo zato ljubša naslednja rešitev. Večina sodobnih telefonov podpira priklop zunanjih pomnilniških naprav prek vmesnika USB tipa C (UTG). Nekatere, primer takšne je Sandiskov Extreme Fit USB-C, so celo zasnovane z mislijo, da jih boste »vtikali« v telefone. 512 gigabajtov, kolikor jih nudi, je dovolj, da nanje shranjujete datoteke iz vseh družinskih telefonov. Če imate raje ključke USB, potem pred nakupom preverite, ali so opremljeni s priključkom tipa C. Tisti s tipom A pač zahtevajo ustrezen pretvornik.

Drugo vprašanje je, kako primerni so bliskovni (flash) pomnilniki za dolgoročno hranjenje datotek. Uradno so podatki varni od tri do deset let, odvisno od pogostosti zapisovanja in temperaturnih pogojev tam, kjer pomnilnike hranite. Rečem lahko, da sem nekajkrat našel v predalu ključek, starejši od pet let, in so bili podatki še vedno tam. Če vseeno želite podatke hraniti na teh pomnilnikih dlje časa, predlagam, da jih na približno vsakih pet let prepišete na novega.

Snemanje videa v ločljivosti 4K zahteva veliko prostora. Če to počnete pogosto in imate telefon, ki podpira neposreden zapis na zunanji pomnilnik (na primer terabajtni Samsung T7), potem zna biti to dobra rešitev. Z dodatno prednostjo: posneto gradivo lažje prenesete na računalnik, kjer večina opravi montažo.

The post NEDELJSKI NASVET: Še ena možnost hrambe datotek s telefona appeared first on Tehnozvezdje.

Malo bom ribaril v kalnem, saj novejših podatkov nimam. Akos je pred dvema letoma izvedel raziskavo, ki je pokazala, da povprečno gospodinjstvo za fiksne komunikacije, v kar sodijo telefonski priključek, televizija in dostop do interneta, mesečno nameni dobrih osemdeset evrov. Upam si trditi, da je resnični strošek nižji, kajti akcije, s katerimi so operaterji vabili naročnike, so naredile svoje. A se približa stotim evrom, ko dodam naročnini na dve pretočni storitvi, kar postaja nekaj popolnoma običajnega, ako želi imeti družina normalen dostop do zabave. Mimogrede. Američani naj bi le za pretočne storitve mesečno plačevali v povprečju 69 dolarjev.

Pogosto se sprašujem, ali bi bil namesto obstoječega stanja, ko so vsebine bolj ali manj vezane na enega ponudnika, boljši model ponudnikov pretočne glasbe. Manj njih, a z zelo podobnimi seznami vsebin. Pravijo, da ne. Ravno ta model namreč omogoča manjšim ponudnikom, da po zaslugi dobrih ekskluzivnih vsebin preživijo. Trdijo celo, da bi bile cene v nasprotnem primeru celo višje. Če je to res, potem se bojim za prihodnost. Združevanje ponudnikov je namreč pričakovano, vse dokler trga pretočnih storitev ne bo obvladovala peščica globalnih in morda še kakšen regionalni ponudnik.

Reklam se nikdar ne bomo popolnoma znebili

Spreminjanja pretočnih storitev ni mogoče spregledati. Čeprav mi tega še ne vidimo, se rahljajo pravila o oglaševanju. Zaenkrat bolj ali manj za promocijo lastnih vsebin in sporočil sponzorjev. Tako je zapisano pod opombo poleg zapisa, da je storitev prosta oglasov. Bojim se, da to kaže smer razvoja, kjer bodo potrebe lastnikov pokrivale naročnine in reklamni bloki. Enako, kakor se financirajo linearni televizijski programi. Analitiki ocenjujejo, da se modela distribucije vizualne zabave že približujeta. Kaj pomenijo reklame v pretočnih storitvah, lepo kaže Youtube. Reklame pred in med predvajanjem uničujejo brezplačno rabo. Gremo stavit, da se bodo prej ali slej pojavile tudi v plačljivi storitvi, ako se bo večina odločila zanjo.

Strošek, ki ga potrošite za sodobne komunikacije, potencialno lahko znižate na polovico. Telefona doma skoraj nihče več nima in nekateri se boste zlahka odpovedali televiziji. Kdor jo gleda veliko in je nima zaradi športa, se bo strinjal, da ti prav nič ne pomaga sto programov, če je na vseh bolj ali manj eno neskončno ponavljanje že večkrat gledanih filmov in serij. Morebiti bi se dalo preživeti s samostojnim internetnim priključkom in dvema pretočnima storitvama.

Kako prihraniti denar?

V tem času me je ponovno razveselilo sporočilo izbranega ponudnika, da se bliža konec letnega obdobja. Ob tem me prijazno obveščajo, da so zaradi zagotavljanja najboljše zabave na svetu in s tem povezanimi naložbami prisiljeni podražiti naročnino. Že lani so jo in ne dvomim, da jo bodo tudi prihodnje leto. Srčno upam, da razlog niso višje cene praktično vsega, kajti potem bi jih prijazno pozval, naj se obrnejo na krivca zanje. Na Superhika, ki ga Američani še vedno gledajo na predsedniškem tronu.

Po drugi strani nas ekskluzivnost vsebin in dejstvo, da res dobrih ni veliko, posebej če si zelo izbirčen glede žanra, spodbujata, da smo, kar se da inovativni. Deljenje naročnine je še vedno mogoče, čeravno ga je predvsem Netflix močno otežil. Z malo telovadbe je mogoče vsaj omejen čas, ako za nekaj časa svoj prenosnik ali telefon priključiš v omrežje nosilca naročnine. Na oko bi dejal, da moraš to ponoviti enkrat na mesec. Naslednja strategija, primerna za manj zahtevne, je čakanje na akcijske ponudbe tam okoli črnega petka. Ni popolnoma nemogoče, da Apple TV+ in Disney+ (morda še kdo) takrat ponudita ugodnejše letne naročnine, posebej če bosta zaznala upad naročnikov.

Če ne želite izprazniti denarnice, ne morete biti več samo naročnik. Morate biti strateg za pretočne storitve.

Čeprav zahteva disciplino in potrpljenje, se vsaj meni zdi najbolj primerna rotacija. Izberite eno ali dve letni naročnini na storitvi, ki jo ali ju redno uporabljate. Nato naročite storitev, ki tisti mesec nudi vsebino, ki vas je pritegnila, in jo takoj odpovejte. Aktivna bo en mesec. Ko bo obdobje zaključeno, naročnina ne bo podaljšana v naslednjega, ker ste jo pozabili odjaviti. Agresivno jo uporabljajte, dokler ne potešite apetita. To ponovite, ko se zanimive vsebine pojavijo na tej ali kateri drugi storitvi.

Ekskluzivnost vsebin manjšim ponudnikom omogoča preživetje in hkrati drži obnašanje večjih na vajetih, saj lahko število naročnikov upade praktično čez noč, če ne ponudijo dovolj atraktivnih vsebin. Brez ekskluzivnosti bi bil trg drugačen. Če bi obstali samo ponudniki, ki bi nudili vse, potem nam ne bi bilo treba sklepati več naročnin, a bi ti imeli bolj proste roke za opaznejše podražitve.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Največja sodobna nadloga, ki vam jemlje denar! appeared first on Tehnozvezdje.

Ne bom omenjal oznak izdelkov, ki ju bom uporabil za primer. Ne zato, ker se ne bi rad zameril izdelovalcema, nenazadnje v testih vedno omenim, kje je dotični izdelek cenejši oziroma koliko dražji je v primerjavi s predhodnikom, temveč ker takisto počnejo vsi. Če bi omenil zgolj dva, bi kdo mislil, da so drugi bolj prijazni. Daleč od tega. Zdi se celo, da so se po »domače« dogovorili in podražitev spominskih čipov, ki je posledica večjega povpraševanja zaradi umetne inteligence, izkoristili za »čoporativni« dvig cen naprav. To lahko pomeni le eno. Četudi bi se po nekem čudežu spominski čipi pocenili, bi cene naprav ostale na novih ravneh. Ne bi bilo prvič!

Prvi primer je prenosni računalnik višjega razreda. Model izpred dveh let s tedaj najboljšim Intelovim procesorjem in popolnoma enako konfiguracijo pomnilnika je takrat stal okoli 2500 evrov. Letošnji s posodobljenim procesorjem pa dobrih 4200 evrov. Vzemimo še primer telefona. Lani so za model srednjega razreda s konfiguracijo 8 + 512 gigabajtov hoteli 549 evrov, letos 649, ob tem, da ima za polovico manjši pomnilnik (256 gigabajtov). Razlika med lani in letos je tako višja od sto evrov. Dodajmo temu še govorice, da bo Apple sicer obdržal cenovne ravni nove generacije iPhonov, a oklestil pomnilnik. Stavim, da se bodo pri nas vseeno podražili.

Kakšne so naše opcije, če pogojevanj izdelovalcev nočemo sprejeti? Ni jih veliko, a čisto brez njih ravno tako nismo. Poleg kupovanja generacijo starejših izdelkov, ki ostajajo v ponudbi do razprodaje zalog, obstaja še zavestna odločitev za nakup rabljene naprave. Torej nakup starejše, ki pa je še vedno sodobnejša od naprave, za katero želimo, da jo zamenja. Nakupa neposredno od zdajšnjega lastnika ne bi priporočal, če nimate znanja, kako preveriti stanje in morebitne poškodbe. Boljša pot je nakup pri ponudniku obnovljenih naprav.

Pri obnovljenih napravah je pomembno razumeti še razliko med izrazi, ki jih trgovci radi mešajo. »Rabljeno« pomeni, da je naprava preprosto zamenjala lastnika. »Obnovljeno« pa, da je bila pregledana, očiščena in po potrebi popravljena. Obstaja še tretja kategorija. Naprave iz odprte embalaže ali vračil, ki so praktično nove, a jih zaradi odprte škatle ne smejo več prodajati kot nove. Prav tam se včasih skrivajo najboljši nakupi.

Nakup obnovljenega ali rabljenega telefona ali prenosnika je pogosto bistveno cenejši od novega, vendar zahteva več previdnosti. Glavna prednost obnovljenih modelov je, da jih prodajalci pregledajo, očistijo, po potrebi popravijo in običajno ponudijo tudi garancijo. Pogosto jih tudi razvrščajo v razrede. Razred A pomeni skoraj brezhibno napravo, razred B manjše kozmetične praske, razred C pa že vidnejšo obrabo.

Pomemben dejavnik je procesor. Ne toliko s stališča zmogljivosti kot njegova starost s perspektive sistema. Za prenosnike z Windowsi je pomembno, da podpirajo Windows 11, za telefone pa, koliko časa bo originalni izdelovalec zanje še zagotavljal nadgradnje in varnostne popravke. Nakupa telefonov, ki jim je potekel rok podpore, ne priporočam. Ravno tako se sam ne bi odločil za obnovljen prenosnik starejši od treh, morda štirih let. To je moje mnenje, kajti v kolikšni meri so stare naprave še vedno uporabne, je močno odvisno od cenovnega razreda in ugleda izdelovalca, da bo zanj še dolgo zagotavljal podporo!

Posebno pozornost je smiselno nameniti bateriji in polnilnemu priključku. Prav baterija je pri rabljenih napravah pogosto najbolj obrabljen del, poškodovani pa so lahko tudi polnilci ali priključki. Če ne nameravate obnovljenega prenosnika uporabljati doma, priključenega na električno vtičnico, potem bi investiral še nekaj dodatnih evrov za novo baterijo. V kolikor je ni zamenjal že ponudnik obnovljenih naprav.

Večina uporabnikov danes ne potrebuje najnovejšega procesorja, umetne inteligence in svetlejšega zaslona. Potrebujejo napravo, ki deluje hitro, ima dobro baterijo in bo brez težav zdržala naslednjih nekaj let. Ravno zato postaja nakup obnovljene naprave racionalna odločitev. Sploh zdaj, ko nas izdelovalci očitno pripravljajo na »novo normalnost« občutno višjih cen.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Nori smo, če (sploh) še kupujemo »nove« prenosnike! appeared first on Tehnozvezdje.