Nekaj televizorjev z zvočniškimi sistemi, na katerih se je bohotil napis omenjenega britanskega podjetja, smo že testirali. Večinoma je vgrajena letev pomenila kar konkretno pridobitev, sploh v primerjavi z običajnimi zvočniki v televizorjih, toda nobena doslej nas ni zares navdušila in nikoli se nismo mogli znebiti občutka, da bi se dalo za razliko v ceni med testiranim in enakim TV-jem brez zvočne letve najti še kakšno boljšo rešitev za kakovostno godbo.

Tokratna izvedba je najbolj konkretna doslej. V osnovi 65-palčni ekran, malce ožja in precej visoka letev ter še en majhen zvočnik stojijo na kovinskem stojalu, ta pa na dokaj široki nogi. Dizajn je minimalističen in všečen, malce boljša pa bi bila lahko stabilnost vsega skupaj. Pa tudi kakšna rešitev bi se lahko našla za tiste uporabnike, pri katerih kabli do sredinske pokončne palice prihajajo od strani, saj zdaj niso z ničemer pokriti. Ni pa treba zadev montirati na to stojalo, ampak gredo lahko posamično na steno. Se mi pa zdi to manj zanimiva možnost, ena od glavnih posebnosti tega izdelka je prav izstopajoča postavitev na stojalu. Res pa je, da v tem primeru ni prostora za kakšno omarico pod TV-jem. Sestavljanje je sicer presenetljivo enostavno in hitro in prav v tem vidim enega od smislov tovrstnega »paketa«, kajti posebej bi tudi tokrat verjetno dalo kupiti primerljiv televizor in zvočnike ceneje ali pa za enak denar še boljše ozvočenje. Toda tisto predpostavlja več izbiranja, dela, povezovanja in vsega. To pa je dobesedno rešitev vsem-v-enem, ki preprosto deluje. In večinoma tudi daje dobre rezultate.

Televizor sam po sebi ni nič posebno novega in do njega še pridemo, zvok je tisto, kar nas tu najbolj zanima. Letev je izvrstna za filme in akcijske serije, saj po eni strani dobro seka in bobni, po drugi pa so dialogi in ostali zvoki čisti in razločni, taki pa ostanejo tudi ob višanju glasnosti. Reč kljub temu, da nima kodeka Dolby Atmos ustvarja prepričljivo vzdušje, skupaj z lepo sliko in osvetlitvijo Ambilight je novih ali starih filmskih uspešnic pravo doživetje. Za glasbene vsebine je mogoče to ozvočenje malo manj primerno. V nasprotju s filmsko in netflixovsko produkcijo se pri težjih žanrih pozna odsotnost ločenega zaboja za nizke tone. S popom, jazzom, ženskimi glasovi in še kakšno zvrstjo, ki nima poudarjenih basov je bolje, vendar avdiofilske izkušnje, če jo je morda kdo pričakoval, seveda ne bo. Splošni vtis je dober, vsekakor najboljši doslej pri televizorjih Philips Bowers & Wilkins, kar smo tudi pričakovali, ko smo videli ceno. Gotovo se da sestaviti kaj boljšega za podoben znesek, vendar, kot rečeno, ni poanta v tem. To je pač rešitev za tiste, ki se s tem nočejo ukvarjati. Prepričan sem, da bodo uživali v zvoku. Edini pomislek, ki ga imam, je povezan z glasnostjo. Nisem namreč prepričan, da je zadeva dovolj glasna za res velike sobe, ker se v moji na maksimalno glasnosti ni zdelo nič tako strašnega. Vendar pa v večjem prostoru te teorije nisem mogel preveriti.

Zvok je torej »nov«, slika pa je znana. Philips OLED, kot ga poznamo že kakšni dve leti. Malenkostne izboljšave kajpak so, vendar je treba vedeti, kje jih iskati, sicer lahko ostanejo skrite. Letos je največja verjetno podpora za standard Dolby Vision. V tem načinu je že lep delež vsebin na Netflixu, ki podpirajo HDR. In če med gledanjem teh gledalec izbere enega od dveh profilov Dolby Vision, ki ju ponuja televizor, so barve precej bolj naravne in umirjene kot sicer. Mogoče ima kdo zaslon OLED rad prav zaradi živahnih barv, toda meni je bolj všeč kar se da naravna reprezentacija stvarnosti in to omenjenemu standardu uspeva najbolje od vseh. Seveda se da to še malo prikrojiti po svoji meri v nastavitvah, vendar barve in kontrasti še vedno ostajajo v določenem okviru. Tudi pri ostalih vsebinah je seveda prikaz zelo lep. Barvit, kontrasten, »globina« je boljša, kot smo je bili pri tej znamki deležni nekoč, pretirano ostrenje robov se da odpraviti, edino senc za objekti, ki se premikajo zelo hitro, še niso povsem odpravili. A gre z vsako generacijo na bolje. Žal pa to ne velja za izbirnike z nastavitvami, ki ostajajo enako zoprni, nepregledni in neusklajeni s tem, kar glede slike TP Vision poudarja v svojih promocijskih materialih. Tudi za zvok bi bilo lepo, če bi obstajal kakšen hiter način za skok do ključnih prilagoditev (izenačevalnika), vendar tega ni. Vedno znova je treba po zamudni poti v nastavitve, ki povsem prekrijejo sliko.

Sistem Android je podobna zgodba dobrega in slabega. Je pregleden in dokaj enostaven, ponuja aplikacije za praktično vse storitve pretočnega videa in še za kaj drugega, tudi soliden nabor iger. Proizvajalec tudi redno posodablja (še celo štiri leta stare modele) operacijski sistem in zagotavlja nadgradnjo na vsaj še dve naslednji večji različici od tiste, s katero posamezen model pride v prodajo. Škoda pa je, da ne vgrajujejo še spodobno zmogljive strojne opreme, ki bi vse to poganjala povsem brez težav. Saj za večino uporabnikov bo namreč v redu, toda skakanje iz ene aplikacije v drugo, predvajanje bolj zahtevnega videa ali igranje grafično intenzivnih iger opazno utrujajo procesor in razkrivajo premajhno količino pomnilnika. Razumem, da je treba varčevati pri modelih za petsto evrov, pri takih za nekaj tisočakov pa res ne bi bilo treba. Poleg tega bi jim lahko namenili bolj premijski daljinski upravljalnik. Priloženi je sicer čisto funkcionalen, še vedno sem zagovornik polne tipkovnice, ki je na zadnji strani, toda izgled je v primerjavi s čim drugim pri konkurenci zastarel, tipk pa povsem preveč. Ambilight pa ostaja prijeten dodatek, četudi vse od (verjetno) neuspešnega Ambiluxa v funkcionalnostih nekoliko stagnira. Je pa tu štiristranski, kar je redko, a glede na to, da TV stoji praktično v zraku, je bila odločitev za diode še na spodnji strani prava. Tako svetloba povsem obkroža ekran in res daje sliki še dodatno dimenzijo.

Priporočena cena za Philips OLED984 je (bila) pet tisoč evrov. Ne glede na kakovost tako slike kot zvoka se mi to zdi preveč, kajti televizor je brez zvočnikov in stojala vreden največ tri tisočake, verjetno še manj. Za dobrih dva tisoč evrov pa se da sestaviti hudo ozvočenje. Toda zdaj se zadeva prodaja za štiri tisoč evrov, kar oceno bistveno spremeni. Tak znesek trenutno najnaprednejši Philips s svojim zvokom in drugačnim dizajnom zmore upravičiti.

HVALIMO

• Prepričljiv zvok, še posebej za filme
• Že tako lepa slika je še pridobila s podporo za Dolby Vision
• Štiristranski Ambilight
• Zanimiv dizajn stojala
• Android ponuja vse ključne video aplikacije
• Rešitev vse-v-enem

GRAJAMO

• Maksimalna glasnost ni nič posebnega
• Kabli se bodo verjetno videli
• Ni hitrih nastavitev (v delu zaslona) za sliko in zvok
• Androidna platforma je strojno podhranjena  

The post Philips OLED984: Najboljši vgrajeni zvok (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

V Jezeru je zvok želi ustvarjati dramatično atmosfero, inšpektor pa govori z zelo nizkim glasom. Oboje pomeni, da so precej poudarjene nižje frekvence, to pa je problem za večino zvočnikov, vgrajenih v televizorje. Ti so tanki, njihovi gonilniki so v najboljšem primeru na ravni prenosnega zvočnika, nimajo prostora, da bi »zadihali«, zato imajo dve veliki omejitvi. Njihov frekvenčni razpon je majhen, začne se precej nad 100 Hz, pa tudi konča daleč prej kot pri 16 kHz, do kamor običajno sežejo zvočniki in nas večina sliši. To torej pomeni, da najbolj nizkih in visokih tonov že v osnovi sploh ne zmorejo predvajati. Poleg tega pa skoraj noben model ne zmore »prestaviti« tistega, kar je pod mejo njegove fizike višje v spekter, da bi se vseeno slišalo. Drugi problem pa je, da ob slabem, precej plitkem in kovinskem zvoku marsikateri gledalec povečuje glasnost v upanju, da bo potem bolje, a je v resnici še slabše, ker pri večjih glasnostih prihaja do popačenja in včasih tudi hreščanja, tako da je na koncu še slabše. Vseeno pa čisto vse ni izgubljeno niti z vgrajenimi zvočniki.

Pogosto so namreč privzeto nastavljeni tako, da poudarijo zvočne učinke, kar še dodatno vpliva na razločnost govora. Zato se splača v nastavitvah televizorja poiskati zvočne možnosti in preveriti, ali se na kakšnem drugem zvokovnem načinu sliši lepše. Mogoče tudi poskusiti z izenačevalnikom (poudarjanjem oz. zniževanjem basov in visokih tonov). Mogoče bo nekoliko bolje, toda zelo verjetno bo pravi napredek prinesel šele dokup zunanjih zvočnikov.

Zvočna letev zagotovo pomaga

V zadnjem času so za ta namen najbolj priljubljene t. i. zvočne letve (angl. soundbar). Z razlogom, saj so rešitev vrste vse-v-enem, cenovno prijazne in tudi dovolj dobre za resno izboljšavo v primerjavi z zvočniki televizorja. Avdiofili se kajpak nad temi plastičnimi zadevami zmrdujejo, toda kot alternativo bi ponudili zvočniški komplet za nekaj tisoč namesto nekaj sto evrov. Zato bomo raje ostali kar pri letvah, ki vendarle niso tako grozne. Pri njih je vse skupaj – običajno štirje ali šest zvočnikov – zapakirano v približno meter dolgo in kakšnih deset cm globoko in visoko palico, ki jo je mogoče ali postaviti na omarico pred televizor ali pritrditi pod zaslon na steno. Lahko so samostojne, lahko pa je v kompletu še nizkotonski zvočnik (angl. subwoofer), morda pa tudi dodatni zvočniki za prostorski zvok. Nizkotonca vsekakor priporočam, saj šele ta zares odpravi prej omenjeno omejitev z basi. Pa za vzdušje v filmih je skorajda obvezen. Postaviti se ga da nekam v kot, v bistvu ni pomembna njegova lokacija, le toliko mora biti odmaknjen od sten, da ga ne zaduši. Fino je, če je povezava med letvijo in nizkotoncem brezžična.

Za povezavo s televizorjem je v osnovi na voljo več možnosti, od klasičnih analognih vhodov (»činčev«), prek optičnega priključka (TOSLINK oz. S/PDIF) do HDMI. Prvo možnost je v teh časih najbolje preskočiti, optika je sicer v redu, a ima dve pomanjkljivosti, zato je najbolje vse skupaj povezati prek HDMI. Optični priključek podpira samo klasični stereo zapis in prostorska zvočna formata Dolby Digital in DTS, za novejše kodeke pa nima zadostne pasovne širine. Čez HDMI je mogoče prenašati tudi zapise DTS:X, DTS-HD Master Audio, Dolby Digital Plus, Dolby TrueHD in Dolby Atmos. To je pomembno za tiste, ki gledajo filme z nosilcev (UHD) blu-ray ali kakšnih drugih virov z naprednim prostorskim zvokom. Res pa je, da bodo tudi morali izbrati letev, ki zna razvozlati te kodeke in ima dovolj zvočnikov ali vsaj simulira tovrstne učinke.

Za bolj ali manj vse gledalce pa je povezovanje prek HDMI pomembno zaradi nečesa drugega. Če tako televizor kot zvočniški sistem podpirata protokol HDMI-ARC (audio return channel) to ne predpostavlja samo pošiljanja zvoka iz televizorja do zvočnikov, ampak še upravljanje glasnosti s televizorjevim daljincem. Zato naj bo eno od osnovnih vodil pri izbiranju zvočne letve podpora za HDMI-ARC.

Večina tovrstnih naprav ima tudi povezavo bluetooth, ki sicer zaradi zakasnitve za uporabo s TV-jem ni najbolj primerna, je pa na ta način mogoče poslušati glasbo, internetni radio ali podkaste s telefona ali tablice. Nekateri modeli ponujajo še povezljivost v domače omrežje, bodisi žično ali brezžično, s čimer se lahko povežejo v določene spletne storitve, ali pa omogočijo katerega od protokolov za prevzemanje predvajanja zvoka z mobilne naprave, denimo Google Chromecast (Audio) ali Apple Airplay. To je sicer zelo priročna možnost, saj ni treba, da sta napravi »sparjeni«, kot pri bluetoothu, zgolj v istem omrežju morata biti. Se mi pa ta funkcionalnost vseeno ne zdi ključna pri kupovanju zvočne letve. Če je vse ostalo v redu, Chromecast ali Airplay (ali oba) pa manjka, pač manjka, bog pomagaj.

Zvok je seveda zelo odvisen od cene, vendar že nekaj časa velja, da se pod 200 evrov, razen v kakšnih akcijah, nekako ne gre spuščati. Običajno tudi ni tako poceni modelov s podporo za HDMI-ARC, tako da skušnjav v tej smeri tako ali tako ne bi smelo biti. Nekje pri 250 evrih redne cene se že začno primerki, ki godejo povsem spodobno, za 400 evrov pa se dobi že zelo dobro zvočno letev z veliko funkcionalnostmi in prijetnim ter glasnim zvokom.

Da igralci ne bodo odpirali ust prezgodaj

Pa še nekaj besed o težavah s sinhronizacijo zvoka in slike, ki ga imajo nekateri uporabniki teh zunanjih zvočnikov. To je pojav, ko igralci na ekranu prezgodaj odpirajo usta, ali drugače povedano – zvok kasni. Večina televizorjev omogoča, da za zunanje zvočnike nastavimo zakasnitev (ali tudi prehitevanje). Stvar je namreč v tem, da zvok iz vira pride na zvočnike hitreje kot slika na ekran, saj je pri tej posredi še precej obdelave. Zato je mogoče zvoku ukazati, naj »počaka« nekaj deset ali nekaj sto milisekund, običajno gre do sto ali dvesto ms. Kar se sliši malo, a je praksi precej. Če niti to ne reši težav, se splača v nastavitvah slike izklopiti vse »izboljšave«, saj te podaljšujejo čas od prejema vira do prikaza, in videti (oz. slišati), če je potem v redu. Če je, lahko eno po eno znova vklapljate obdelavo slike, da ugotovite, kateri element povzroča težave. Pri povezavi čez HDMI lahko obe napravi tudi sami poskusita najti sinhronizacijo, nekatere letve pa podpirajo tudi različico protokola e-ARC, ki naj bi sploh samodejno odpravila tovrstne težave. V kolikor pa težav ne povzroča televizor temveč druga naprava, denimo predvajalnik blu-ray ali igralna konzola, pa je treba tam preveriti nastavitve.

Naslovna fotografija: RTV Slovenija (Sašo Štih)

The post Kaj storiti ali kupiti, da se bo Tarasa Birso malo bolje razumelo? appeared first on Tehnozvezdje.

Pri takih zvočnih palicah velja preskočiti najcenejše, ki ne samo, da niso prav velika muzikalična nadgradnja piskal v televizorju, ampak jim običajno manjka vsaj priključek hdmi, ki je za večino uporabnikov verjetno najbolj prikladen način povezave TV-ja in soundbara. Preizkušeni Samsung je z zahtevanimi 280 evri nekje v srednjem cenovnem razredu, se ga pa v tujini dobi za skoraj sto evrov manj kot v Sloveniji, kar ga postavlja že bližje vstopnim modelom, od katerih pa je bistveno boljši. Skoraj vsi tovrstni sistemi poleg predvajanja zvoka z naprav, priključenih po kablih, ponujajo še bluetooth in tale ni izjema. Za razliko od nekaterih pa ga je mogoče z aplikacijo Audio Remote tudi upravljati z androidnega telefona, povezanega z modrim zobom.

Proizvajalec sistem označuje kot 2.1, kar pomeni, da ima štiri stereo zvočnike, po dva srednje- in visokotonca v palici in dodaten nizkotonec. Manjka ločen srednji kanal za govor v filmih, kar glede na ceno niti ni presenetljivo, pa tudi ni večja pomanjkljivost. Vhodi so štirje. Klasičen 3,5 mm, optični in dva hdmi. Za najboljšo kakovost verjetno pride v poštev optika, toda bolj se splača speljati kabel hdmi iz enega od priključkov v televizorju. Reč namreč na enem od priključkov podpira protokol hdmi-arc (audio return channel), povratni zvočni kanal, kar pomeni, da televizor lahko pošilja digitalni signal zvočniku, hkrati pa je mogoče tega upravljati s televizorjevim »daljincem«. To pa je velika pridobitev, saj tako lahko tistega od zvočniškega sistema pospraviš v predal. Še posebej, če takrat, ko vrtiš muziko čez bluetooth, uporabljaš omenjeno aplikacijo, ki nadomešča tudi daljinski upravljalnik. Zaradi podpore za hdmi-arc je vredno pri izbiranju ozvočenja izbrati takega, ki stane nekaj deset evrov več. Zadeva deluje ne glede na znamke posameznih naprav. Drugi hdmi je namenjen priklopu kakšne dodatne naprave, če je na televizorju premalo tovrstnih priključkov. Drugače pa je lahko konzola ali predvajalnik blu-ray priključen na televizor in prek hdm-arc vse deluje brezhibno. Samo morebitno zakasnitev je treba izključiti v nastavitvah TV-ja. Zvočnik podpira kodeka dolby digital in dts, s čimer se prav tako povzpne nad vstopne modele, ki pogosto razumejo samo prvi signal, drugega pa ne.

Namestitev HW-K450 je hitra in enostavna. Ko priključil sem kabel hdmi, je televizor sam preklopil na zunanje zvočnike, samodejno pa se je povezal tudi brezžični nizkotonec, ki sem ga taktično vključil šele za glavno enoto. Na njej je enovrstični matrični prikazovalnik, tako da uporabnik vidi, kakšna je glasnost, kateri vhod ima izbran ali nastavi določene parametre. Se pa to prikaže samo ob pritiskih na daljinec, potem pa izgine in pred televizorjem je samo črna, dokaj neizrazita, a vseeno na pogled dovolj ugledna reč. Je tudi dovolj nizka, da pri nobenem televizorju ne sili v sliko. Priloženi pa so še nosilci za pritrditev na steno. Težka škatla z nizkotoncem je tako ali tako skrita nekje v kotu sobe. Kaj veliko nastavljanja sicer ni. Mogoče je izbirati med enim od peščice zvočnih načinov, vključiti simulacijo prostorskega zvoka ali raje po svoje prilagoditi izenačevalnik. Za povezovanje predvajalnikov bluetooth ni nikakršnih navodil, ampak izkaže se, da je treba zvočnik zgolj prestaviti v ustrezen način, in je viden drugim napravam. S kolikimi naenkrat je lahko »sparjen« ne vem, zagotovo pa z večimi.

Ocena za zvok je nekoliko odvisna od kraja nakupa. Mogoče se to sliši hecno, vendar če za ta sistem plačaš slovensko ceno, dobiš solidno ozvočenje. In zagotovo je v tam do 300 evrov naprodaj tudi kaj bolj kakovostnega. Za slabih 200 evrov v tujini pa je godba super in z malo konkurence. Zvok ima precej več globine od televizorjevih zvočnikov, seveda precej večji frekvenčni razpon in glasnost. Bas je morda malce premočan, a z znižanjem nivoja v izenačevalniku je v redu. Želel bi si tudi nekaj več čistosti in dinamike pri višjih tonih, toda zavedam se, da to ni vrhunski zvočniški sistem. Spremljanje televizijskega programa dobi povsem drugačno dimenzijo. Pri filmih je vzdušje zaradi globokega basa tudi bistveno bolj cinematično in kdor bo pogrešal šviganje sem ter tja si lahko za dobrih sto evrov privošči še zadnja zvočnika skupaj s sprejemno enoto (SWA-8500S). Sam tega nisem preizkusil. Za glasbo je ta sistem tudi čisto spodoben, malce sicer zmanjka na tem ali onem koncu spektra, vendar je vseeno bolj kakovostno in uravnoteženo kot pri kakšnih zvočnikih bluetooth, ki so danes kar pogosti za poslušanje muzike. Predvsem pa stereo, četudi razdalja med zvočniki ni ogromna.

Nekatere zvočne palice ponujajo še kakšne dodatne funkcionalnosti, kot je omrežna povezava, predvajanje prek protokola google chromecast in drugo. Vendar pogosto na račun zvočne kakovosti. Samsung je pri temle sistemu ubral kar dobro srednjo pot. Vgradil je vse nujne priključke in funkcionalnosti, dodal še aplikacijo, wi-fi in druge bonuse pa izpustil, a zagotovil za ta razred nadpovprečno kakovosten zvok. Zato je HW-K450 dobra izbira za varčne in z avdiofilskimi znamkami neobremenjene kupce.

The post Samsung HW-K450: Dostopno dnevnosobno ozvočenje iz učbenika appeared first on Tehnozvezdje.