Že skoraj podcenjevanje je, če rečem, da je Sonos v svetu domače glasbene zabave uveljavljeno ime. S svojimi zvočniki je skoraj sinonim za enostavno, večsobno predvajanje glasbe. Roomba ali Tesla svoje sfere. Marsikdo je pričakoval, celo napovedoval, da bodo razmah zvočnikov bluetooth, pa tistih za navidezne pomočnike (Amazon Echo, Google Home, …) in konsolidacija največjih znamk spodnesli tla pod nogami tega podjetja, vendar se to ni zgodilo, saj je ostala preprostost uporabe, ki je nihče drug za zdaj ni uspel skopirati ali pa je povezati z dovolj kakovostnim zvokom za približno dostopno ceno. So pa ti izdelki vseeno na zgornji meji cenovno sprejemljivega za marsikaterega kupca in tu v enačbo vstopi Ikea. Nepričakovana kolaboracija je tako dala daleč najcenejši zvočnik z napisom Sonos. Ta, ki menda sodi med knjige, a se ga po mojem sme postaviti tudi kam drugam, stane okroglega stotaka. Tisti z lučjo na vrhu, ki je verjetno samo One ali Play:1 z dodatno sijalko, pa je s 180 evri že blizu standardnega teritorija teh izdelkov. Ostajam kar pri knjižni polici.

Zvočnik je za moj okus lep, pa tudi nihče drug v družini se pritožuje, torej vsaj grd definitivno ni. Proporci so malo neobičajni, ker redko srečamo dolg in ozek zvočnik (razen, če je visok za pol dnevne sobe), ampak to je verjetno z namenom, saj lahko stoji pokonci in zaseda malo prostora (med knjigami ), ali pa leži. S treh strani ga obdaja plastika, spredaj pa seveda (neodstranljiva) tkanina. Gumijaste nogice pa skrbijo, da je med predvajanjem pri miru. Da se ga montirati tudi na steno, za kar je treba dokupiti nosilce, sta pa zadaj speljana dva kanala za kabla (za napajanje in za omrežni priklop), za postavitev pokončno ali vodoravno. Oba kabla sta tudi priložena in še posebej napajalni je kar imeniten, deluje kot kakšna vrv. Kdor nima možnosti žičnega priklopa, se mu ni treba bati, saj lahko zvočnik poveže v domači Wi-Fi. Na sprednji strani so še tri tipke – predvajanje/pavza, glasneje, tišje. Prva je v bistvu samo priročnejši način za ustavitev ali nadaljevanje muziciranja, če tisti trenutek nimaš pri roki telefona, ker drugače celotno upravljanje poteka na mobilni napravi.

V tem se zvočniki Sonos razlikujejo od klasičnega glasbenega stolpa, pa tudi od »pametnih« zvočnikov. Na sami napravi ni nikakršnega zaslona in možnosti izbiranja česar koli, pa tudi neposredno se zvočniku ne da glasovno »ukazovati«, kaj naj predvaja. Obstaja pa možnost posredno, z iPhona. Poanta vsega skupaj je omrežna povezava in integracija različnih glasbenih (pretočnih) storitev v aplikacijo Sonos Connect. Začetna nastavitev je enostavna, še posebej, če je zadeva »na kablu.« Potem ni nobenega dela s priključevanjem v omrežje, zvočnik pa s sočasnim pritiskom na dve od treh tipk postaviš v tak način, da ga telefon zazna. Za priklop v Wi-Fi je malenkost več dela, ker zvočnik ustvari začasno omrežje, na katerega se povežeš s telefonom, potem pa v aplikaciji izbereš pravi Wi-Fi, vneseš geslo in zvočnik se prijavi. Potem je treba še ustvariti uporabniški račun, če ga še nimaš, in dodati glasbene storitve. Med njimi so denimo TuneIn (za internetni radio), Deezer, Apple Music, Google Play Music in Youtube Music, Pocket Casts in še nekatere, ampak naštete so za slovenske uporabnike najbolj zanimive in relevantne. Poleg tega je mogoče izbirati še med datotekami, ki so na samem telefonu, in pa tistimi na večpredstavnostnem strežniku v omrežju (UPnP), denimo ustrezni omrežni shrambi (NAS). Tako zadeva ni omejena samo na naročniško pretočno glasbo, ampak zlahka poslušaš svoje mp3-je. Če želiš zvočnik upravljati še z drugega telefona ali tablice, samo naložiš aplikacijo, jo odpreš, izbereš možnost, da se povežeš v obstoječo »skupino«, in naprava se pojavi. Ko klikneš nanjo, si v povsem enakem okolju kot na primarnem telefonu, lahko pa se še vpišeš v omenjeni uporabniški račun.

Glasbo se potem da predvajati na dva načina. Toda le, če imaš iPhone ali iPad, z androidnimi napravami pa samo iz omenjene aplikacije. Zvočnik namreč podpira še protokol Airplay, kar pomeni, da ga lahko izbereš kot zvočno napravo za tisto, kar poslušaš (in gledaš) na iPhonu. Na žalost pa ni podpore za androidno ustreznico Chromecast. Iz aplikacije glasbo, podkaste ali zvočne knjige izbiraš podobno, kot bi jih neposredno iz integriranih aplikacij. Če vzamem za primer Apple Music, ki je moj glavni »juke box«, so znotraj enake možnosti (moja glasba, novosti, …) in če izberem mojo glasbo, lahko potem izbiram med izvajalci, albumi in ostalim, kar imam dodano v svojo zbirko, pa tudi med zadnjimi dodanimi. Iskanja znotraj posameznih storitev ni, ampak ima Sonosova aplikacija splošno iskanje, ki prikaže rezultate iz vseh integriranih storitev. Do željene glasbe je mogoče priti hitro, res pa je, da je telefon obvezen. In eno od rahlo zoprnih dejstev je to, da moraš androidni telefon odkleniti za premikanje med komadi, ker na zaklenjenem zaslonu ni teh možnosti.

V okolju iOS se da zvočnik(e) dodati v »pametni dom« (Apple Home), kar prinese integracijo s Siri. Če rečeš »Siri, play the latest album by Ed Sheeran on speaker,« bo angleški pevec čez nekaj sekund zažgolel iz zvočnika. Operacijo pa telefon izvede tako, da najde željeni album v (privzeti) glasbeni storitvi in ga potem čez Airplay pošlje na Symfonisk. Torej ne znotraj Sonosove aplikacije, ampak rezultat je v bistvu enak, ker gre podatkovni tok iz interneta direktno na zvočnik, ni nikakršnega pretakanja podatkov s telefona na predvajalo in tako tudi ne izgub v kvaliteti.

S tem pa se možnosti končajo, ker zvočnik ne ponuja možnosti povezovanja prek bluetootha, pa tudi klasičnega (3,5 mm) vhoda nima. Tako se nanj na žalost ne da priklopiti drugega vira po kablu niti kakšne naprave, ki bi mu dodala glasovno upravljanje. Možno pa je spajati več zvočnikov skupaj. Dva enaka sta lahko stereo par, lahko so (različni) zvočniki v različnih sobah, dvojica teh »knjižnih« lahko doda prostorski element Sonosovi zvočni letvi (Beam ali Playbar) – posrečena rešitev, ker se z njo izogneš zoprnemu vlečenju kablov od osrednje enote do zvočnikov zadaj.

Del namestitve Symfoniska je (lahko) mahanje s telefonom, obrnjenim na glavo (da je mikrofon obrnjen proti izvoru zvoka), po prostoru. Dvigaš ga in spuščaš, vmes pa hodiš naokrog, da sistem posluša in prilagaja nastavitve zvoka prostora. To sem moral nekajkrat ponoviti, ker sem bil očitno premalo zavzet in najprej nisem zajel dovolj velike prostornine. Pa tudi potem, ko sem ta test uspešno prestal, se mi ne sanja, koliko je zvok zdaj boljši ali koliko bi bil slabši brez tega uglaševanja. Lahko pa pohvalim to, kar prihaja iz membran, ker je zelo poslušljivo. Sploh basovski del je močnejši od pričakovanj. Ali pa tudi ne, ker je to navsezadnje Sonos in vsi modeli te znamke imajo poudarjene base. Zvočniki bluetooth za podoben denar so definitivno slabši, zvenijo precej bolj plehko in prazno, pa tudi marsikateri precej dražji ne bi bil kaj dosti boljši, če sploh. Še vedno to ni povsem na ravni solidnega »stolpa« med dvesto in tristo evri, ampak če bi povezal dva Symfoniska, verjetno ne bi bilo daleč stran.

Cenejši od obeh pohištvenih zvočnikov se mi absolutno zdi vreden nakupa. Sploh, če večino glasbe in ostalega poslušaš s spletnih storitev. Če še vedno prisegaš na CD-je, potem to ni izdelek zate. Če pa vrtiš svoje mp3-je in jih imaš nekje na »mreži« ali pa jih lahko spraviš na telefon (z 256 ali 512 GB shrambe), se mogoče splača poskusiti, kako bi se ta rešitev obnesla.

HVALIMO

• Preprosta namestitev in uporaba
• Lep in ne prevelik
• V aplikacijo lahko vključiš marsikatero pretočno storitev in glasbo na svojih napravah
• Podpora za protokol Airplay
• Zelo soliden zvok, z dobrimi basi, še posebej za to ceno
• Poceni

GRAJAMO

• Ni zvočnega vhoda
• (Posredno) glasovno upravljanje samo ob vključitvi v Apple Home
• Če je Airplay, bi bil lahko še Chromecast (Audio)

The post Ikea Symfonisk: Tudi s »pohištveno« ceno pravi Sonos appeared first on Tehnozvezdje.