Štiri zvočnike Sonos imam(o) v hiši, dva »prava« (oba One SL) in dva iz Ikee (enega »knjižnega« in enega za na steno), in smo z njimi zelo zadovoljni. Občasno se kdo pritožuje, da ne more poslušati CD-jev (težava je, da iz nepojasnjenega razloga ne deluje Sonosovo predvajanje kopij z NAS-a, toda deluje prek storitve Plex), toda poslušanje glasbe s pretočne storitve (zdaj Tidal, prej pa Apple Music), spletnega radia ali podkastov je brezhibno in tudi z zelo solidnim (ne bom rekel vrhunskim) zvokom. Tisti zvočnik – sliko, ki je postavljen (ne visi) v dnevni sobi, bi v teoriji lahko zamenjala zvočna letev, kajti ta zlahka opravlja dvojno vlogo. Svojo primarno in še vlogo enega od zvočnikov za poslušanje glasbe ali česar koli že, kot jo vsi ostali.

Ameriško podjetje zvočne letve izdeluje že dlje časa in ima ta čas v ponudbi tri. Na vrhu je Arc, ki zna biti za marsikoga zunaj dosega, saj stane tisoč evrov. Najcenejša Ray (300 evrov) je nekoliko preveč okrnjena, nima denimo priključka HDMI (ARC), in tako za večino kupcev ostane Beam druge generacije, ki smo si jo pobliže ogledali. Tudi ta s 550 evri ni ravno med cenejšimi, še posebej, če kupec doda nizkotonski zvočnik, kar ceno zviša na najmanj 1050 evrov, lahko pa na kar 1450 evrov. V našem primeru je letvi družbo delal cenejši »woofer« Sub Mini (stane 500 evrov), ki je verjetno tudi edina smiselna izbira. Večji model Sub (tretje generacije, 900 evrov) se bolj poda k letvi Arc. Že 1050, kaj šele 1900 evrov je veliko za ozvočenje televizorja, res pa je, da pri zvočnikih dotiče znamke ne gre zgolj za to.

Največja razlika med Sonosovimi in večino ostalih zvočnih letev je v načinu uporabe in v povezanosti z drugimi zvočniki v stanovanju (oz. hiši). Običajno je ozvočenje televizorja samostojen »sistem«. Za skoraj vse sicer velja, da podpirajo predvajanje z naprav, povezanih po bluetoothu, morda še prek protokola Airplay (pogosteje), tega podpira tudi Beam, ali Chromecast (redko) oz. obeh, toda le redke se lahko vključijo v t. i. večsobni sistem in omogočajo predvajanje prek različnih storitev iz ene aplikacije. Slednje je namreč bistvo naprav Sonos. V aplikacijo uporabnik doda vsa mesta, internetna in v domačem omrežju, od koder naj »vleče« vsebine. V praksi pri samostojnih zvočnikih to odlično funkcionira, če je le uporabnik pretežno na spletnih in drugih pretočnih virih. Kdor vztraja pri zgoščenkah in predvajanju neposredno z določenih naprav (denimo telefona ali računalnika), mu bo bolj koristil kakšen zvočnik bluetooth ali nekaj, povezanega po (avdio) kablovju. Pri zvočni letvi za televizor pa je dvojna vloga lahko rahlo zoprna. Pa ne bi bila, če bi letev imela daljinski upravljalnik, kajti pri vsaki običajni so prav tako različni viri zvoka, le bistveno priročneje in hitreje se da preklapljati med njimi.

Toda poglejmo najprej tisti del uporabniške izkušnje, ki se morda še bolj razlikuje od preostalih znamk. Govorim o odpiranju embalaže in vzpostavljanju sistema. Sploh prvo je pri Sonosu svojevrstno doživetje, saj so naprave res lično, vendar trajnostno zapakirane (brez kakšne plastike), škatle so s podobnimi perforacijami kot pri Applu pripravljene na odpiranje, vse se da tudi zelo hitro in lepo pospraviti nazaj, če je treba. Tudi navodila, kako zadevo vzpostaviti, so jasna in preprosta. Tudi v praksi gre »namestitev« zelo hitro, še toliko bolj, če ima kupec že obstoječi sistem (in tudi uporabniški račun za aplikacijo). Potem je treba res le v aplikaciji najti nove naprave, jih poklikati, pritisniti tipko na njih, in malo počakati. V mojem primeru se je sicer na začetku pojavila težava z rednim »odklapljanjem« letve in tudi »stenskega« zvočnika, a ko sem vsem v aplikaciji za domače omrežje nastavil, da morajo biti prikovane na določen usmerjevalnik, je do konca testa vse delovalo perfektno.

Sama letev je morda na pogled najbolj nenavadna, kar sem jih doslej testiral, podobno velja tudi za nizkotonca. Letev je namreč neobičajno ozka, morda bi celo šla med nizki in ne preveč narazen postavljeni nogici nekaterih dražjih televizorjev Philips, toda hkrati precej globoka in tudi kar visoka. Doslej sem pretežno srečeval bistveno širše, z manj globine, ki res bolj spominjajo na dolgo palico, ta pa je kot nekakšen podstavek. Tudi polkrožna zaključka na obeh straneh sta zanimiv oblikovalski prijem. Morda so ga uporabili zaradi povsem okroglega nizkotonca. Letev ima sicer na zgornji strani tri osvetljene tipke, srednjo za prekinitev oz. začetek predvajanja in stranski za glasnost. Poleg tega pa še indikator, ali je šesterica mikrofonov, razpostavljenih okrog omenjenih tipk, aktivnih ali izključenih. Nabor priključkov ni nič posebnega. Zgolj »povratni« HDMI (torej za zvok, ne pa tudi za posredovanje slike, če bi bil v sistemu še kakšen zunanji predvajalnik) in ethernet, če kdo želi napravo v domače omrežje povezati po kablu (sam imam dva zvočnika povezana na ta način).

Za povezavo s televizorjem pri vsaki letvi priporočam HDMI (ARC), ker pri takem priklopu lahko njeno glasnost uravnavamo z daljinskim upravljalnikom televizorja, pa tudi signal Dolby Atmos gre po tej poti, če ga zvočna naprava podpira in je priključek na televizorju vrste eARC. Nekateri imajo radi optično povezavo, sam v njej ne vidim veliko smisla, in tu je tako ali tako ni na voljo. V konkretnem primeru druge opcije kot HDMI ni – »povezovanje« s televizorjem je sicer še dodaten korak po dodajanju letve v domače okolje zvočnikov –, nizkotonec pa se poveže brezžično. In kolikor mi je uspelo ugotoviti, gre zvok do njega tudi če se kaj zgodi s povezavo Wi-Fi.

Beam, kot rečeno, nima daljinskega upravljalnika, uporabnik letvi »ukazuje« prek aplikacije na pametnem telefonu, glasnost pa lahko v primeru povezave HDMI-ARC uravnava na daljincu televizorja. Toda vseeno mislim, da bi samostojen daljinec za letev mora biti. Prevečkrat sem med testom zašel v situaciji, ko je bilo odpiranje aplikacije in iskanje pravega zvočnega vira v njej edina možnost. Ob vklopu se Beam resda postavi na »pozicijo« TV, toda če si na letvi vmes zaželimo česa drugega, denimo pretočne glasbe, je za vnovično gledanje oz. poslušanje televizorja tega treba znova izbrati v aplikaciji. V povezavi s televizorjem je vsaj glasnost ves čas delovala z njegovim daljincem, medtem ko pri projektorju ni bilo tako. Z določenimi vsebinami, če je bil vir zvoka v klasični obliki PCM, ni bilo težav. Z drugimi (AAC, Dolby Digital in podobno) pa si projektorjev daljinec ni hotel mazati tipk in je delo prepustil aplikaciji. To je podobno zoprno kot preklapljanje vira, saj ni dovolj zgolj pristiskati tipk za glasnost ob strani telefona, temveč je treba biti v aplikaciji Sonos.

Nekateri si zagotovo omislijo izdelke Sonos zaradi povezljivosti, funkcionalnosti, enostavnosti, še posebej, če kakšnega že imajo in jim je všeč. Pa vendar je pomemben tudi zvok, še posebej, če za celoten komplet odštejemo dobrega tisočaka. Slaba novica v tem pogledu je, da kombinacija Beam Gen2 in Sub Mini take cene z vidika zvoka ne upraviči. Lahko s čim drugim, vsaj za določen del kupcev, toda bistveno cenejše zvočne letve dajo od sebe enako dober ali kvalitetnejši zvok kot dotična. Dobra novica pa je, da je vseeno dober. Zgolj ne »dober za jurja.« Malce je treba prilagoditi izenačevalnik, da je zadeva še nekoliko navita in s tem bolj konkretna in natančna, v nasprotnem primeru je rahlo nedoločna, toda vsekakor sta razpon in zastopanost celotnega frekvenčnega spektra spodobna, nikjer ni kakšne očitne luknje, in tudi ne popačenj pri višanju glasnosti. Globina zvoka se mi je po nekaj prilagoditvah, še posebej base na nizkotoncu (obstajata dve ločeni nastavitvi, na izenačevalniku letve oz. celote in nivo basov pri nizkotonskem zvočniku) je treba kar konkretno povišati, zdela precej konkretna. In s tem je gledanje marsikakšne vsebine pravi užitek. Pri vsebinah s formatom Dolby Atmos so tudi prostorski učinki presenetljivo realistični, zvok šviga z vseh strani, vendarle pa bolj iz sprednje polovice prostora kot da bi se kaj resnega slišalo tudi za glavo. Morda še največje pomisleke, povezane z zvokom, imam glede glasnosti. Na kar visoke nivoje sem jo moral dati, da je bila izkušnja res prava in dobra. Za večje prostore si bo treba omisliti nekaj močnejšega, torej Arc. Seveda je mogoče Beam uporabljati tudi brez nizkotonca in zvok je še vedno dober, vendar to ni to. Premalo je udarno vse skupaj, še posebej v filmih, a tudi glasba je z dobrimi basi na povsem drugem nivoju.

K zvočni letvi bi lahko »klasične« zvočnike Sonos dodal za prave »satelite« prostorskega sistema. Poskusil sem enega, ki je že tako ali tako v istem prostoru kot televizor, uporabiti v spregi z letvijo, vendar ne za zvočnik zadaj (dejansko njegov zvok prihaja od strani, če sedim na kavču). Bil je torej nekakšna okrepitev, kar je delovalo brez težav, a večje dobrobiti v tem nisem opazil. Prostorskega sistema nisem postavljal, ker dodatnih zvočnikov nisem imel na voljo, svojih pa nisem želel premikati in jim spreminjati nastavitev v aplikaciji. Možnost vsekakor obstaja, seveda pa še dodatno podraži vse skupaj. In tudi simulirani prostorski zvok je vsaj zame dovolj dober, da lahko zdržim brez pravega, četudi sem nekoč tak sistem (klasičen, s kabli) imel, ker je bilo to tedaj silno moderno in se nam je zdelo imenitno.

Beam in Sub Mini sta le še potrdila in utrdila moje mnenje o izdelkih Sonos. Za uporabnike, ki imajo svojo glasbo in druge vsebine ureje v pretočni obliki, so brez dvoma fantastična možnost (pustimo avdiofile). Tisti s spodnjega dela cenovne lestvice – One (SL) in verjetno tudi novi Era 100 ter modeli Ikea Symfonisk – tudi predstavljajo kar solidno vrednost za ceno, vsekakor ni veliko boljših »pametnih« oz. povezanih zvočnikov za podoben denar. Toda tisti višje (prej 5 in zdaj Era 300) so precej precenjeni in semkaj vsaj delno pade tudi zvočna letev Beam, povsem zagotovo pa nizkotonski zvočnik Sub Mini, ki brez dvoma ni vreden 500 evrov. Letev brez njega pa je preveč osiromašena. Je sicer zelo dober izdelek, primerna za tiste, ki želite vse imeti v enotnem sistemu in imate denar za to. Osebno pa se mi zdi boljša rešitev kupiti kakšno drugo zvočno letev s podobno kakovostnim zvokom in daljinskim upravljalnikom (!) za pol cene ali še celo manj, preostanek pa (morda kasneje) porabiti za samostojne zvočnike Sonos.

HVALIMO:

• Enostavna namestitev in uporaba
• Vsestranska uporaba
• Brezhibno se vklopi v obstoječi sistem Sonos
• Dober zvok (četudi ne zelo glasen)
• Podpora za protokol eARC in spodoben simuliran prostorski zvok Dolby Atmos
• Možnost dodajanja (brezžičnih) »satelitov« za pravi prostorski zvok

GRAJAMO:

• Daljinski upravljalnik bi bil nujen za preklapljanje vira vsebin (nazaj na TV)
• Nenavadne mere letve in oblika nizkotonca (oglat bi se bolje podal k večini pohištva)
• Omejen nabor priključkov
• Ni povezave bluetooth
• Visoka cena glede na ponujeni zvok

The post Sonos Beam (gen2) in Sub Mini: Prava kombinacija za ozvočenje dobrega televizorja? appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj televizorjev z zvočniškimi sistemi, na katerih se je bohotil napis omenjenega britanskega podjetja, smo že testirali. Večinoma je vgrajena letev pomenila kar konkretno pridobitev, sploh v primerjavi z običajnimi zvočniki v televizorjih, toda nobena doslej nas ni zares navdušila in nikoli se nismo mogli znebiti občutka, da bi se dalo za razliko v ceni med testiranim in enakim TV-jem brez zvočne letve najti še kakšno boljšo rešitev za kakovostno godbo.

Tokratna izvedba je najbolj konkretna doslej. V osnovi 65-palčni ekran, malce ožja in precej visoka letev ter še en majhen zvočnik stojijo na kovinskem stojalu, ta pa na dokaj široki nogi. Dizajn je minimalističen in všečen, malce boljša pa bi bila lahko stabilnost vsega skupaj. Pa tudi kakšna rešitev bi se lahko našla za tiste uporabnike, pri katerih kabli do sredinske pokončne palice prihajajo od strani, saj zdaj niso z ničemer pokriti. Ni pa treba zadev montirati na to stojalo, ampak gredo lahko posamično na steno. Se mi pa zdi to manj zanimiva možnost, ena od glavnih posebnosti tega izdelka je prav izstopajoča postavitev na stojalu. Res pa je, da v tem primeru ni prostora za kakšno omarico pod TV-jem. Sestavljanje je sicer presenetljivo enostavno in hitro in prav v tem vidim enega od smislov tovrstnega »paketa«, kajti posebej bi tudi tokrat verjetno dalo kupiti primerljiv televizor in zvočnike ceneje ali pa za enak denar še boljše ozvočenje. Toda tisto predpostavlja več izbiranja, dela, povezovanja in vsega. To pa je dobesedno rešitev vsem-v-enem, ki preprosto deluje. In večinoma tudi daje dobre rezultate.

Televizor sam po sebi ni nič posebno novega in do njega še pridemo, zvok je tisto, kar nas tu najbolj zanima. Letev je izvrstna za filme in akcijske serije, saj po eni strani dobro seka in bobni, po drugi pa so dialogi in ostali zvoki čisti in razločni, taki pa ostanejo tudi ob višanju glasnosti. Reč kljub temu, da nima kodeka Dolby Atmos ustvarja prepričljivo vzdušje, skupaj z lepo sliko in osvetlitvijo Ambilight je novih ali starih filmskih uspešnic pravo doživetje. Za glasbene vsebine je mogoče to ozvočenje malo manj primerno. V nasprotju s filmsko in netflixovsko produkcijo se pri težjih žanrih pozna odsotnost ločenega zaboja za nizke tone. S popom, jazzom, ženskimi glasovi in še kakšno zvrstjo, ki nima poudarjenih basov je bolje, vendar avdiofilske izkušnje, če jo je morda kdo pričakoval, seveda ne bo. Splošni vtis je dober, vsekakor najboljši doslej pri televizorjih Philips Bowers & Wilkins, kar smo tudi pričakovali, ko smo videli ceno. Gotovo se da sestaviti kaj boljšega za podoben znesek, vendar, kot rečeno, ni poanta v tem. To je pač rešitev za tiste, ki se s tem nočejo ukvarjati. Prepričan sem, da bodo uživali v zvoku. Edini pomislek, ki ga imam, je povezan z glasnostjo. Nisem namreč prepričan, da je zadeva dovolj glasna za res velike sobe, ker se v moji na maksimalno glasnosti ni zdelo nič tako strašnega. Vendar pa v večjem prostoru te teorije nisem mogel preveriti.

Zvok je torej »nov«, slika pa je znana. Philips OLED, kot ga poznamo že kakšni dve leti. Malenkostne izboljšave kajpak so, vendar je treba vedeti, kje jih iskati, sicer lahko ostanejo skrite. Letos je največja verjetno podpora za standard Dolby Vision. V tem načinu je že lep delež vsebin na Netflixu, ki podpirajo HDR. In če med gledanjem teh gledalec izbere enega od dveh profilov Dolby Vision, ki ju ponuja televizor, so barve precej bolj naravne in umirjene kot sicer. Mogoče ima kdo zaslon OLED rad prav zaradi živahnih barv, toda meni je bolj všeč kar se da naravna reprezentacija stvarnosti in to omenjenemu standardu uspeva najbolje od vseh. Seveda se da to še malo prikrojiti po svoji meri v nastavitvah, vendar barve in kontrasti še vedno ostajajo v določenem okviru. Tudi pri ostalih vsebinah je seveda prikaz zelo lep. Barvit, kontrasten, »globina« je boljša, kot smo je bili pri tej znamki deležni nekoč, pretirano ostrenje robov se da odpraviti, edino senc za objekti, ki se premikajo zelo hitro, še niso povsem odpravili. A gre z vsako generacijo na bolje. Žal pa to ne velja za izbirnike z nastavitvami, ki ostajajo enako zoprni, nepregledni in neusklajeni s tem, kar glede slike TP Vision poudarja v svojih promocijskih materialih. Tudi za zvok bi bilo lepo, če bi obstajal kakšen hiter način za skok do ključnih prilagoditev (izenačevalnika), vendar tega ni. Vedno znova je treba po zamudni poti v nastavitve, ki povsem prekrijejo sliko.

Sistem Android je podobna zgodba dobrega in slabega. Je pregleden in dokaj enostaven, ponuja aplikacije za praktično vse storitve pretočnega videa in še za kaj drugega, tudi soliden nabor iger. Proizvajalec tudi redno posodablja (še celo štiri leta stare modele) operacijski sistem in zagotavlja nadgradnjo na vsaj še dve naslednji večji različici od tiste, s katero posamezen model pride v prodajo. Škoda pa je, da ne vgrajujejo še spodobno zmogljive strojne opreme, ki bi vse to poganjala povsem brez težav. Saj za večino uporabnikov bo namreč v redu, toda skakanje iz ene aplikacije v drugo, predvajanje bolj zahtevnega videa ali igranje grafično intenzivnih iger opazno utrujajo procesor in razkrivajo premajhno količino pomnilnika. Razumem, da je treba varčevati pri modelih za petsto evrov, pri takih za nekaj tisočakov pa res ne bi bilo treba. Poleg tega bi jim lahko namenili bolj premijski daljinski upravljalnik. Priloženi je sicer čisto funkcionalen, še vedno sem zagovornik polne tipkovnice, ki je na zadnji strani, toda izgled je v primerjavi s čim drugim pri konkurenci zastarel, tipk pa povsem preveč. Ambilight pa ostaja prijeten dodatek, četudi vse od (verjetno) neuspešnega Ambiluxa v funkcionalnostih nekoliko stagnira. Je pa tu štiristranski, kar je redko, a glede na to, da TV stoji praktično v zraku, je bila odločitev za diode še na spodnji strani prava. Tako svetloba povsem obkroža ekran in res daje sliki še dodatno dimenzijo.

Priporočena cena za Philips OLED984 je (bila) pet tisoč evrov. Ne glede na kakovost tako slike kot zvoka se mi to zdi preveč, kajti televizor je brez zvočnikov in stojala vreden največ tri tisočake, verjetno še manj. Za dobrih dva tisoč evrov pa se da sestaviti hudo ozvočenje. Toda zdaj se zadeva prodaja za štiri tisoč evrov, kar oceno bistveno spremeni. Tak znesek trenutno najnaprednejši Philips s svojim zvokom in drugačnim dizajnom zmore upravičiti.

HVALIMO

• Prepričljiv zvok, še posebej za filme
• Že tako lepa slika je še pridobila s podporo za Dolby Vision
• Štiristranski Ambilight
• Zanimiv dizajn stojala
• Android ponuja vse ključne video aplikacije
• Rešitev vse-v-enem

GRAJAMO

• Maksimalna glasnost ni nič posebnega
• Kabli se bodo verjetno videli
• Ni hitrih nastavitev (v delu zaslona) za sliko in zvok
• Androidna platforma je strojno podhranjena  

The post Philips OLED984: Najboljši vgrajeni zvok (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej je treba seveda na kratko obrazložiti, kaj sploh je Dolby Atmos. Čisto prvi sistemi za prostorski zvok so delovali s standardom Dolby Pro Logic, ki je v bistvu iz stereo signala izvlekel še nekaj dodatnih informacij za zvok za gledalcem. Tisto pravo sta nato prinesla standarda Dolby Digital in konkurenčni DTS, ki sta uvedla razpostavitev šestih ločenih zvočnikov v prostoru, kar označujemo kot sistem 5.1, kjer so trije zvočniki spredaj – dva ob strani in eden v sredini –, dva zadaj, tista enica pa je za namenski nizkotonski zvočnik. Kasneje so določeni novi standardi prinesli še podporo za dodatne zvočnike zadaj in ob strani (7.1, itd), Dolby Atmos pa omogoča še zvočnike na stropu in precej bolj natančno določanje že v viru, od kod prihajajo posamezni zvoki. Ti so v tem formatu v bistvu tridimenzionalni objekti. Ni pa nujno treba namestiti sistema 7.1.4 ali podobnega, solidno se da prostorski zvok simulirati z eno samo zvočno letvijo, kakršna je dotična Philips TAPB603.

V osnovi je to sistem 3.1, torej ima v letvi tri kanale, sredinskega in stranska, posebej pa je še brezžični basovski zvočnik, tokrat dokaj ozek, a visok. Sama letev pa je zanimive trapezoidne oblike in je precej visoka, na kar je treba biti pozoren, saj lahko prekrije spodnji rob ekrana, če televizor stoji na bolj nizkem podstavku oz. nogicah. S sprednje strani ni videti kaj dosti drugega kot črno mrežo in majhen prikazovalnik vira signala, ki mu je mogoče določati jakost. Leva stran je prazna, na desni pa je nekaj osnovnih tipk, obe sta obarvani sivo. Zadaj so priključki, med drugim dva vhoda HDMI in en »izhod« z istim priključkom, ki je pravzaprav tisti, na katerega bo verjetno večina kupcev priključila svoj televizor. To je namreč povezava ARC (povratni avdio kanal), ki združuje oddajanje zvočnega signala s televizorja do letve in upravljanje slednje prek televizorjevega daljinskega upravljalnika. Po tej povezavi gre tudi signal Dolby Atmos, predpogoj zanj pa je, da ga televizor podpira oz. zna razvozlati. V splošnem je treba za to imeti dokaj nov televizor, pri znamki Philips je denimo podpora v celotno linijo prišla z lanskimi (trenutno še aktualnimi) modeli, ki imajo na koncu oznake številko 4. S takim sem tudi testiral zadevo, konkretno z modelom PUS7354.

Naslednja nujnost je seveda še vsebina z zvokom Dolby Atmos. Če izpustimo kakšne fizične nosilce, je najboljša možnost za kaj ustreznega Netflix. Tam ima že precej serij, dokumentarcev in koncertov sliko v standardu Dolby Vision – ta vsebuje podatke glede barv in svetilnosti za vsak posamezen prizor – ter zvok, zapisan kot Dolby Atmos. Med takimi vsebinami so The Witcher, Formula 1: Drive to survive, koncert Taylor Swift in še mnoge druge. Pri ostalih in običajni televiziji ali pri večini videov na Youtubu pa zvok prihaja kot klasičen PCM ali pa morda Dolby Digital. Letev sicer omogoča še predvajanje prek bluetootha, ki sicer deluje brez težav, a na žalost ne ponuja aplikacije za povezan telefon, tako da je treba uporabljati priloženi daljinec, ki bi ga sicer lahko uporabnik pospravil v predal, če ima televizor povezan prek HDMI-ARC. Prav tako ni možnosti povezave v domače brezžično ali žično omrežje in s tem manjkata protokola Apple Airplay in Google Chromecast, zato je predvajanje vsebin s telefonov omejeno na tiste, ki so dejansko poparčkani v bluetoothu. Možnost Airplayja ali Chromecastanja bi zadevo bistveno poenostavila.

Za ene super, za druge ne najbolj primerna

Zvočno je ta letev dvolična. Za tisto, kar je posneto v formatu Dolby Atmos, je zelo zanimiva. Govor, učinki in glasba kar skačejo z enega konca na drugega, potujejo od leve proti desni ali obratno, navzgor ali navzdol, scena kar nekako oživi. Sliši se povsem drugače kot pri običajnih zvočniških sistemih, kjer je izvor zvoka vedno nekje na sredini ali včasih ob straneh. Tu se res pozna, da so se ustvarjalci vsebin igrali s tem, od kod prihaja posamezen pok, krik ali šum. Seveda se še vedno vse pretežno dogaja pred gledalcem, težko je pri sistemu za štiristo evrov simulirati zvočnike zadaj ali na stropu, a vseeno zvok napolni celotno širino sobe in prispeva k vzdušju, ki ga ustvarja že lepa slika HDR. In, mimogrede, slika v načinu Dolby Vision je enkratna, vendar o tem več v kakšnem ločenem prispevku.

Za običajne vsebine pa je letev TAPB603 nekoliko agresivna in resnici na ljubo rahlo nesmiselna. Že pri najnižjih nivojih je kar glasna in hitro postane pretirana, očitno pa je tudi, da je vse skupaj prilagojeno kar najbolj atraktivnim učinkom v Atmosu, prave čistosti in vernosti v zvoku, še posebej pri glasbi, uporabnik ne dobi. Še vedno je čisto spodobno in marsikomu bo verjetno všeč, navsezadnje so nizki toni dovolj udarni, a za pretežno televizijske namene obstajajo primernejši izdelki.

Zvok s pravega vira je torej zanimiv, pa tudi namestitev sistema je enostavna, treba je samo priključiti in povezati s televizorjem, pa že deluje. Tudi nizkotonec se samodejno poveže z letvijo. Zato pa je potem upravljanje nekoliko omejeno. Na daljincu je malo tipk in možnosti. Da se denimo izključiti prostorske učinke ali nastaviti base in visoke tone, a prednastavljenih možnosti izenačevalnika ni mogoče spreminjati ali shranjevati novih, pa tudi ne bolj podrobnosti določiti krivulje. Zoprno je tudi samodejno izklapljanje letve, zaradi česar je znova treba pri roki imeti njenega daljnica ali izključiti televizor in ga znova vključiti, da se zraven zbudi še zvočniški sistem.

Philips TAPB603 je v enem pomembnem pogledu nekoliko naprednejša od večine zvočnih letev srednjega cenovnega razreda. Vendar je kljub temu – ali pa prav zato – namenjena ožjemu krogu kupcev. Izkoristijo jo lahko tisti, ki imajo televizor s podporo za format Dolby Atmos in ki veliko gledajo vsebine s tovrstnim zvokom (denimo na Netflixu). Ti bodo uživali v zvoku, ki ga oddaja ta naprava. Za vse ostale pa bo kakšen drug model, morda z blažjo zvočno podobo (in glasnostjo) ali določenimi drugimi funkcionalnostmi, bolj pravšnja izbira.

HVALIMO

• S formatom Dolby Atmos zvok dejansko prihaja od vsepovsod in ustvarja zanimivo vzdušje
• Konkretni basi in veliko moči
• Hitra in enostavna namestitev
• Soliden nabor priključkov
• Zanimiv izgled
• Zmerna cena

GRAJAMO

• Letev je previsoka za marsikateri televizor
• in preglasna že pri najnižjih nivojih
• Prehitro samodejno izklapljanje
• Manjkata Airplay in Chromecast
• Ni aplikacije za naprave, povezane čez bluetooth

The post Philips TAPB603 – Atraktiven in dosegljiv Dolby Atmos appeared first on Tehnozvezdje.

S težnjo po digitalizaciji smo naredili »zvoku« medvedjo uslugo. Fizični nosilci (CD-ji) in glasbene datoteke ne dosegajo kakovosti vinilnih plošč in gramofonov (če odmislimo šum), zaradi stiskanja podatkov pa se je v dobršnem delu izgubil tudi pomen kakovostnih in zmogljivih komponent. Časi, ko je nov kabel z zlatimi priključki pomenil »slušno« razliko, so verjetno minili. Digitalizacija tudi ni obšla televizorjev, kjer na kakovost zvoka poleg same težnje po varčevanju s pasovno širino, vpliva oblika, natančneje tankost sodobnih naprav. Pretihi zvočniki sodobnih televizorjev, slabost še posebej pride do izraza v večjih prostorih, ali kadar je v prostoru veliko hrupa, so glavni razlog, zakaj se začnemo spogledovati z dodatnimi zvočniki.

Oblika je ravno tako pomembna

Če videz ne bi bil pomemben, potem bi bilo vseeno, če bi zvočnike naredili sami. V časih pred digitalizacijo »doma« narejeni zvočniki niso bili nič pretresljivega, nekateri so bili celo boljši od zvočnikov iz trgovin. Žal so tudi ti časi minili. Zvočnik se mora namreč lepo zliti s prostorom, kar pomeni, da je oblikovanje zunanjosti skoraj pomembnejše od notranjosti. Philips zagovarja minimalistični pristop, zato se letev lepo poda privita na steno (nosilci so dodani) ali postavljena na omarico poleg televizorja. Drugi del »sistema«, nizkotonski zvočnik, pa lahko pospravite tudi v dovolj veliko omarico. Nizki toni se namreč dobro širijo tudi v tem primeru, postavitev pa je poenostavljena tudi zaradi brezžične povezave z letvijo. Primernost sive barva pa je stvar presoje oziroma barve televizorja in pohištva v prostoru. Kot sem dejal, si poleg kakovosti zvoka želimo tudi skladnost notranjega oblikovanja.

Dovolj priključkov

Letev in nizkotonski zvočnik imata električni priključek, letev pa tudi 3,5 mm zvočni priključek, digitalni zvočni priključek, HDMI in USB. Na voljo pa je tudi vmesnik Bluetooth, prek katerega lahko priključite pametni telefon, da ko ne predvaja zvoka s televizorja, predvaja glasbo iz njega. Za lažje upravljanje pa je na voljo še daljinec.

Priklop in upravljanje letve je takisto preprosto. Odvisno od televizorja jo nanj priključimo preko ustreznega priključka in to je načeloma vse. Da pa se ne bi utopili v poplavi daljincev, je verjetno pametno, če glasnost letve nastavite nekje na sredino, nato pa prilagajate trenutnim potrebam z glasnostjo televizorja. V kompletu je krajši kabel s 3,5 mm priključkoma, ki bo zadoščal v večini primerih. Če je prekratek, daljšega najdete v tehnični trgovini, enako pa velja tudi kabla HDMI in USB.

Soliden in predvsem dovolj glasen zvok

Philips HTL3325/10 je zvočni sistem 3.1. Nizkotonski zvočnik ima nazivno moč 100 W, letev s srednje in visoko tonskimi gonilniki pa 200 W. V njej so namreč levo in desno srednje tonski (52 mm) in visokotonski gonilnik, v sredini pa sta dva srednje tonska (52 mm). Skoraj več kot dovolj moči, da bo zvok zadostil tudi hrupnim zabavam. Tudi pri najvišji glasnosti ni slišati hreščanja oziroma drugih napak, ki lahko kažejo na slabšo izdelavo ohišja zvočnikov. Tudi drugače se mi je zdel zvok solidno kakovosten in dovolj bogat za sodobne norme.

The post Philips HTL3325/10: Morda bi celo Tarasa Birso razumeli appeared first on Tehnozvezdje.

V Jezeru je zvok želi ustvarjati dramatično atmosfero, inšpektor pa govori z zelo nizkim glasom. Oboje pomeni, da so precej poudarjene nižje frekvence, to pa je problem za večino zvočnikov, vgrajenih v televizorje. Ti so tanki, njihovi gonilniki so v najboljšem primeru na ravni prenosnega zvočnika, nimajo prostora, da bi »zadihali«, zato imajo dve veliki omejitvi. Njihov frekvenčni razpon je majhen, začne se precej nad 100 Hz, pa tudi konča daleč prej kot pri 16 kHz, do kamor običajno sežejo zvočniki in nas večina sliši. To torej pomeni, da najbolj nizkih in visokih tonov že v osnovi sploh ne zmorejo predvajati. Poleg tega pa skoraj noben model ne zmore »prestaviti« tistega, kar je pod mejo njegove fizike višje v spekter, da bi se vseeno slišalo. Drugi problem pa je, da ob slabem, precej plitkem in kovinskem zvoku marsikateri gledalec povečuje glasnost v upanju, da bo potem bolje, a je v resnici še slabše, ker pri večjih glasnostih prihaja do popačenja in včasih tudi hreščanja, tako da je na koncu še slabše. Vseeno pa čisto vse ni izgubljeno niti z vgrajenimi zvočniki.

Pogosto so namreč privzeto nastavljeni tako, da poudarijo zvočne učinke, kar še dodatno vpliva na razločnost govora. Zato se splača v nastavitvah televizorja poiskati zvočne možnosti in preveriti, ali se na kakšnem drugem zvokovnem načinu sliši lepše. Mogoče tudi poskusiti z izenačevalnikom (poudarjanjem oz. zniževanjem basov in visokih tonov). Mogoče bo nekoliko bolje, toda zelo verjetno bo pravi napredek prinesel šele dokup zunanjih zvočnikov.

Zvočna letev zagotovo pomaga

V zadnjem času so za ta namen najbolj priljubljene t. i. zvočne letve (angl. soundbar). Z razlogom, saj so rešitev vrste vse-v-enem, cenovno prijazne in tudi dovolj dobre za resno izboljšavo v primerjavi z zvočniki televizorja. Avdiofili se kajpak nad temi plastičnimi zadevami zmrdujejo, toda kot alternativo bi ponudili zvočniški komplet za nekaj tisoč namesto nekaj sto evrov. Zato bomo raje ostali kar pri letvah, ki vendarle niso tako grozne. Pri njih je vse skupaj – običajno štirje ali šest zvočnikov – zapakirano v približno meter dolgo in kakšnih deset cm globoko in visoko palico, ki jo je mogoče ali postaviti na omarico pred televizor ali pritrditi pod zaslon na steno. Lahko so samostojne, lahko pa je v kompletu še nizkotonski zvočnik (angl. subwoofer), morda pa tudi dodatni zvočniki za prostorski zvok. Nizkotonca vsekakor priporočam, saj šele ta zares odpravi prej omenjeno omejitev z basi. Pa za vzdušje v filmih je skorajda obvezen. Postaviti se ga da nekam v kot, v bistvu ni pomembna njegova lokacija, le toliko mora biti odmaknjen od sten, da ga ne zaduši. Fino je, če je povezava med letvijo in nizkotoncem brezžična.

Za povezavo s televizorjem je v osnovi na voljo več možnosti, od klasičnih analognih vhodov (»činčev«), prek optičnega priključka (TOSLINK oz. S/PDIF) do HDMI. Prvo možnost je v teh časih najbolje preskočiti, optika je sicer v redu, a ima dve pomanjkljivosti, zato je najbolje vse skupaj povezati prek HDMI. Optični priključek podpira samo klasični stereo zapis in prostorska zvočna formata Dolby Digital in DTS, za novejše kodeke pa nima zadostne pasovne širine. Čez HDMI je mogoče prenašati tudi zapise DTS:X, DTS-HD Master Audio, Dolby Digital Plus, Dolby TrueHD in Dolby Atmos. To je pomembno za tiste, ki gledajo filme z nosilcev (UHD) blu-ray ali kakšnih drugih virov z naprednim prostorskim zvokom. Res pa je, da bodo tudi morali izbrati letev, ki zna razvozlati te kodeke in ima dovolj zvočnikov ali vsaj simulira tovrstne učinke.

Za bolj ali manj vse gledalce pa je povezovanje prek HDMI pomembno zaradi nečesa drugega. Če tako televizor kot zvočniški sistem podpirata protokol HDMI-ARC (audio return channel) to ne predpostavlja samo pošiljanja zvoka iz televizorja do zvočnikov, ampak še upravljanje glasnosti s televizorjevim daljincem. Zato naj bo eno od osnovnih vodil pri izbiranju zvočne letve podpora za HDMI-ARC.

Večina tovrstnih naprav ima tudi povezavo bluetooth, ki sicer zaradi zakasnitve za uporabo s TV-jem ni najbolj primerna, je pa na ta način mogoče poslušati glasbo, internetni radio ali podkaste s telefona ali tablice. Nekateri modeli ponujajo še povezljivost v domače omrežje, bodisi žično ali brezžično, s čimer se lahko povežejo v določene spletne storitve, ali pa omogočijo katerega od protokolov za prevzemanje predvajanja zvoka z mobilne naprave, denimo Google Chromecast (Audio) ali Apple Airplay. To je sicer zelo priročna možnost, saj ni treba, da sta napravi »sparjeni«, kot pri bluetoothu, zgolj v istem omrežju morata biti. Se mi pa ta funkcionalnost vseeno ne zdi ključna pri kupovanju zvočne letve. Če je vse ostalo v redu, Chromecast ali Airplay (ali oba) pa manjka, pač manjka, bog pomagaj.

Zvok je seveda zelo odvisen od cene, vendar že nekaj časa velja, da se pod 200 evrov, razen v kakšnih akcijah, nekako ne gre spuščati. Običajno tudi ni tako poceni modelov s podporo za HDMI-ARC, tako da skušnjav v tej smeri tako ali tako ne bi smelo biti. Nekje pri 250 evrih redne cene se že začno primerki, ki godejo povsem spodobno, za 400 evrov pa se dobi že zelo dobro zvočno letev z veliko funkcionalnostmi in prijetnim ter glasnim zvokom.

Da igralci ne bodo odpirali ust prezgodaj

Pa še nekaj besed o težavah s sinhronizacijo zvoka in slike, ki ga imajo nekateri uporabniki teh zunanjih zvočnikov. To je pojav, ko igralci na ekranu prezgodaj odpirajo usta, ali drugače povedano – zvok kasni. Večina televizorjev omogoča, da za zunanje zvočnike nastavimo zakasnitev (ali tudi prehitevanje). Stvar je namreč v tem, da zvok iz vira pride na zvočnike hitreje kot slika na ekran, saj je pri tej posredi še precej obdelave. Zato je mogoče zvoku ukazati, naj »počaka« nekaj deset ali nekaj sto milisekund, običajno gre do sto ali dvesto ms. Kar se sliši malo, a je praksi precej. Če niti to ne reši težav, se splača v nastavitvah slike izklopiti vse »izboljšave«, saj te podaljšujejo čas od prejema vira do prikaza, in videti (oz. slišati), če je potem v redu. Če je, lahko eno po eno znova vklapljate obdelavo slike, da ugotovite, kateri element povzroča težave. Pri povezavi čez HDMI lahko obe napravi tudi sami poskusita najti sinhronizacijo, nekatere letve pa podpirajo tudi različico protokola e-ARC, ki naj bi sploh samodejno odpravila tovrstne težave. V kolikor pa težav ne povzroča televizor temveč druga naprava, denimo predvajalnik blu-ray ali igralna konzola, pa je treba tam preveriti nastavitve.

Naslovna fotografija: RTV Slovenija (Sašo Štih)

The post Kaj storiti ali kupiti, da se bo Tarasa Birso malo bolje razumelo? appeared first on Tehnozvezdje.

Oba televizorja sta bila s 55-palčno (139 cm) diagonalo ekrana, na voljo pa sta tudi v 65-palčni (164 cm). Izbira je pač odvisna od velikosti prostora in globine denarnice, saj je večji zaslon za tisoč evrov dražji, če ni kakšnih akcij, vse zapisano pa velja ne glede na diagonalo. Na zunaj se televizorja ločita predvsem po podstavku. OLED804 namreč stoji na dveh tankih in nizkih nogah, ki enako gledata ven tako na sprednji kot na zadnji strani. OLED934 pa ima konkretno nogo v obliki malo neravne črke L, na katero je spredaj pritrjena še omenjena zvočna letev. Kdor hoče tovrstno zvočno rešitev (ne denimo z zvočniki ob strani) in bi televizor imel na omarici, ne na steni, naj ne razmišlja o modelu 804. Ta namreč stoji tako nizko in nogi sta toliko skupaj, da vsaka običajna zvočna letev že prekrije spodnji del zaslona in je tudi preširoka, zaradi česar počiva na nogicah televizorja. Televizorji z običajnimi podstavki, ne takim dizajnerskim in minimalističnim, kot ga TP Vision vleče že od lanskega modela OLED803 naprej, imajo tistih (slabih) deset cm prostora v višino, da ni težav v postavitvijo zvočne palice. Morda je pri modelu 854 z vrtljivo nogo nekoliko bolje, čeprav je tudi ta precej nizka. A vsaj letev se da postaviti prednjo. Če gre skupaj na steno, potem pomisleki odpadejo. Obesiti se da, skupaj z zvočniki, tudi model 934.

O sliki smo večino v bistvu že povedali pri testu predhodnika, kajti velikih sprememb nov model ni prinesel. Sam LG-jev panel je malenkostno izboljšan in tudi obdelava slike je menda doživela nekaj napredka, vendar se pri večini vsebin tega v resnici ne da opaziti. Tako velja, kar že ves čas pišemo za televizorje OLED in za primerke z značko Philips. Barve so živi, nasičene, a ne pretirano in predvsem bolj naravne kot jih ustvarijo LCD-ji. Še najbolj izstopa rdeča, a nobena ni pretirana ali preveč moteča. Črnina je seveda odlična in kontrasti tudi, svetilnost pa bo za večino zadostna, a ni vrhunska. Kot vedno pri Philipsih se je treba malo poigrati z nastavitvami slike, predvsem z »izboljšavami«. Splača se zmanjšati ostrino in nekoliko omiliti popravljanje kontrasta ter šuma, saj potem vse skupaj izpade bliže realnosti. Resda je včasih nekoliko več šuma, kot bi ga pričakovali, a s tem ni nič narobe, kajti povsem polikana slika pogosto deluje bolj umetno. Še posebej običajne televizijske vsebine so res lepše kot na LCD-jih, česar se gledalec najbolj zave, ko se spet usede za kakšnega. Na voljo je nekakšen HDR za vsebine, ki sicer niso posnete v tem načinu, to pa poudari barve, kontraste in svetilnost, in verjetno bo rezultat marsikomu všeč. Ena od konkretnih novosti je podpora standardu za HDR Dolby Vision, ki se pridružuje že prej podprtemu HDR10(+). Določene vsebine na Netflixu so že s tako sliko in izgledajo odlično, nimam pa primerjave, kakšne bi bile v načinu HDR10. Mislim pa, da je še možnost za napredek in da je ta v zadnjem letu nekoliko zastal. Iz res dobrega vira določeni konkurenčni modeli OLED kot tudi tisti s kvantnimi pikami znajo izvleči primerljivo ali celo lepšo sliko. Malce zmoti tudi dejstvo, da je pri objektih, ki se hitro premikajo čez zaslon, dober primer so smučarski skakalci ali kakšni drugi športniki, pogosto še vedno viden obris, nekakšna senca, kljub vsemu govoru o napredku pri prikazu hitrih prehodov.

Sodelovanje z znamko Bowers & Wilkins z modelom OLED934 daje naslednji konkreten rezultat, ki je mogoče najboljši doslej (pri tem ne upoštevam modela OLED984), mu pa še nekaj manjka. Konkretno basovski zvočnik (subwoofer). Tega se sicer da priključiti, ga pa ne ponujajo kot dodatek. Zvok iz letve, ki se priključki s kratkim kablom, sicer sploh ni napačen. Za večino televizijskih vsebin več kot samo dober, precej bolj poln kot pri modelu 804, tudi pri filmih kar konkretno seka, in zaloga glasnosti je precejšnja. Ob gledanju videospotov ali koncertov pa je očitno pomanjkanje nizkih tonov. Za stereo je širine dovolj, zadeva sicer podpira tudi prostorski kodek Dolby Atmos (2.1.2), rezultati glede tega pa so v najboljšem primeru solidni. Zvočnikov je premalo, da bi lahko res ustvarili toliko odmevov in zakasnitev za dober »lažni« prostorski učinek.

Odgovor na vprašanje, ali je vredno doplačati petsto evrov za to zvočno rešitev, je lahko da, lahko pa tudi ne. Po eni strani je godba več kot samo solidna in dokaj glasna, pa tudi vizualno je zadeva okusno integrirana, vsekakor izpade veliko lepše kot kombinacija katerega drugega televizorja in dodatne zvočne letve. Po drugi strani pa je treba k omenjeni cenovni razliki prišteti še basovski zvočnik, ki si ga televizor zasluži, za tak denar pa se da kupiti že kar spodoben zvočni komplet. Veliko večja pa je tudi verjetnost, da bo v akcijah kateri od modelov brez zvočniškega dodatka (804 ali 854).

Zdaj imajo skorajda vsi televizorji Philips tristranski Ambilight, zato ta dvojica ne izstopa. Tudi nimam podatka, da bi bil sistem diod pri dražjih modelih kaj drugačen. Zato lahko rečem dvoje – kombinacija barv, ki jih prikazujeta OLED in Ambilight, je sijanja. In kljub temu je to še eno področje, kjer pogrešam kaj novega. Po poskusih s projekcijskim Ambiluxom, ki niso trajali dolgo, nismo videli več ničesar svežega, zato se je težko znebiti vtisa, da TP Vision pretežno izkorišča patent in z minimalnimi stroški vgrajuje dodano vrednost v primerjavi s konkurenco.

Na obeh televizorjih teče Android 9, ki smo ga videli tudi že na cenejših primerkih in celo starejši Philipsi so ga bili deležni. Glede tega je treba TP Vision pohvaliti, saj obljubljajo vsaj še dve naslednji različici. Preobleka je tudi nekoliko lepša in omogoča nekaj več prilagajanja, še vedno pa ostaja nekaj zamer. Zdi se, kot da ne snovalci ne vedo najbolje, kako naj sobivata »televizija« (torej signal z antene) in aplikacijsko okolje, kjer so vse pretočne vsebine. Tudi TV na nek način je aplikacija, a je vseeno samostojna in večina tipk na daljinskem upravljalniku je namenjena njej. So pa tega zapletli. Ni več tipke za hiter dostop do celotnih nastavitev, prav tako ne za prikaz informacij o trenutni oddaji, za preveč tipk ni povsem jasno, čemu so namenjene, letos dodana za storitev Rakuten TV nima prav nobenega smisla, in prave intuitivnosti ni. Še ena težava z Androidom je v tem, da zanj še vedno vgrajujejo premalo zmogljive procesorje. Zato pomikanje po vmesniku ni povsem gladko, kot tudi ni prikaz slike v določenih aplikacij, tipičen primer je NBA. Skrajni čas bi bil tudi, da bi TP Vision poslal svoj meni za nastavitve na smetišče zgodovine. Zdaj so uvedli hitri meni, kjer je mogoče postoriti določene zadeve, a marsikdaj je to zgolj nepotrebna vmesna postaja do celotnih, že leta enako nepreglednih in zamudnih nastavitev. Še nevšečnost pri televizorjih Philips pa je povezana s priključki HDMI. Ti privzeto nimajo omogočenega standarda 2.0, kar pomeni, da denimo konzole ali predvajalniki blu-ray ne prikazujejo slike HDR. Zato morajo uporabniki v nastavitvah iskati, kje se to vključi, potem pa še izključiti in znova vključiti vse skupaj, da zadeva začne delovati. Standarda HDMI 2.1 pa TP Vision sploh še ni v celoti podprl. Tako je denimo najvišje mogoče osveževanje slike s 60 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K. Ko bodo konzole naslednje generacije prinesle možnost 100 oz. 120 Hz, v tem na Philipsih lanske generacije ne bo mogoče uživati. Tudi zakasnitev pri igranju iger je višja kot pri večini konkurence. Televizorja sicer ima dvojni kanalnik (sprejemnik), ne pa tudi dveh rež za kodirni kartici.

Oba televizorja sta znova konkurenčna in si ob pravi ceni, ki jo uvoznik v določenih akcijah vedno znova zna ponuditi, zaslužita oznako dober nakup. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da so bili v TP Visionu nekoliko preveč zadovoljni z letom 2018 in si za aktualno generacijo naprav niso zadali previsokih ciljev. Tako je za linijo 2020 na spisku precej potencialnih izboljšav.

OLED934

HVALIMO

• Dobra slika pri vseh virih
• Glasen in soliden zvok za večino vsebin, razen za glasbo
• Lepa integracija zvočne letve
• Aktualna različica Androida
• Doplačilo za zvočnike ni pretirano

GRAJAMO

• TP Vision pozablja na igričarje
• Nastavitve in daljinski upravljalnik kličejo po prenovi
• Manjka zunanji basovski zvočnik

The post Philips OLED934 in OLED804: Z resnimi zvočniki ali brez njih? appeared first on Tehnozvezdje.

Panasonic FZ950, sploh ker sem imel različico s 65 palčnim (165 cm) zaslonom, je skupaj s stojalom in zvočno letvijo pod spodnjim robom, »glomazen« in tudi težak televizor. In videti je mnogo bolje obešen na steno, kot postavljen na omarico. Drugače pa oblikovno dosti ne izstopa, lahko bi celo rekel, da ni videti nič posebnega v najljubši barvi Henryja Forda (črni). Zgornja tretjina zaslona je s strani tanka, in nikar ga ne držite tam, ko ga dvigujete, spodnji dve tretjini pa občutno debelejši (5cm), saj se tu skriva elektronika. To kajpada malce pokvari »videz na steni«, a realistično gledano, vsi cenovno primerljivi tekmeci imajo podobno konstrukcijo.

Ker robovi okoli zaslona niso predebeli (a tudi ne pretanki) in ker lepo oblikovana zvočna letev, ki se ponaša z oznako Technics, zakrije veliko, kovinsko a s plastiko pokrito sredinsko postavljeno stojalo, kot celota deluje lično in dovolj elegantno za večino slogov notranjega opremljanja. Pogled od zadaj ni tako lep, polno je plastike in plastičnih pokrovov nad priključki in potmi kablov, a to je bolj kot ne vseeno, ker je stran očem skrita.

Daljinca iz nekega drugega časa, priključki pa tudi

Televizorju sta dodana dva daljinca, klasični z veliko tipk ter modernejši z na dotik občutljivo površino in drugimi inovativnimi tehnikami upravljanja s televizorjem. O klasičnem nima smisla izgubljati besed, za modernega pa lahko rečem, da kljub zakrivljenosti (kot kratka širika banana), ni niti približno tako ergonomični, kot morda mislijo njegovi oblikovalci. Zaradi različnih načinov interakcije s televizorjem je vsaj meni ljubši Philipsov pristop. »Običajni« daljinec ima na hrbtišču polno tipkovnico (ima smisel, pa čeprav samo občasno), ta drugi pa je minimalističen in prilagojen največkrat uporabljenim funkcijam. Verjamem, da je Panasonic poskušal doseči nekaj podobnega, vendar če nič drugega, je njegov »drugi« daljinec preširok. Po drugi strani pa,…. se navadiš, pa čeprav ni idealno.

Da Panasonic želi vse ugoditi kaže tudi pogled na priključke. Cel kup jih je, še dobro, da je televizor velik, ampak to je pravzaprav pohvalno. Glava ne boli, ko je česa premalo, običajno je ravno nasprotno. Priključki USB so trije, HDMI pa štiri (od tega dva ne podpirata najvišjih hitrosti), pa je tisti, ki zanimajo večino.

Uporabniški vmesnik je na operacijskem sistemu Mozilla Firefox TV. Minimalističen ter preprost do neke mere tudi intuitiven, kot se za moderen sistem televizorja spodobi, z veliko možnosti nastavljanja, vendar omejen, ko gre za aplikacije. Glavne, kot sta Youtube ali Netflix sta, bo pa zanimivo videti, kaj bo s slovenskimi. Če jih ne bo, vsaj tistih nekaj najbolj osnovnih, potem zna biti to manjši hendikep za to blagovno znamko.  

Očem močno všečna slika

Kot model Z800 je tudi FZ950 prilagojen (nastavljen) filmskim vsebinam. Seveda tudi druge vsebine prikazuje več kot v redu, toda za filme ima že v osnovi nekaj namenskih slikovnih načinov. Pri teh načinih se opazi, da so poudarjene tiste lastnosti slike, ki so pomembne za kinematografski prikaz. Kontrasti, črnine, mogoče malo na račun dinamike, a zato s poudarjeno umetniško, izrazno noto. Lepa globina slike, brez tiste čudne dvostopenjskosti (igralci spredaj in vse ostali na enaki globini zadaj), ki je srečujemo kod drugod. Snovalci tega televizorja vedo, da pri filmih ni pomembna čim večja svetloba ali dinamika, ni potrebno, da se vse vidi, ampak morajo določene deli scen ostati (napol) temačni, treba je ustvarjati vzdušje in umetniške učinke. S friziranjem slike na podoben način kot pri športnih prenosih, kjer mora biti vse ostro, se večina čarobnosti izgubi.

Panasonic tako kot vsi izdelovalci televizorjev OLED uporablja zaslon z belimi organskimi sijalkami, nad katerimi so barvni filtri, da vsaka točna sveti v eni osnovni barvi. Zaslon ima 10 bitno barvno globino, razločljivost 4K (3840 x 2160 pik), podpira pa tudi sliko visokega dinamičnega razpona HDR. Podprti so standardi HDR10, Hybrid Log-Gamma (HLG) in HDR 10+, ne pa tudi Dolby Vison. Ta hip zadnji trije niso odločitveni dejavnik nakupa televizorja, saj je vsebin zanje preprosto premalo, očitno pa je, da je Panasonic naredil domačo nalogo, saj je prikaz vsebin HDR10 zelo dober. Morda zaradi velikosti zaslona ali pa zato, ker sem preprosto sedel preblizu, pa sem dobil občutek, da izboljšava »slabe« slike standardne razločljivosti ni tako agresivna, kot pri televizorjih nekaterih drugih izdelovalcev. Je to dobro ali slabo? Težko reče, žal smo še vedno talci slabih programov, med katerimi imajo nekateri katastrofalno slabo kakovost slike, zato izboljšava lahko pomaga, a če gre predaleč, potem je lahko slika videti umetna. Tudi pri pretvorbi slike polne HD razločljivosti ni pretirane agresivnosti, zato je lepo ostra in ima dovolj dinamike, a hkrati ni vedeti izumetničena.  

FZ950 je ta hip eden boljših televizorjev na trgu, marsikaj je vredno pohvaliti. OLEDi imajo že tako prednost pri prikazu globe črnine, Panasonicu pa je uspelo lepo prikazati podrobnosti na področjih slike, ki so le malo nad absolutno črnimi. Po svetilnosti s 785 niti sicer ni v vrhu med OLED televizorji, vendar je dovolj, saj je očiten dober nadzor nad prikazom svetlih področij ter manj agresiven prikaz zelo svetlih barv. Ko že govorim o njih. Najlepše jih je opisati, kot zelo lepe! So dovolj živahne in nasičene, a hkrati tudi zadržane, da videz trave, neba ali kožnih tonov ni nenaraven. Vključimo v to še dobro senčenje in dobimo po mojem zelo lepo uravnoteženo sliko naravnega videza.

Poleg odlične slike »spada« dober zvok

Zaradi težnje po tanjšanju televizorjev so vgrajeni zvočniki izgubljali »moč« in pri večini modelov lahko mirno zapišemo, da je zvok nekje blizu spodnje meje »komaj še sprejemljivega«. Če želimo uživati, mora zato nujno dokupiti dodatno glasbeno letev. FZ950 pa jo ima že v osnovi in to ne, kar neko. Zvok je lahko zelo glasen, pa tudi dinamika zadošča za filmsko (do neke mere pa tudi glasbeno) uživanje. Ravnotežje tonov je že v osnovi dobro, lahko pa ga prilagodimo, govor je jasen in razločen, kjer pa so potrebni, je dovolj tudi basov (nizkih tonov). Čeprav so vsi zvočni gonilniki v letvi pod zaslonom, je dokaj dober tudi občutek prostorskega zvoka.

Hvalimo

• lepa in očem prijazna slika
• mogočen zvok
• Širok vidni kot

Grajamo

• meni bi lahko bil modernejši, prijaznejši za uporabo
• moderni daljinec ne doda veliko k preprostosti uporabe
• cena je preveč v višavah.

The post Panasonic 65FZ950: Kdor čaka in izbira,odličen IZBIREK dobi! appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej o tem, kakšna je razlika med 8503 in 8303. Samo v zvočni letvi(ci) pod zaslonom pri modelu z višjo številko. Vse ostalo je enako, od zaslona do tristranskega Ambilighta in sistema Android na televizorjih. Če se za trenutek pomudim pri njem. Android sicer kar lepo napreduje glede različice, v zadnjem času celo glede aplikacij (za pretočni video), toda v osnovi ostaja enak. Pri TP Visionu od začetka niso prenovili uporabniškega vmesnika, dodali kakšne možnosti in prav tako že leta vztrajajo pri enakem izgledu nastavitev. Saj ne, da stvar ne bi bila uporabna, lahko pa bi bila bolj domišljena, enostavnejša in lepša.

Pri sliki bi res lahko pomislil, da gledam enak model, kot mi ga je proizvajalec posodil za test že leto ali dve nazaj. Denimo PUS6501 (mimogrede, enico na koncu oznake so televizorji Philips imeli leta 2016, potem je sledila dvojka, lani trojka in v 2019 se bodo modeli končali s številko štiri) je znal prikazati podobne barve, črnine in kontraste ter približno enako dobro krotiti hitre prehode, če sem gledal šport, informativne oddaje, risanke in ostale vsebine na televizijskih programih. Celo pri filmih bi po spominu rekel, da ni bilo velike razlike. Vse skupaj pomeni, da je slika dobra oz. celo več kot dobra za večino pričakovanj. Objektivno se je težko nad čim zares pritoževati, seveda pa je do vrhunskega prikaza še daleč. Ampak klasična televizija je samo en vidik.

***

Testiral sem tudi aktualni OLED znamke Philips, ki pa je pa v bistvu po sliki enak kot na primer OLED803, ki si ga je Marjan podrobneje ogledal pred časom. Bistvo modela OLED903 je namreč v zvoku, ki so ga sproducirali v navezi s priznanim podjetje Bowers & Wilkins. Rezultati so v redu, bi pa v prihodnje pričakoval še kaj več. Nekaj besed sem temu zvoku namenil tudi v vlogu.

***

Omenjeni 6501 je bil eden prvih resnih modelov 4K HDR. Na tem področju pa se poznata dve leti napredka, tako v zaslonski tehnologiji kot kodekih HDR, obdelavi signala in vsem ostalem. Težava pri televizijskih programih ni toliko v televizorjih kot v samem viru. Ta od snemanja naprej pogosto ni optimalen in tisto, kar pride do gledalca, se niti na vrhunskem televizorju OLED ne vidi kaj dosti bolje kot na takem srednjerazrednem LCD-ju, kot ga opisujem tule. Stvari se spremenijo s pravo vsebino. Res dobro posnete serije na Netflixu ali Amazonu, profesionalno narejeni videi na Youtubu s konkretno pasovno širino (tudi več kot 30 Mb/s), filmi in dokumentarci na ploščkih UHD Blu-ray. Vse to iz zaslona lahko izvabi njegove prave odlike. Takrat se vidi, koliko več je svetilnosti, kako drugače zasijejo barve, koliko večji so kontrasti, kako bolj temna je črna in še kakšno lastnost bi lahko našel. Toda na kratko – samo za  športne prenose, dnevnik in resničnostne šove je enako dober TV, ki je mogoče že v vaši dnevni sobi, ali pa kakšen za stotaka, mogoče dva cenejši. Če se bodo na njem pretežno vrtele pretočne vsebine v visoki kakovosti, pa je vredno razmisliti najmanj o tem modelu, mogoče celo o OLED-ih.

Kaj pa zvok? Nedvomno boljši kot pri zvočnikih, ki jih običajno najdemo v televizorjih. Ti praviloma od sebe dajo zelo plehko, kovinsko godbo, tukaj pa je nekaj več globine, basov, čistih visokih tonov. Celo glasnost je kar dobra, čeprav je ne gre pretirano navijati, ker se potem zvočna podoba vseeno malo poslabša. Bognedaj pa pričakovati kakšne presežke. Pravega basovskega zvočnika še vedno ni (da se ga sicer priključiti zraven) in tudi vsaka zvočna letev za dvesto evrov ali več bo opravila še boljše delo, pa že nad njo bi se avdiofili zmrdovali. Toda po mojem mnenju je za veliko večino televizijskih gledalcev, tudi zame, nekaj v tem rangu povsem dovolj. Še posebej, če nimajo prav velike sobe in če morajo zaradi sosedov (zraven, spodaj ali zgoraj) paziti, da vse skupaj ni prehrupno. Razlika v ceni sicer ni velika, zato se 8503 na prvi pogled zdi dobra kupčija. Vseeno pa bi sam raje vzel 8303 in tistih 50 evrov dal k proračunu za nakup boljše zvočne letve s konkretnim nizkotoncem. Slika bo enaka in v srednjem razredu noben od konkurenčnih modelov ne ponuja bistveno boljše, zvok pa bo tudi na vsaj približno spodobnem nivoju.

HVALIMO

• Dobra slika, še posebej, če je vir HDR
• Boljši zvok kot pri večini televizorjev
• Razumna cena

GRAJAMO

• Sistem Android na televizorjih je že več let enak
• Pri običajnih virih slike le malo napredka v primerjavi z modeli iz prejšnjih let

The post Philips 55PUS8503: Že videno? appeared first on Tehnozvezdje.