Po ponovnem premisleku hitro ugotoviš, da je zgodba prvega dela pravzaprav zelo banalna. Drugače ne bi moglo biti, glede na lik in delo Gena Roddenberryja, ki je slikal utopično sliko prihodnosti. V času, ko so zmagovali najmočnejši, sodnica Nahla Ake (Holly Hunter) pošlje Anisho v Mir, v rehabilitacijski zapor, zaradi umora častnika Zvezdne flote med poskusom kraje hrane in jo na ta način loči od sina Caleba, ki pobegne. Nadaljevanje sledi petnajst let kasneje. Bliža se konec 32. stoletja, kar sovpada z zadnjo sezono serije Discovery, ko se Caleb in Ake ponovno srečata. On živi onstran zakona, njo pa povabijo, da prevzame Zvezdno akademijo. Obljubi mu, da bosta skupaj poiskala Anisho, če se pridruži prvi generaciji kadetov po stotih letih. Brez negativca zaplet ne bi bil popoln. To vlogo prevzame pirat Nus Braka (Paul Giamatti), ki je pravzaprav kriv za ločitev matere in sina.

Če mene vprašate, potem izstopata dva lika. Ake, ki brezskrbno hodi bosa, ima rada staromodna očala in ima navado, da noge prekriža v kapitanovem stolu na način, ki se zdi resnično prestopniški, ter Nus. Že zato, ker je drugačen in brezčuten. Vsaj za zdaj, kajti v Zvezdnih stezah ni neobičajno, da dobri spreobrnejo zlobne. Še pomnite imperatorko iz paralelnega sveta, Philippo Georgiou? Od zanimivejših sta tu še genialni najstnik Caleb, ki po moje trpi za bipolarno motnjo, »bi, ne bi, bi, ne bi« in tako naprej, ter godrnjavi, v opero zaljubljeni hologramski doktor (Robert Picardo) iz Voyagerja.

Zvezdna akademija je velika vesoljska ladja USS Atena, oblikovana primerno razvoju tehnologije v 32. stoletju, ki je zdaj parkirana v San Franciscu. Čisto po ameriško njen pristanek spremlja čustveno nabita scena z istoimensko glasbeno podlago v ozadju. V prvih dveh delih tudi veliko izveš o zgodovini. Rezultat je resen, formalističen in nekoliko ementalski. Z drugimi besedami, klasične Zvezdne steze.

V seriji ne vidim ničesar takšnega, zaradi česar bi s stola padel od navdušenja. Bojim se, da gre ponovno za povprečen izdelek, kjer na koncu ugotoviš, da so najboljši posebni učinki in ne preveč pogosti, kratkotrajni akcijski prizori, pri katerih je takoj jasno, kako se bodo končali. To pa ne pomeni, da je serija slaba. Prepričan sem, da si jo bodo z veseljem ogledali notorični verniki v načelnost, dobroto in neskončni optimizem.

Kaj: serija Star Trek: Starfleet Academy

Kje: Tam, kjer najdeš vse (ali počakaš, da se znajde na katerem od pretočnikov).

Ocena 3: Ne morem ji dati višje ocene. Kajti! Ko si navdušen nad akcijo in pričakuješ nadaljevanje v tem slogu, dokaj kmalu sledi moraliziranje!

Priporočilo: Razen občasnega dviga krvnega sladkorja »šot« inzulina ni izključen, ni pa nikakršne nevarnosti, da bi kakorkoli pokvarila.

The post Močno so jih dobili po glavi, pa so še vedno klinično DOBRI appeared first on Tehnozvezdje.

Zvezdne steze so vedno prikazovale utopično prihodnost, v kateri se pogosto cedita med in mleko ob odsotnosti grdega govorjenja, pretiranega nasilja in spolnosti oziroma (skoraj) vsega negativnega. Ob neki priložnosti sem zapisal, da niti tega ne vem, ali pogumni in večinoma neskončno pravični raziskovalci sploh gredo na veliko potrebo. Tokrat so se avtorji serije očitno odločili, da bodo v ospredju čustva. Čisto človeška, kot je ljubezen. Kombinirajte to z osnovno direktivo in dobite zelo osladno juho, zabeljeno z »zaljubljenim« Spockom. Morda bo občasno spremljanje »romantične drame« nekaterim všeč. Meni pač ni. Še posebej, če je zaplet neumen. Težko bi karkoli pozitivnega, na primer, zapisal o vsemogočnem bitju, ki se ljudem predstavi v vlogi organizatorja poroke. Pomislil sem, kako hudo je šla po zlu ideja ponoviti priljubljenost Q-ja. Kako jim ni jasno. Njega oziroma njegovega odnosa s Picardom niti v sanjah ni mogoče ponoviti!

Konec druge sezone je obvisel v zraku. Kaj bo storil Pike, potem ko so Gorni polovili prebivalce kolonij in štiri člane posadke? Ne bom povedal preveč. Njegov odziv je pričakovan in predvsem pušča prostor, da se plazilci, za katere menim, da še niso bili dovolj izkoriščeni, vrnejo. Ni pa videti, da bodo igrali glavno vlogo. Morda je ta oddana bitjem stare davno pozabljene civilizacije. Bomo videli. A ravno ta nedorečenosti po polovici epizod v etru kaže, da bo sezona rahlo zmedena mešanica idej brez jasne povezave z dogodki iz časovnice Zvezdnih stez. Očitno je, da avtorji želijo povedati in pokazati veliko oziroma preveč v zgolj desetih epizodah.

Skakanje iz ideje v idejo je svojevrsten »čustven« rolerkoster. Govorim zase, kajti okusi so različni. A za zdaj so me lihe epizode pritegnile zaradi napete vsebine in hitrega dogajanja, medtem ko so me sode s počasnejšim uspavale. Gledal sem jih z enim očesom in poslušal z enim ušesom, pa nisem ničesar zamudil. Da »déjà vu« glede recikliranja idej niti ne omenjam. Zato ne, ker to moti zgolj nas, ki smo gledali praktično vse epizode vseh serij Zvezne steze!

Čeprav je v ospredju sposobnost igralcev, da se vživijo v like, sta scenografija in posebni učinki na visoki ravni. Avtorji ne skrivajo, da se v celoti zanašajo na računalnike, a nisem opazil, da bi bili kateri prizori podobni risanim filmom ali animiranim sekvencam videoiger. Mnogo boljši so od teh, skoraj na ravni tozadevno odličnih celovečernih filmov. Prepričan sem, da mlade generacije to ne moti, a mene moti, da v akcijskih prizorih dolgo časa spremljamo iskanje rešitve za na videz nepremostljive ovire, nakar, potem ko že kaže, da bodo nasprotniki prevladali, preobrat pride prehitro in je pogosto banalen, brez pravega epiloga. Pohvalno je še to, da je serija opremljena s slovenskimi podnapisi.

Kaj: Zvezdne steze: Čudni novi svetovi (Strange New Worlds) – tretja sezona

Kje: Pretočnik SkyShowtime (ali SAJVEŠKJE)

Ocena 3: Slabi rezultati so pogosto tlakovani z željo biti unikaten, sodoben in inovativen. Žal prvo polovico tretje sezone še najlažje opišem za sosledje dobrih in obupnih idej!

Priporočilo: Vendarle gre za utopično prihodnost, polno načelnosti, razumevanja, pozitivnega razmišljanja. Se pravi popolna odsotnost nasilja, spolnosti, grdega govorjenja oziroma vsega tistega, kar za mlajše ali občutljive duše ni primerno.

The post Dobrodošli na čustvenem NIHALU appeared first on Tehnozvezdje.

Philippa Georgiou alias neusmiljena imperatorka terranskega cesarstva, je bila morda celo edini zanimiv lik v ne najbolj posrečeni zvezdnostezni seriji Discovery. Ko se je vrnila v času, a ostala na svetli strani meje med zrcalnima vesoljema, ter se je začelo govoriti najprej o seriji in nato samo še o filmu o tajni službi federacije Section 31, se je zdelo, da bi lahko bila zadeva noro dobra. Žal so jo zagodli »škratki« v obliki pametnjakovičev, ki so bili zadolženi za pisanje scenarija. Ali pač njihovi šefi, ki so jim solili pamet, kakšna mora biti zgodba. Vseeno mi je, kdo je kriv. Noben izgovor ni na mestu, da je film popolno skropucalo brez repa in glave. Ne pandemija in še manj stavka v Hollywoodu. Razočaranje je toliko večje, kolikor so bila visoka pričakovanja. Namesto navdušenja sem po uri in pol obsedel z odprtimi usti in spodnjo čeljustjo na tleh. Kako so lahko tako zelo zgrešili in uničili potencial? Kako so sploh pomislili, da bi Michelle Yeoh dali vlogo fatalne lastnice nočnega kluba na postaji izven federacijskega vesolja?

Film nima veliko zveze s tajno organizacijo, ki si umaže roke, ko je treba storiti karkoli, kar presega sterilnost načel federacijske družbe. Po domače rečeno, za agente, ki delujejo na »črnih« misijah in so se do zdaj sem in tja pojavili v nekaterih serijah Zvezdnih stez. Ekipa res čudnih posameznikov naj bi na nalogi izkoristila Philippo, a ko gre pričakovano njihov načrt po zlu, se jim ta pridruži. Ko iščejo močno orožje, se izkaže, da je le-to povezano z »duhom« iz njene preteklosti in posredno z grožnjo iz zrcalnega vesolja. Zgodba je slaba kopija Varuhov galaksije, ob očitnem dejstvu, da so liki oblikovani na silo. Gensko spremenjen Alok, rojen v našem času, preveč razmišlja o temni preteklosti. Namesto Zepha v mehanskem oklepu bi raje gledal Borga izven nadzora kolektiva. Še posebej bedasto pa je oblikovan Fuzz, navzven Vulkanec, a v resnici android, katerega pilotira mikroskopsko majhen inteligenten organizem. Težava je, da se jasno ne obnaša, kot se obnašajo Vulkanci, zatorej je težko neopazen. Ti in še par likov, ki so tako zelo dolgočasni, da o njih raje ne bi razpravljal, so torej na misiji reševanja galaksije.

Film je poln banalizacije dogajanja, neposrečenih akcijskih prizorov in duha ubijajočih dialogov, polnih nepotrebnega moraliziranja. Vrh vsega doseže v zaključku, srečnem »kakopak«, ki je po mojem mnenju narejen po ukazu nadarjenih, da mora odjavna špica sreče že čez dve minuti, čeprav je vrhunec dogajanja še globoko sredi razpletanja. Ko pogledaš nazaj, ne moreš ne pomisliti, da si izbil pol ure časa za gledanje nečesa, kar sodi kvečjemu med povprečne nizkoproračunske filme. Edina svetla izjema je Michelle Yeoh, ki skuša ohraniti zanimivost svojega lika, vendar ne more delati čudeža, če je scenarij v temeljih sfaljen.

Kaj jim je bilo tega treba, da odličnega lika niso izkoristili v zgodbi, ki bi dejansko razkrivala skrivnosti federacijske tajne organizacije. Nekaj takšnega smo pričakovali in nikakor ne generične zgodbe, ki jo takoj pozabiš tako. Nič ne bo hudega, ako zato film, ki bo obveljal za slabšega v franšizi, preprosto spregledate!  

Kaj: celovečerni znanstvenofantastični film Star Trek: Section 31

Kje: pretočnik SkyShowtime (od 21. februarja naprej)

Ocena 2: So bila pričakovanja previsoka? Nedvomno. Pa vendarle je imel lik teranske imperatorke Philippe Georgiou ogromen potencial, ki so ga uspešno uničili. Najbolje, da vse skupaj čim prej pozabijo in poskusijo znova.

Priporočilo: Ker se pretepajo in nekateri umrejo, film ni za najmlajše. Drugače pa je zadeva popolnoma v mejah utopične družbe prihodnosti.

The post Pričakovanja so se razblinila kot hišica in kart appeared first on Tehnozvezdje.

Rdeča direktiva nima nič skupnega s komunistično revolucijo (ali čem podobnim). Preprosto so si izmislili protokol in ga predstavili na način, da je slišati kot nekaj presodnega, kar mora uspeti, kajti drugače … Pač niso mogli uporabiti »direktive omega«, kajti tam je šlo za točno določeno nevarno snov, tukaj pa gre za ustvarjanje zapleta, ki naj bi nas prikoval pred zaslone. Podobno je bilo v četrti sezoni. A skrivnostna gravitacijska anomalija, s katero so se ukvarjali ves čas, se je na koncu izkazala kot banalna in še daleč ne tako zelo inovativna, kot sem upal, da bo!

Navdih za peto sezono so našli (oziroma so ga potegnili iz naftalina) v legendarnem Picardu, ki je razrešil 4,5 milijarde let staro skrivnost arheologa Galena (serije TNG, sezona 6, epizoda 20). Da skrajšam. Takrat najdejo hologramski »zapis« starodavnih bitij, ki so v galaksijo posadila svoj dnk, kar je pomenilo, da je vse živo v sorodstvenih razmerjih. Ne pomnim, da bi se humanoidi pojavili še kdaj. Vsaj ne, dokler Federacija ne pošlje Michael Burnham na oddaljeno vesoljsko »smetišče«, kjer je v osemsto let stari romulanski raziskovalni ladji nekaj skrito. Dr. Velleku »Predniki« niso dali miru in našel naj bi nekaj pomembno, kaj točno kakopak ni jasno, kar ne sme pasti v neprave roke. Zapustil je namige do zaklada, ki ga, kakopak drugače, ne išče le Federacija. Ne dvomi, kdo ga najde, niti tega, da iščejo nekaj, kar se bo izkazalo za materinsko sporočilo iz preteklosti – »živite v slogi, moji dragi potomci!«. Oziroma nekaj podobnega temu!

Vizualno je serija na zelo visoki ravni in to je praktično edini razlog, zakaj se ji še nisem odpovedal. A zato trpim, ko je na vrsti nadvse načelna čustvena patetika. Saru sprejme snubitev Vulkanske ambasadorke, Tilly spet ne ve, kaj želi ali ko se v zgodbo vrne Booker in Michael spet dobi solzne oči (jokica se je vrnila). Čemu tega treba je bilo? Saj vendarle ni deklarirana kot romantična drama! Škoda. Serija, ki je v prvih dveh sezonah obetala, se je spremenila v nekaj povprečnega. Da je tako, pove naslednje. Nobena težava ni, ako vsake toliko za nekaj minut skočiš stran od televizorja, saj ko se vrneš, ugotoviš, da ničesar pomembnega nisi zamudil.

Kaj: Star Trek: Discovery, peta (in s tem zadnja) sezona

Kje: pretočnik SkyShowtime

Ocena 3: Vizualno zanimivo in razgibano, a vse ostalo je razmeroma pod kritiko.

Priporočilo: Primerno za vse, saj je celo za utopično prihodnost značilno za Zvezdne steze, vse skupaj preveč nedolžno in »pocukrano«!

The post Mar res ne more komandirati brez vlažnih »OKIC« (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Ob recenziji prve sezone se mi je zapisalo, da bo takšna, kot so običajno sezone serij Zvezdnih stez. Mozaik sestavljen iz uravnoteženega deleža nadpovprečnih in slabih epizod. Ne bi se mogel bolj zmotiti. Slaba in dolgočasna ni bila nobena, kvečjemu je kakšna dodatno izstopala. Na primer zadnja, ko so na račun prišli občudovalci kapitana Kirka in akcije. Obenem mi je všeč, da liki niso osladni idealisti, ki ne vidijo prek načelnosti in pravil utopične popolne družbe, temveč simpatični posamezniki s svojimi strahovi, ambicijami in slabostmi. Celo Spock ni tako popoln, kot se od Vulkanca spodobi.

V prvi sezoni smo dobro spoznali glavne like. Prva častnica Una Chin Riley (Rebecca Romijn) nosi v sebi veliko skrivnost, zaradi katere se znajde celo v zaporu. Recimo, da se podobno počutijo posamezniki, ki jih večinsko prebivalstvo ne sprejme. Pokaže se, da je v Federaciji še vedno živ spomin na evgenične vojne, po katerih so prepovedali genetske izboljšave. Njena »najboljša« prijateljica, častnica za varnost La’an Noonien-Singh (Christina Chong) ima drugačne težave. Najmanj dve. Je neposredna potomka Khana Noonien-Singh in edina, ki je preživela razplodišče Gornov. Kot kaže, bodo ti skrivnostni inteligentni in močni plazilci poglavitni nasprotniki v drugi sezoni.

Nič manj zanimivi niso ostali. Sestra Chapel (Jess Joho) skriva čustvo do Spocka (Ethan Peck), ki do nje ravno tako ni ravnodušen. Morda se bo iz tega čustvenega vrtiljaka še kaj izcimilo. Spock je napol človek, zato vse pogosteje potlačena čustva izbruhnejo na plano. Pripravnica Uhura (Celia Rose Gooding) je v prvi sezoni dala jasno vedeti, da je služenje na zvezdni ladji pretirano ne zanima, se premisli. Pilotka Erica Ortegas (Melissa Navia) v serijo prinaša resnost in ostrino, čeprav občasno iz nje izbruhne cinična humorna misel. Dr. Mbenga (Babs Olusanmokun) je še vedno vrelec empatije in prizadetosti, čeprav v fantastični epizodi prve sezone nezemljani ozdravijo hčer. A ne tako, kot si je on želel.

Ostane še kapitan Pike (Anson Mount). Kot kaže, se je sprijaznil z usodo, čeprav mu ni bilo lahko. V zadnji epizodi izve, kaj se bo zgodila, če se ji bo skušal izogniti. Njegov lik je predvsem razgiban. V enem trenutku je popoln kapitan, ko se v naslednjem prelevi v simpatičnega moškega, ki prijateljici pripravlja špagete. Na trenutke se zdi, da se drži v ozadju ali da je v vlogi povezovalca med zgodbami ostalih likov, a ima ves čas (skoraj) vse niti v svojih rokah. Tisti skoraj sem zapisal zato, ker je kljub vsemu vsaj enkrat presenečen nad potekom dogodkov, ki jih je sam sprožil.

Vizualno druga sezona ne zaostaja za prvo. Čeprav scenografija in učinki niso v ospredju, namesto tega ustvarjajo ozadje, v katerem se lažje izrazi lik in njegova zgodba, sta na pričakovano visoki ravni. Kot se za serijo Zvezdnih stez spodobi. Ker posamezne epizode niso razvlečene in ker v njih ni pretirano veliko nepotrebnih dialogov, vam ne bo dolgčas. Dodatna prednost je, da pretočnik nudi slovenske podnapise. Vsaj nekaj vrednega ogleda vendarle premore!

Kaj: Zvezdne steze: Čudni novi svetovi (Strange New Worlds)

Kje: Pretočnik SkyShowtime

Ocena 3,9: Moja bojazen, da se bo serija izrodila v še eno jokajočo nanizanko v slogu Discoveryja, se na vso srečo ni uresničila. Namesto tega spremljamo zgodbo, ki je zvesta ideji Gena Roddenbereyja in ki se bolj, kot na karkoli drugega, zanaša na moč likov.

Priporočilo: Vendarle gre za utopično prihodnost, polno načelnosti, razumevanja, pozitivnega razmišljanja. Se pravi popolna odsotnost nasilja, spolnosti, grdega govorjenja oziroma vsega tistega, kar za mlajše ali občutljive duše ni primerno.

The post Od njih bi se lahko učili, kako reševati naše težave! (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav znanstvenofantastične serije spremljam že štiri desetletja, nikdar še nisem bil priča tolikšni inflaciji Zvezdnih stez. Tako rekoč iz naftalina so potegnili kapitana Picarda. Pretirano čustvena Michaela Burnham je preživela četrto sezono Discoveryja, prvo v kapitanovem stolu. Serija Strange New Worlds oziroma čudoviti novi svetovi se navezuje nanjo. Nekateri, ki ste jo gledali vsaj do konca druge sezone, ko še niste rabili dovoljšnega odmerka inzulina, veste, da se je takrat marsikaj vrtalo okoli kapitana Christopherja Pika (Anson Mount) vesoljske ladje Enteprise. Natanko tiste, ki jo bo nekaj zavednih let kasneje prevzel James T. Kirk in jo v originalni seriji Zvezdnih stez popeljal med legende. Kompletna posadka Discoveryja in del Enterpriseve najprej išče izginulega Spoka (Ethan Peck), da bi se proti koncu sezone spopadli z odpadniško umetno inteligenco. Epilog je znan. Ena ladja odsurfa v daljno prihodnost, medtem ko se druga odpravi novim dogodivščinam naproti.

Očitno ne za prav dolgo. Kajti v prvem delu nove serije izvemo, da je Enterprise na popravilu in Pike razdvojen, ali naj se vrne v službo. Zdaj je jasno, od koga se je Kirk nalezel občasne naveličanosti. A tako kot on se tudi Pike odloči pogumno odpraviti tja, kamor nihče še ni odšel. Zakaj koleba? Razlog tiči v njegovi usodi, ki se prepleta med vsemi tremi serijami. Ko v Klingonskem samostanu na planetu Boreth primer časovni kristal vidi, kaj ga čaka. Zaradi tega se noče vrniti, a se mora. Usodi ni mogoče ubežati.

Čudoviti novi svetovi so lepo postavljeni v časovni trak Zvezdnih stez in upošteva dogajanja v originalni seriji. Od teste posadke so na krovu poleg Spoka še vezistka zdaj kadetinja Nyota Uhura (Celia Rose Gooding) in medicinska sestra Christine Chapel (Jess Bush). Potem pa sta tudi še vsaj dva zanimivi častnici. Prva častnica Una Chin-Riley (Rebecca Romijn) in častnica zadolžena za varnost La’an Noonien-Singh (Christina Chong). Njen lik je po prvih dveh delih še v »zraku«, kajti potrjeno je, da je v sorodu s Khanom Noonienom Singhom. Enim hujših »negativcem«, ki jih v svoji karieri premaguje Kirk. Posadki se pridruži tudi Kirkov brat znanstvenik poročnik Samuel “Sam” Kirk (Dan Jeannotte George). Bomo videli, ali bo njegov lik doživel razcvet, kajti v prvih dveh delih je bolj kot ne obrobnega pomena.

Nova serija obuja klasični prikaz Zveznih serij, brez pretiranega eksperimentiranja. Lahko bi celo dejal, da gre za »remake« originalne serije, pač z drugimi igralci. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka »deja vu«. Na primer v drugem delu z naslovom »otroci kometa«, ko se odprave prežarči na površino kometa. Tam najdejo umetno strukturo, nekakšno veliko jajce, ki onesposobi Samuela Kirka. Povezave z ladjo so prekinjene in zato ne morejo nikamor, dokler ne rešijo skrivnosti. Scena se mi je zdela tako domača, da sem jo gotovo že videl. Samo spomnim se ne, kje. Ker je bilo do zdaj ogromno delov različnih serij, je verjetno težko biti popolnoma originalen. Upam, da podobnih »domačih« prizorov v kasnejših delih ne bo preveč.

Tudi v drugih elementih je serija zvesta ideji, ki se je daleč tega utrnila arhitektu Zvezdnih stez Genu Roddenberryju. Pozitiven pogled, prepričanje, da je načelnost nad vsem, nekaj humorja, veliko samokritike in »skupinskih terapij«, ko se posadka pogovarja med reševanjem težav. Produkcijsko je na primerno visoki ravni, scenografsko ravno tako. Morda boste nekateri pogrešali več akcije oziroma posebnih učinkov za ponazoritev dogajanja v vesolju. Prave Zvezdne steze, kar najbrž pomeni še nekaj. Da bomo priča približno polovici izredno dobro zastavljenih delov in polovici slabših, med katerimi zehanje in prekladanje na fotelju ni izključeno. Toda kljub temu bi vas z veseljem povabil k ogledu. Predvsem zaprisežene »trekije«. A ne bom. Zakaj? Ker bi spodbujal piratstva, saj legalni ogled za enkrat (še) v naši lepi deželici ni mogoč!

Kaj: Serija Star Trek: Strange New Worlds

Kje: Pretočna storitev Paramount+ (oziroma VEŠ KJE!)

Ocena 3,5: Za enkrat sem zadovoljen. Toda bojim se, da bodo »scenaristi« zgodbo pokvarili, kot so jo v jokajoči in objemčkov polni seriji ST: Discovery!

Priporočilo: Čemu bi sploh razmišljali o primernosti. Vendarle gre za utopično prihodnost, polno načelnosti, razumevanja, pozitivnega razmišljanja. Se pravi popolna odsotnost nasilja, spolnosti, grdega govorjenja oziroma vsega tistega, kar za mlajše ali občutljive duše ni primerno.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Preprosto, a ne najbolj ugodno gostovanje v tujini
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek

The post Star Trek Strange New Worlds: Kako se bo kapitan Pike spoprijel s kruto usodo? (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Že prva sezona, kjer se je Jean-Luc Picard (Patrick Stewart) boril za pravice sintetičnih bitij, mi je bila silno všeč, čeprav je konec nekoliko izzvenel v prazno. Potencial sintetične civilizacije, ki je z nekakšnimi lovkami skozi portal silila v naše vesolje z obljubo uničenja organskega življenja, ni bil izkoriščen. Razen, če ni šlo za skrivnostni uvod v drugo sezono in se silna nevarnost približuje po daljši poti. To bi morda celo razjasnilo dogajanje v prvem delu druge sezone. Zakaj so se Borgi vrnili in prosijo za pomoč, zakaj ima kraljica drugačen videz, od kod se je spet vzel Q in zakaj pravi, da sojenje ni nikdar končalo. Kakorkoli obeta se epsko nadaljevanje v alternativnem časovnem toku in skoki v času.

Morda Kirk, toda drugi kapetani zveznih ladij mu ne sežejo do kolen, pa čeprav mu Guinan (Whoopi Goldberg) – ona je ravno tako nazaj – lepo razloži, da je pogumno skakal po vesolju, ker se je bal raziskovati čustven odnos do nekoga drugega. Ostareli Picard se po koncu prve sezone vrne na francosko posestvo in se ponovno prepusti vinarskemu poslu, ne da bi se prav dobro zavedal čustev do romulanske gospodinje Larise (Orla Brady). Velja spomniti, da bi Picard v zadnjem delu podlegel neozdravljivi bolezni, če Soong (Brent Spiner) njegove »biti« ne bi prenesel v sintetično telo. Približno ob istem času se v vesolju pojavi anomalija, skoznjo se prikaže ogromna Borgovska ladja, medtem ko čudni in nič kaj po borgovsko grozeči glasovi prosijo Picarda za pomoč. Ravno prav. Na vrat in na nos prileti na zvezdno ladjo Star Gazer, prvič je poveljeval na predhodnici istega imena, nakar se vse skupaj nepričakovano zalomi. Da kraljica Borgov ne bi prevzela nadzora nad armado ladij, je prisiljen zagnati samouničenje in druga sezona bi se končala po prvem delu, če… Če se ne bi pojavil nihče drug, kot njegova vsemogočnost Q (John de Lancie). Picarda prestavi v alternativno vesolje, mu izrazi dobrodošlico na koncu poti, na kateri nikdar ni stopil in mu obenem pove, da se sojenje nikdar ne konča. Ljubitelji Zvezdnih stez bodo vedeli, kaj je misli z zadnjim. V drugi sezoni se vrne tudi večina likov prve. Cinični Chris Rios (Santiago Cabrera), zdaj kapitan Star Gazerja, Agnes Jurati (Alison Pill), Raffi Musiker (Michelle Hurd) in Seven of Nine (Jeri Ryan), ki jo je prav osvežujoče gledati, ko se pregovarja s špansko govorečim hologramom na svoji, prej Riosovi ladji.

Čeprav gre za popolnoma enak utopičen in za moj okus malo sterilni prikaz prihodnosti kot v Zvezdnih stezah Discovery, se seriji ne bi mogli bolj razlikovati. Jokajoči in svet poln objemčkov zamenja še vedno federacijsko načelni, a vendarle bolj moški in realističen Picardov. Z vrnitvijo Borgov in Q-ja pa so po moje snovalci zgodbe potegnili pravo potezo. Tesno so povezani s Picardom, zato bo najmanj zanimivo videti, kako se bo vse skupaj zapletalo do končnega razpleta. Ker je serija odlična tudi v produkciji, za odtenek bolj temačni fotografiji, posebnih učinkih in igralski zasedbi, jo priporočam najmanj »trekijem«. Pravzaprav je primerna za ostale, ki vam znanstvena fantastika ni tuja, saj kaže, da smo dobili, kar smo želeli. Cel kup poznanih likov, v neznanem vesolju. Dober obet letošnje bero odličnih in gledljivih serij!

Kaj: druga sezona Zvezdnih stez Picard (Star Trek:Picard).

Kje: Pretočna storitev Amazon Prime Video oziroma SAJ VEŠ, KJE!

Ocena 4,5: Serija je roko na srce odlična v vseh pogledih. A ker petke ne dam, je to največ, kar lahko dobi.

Priporočilo: Primerno za vse, saj smo vendarle (spet) v vesolju, kjer se neka druga kapitanka objema in jokca ter je najbolj pomembna načelnost, lepo obnašanje, nenasilje, itd.

The post Zvezne steze Picard: Dobrodošel na koncu poti, na katero nikdar nisi stopil! (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Gre za že tretjo serijo iz franšize Zvezdnih stez, ki jo je CBS v relativno kratkem času posnel za lastno storitev pretočnega videa All Access. Seriji Discovery in Picard bolj kot ne vsebujeta originalni »dnk« okolja, ki si ga je v šestdesetih letih zamislil Gene Roddenberry, 25-minutne risanke »Spodnje palube« pa vse drugo, razen prikaza optimistične prihodnosti, obrnejo na glavo. Razlika ni le v tem, da ni igrana, ampak animirana, temveč kako so liki prikazani, kako živijo in kdo je v ospredju. Nad tem je tančica dokaj inteligentne zajebancije, nekakšna »zvezdno stezna« Futurama ali pametnejši in bolj realistično narisani Simpsonovi petsto let kasneje.

V seriji spremljajo dogajanje na zvezni ladji U.S.S. Cerritos, ne najbolj pomembne ladje flote, zato so njene misije na ravni »drugega stika«. Po tistem, ko federacija prvič stopi v stik z novo civilizacijo, mora nekdo poskrbeti za birokracijo, postopke, da so stvari pravilno zapisane, in za cel kup papirologije. Niti najmanj pomembno, zabavno in junaško. To so naloge posadke na spodnjih palubah, daleč od komandnega mosta in udobnih kajut višjih častnikov in ki živijo v skupnih prostorih, zelo podobno, ko posadke jedrske podmornice.

Poznavalci Zvezdnih stez se boste strinjali, da so glavni liki vedno popolni v vseh pogledih, če niso ravno »Q« ali »Borgi. Kako, najbolje opisuje vprašanje, ki si ga je zastavil že marsikateri ljubitelj. »Pa dobro, ali nikdar niti na sekret ne gredo«. Te popolnosti na spodnjih palubah preprosto ni. Liki so nam morda celo preveč podobni v pozitivnih, predvsem pa v negativnih lastnostih, čeprav živijo daleč v prihodnosti.

Nekaterim gledalcem se bo zdelo, da je banalnih »štosov«, ki ne pritegnejo, celo preveč. Skoraj polovica posadke se spremeni v »zombije«, večina neokuženih se z njimi bori, medtem ko peščica s spodnje palube razpravlja o tisti hip res nepomembnih zadevah. Mariner je sposobna, pametna, a obenem popolni »jebivetr«, njen prijatelj Brad Boimer preveč moralizira, obenem pa se ne znajde najbolje v sicer običajnih situacijah, saj mu kronično primanjkuje samozavesti. Kako človeško in hkrati prav nič idealizirano.

Nisem prepričan, če bi vam serijo toplo priporočil, kajti zdi se mi, da pri gledalcih pušča toplo hladni občutek. Bodisi vam bo všeč in boste z veseljem čakali na vsako novo epizodo ali pa vam bo tako zelo »brez zveze«, da na naslednjo niti pomislili ne boste. Če pa vam je ameriški humor za odrasle, ki je dokaj na prvo »žogo« in ne pretirano inteligenten všeč, potem si vzemite slabe pol ure, poglejte epizodo in si ustvarite lastno mnenje. Serija ni presežek, popolnoma zanič pa tudi ni!

• Kaj: Star Trek: Lower Decks
• Kje: Saj veš kje!
• Ocena: 3,5 (ker serija ni ne slaba ne odlična in ker malce odstopa od osrednje niti Zvezdnih stez).   

The post Takšnih Zvezdnih stez še niste videli in jih morda tudi nikoli več ne boste (#video) appeared first on Tehnozvezdje.