Zgornji primer slabo postavljene polnilnice je mogoče eden najbolj eklatantnih, a še zdaleč ni osamljen. Kar ne pripomore k popularizaciji e-mobilnosti v Sloveniji. Kot poglavitne ovire za nakup električnega avtomobila večina takoj za visoko nakupno ceno, majhnim dosegom (v primerjavi z bencinskimi in dizelskimi) in dolgotrajnim »točenjem« (znova v primerjavi s tem, česar smo navajeni pri bencinu in dizlu), navaja še nezadostno polnilno infrastrukturo in nezmožnost priklapljanja avta doma. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je analizirala stanje z javnimi polnilnicami ter plačevanjem in ugotovila, da težava še zdaleč ni zgolj v njihovem dokaj majhnem številu. Pogosto so tudi postavljene neprijazno do uporabnikov, kot tista zgornja v videu, ali na druge načine. Poleg tega je njihova uporaba vse dražja in vključuje stroške, ki nam jih pri točenju fosilnih goriv ni treba plačevati, saj naftni trgovci niti ne pomislijo, da bi potrošnikom lahko vsilili kaj podobnega kot pri elektriki.

Plačevanje polnjenja na javnih polnilnicah je nepregledno in slabo urejeno, trdijo v ZPS, in v tem se z njimi lahko samo strinjamo. Celo tisti, ki se zanimajo za električne avte, ali jih prodajajo, ne vedo, kakšne so cene na polnilnicah, kdo so ponudniki in kako se posameznik prijavi za uporabo. Za skoraj vse polnilnice, razen za tisto peščico, ki je še ostala brezplačnih, je treba imeti ali kartico ponudnika ali vsaj biti prijavljen v njegovi aplikaciji, kar pa je dražja možnost. Pomembna ponudnika sta v Sloveniji za zdaj dva. Že omenjeni Petrol in Elektro Ljubljana pod blagovno znamko Gremo na Elektriko. Potem je še Volkswagnov Moon, ki ima nekaj lastnih polnilnic pred prodajnimi saloni, omogoča pa tudi polnjenje na nekaterih lokacijah Gremo na elektriko, in pa mednarodna mreža super hitrih polnilnih postaj Ionity.

Za prva dva se je treba registrirati, kar ne uspe nujno v prvem poskusu, nato pa ne pri enem ne pri drugem ni dovolj jasno razloženo, kako naprej. Kako in zakaj naročiti kartico ali na kakšen način plačevati, če se na polnilnico prijavljate z aplikacijo na telefonu. Za plačilo pa je treba imeti kartico ali biti prijavljen v aplikaciji. »Tudi če električna polnilnica stoji v sklopu bencinskega servisa, plačilo s plačilno kartico ali celo gotovino ni mogoče,« opozarjajo v ZPS. Vendar to ni konec nepreglednosti. »Ponudniki brezsramno razlikujejo med uporabniki polnilnic. Pogosto zaračunavajo več tistim, ki uporabljajo kartico partnerskega ponudnika, lahko pa razlikujejo tudi med prijavljenimi ali začasnimi uporabniki (denimo v aplikaciji),« so kritični v Zvezi potrošnikov. Pri Gremo na elektriko je denimo za uporabnika s kartico pol evra začetne pristojbine, za onega z aplikacijo pa en evro. Tako v Sloveniji kot v tujini pa je lahko precej dražje, če ima potrošnik kartico, ki sicer omogoča polnjenje, a ni kartica ponudnika polnilne postaje. Nekaj časa že velja tudi dodatno zaračunavanje po treh urah »priklopljenosti«, kar je seveda za uporabnike lahko težava na določenih lokacij, kamor niso prišli samo prehodno, denimo na sprehod, kosilo ali krajše nakupovanje.

Nakar se lahko vrnemo na postavitev polnilnic. Pogosto jih je težko najti na parkirišču, ker niso dobro označene in ker so tudi na digitalnih zemljevidih njihove lokacije zelo približne. Težko se je znebiti občutka, da so zanje uporabili tistih nekaj kvadratnih metrov, ki so bili ravno prosti. Potem lahko le upamo, da polnilnico, sploh tako z vgrajenimi kabli in priključki, postavijo tako, da avto zapeljemo proti njej, ne vzporedno, in lahko avto priklopimo, ne glede na to, kje ima priključek.

V ZPS so pomislili še na to, zakaj polnilna mesta praviloma nimajo strehe. »V mestu bi bilo morda nenavadno, da bi polnilna mesta pokrivali, drugače pa je na namenskih prostorih, kot so bencinski servisi. Točilna mesta za bencin, dizel, LPG in CNG so skoraj vedno pokrita, prostor ob električnih polnilnicah pa je večinoma brez nadstreška. Ne gre le za udobje in zaščito pred padavinami, ampak tudi za optimizacijo polnjenja v času visokih temperatur. Vročina je namreč največji sovražnik akumulatorjev, zato bi bilo bolj primerno, da bi avtomobil med polnjenjem stal v senci, kar je še zlasti pomembno med hitrim ali ultrahitrim polnjenjem, med katerima se akumulator občutno ogreje.« Višje zunanje temperature kaj lahko povzročijo počasnejše polnjenje, še posebej, če bi hitrost polnilnic dodatno dvignili z zdajšnjih 50 kW (pri večini) na 100 kW ali več.

Tako v ZPS kot tudi ustvarjalci Tehnozvezdja smo prepričani, da je še veliko prostora za izboljšave in da so te precej nujne za povečanje priljubljenosti električnih avtomobilov.

Predlogi oz. zahteve evropskih potrošniških organizacij za izboljšave

(z našimi komentarji, kjer so potrebni)

– Vzpostavitev goste mreže javnih polnilnih postaj za električna vozila, ki bodo dostopne vsem potrošnikom pod enakimi pogoji.

Za zdaj pogosto ni problema dobiti proste »vtičnice«, a se nam je že zgodilo, da sta bili zasedeni obe – zelo redko jih je več na enem parkirišču. Domnevamo, da bi bilo ob bolj običajnem poletju z večjim navalom tujcem vsaj v turističnih krajih kar nekaj slabe volje.

– Obračun zgolj pretočene energije, morebitno časovno obračunavanje bi se lahko začelo šele po daljšem času in bi se moralo izkazovati kot nekakšna »parkirnina«

Predvsem »začetna pristojbina« je klasičen primer pavšalnega zneska v maniri telekomunikacijskih operaterjev, ki ga ponudniki zaračunavajo, ker ga lahko.

– Osnovna cena, ki bi morala biti enaka za vse potrošnike – način plačila ali celo prijave v sistem ne bi smel biti izgovor za drugačno zaračunavanje

– Ukinitev zaračunavanja dodatka »tujim« uporabnikom (iz tujine ali od drugega ponudnika) – kot nekakšen roaming, saj tega tudi na bencinskih servisih med točenjem bencina, dizla, LPG ali CNG ne plačujemo

– Potrošnik mora imeti možnost, da za pretočeno energijo plača z običajnimi plačilnimi karticami, dobrodošla bi bila tudi možnost sprejemanja gotovine.

Naši dodatni predlogi

– Nadgradnja polnilnic na vsaj 100 kW.

Večina hitrih polnilnic v Sloveniji omogoča polnjenje s 50 (priključek CCS) ali 43 kW (Chademo). Večino novih avtomobilov pa je mogoče polniti s 100 kW ali celo večjimi močmi. Kar torej ostaja neizkoriščeno in uporabniki na avtocestnih postajališčih vedrijo precej dlje, kot bi bilo treba.

– Rešitev problema dolgotrajnega (celodnevnega) parkiranja

Nekdo, ki se pripelje na morje, do izhodišča za v hribe, v živalski vrt ali v zabaviščni park (nekateri primeri veljajo za Slovenijo, drugi malo manj) in mora avto priključiti, da gre zvečer lahko nazaj domov, ima težavo. Po treh urah mu bodo začeli dodatno zaračunavati, pa tudi kdo drug bi še rad polnil. Zato mora vmes nekako priti nazaj do avta, ga odklopiti in nato še poiskati drug parkirni prostor zanj, ali pa bo plačal preveč in drugim odžiral možnost polnjenja. Naj bo rešitev uslužbenec, ki bo premikal avte (na zato rezervirana mesta), večje število polnilnic z manjšo močjo (denimo sedem kilovatov ali celo samo 3,6 kW) ali kaj drugega, jo bo v prihodnje treba najti.

– Integracija aplikacij na zaslon v avtomobilu

Aplikacije ponudnikov polnilnic bi morale nujno delovati znotraj platform Android Auto in Carplay, da bi lahko voznik neposredno na osrednjem zaslonu v avtu preveril lokacije in zasedenost ter si nastavil vodenje do cilja.

The post Uporabniki električnih avtomobilov so za ponudnike polnilnic drugorazredni potrošniki appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej je pobudo, da bi pogoji v času vezave veljati tudi za operaterja, ne samo za naročnika, podpisalo nekaj več kot devet tisoč posameznikov. ZPS želi namreč doseči enega od dveh možnih premikov – da se cene za naročnike v času vezave ne bi spreminjale ali da ob morebitni prekinitvi pogodbe, če bi se naročnina vendarle spremenila, ne bi bilo treba vračati sorazmernega dela ugodnosti. Torej popusta, s katerim je operater mamil k podpisu dvoletne zvestobe. Kot so zapisali, noben od štirih operaterjev (A1, Telekom Slovenije, Telemach in T-2) ni bil pripravljen slediti tem pozivom. Zato je ugotovitev ZPS, da »operaterji svoje poslovne prakse očitno ne nameravajo spreminjati.«

Poleg operaterjev so v Zvezi potrošnikov na sestanek povabili Tržni inšpektorat (Tirs) in Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) in jim predstavili stališče, da obveznost povrnitve sorazmernega dela ugodnosti pomeni pogodbeno kazen, ki jo Zakon o elektronskih komunikacijah v takih primerih (ko operater spremeni pogoje in gre naročnik zaradi tega stran) izrecno prepoveduje. Izvedeli so, da zaradi tega proti določenim operaterjem že potekajo postopki in z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja so nato pridobili štiri odločbe. V njih sta tako Tirs kot Akos zavzela stališče, da gre v takih primerih res za pogodbeno kazen, ki je operaterji ne smejo zaračunati, vendar samo takrat, kadar je bila ugodnost popust pri naročnini. Ne pa tudi, če je bila ugodnost v obliki cenejše terminalske opreme (telefonov, televizorjev, sprejemnikov, itd). V ZPS so prepričani, da je to za potrošnika povsem enako in bi tudi takrat morali obe instituciji ukrepati. Omenjene odločbe sicer po navedbah ZPS operaterji izpodbijajo na sodiščih in zato še niso pravnomočne.

Poleg tega so v aktualni številki revije ZPS Test opozorili še na en problem na področju telekomunikacij, na katerega tudi sam opozarjam že več let. To je samostojna naročnina na internet, ki je nekateri operaterji (Telemach je najbolj očiten primer) sploh ne ponujajo (več), pri vseh ostalih pa je nesorazmerno draga v primerjavi s »trojčki« in običajno ponuja nižje hitrosti. Primerjava paketov je pokazala, da cena samostojnega dostopa do interneta običajno predstavlja približno 60 odstotkov cene primerljivega trojčka (z višjo hitrostjo), ponekod pa skoraj 90 odstotkov.

Operaterji torej prikazujejo, da so televizijski programi in fiksni telefonski priključek skupaj »vredni« zgolj desetino cene celotnega paketa, hkrati pa ob najmanjši spremembi pogojev s strani izdajateljev programov brez odlašanja spremenijo pogoje in cene končnim uporabnikom. Tudi tistim, s katerimi so podpisali pogodbo o vezavi,

je dogajanje na trgu komentiral vodja primerjalnega testiranja pri ZPS Boštjan Okorn. V reviji ZPS Test in na spletni strani potrošniške organizacije je sicer celoten pregled trga fiksnih elektronskih komunikacij.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Operaterji so gluhi za pozive Zveze potrošnikov appeared first on Tehnozvezdje.

članice Evropske potrošniške organizacije BEUC trdijo, da Google neupravičeno in prituhnjeno zbira velike količine podatkov skozi Zgodovino lokacij in Dejavnost v spletu in aplikacijah. To sta nastavitvi znotraj uporabniškega računa, tega pa ima vsakdo, ki uporablja androidni telefon ali tablico. Pa tudi vsak uporabnik Gmaila ter ostalih storitev te korporacije. In kot trdijo v članicah BEUC se je temu sledenju še posebej težko izogniti, ker so nastavitve skrite, Google pa uporabnika na zvit način pripelje do tega, da ima obe omenjeni možnosti vključeni, in tako deli lokacijske in druge podatke z ameriško korporacijo.

Kot pravijo v ZPS, Google to počne z naslednjimi praksami in koraki:

• Zavajajoče zaporedje klikov (deceptive click-flow): narejeno na način, da uporabnika pri nastavitvi Androida vodi v vklop funkcije ‘Location history’, ne, da bi se tega zavedal.
• Skrite privzete nastavitve: pri nastavljanju Googlovega računa je funkcija ‘Web & App activity’ privzeto že vklopljena, obenem pa je skrita tako, da je do nje mogoče priti šele z dodatnim poizvedovanjem in klikanjem uporabnika.
• Zavajajoče in enostranske informacije: uporabniki ne dobijo dovolj informacij ob predstavitvi možnosti in so zavedeni o tem, katere podatke zbirajo in kako jih uporabljajo.
• Ponavljajoče usmerjanje: uporabniki so večkrat postavljeni pred izbiro, naj vklopijo funkcijo ‘location history’ ob uporabi različnih Googlovih storitev, tudi če so to funkcijo predhodno ob nastavitvi telefona že zavrnili.
• Združevanje storitev in pomanjkanje razčlenjenosti izbire: če uporabnik želi uporabljati storitve, kot sta Google Assistant in razvrstitev svojih fotografij po lokaciji, Google vklopi vsiljivo sledenje lokaciji.

Vse našteto pa pomeni, da uporabnik ni imel možnosti, kot veleva GDPR, dati soglasja za tovrstno zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov.

Google zbira neverjetno količino podrobnih in obsežnih osebnih podatkov brez prave zakonske podlage. Do njih pa prihaja v manipulativnimi metodami,

je ocenila Gro Mette Moen iz Forbrukerrådet. V tej organizaciji so pripravili tudi tale video, v katerem so zbrali nekaj začudenih uporabnikov, ki so jim pokazali, kaj vse Google ve o njih.

Podatki o lokaciji lahko o posamezniku razkrijejo marsikaj, na primer njegovo veroizpoved (kraji čaščenja, kamor zahaja), zdravstveno stanje (pogosti obiski v zdravstveni ustanovi) in spolno usmerjenost (obiskovanje določenih lokalov). Vendar uporabniki večinoma niti ne vedo, da ponudniki imajo te informacije. In si ne predstavljajo, kako podrobne so, še posebej znotraj stavb. Zato Matjaž Jakin iz pravne pisarne ZPS pravi:

»Zahvaljujoč Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov bi morali imeti uporabniki nadzor nad svojimi osebnimi podatki. Googlove zavajajoče prakse so v nasprotju z duhom in pravili uredbe. To se dotika vseh Googlovih uporabnikov v Evropi. Potrebujemo močno, usklajeno izvrševanje teh pravil. Podjetjem ne bi smeli dopustiti, da pod pretvezo njihovega spoštovanja, pravila preprosto obidejo, ne glede na to, za kako veliko ali globalno podjetje gre. Vsekakor je deljenje svoje lokacije lahko povsem uporabno, na primer, da bi tako lažje našli dobro restavracijo med potovanjem. Obenem pa lahko podatki o tem, katere kraje smo obiskali, o nas in našem zasebnem življenju razkrijejo veliko. Iz tega razloga bi moral Google in ostali osebne podatke zbirati in obdelovati le, kadar je to zares nujno, predvsem pa na podlagi naše privolitve.«

Kje se obe možnosti sledenja vendarle da izklopiti? Najlažje v nastavitvah androidnega telefona. Tam je treba poiskati razdelek Google, nato pa Lokacija. Znotraj tega se skriva Zgodovina lokacij v Googlu in ko se uporabnik prebije do tja, lahko premakne »stikalo« na zaustavljeno (paused). S klikom na Prikaz vseh kontrolnikov za dejavnost (če se vse to ne pokaže že v osnovi, pa dobi še ostale možnosti. Med njimi Dejavnost v pletu in aplikacijah, pa tudi pošiljanje podatkov o napravi, o govoru (ukazi OK, Google) ter o zgodovini ogledov v Youtubu. Vse našteto zbiranje podatkov je mogoče izklopiti, ali, kot temu reče Google, dati na pavzo. Sicer pa smo o tem, kako izključiti večino Googlovega zbiranja osebnih podatkov, že pisali.

The post Potrošniške organizacije: Google z zbiranjem lokacijskih podatkov krši GDPR appeared first on Tehnozvezdje.

Zveza potrošnikov Slovenije povzema preizkus norveške potrošniške organizacije Forbrukerrådet, ki je preverila nekaj modelov otrokom namenjenih pametnih. Kot so zapisali, je ugotovila, predstavljajo precejšnjo varnostno tveganje. Preizkusili so ure Gator 2, Tinitell, Viksfjord in Xplora, ki so (morda pod drugimi imeni, a izdelki so enaki) naprodaj po celotni Evropi. Med drugim lahko nepridipravi prevzamejo nadzor nad uro in jo uporabijo za sledenje in prisluškovanje otrokom. Prav ta funkcionalnost je glavna, zaradi katere se starši odločijo za nakup tovrstne nosljive naprave. V aplikaciji na svojem telefonu namreč lahko ugotavljajo, kje se otrok giblje, prek telefonskega vmesnika v uri pa z njim lahko komunicirajo.

Še bolj kritično in zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je mogoče v uro precej preprosto vdreti, prevzeti nadzor in celo ponarediti podatke o lokaciji. To pa zato, ker so podatki med pošiljanjem popolnoma nezaščiteni, brez kakršnega koli šifriranja. Enako velja za shrambo v sami uri. V ZPS menijo, da proizvajalci s te, grobo kršijo osnovna pravila zaščite potrošnikov in njegovih podatkov.

Še dodatna težava je nezanesljivost gumba SOS, z njim otrok lahko sproži klic oziroma sporočilo na pomoč do vnaprej določenih številk. Nepridipravi nimajo težav pri spreminjanju seznama zaupanja vrednih številk. Kar pomeni, da klic ali sms v resnici ne ne doseže staršev, skrbnikov ali drugih otrokovih zaveznikov. Poleg tega pa je Forbrukerrådet, kot že mnogokrat doslej, odkrila tudi številne napake v splošnih pogojih uporabe. Pri nekaterih urah pa teh sploh ni! Nobena ura in aplikacija pa ne omogoča trajnega izbrisa osebnih podatkov.

V Nemčiji je tamkajšnji telekomunikacijski regulator pred dnevi prodajo »otroških« pametnih ur, ki jih starši lahko uporabljajo za sledenje svojim nadobudnežem, kar prepovedal. Predvsem zato, ker je prek teh naprav mogoče prisluškovati otrokovi okolici. Bili so primeri, ko so starši prisluškovali pouku. Zato regulator take naprave obravnava kot prepovedane sprejemnike oziroma oddajnike.

V ZPS svetujejo, da pred nakupom kakšnega tega nosljivčka preveri, ali omogoča vsaj osnovno raven zaščite komunikacije. Torej gesla in šifriranje podatkov. In komu vse gredo osebni podatki z nje. Mogoče pa se je vsaj za zdaj tem pripomočkom bolje kar izogniti. In spet vzpostaviti malo več zaupanja na osebni ravni, brez tehnologije.

The post Otroške pametne ure so varnostna katastrofa appeared first on Tehnozvezdje.