Omenjeni organizaciji trdita, da operaterji neupravičeno, celo nezakonito, enostransko spreminjajo pogodbene pogoje, ki jih podpišejo naročniki. Med temi pogoji je tudi cena, ki jo zvišajo »brez vnaprej določenih razlogov in metodologije za njeno spreminjanje.« Kar da so konsistentno počeli vsaj od l. 2018 naprej. »Oškodovani« naročniki se lahko tožbam pridružijo na naslovu https://kolektivno-varstvo.si/#obrazec. Po ocenah VZMD jih je skoraj milijon in pol, vrednost oškodovanja pa več kot 250 milijonov evrov.

Ne da bi branil dobro stoječa podjetja, ki pogosto dvigujejo cene svojih storitev, se mi vseeno zdi smiselno izpostaviti dvoje. Odkar se je začelo obdobje divje inflacije in se je denimo hrana enormno podražila, so telekomunikacijski operaterji večinoma ohranjali cene na enakem nivoju, prav veliko podražitev nimam v spominu. Zviševanju cen naročnin brez konkretnejših pojasnil (še toliko manj vnaprejšnjih) in tudi razkrivanja metodologije oblikovanja teh zneskov pa smo priča vsepovsod. Ponudniki pretočnega videa ali glasbe, oblačnih shramb in mnogih drugih digitalnih storitev zgolj pošljejo obvestilo o novi ceni (niti ne napišejo, da je višja, pogosto se celo izognejo omembi besede cena). Če že kaj »pojasnjujejo«, potem v pravniški latovščini omenjajo spremenjene razmere na trgu, zavezanost h kar najvišji kakovosti storitve in podobno, češ da to upraviči višji znesek, kot smo ga plačevali pred tem. Enostransko? Zagotovo. Neupravičeno? Morda, težko je oceniti, ne poznamo dovolj dobro strukture ponudnikovih stroškov in vsega ostalega, kar vpliva na ceno za uporabnika. Nezakonito? Dvomim. Vsekakor sicer tudi neprijazno, vendar razen zamenjave ponudnika dosti drugih opcij po mojem videnju ne ostane.

V dveh primerih vidim osnovo za tožbo. Eden je, če ponudnik obljublja konkretno ceno za tako ali drugačno obdobje (npr. »doživljenjsko«, kar v praksi pomeni, dokler naročnik ne prekine pogodbe), a jo spremeni pred iztekom tega obdobja. Tak zajamčeni znesek se kdaj kje pojavi, a je dokaj redek. Bolj pogosta je denimo obljuba »polovičke« za prve naročnike ali kaj podobnega, kar ponudniku daje manevrski prostor za podražitve (kot denimo zdaj pri pretočniku SkyShowtime), saj lahko zviša ceno tudi tistim, ki plačujejo polovično naročnino, a hkratni (tehnično gledano) ne prelomi obljube.

Drugi primer so v Sloveniji zelo pogoste, praktično običajne dvoletne vezave na telekomunikacijske storitve. V zameno za popuste ter malo cenejše telefone in drugo opremo se naročniki obvežejo, da bodo dve leti pri izbranem operaterju. Pogosto celo morajo obljubiti, da ne bodo vmes zamenjali naročniškega paketa za cenejšega (ali pa bodo v tem primeru doplačali za »s subvencijo« kupljeni telefon). Toda operater lahko vmes n-krat zviša ceno, se denimo čez dva meseci odloči, da paket, na katerega je novačil nove naročnike, preprosto ukine in vse naročnike prestavi na drugega, dražjega. Lahko tudi obdrži paket, a mu pomembno skrči nabor storitev in količin. Z Marjanom sva že pisala, da pobuda ZPS, naj vezava velja tudi za operaterja, ima konkretno osnovo. Če jaz podpišem, da bom dve leti plačeval in ohranjal paket (ali kvečjemu šel na nivo višje), naj tudi za operaterja velja, da paketa (vsaj zame) vmes ne bo spremenil. Ne vsebinsko ne cenovno.

Vezave so največja prepreka za dobro delujoč trg tako telekomunikacijskih storitev kot mobilnih telefonov (slednje bomo tokrat pustili ob strani). Omejujejo prehajanje naročnikov k drugemu operaterju in slednjim omogočajo, da se trudijo bistveno manj, kot bi se morali, če bi lahko vsak uporabnik v vsakem trenutku odšel drugam. Ko je operater premamil posameznika v vezavo, je lahko bolj ali manj prepričan, da ga bo obdržal najmanj naslednji dve leti. Če le ne bo kakšnega prehuda ekscesa. Manjše neprijaznosti pa ljudje pogosto požremo in pozabimo. In če je storitev v redu, pogosto ne vidimo razloga za spremembe.

Seveda je mogoče zagovarjati tudi tezo, da ob štirih »velikih« operaterjih in nekaj nišnih – kar je v bistvu solidna izbira, mnoge precej večje države imajo manj konkurenčen trg – vsi dokaj hitro pridejo na vrsto oz. se uporabniki zgolj premikajo v krogu o enega k drugemu in to ne bi dosti spremenilo dinamike. Toda možen je tudi scenarij, v katerem bi bila eden ali dva mnogo uspešnejša od preostalih in bi tako kdo imel več spodbude, da izboljša svoj odnos do uporabnikov, prilagodi cene (navzdol), izboljša storitve.

Če ste s stanjem na trgu nezadovoljni in želite, da se kaj spremeni, prenehajte podpisovati vezave. V kolikor bi delež naročnikov z njimi upadel denimo pod polovico (s približno treh četrtin ali malo manj), morda celo na tretjino, bi to operaterje držalo v konstantni napetosti in borbi za uporabnike. Že leta je namreč celotno oglaševanje in »tekmovanje« v resnici zgolj potegovanje za tiste, ki se jim izteka vezava, in za one, ki stalno kolobarijo. Glavnina pa je dobesedno nepremična masa. Toda lahko bi bilo drugače.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Lahko se pridružite tožbi, a večji vpliv bi imelo, če bi nehali podpisovati vezave in pogosteje menjavali operaterje appeared first on Tehnozvezdje.

Rezultate in ugotovitve ocenjevanja lahko najdete na portalu Potrošnikov Zoom ter na spletni strani DEMS. Zajeli so 48 naključno izbranih polnilnic na vseh koncih države in nobena od njih ni dobila ocene zelo dobro. Preberite si na obeh povezavah, v tem prispevku pa se bom osredotočil na lastna opažanja.

Večjih težav nisem imel

Resda pogosto poudarjam, da naš avto pretežno polnim doma, tudi testne seveda priklopim, pa vendar sem po pregledu aplikacij in seštevanju vsega presenečeno ugotovil, da sem letos opravil najmanj 50 polnjenj na javni infrastrukturi (in še kakih deset v tujini). Torej skupno toliko kot ocenjevalci pri omenjenem projektu ali povprečno eno polnjenje na teden. Na testih je bilo dovolj električnih avtomobilov – pričakujem, da jih bo v letu 2024 še več – in tudi s svojim sem tolikokrat v mestu, da se nabere. Večina jih je bila pri treh ponudnikih, to so Petrol (vključno s postajami SODO, s katerimi upravlja največji naftni trgovec v državi), Elektro Ljubljana (Gremo na elektriko) in Ionity, poleg teh pa sem avte priklapljal še na polnilnicah Elevat (Implera), Tesla, NGEN in še kakšni, ki niti ni del katere od mrež.

Za razliko od kolegov iz DEMS in ZPS ter tudi Marjana, ki je imel kar nekaj težav na Petrolovih polnilnicah po Ljubljani, se mi niti enkrat ni zgodilo, da ne bi mogel polniti. Začuda sem vedno dobil delujoč priključek, četudi je bil mogoče kateri v okvari, in tudi vsaj en način plačila oz. zagona polnjenja so sprejele. Pri nekaterih sem šele sčasoma ugotovil vse pravilne postopke, a več o tem spodaj. Napolnil sem torej lahko vedno, na srečo pa mi nikoli ni šlo toliko na tesno, da ne bi prišel kam drugam, če res ne bi mogel polniti na prvotno izbrani. Še največja prepreka so bili uporabniki vozil z motorji na notranje zgorevanje, ki so »kampirali« na mestih za polnjenje. Nekateri so tam parkirali oz., kot se temu reče, »samo za minutko skočili v eno od bližnjih zgradb.« Drugi so dostavljali kakšno robo, tretji čakali tam (v vozilu) in sem jih lahko preprosil za umik, enako četrte, ki so bili na kavi v lokalu zraven polnilnice. Kultura glede tega je še vedno dokaj nizka in tudi razumevanje za mojo prošnjo, da bi mi morda sprostili mesto, ki jim ne pripada, je bilo bolj na nivoju, »No, če že moramo.« Pospremljeno s komentarjem, »Kaj, a je prazen?«

Polnilnice z izmeničnim tokom so dajale pričakovane moči med desetimi in enajstimi kilovati, medtem ko je Marjan – očitno ima več smole, saj opravil bistveno manj polnjenj – večkrat naletel na take, ki niso šle čez štiri ali pet kilovatov. Na hitrih z enosmernim tokom so bile moči zelo različne, a tudi tam nisem imel niti ene epizode, pri kateri bi lahko nenavadno nizke moči pripisal čudnemu delovanju polnilnice. Opise takih prigod je mogoče kje zaslediti. Tako sem bil večinoma odvisen zgolj od avtomobilov in vremenskih razmer (v mrazu gre počasneje, to je dejstvo), polnilnice so v pretežni meri opravljale svoje.

Vsekakor se lahko kje pritožujem nad postavitvijo in dostopom do določenih postaj, pa tudi na odsotnostjo strehe. Pri čemer sem se z dežjem večinoma spoprijemal na mestnih, pri katerih je nadstreške težje pričakovati. Na (ultra)hitrih avtocestnih, kjer bi se streha absolutno spodobila, me ni premočilo, sem se pa enkrat temu ravno izognil, ker se je konkretna ploha začela ravno nekaj sekund zatem, ko sem bil po priklopu vtiča nazaj v avtu (in prenehala dovolj hitro, da ob odklapljanju ni bilo več krize). Ker so polnilnice postavljene zelo različno, ker imajo tudi avti priključke na različnih mestih, ker morda kabel v prtljažniku ali na sami polnilni postaji ni dovolj dolg (to je glavna težava) in ker se je morda nekdo na polnilnico parkiral neuvidevno do drugega uporabnika, je treba v določenih primerih malo »telovaditi«, obrniti avto v nasprotno smer, ga dvakrat popraviti, približati in podobno. Temu se najbrž ne bo mogoče nikoli popolnoma izogniti.

Nujnost plačevanja z bančnimi karticami?

Vsi trije ključni ponudniki bi lahko izboljšali izkušnjo pri vzpostavljanju in plačevanju polnjenja z njihovimi aplikacijami. Tako Petrol kot Ionity vedno znova zahtevata potrditev »predavtorizacije« (rezervacije določenega zneska) v mobilni denarnici, pri drugem ta znesek znaša en (1!) evro, zaradi česar je to potrjevanje ob vsakem polnjenju še toliko bolj nesmiselno. Petrol si rezervira 20 ali 50 evrov (slednje na hitri polnilnici), a se takoj po koncu polnjenja izvede poračun. Razumem, da se želijo zavarovati pred morebitnimi goljufijami, a vendar sem prepričan, da bi oboji lahko izkoristili t. i. ponavljajoče se plačilo ali pa dali uporabniku možnost, da vklopi samodejno potrjevanje te avtorizacije. Kar stori aplikacije Gremo na elektriko in to celo brez kakšnih vprašanj, vsakič meni nič tebi nič vzame deset evrov, nato pa traja najmanj dva tedna, da ta denar najde pot nazaj na bančni račun uporabnika. Pri tem ponudniku me moti, da sploh jemlje »garancijo« plačila, saj na uporabniški račun (»na kartico«) nalagam dobroimetje, torej sistem lahko preveri, ali so sredstva za poravnavo računa na voljo.

Na četrtem večjem ponudniku – Moon oz. Porsche Slovenija – se doslej nikoli nisem ukvarjal z njihovo aplikacijo, temveč uporabljam Gremo na elektriko. Ali pa kartico Moon, če je v testnem avtu. Polnilnice Elevat imajo dokaj bizaren način plačevanja, pri katerem pokličeš na številko, zapisano na postaji, in se polnjenje začne, nakar po koncu dobiš sporočilo s plačilnim nalogom in tega je treba poravnati pred naslednjim polnjenjem. Mogoče je na »računu« imeti tudi dobroimetje, kar je zelo koristno, če nameravaš v istem dnevu obiskati več tovrstnih mest, saj med enim in drugim ne boš plačal, še posebej ne čez vikend. Obstaja tudi aplikacija (Mastercharge?) za te polnilnice, ki pa je pod vsako kritiko in tudi ob ustvarjenem uporabniškem računu zanjo je postopek s »klicem« enak. Tudi večina teh polnilnic je starih in ne najbolje vzdrževanih, zato bi celotna mreža potrebovala konkretno osvežitev. Kot bi jo mreža hitrih polnilnic SODO, saj je najmanj ena (na počivališču Voklo v smeri proti Gorenjski) že več kot eno leto nedelujoča, nekatere imajo menda občasne izpade (na kar nisem naletel), vse po vrsti pa so moči 50 kW, kar je za zdaj že komajda uporabno na avtocesti.

Marsikdo bo na tem mestu ponovil staro mantro, da bi moralo biti na voljo plačevanje z bančnimi karticami, najsi bo debetnimi ali kreditnimi. S tem se lahko strinjam, četudi se mi, z izjemo stalnega potrjevanja predavtorizacije, vzpostavljanje seje z aplikacijo ne zdi prevelika ovira. Vsaj za domače uporabnike, ki vemo, katere tri aplikacije potrebujemo v vsakdanjem življenju. Drugače je seveda za tujce. Aplikacija je tudi koristna za spremljanje poteka polnjenja in morebitno ustavitev na daljavo. V tujini obstajajo polnilnice, ki omogočajo ad hoc prijavo na spletni strani, kjer uporabnik vnese podatke o plačilni kartici ali drugem načinu (npr. Paypal), in potem lahko prek spletnega vmesnika tudi spremlja sejo. Še bolje bi bilo, če bi taka spletna stran nudila neposredno povezavo do mobilne banke oz. denarnice. Možnost plačevanja s plačičnimi karticami je sicer po zakonu obvezna za vse nove polnilnice z močjo nad 50 kW od letošnjega prvega septembra naprej, a take še nisem srečal.

Za vzpostavitev polnjenja moje izkušnje kažejo, da je najbolj zanesljiv postopek tak, pri katerem najprej priključiš in potem »poklikaš«. Sploh če na Ionityju plačuješ s kartico, npr. Gremo na elektriko ali Moon (kar je sicer najdražja možnost), to storiš šele, ko je avto priklopljen in na zaslonu pritisneš Start, nakar približaš kartico čitalniku in se zadeva začne vzpostavljati. Na mestnih polnilnih postajah sicer pogosto najprej vklopim kabel vanjo, potem opravim vse v aplikacijah (ali približam kartico) in potem vtaknem kabel še v avto. Prav tako deluje brez težav.

Na žalost vsi ponudniki, brez izjeme, zelo slabo ali celo narobe povedo – na sami polnilnici ali v aplikaciji -, kako se je treba zadeve lotiti. Ta navodila bi morala biti bolj natančna in jasna.

Kako jih iskati?

Mogoče žalostno, a v bistvu so v najmanjšo pomoč pri iskanju polnilnic navigacijski sistemi v avtomobilih. Niti približno nimajo vpisanih vseh, navigacije jih ne najdejo po ključnih besedah (npr. Petrol Celovška ali kaj podobnega), iz seznama najdenih ali prikaza točk na zemljevidu je skoraj nemogoče izluščiti, katera je katera, in tako naprej. Niti stric Gugl tu ni v zelo veliko pomoč. Prav tako, kot so ugotovili v ocenjevanju, table in označbe, torej prometna infrastruktura, aplikacije posameznih ponudnikov pa poznajo svoje polnilnice in pa morda še tiste, za katere ima dotični ponudnik sklenjeno pogodbo o gostovanju in je torej mogoče z njegovo kartico oz. aplikacijo polniti tudi tam. Ne ravno zanemarljiva pomanjkljivost je odsotnost enega »uradnega« portala ali aplikacije z vpisanimi vsemi polnilnimi mesti in njihovimi karakteristikami (kakšne so, kako se polni oz. s čim se plača, itd). Aplikacija PlugShare je kar dober približek temu, a ne pozna čisto vseh polnilnic in je tuja. Sicer v slovenščini in zelo koristna, rekel bi kar nepogrešljiva, vseeno pa bi lahko kdo na državnem nivoju opravil popis celotne polnilne infrastrukture in potem to vzdrževal in ažuriral tudi vnaprej.

O tem, kaj vse manjka glede samo infrastrukture, torej kakšne polnilnice in kje, pa kdaj drugič. Tokrat sem se osredotočil na tisto, kar je že na voljo in kar uporabljam.

The post Malo blišča in preveč bede slovenskih polnilnic za električne avtomobile appeared first on Tehnozvezdje.

Kot pritožbo povzemajo v ZPS, Google uporabnike nepošteno usmerja k svojemu nadzornemu sistemu, namesto da jim privzeto zagotovil zasebnost, kot to zahteva GDPR. Srž problema je v najmanj dveh vidikih. Googlov račun je bolj ali manj nujna »vstopnica« v današnji digitalni svet, zagotovo za uporabo androidnega telefona, a še za marsikaj drugega, saj omenjeno podjetje nudi kopico storitev in aplikacij, brez katerih marsikdo ne more. Drugo pa je, da se ni mogoče z enim »izpisati« iz zalednega (obsežnega) zbiranja informacij o posamezniku. Še več, namesto, da bi Google uporabniku dal možnost vpisa v tovrstno sledenje (opt-in), seveda zaradi določenih koristi, celoten postopek temelji na principu opt-out, torej na izpisovanju, ki je vse prej kot preprosto in neposredno.

Pri ustvarjanju novega uporabniškega računa, kar sem tudi sam preizkusil, me je kmalu po določitvi imena pričakalo naslednje vprašanje. Ali naj izberem Hitro osebno prilagajanje ali Ročno osebno prilagajanje. Prva možnost, ki jo bo nedvomno izbrala večina, v bistvu vklopi kompletno sledenju uporabniku v vseh storitvah in vedno, kadar je vpisan v Googlov račun, kar bo zaradi Gmaila in še česa verjetno v praksi ves čas. Ponudnik ne pojasni, katere podatke bo zbiral, uporabnika pa pridobi na svojo stran z obljubo »prilagojenih« storitev, pri čemer uporablja nejasen in zavajajoč jezik. Druga možnost že takoj omenja pet korakov, ki se nato izkažejo za vsaj deset klikov, s katerimi sem se kolikor toliko izpisal iz sledenja. Toda, kot poudarjajo potrošniške organizacije, so te izbire nejasne, nepopolne in zavajajoče. Denimo ena od možnosti je brisanje podatkov po 18 mesecih, čeprav obstaja tudi možnost brisanja po treh mesecih, a je Google v tem začetnem postopku ne ponudi. »Ne glede na pot, ki jo potrošnik izbere, je Googlova obdelava podatkov nepregledna in nepoštena, pri čemer se osebni podatki potrošnikov uporabljajo za nejasne in daljnosežne namene,« so zapisali v ZPS in Beucu. In, kot rečeno, izpostavili dejstvo, da nikjer ni možnost Izpis iz vsega sledenja.

Posledica je, da v nasprotju s tem, kar Google trdi o varovanju zasebnosti potrošnikov, na desetine milijonov Evropejcev med prijavo v Googlov Račun nevede potrdi strinjanje s sledenjem aktivnostim v vseh storitvah, ki jih ta račun omogoča. Potrošniške organizacije zato opozarjajo, da gre pri tem za hitro pot do nadzora, ki Googlu omogoča spremljanje, beleženje in izkoriščanje vsega, kar počnete v njegovih aplikacijah.

»Ko ustvarite Google Račun, ste načrtno in privzeto podvrženi nadzoru. Namesto tega bi moralo biti varstvo zasebnosti privzeta in najlažja izbira za potrošnike,« je poudaril Boštjan Okorn iz ZPS. »Potrošniške organizacije zato pozivamo nadzorne organe, da ukrepajo in sprožijo ustrezne preiskave. Številne težave, ki jih izpostavljamo, niti niso nove. Že novembra 2018 smo sprožili vrsto usklajenih pritožb glede Googlove obdelave podatkov o lokaciji potrošnikov, vendar žal te pritožbe ostajajo nerešene, saj pristojni irski komisar za varstvo podatkov še vedno ni odločal o primeru. Medtem se Googlove prakse v bistvu niso spremenile,” je dodal Okorn. Po njegovih besedah ameriška korporacija še naprej izvaja neprekinjeno sledenje in profiliranje potrošnikov, njegove prakse pa določajo ton preostalemu trgu. »Potrebujemo hitro ukrepanje oblasti, ker je nesprejemljivo, da eden največjih igralcev na trgu ignorira GDPR. Ta primer je strateškega pomena, za katerega mora biti prednostno sodelovanje med organi za varstvo podatkov po vsej EU.«

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Potrošniške organizacije proti Googlu zaradi obsežnega nadzora uporabnikov appeared first on Tehnozvezdje.

Na pobudo Avtomoto zveze Slovenije (AMZS) in Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) je Ministrstvo za kulturo poslalo dopis avtomobilskim zastopnikom in uvoznikom glede uporabe slovenščine v vmesnikih infozabavnih, informacijskih in navigacijskih sistemov v avtomobilih. Ministrstvo uvoznike, zbrane v sekciji za sekciji za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Slovenije, in prek njih proizvajalce poziva, naj spoštujejo Zakona o javni rabi slovenskega jezika in v roku pol leta prevedeje omenjene vmesnike v slovenščine. Če seveda tega še niso storili.

Nekatere znamke imajo infozabavne vmesnike in ostale prevedene, med njimi so denimo tiste iz koncernov Volkswagen in Renault, druge vztrajajo, naj vozniki uporabljajo angleščino, morebiti nemščino ali italijanščino, če sta jima bližje. Toda v AMZS in ZPS trdijo, s čimer se strinjamo, da vmesnik v tujem jeziku, ki ga uporabnik ne obvlada dobro, predstavlja tveganje. Uporabnik lahko ne razume določenih obvestil in opozoril, zaradi česar jih tudi ne upošteva. Ali pa ne zna nastaviti, prilagoditi določenih uporabnih pripomočkov, ki jih avto ponuja, in med drugim izboljšujejo varnost.

Ministrstvo je v dopisu znova spomnilo na upoštevanje omenjenega zakona, »ki v drugem odstavku 20. člena jasno določa: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.« Na točno ta člen je že pred skoraj tremi leti (29. novembra 2018) v svoji izjavi za javnost, poslani tudi ministrstvu (ter Inšpektoratu za kulturo in medije) opozorila Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU). V njej so sicer izhajali iz stanja pri operacijskih sistemih računalniških, informacijsko-komunikacijskih in pametnih naprav, namenjenih široki rabi, kjer se še posebej eno podjetje – Apple – požvižga na slovenščino. In zapisali: »Manj pa je razumljiva drža slovenskih oblasti, ki bi morale ukrepati zoper korporacijo Apple zaradi kršitve drugega odstavka 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine.«

V najnovejšem dopisu Ministrstva za kulturo je tako naslednji poziv: Zato pozivamo še preostale zastopnike avtomobilskih znamk, ki jim s tujimi podjetji še ni uspelo skleniti dogovora za prevod infozabavnega, navigacijskega in informacijskega sistema v slovenščino, da tudi njihovi avtomobili čim prej spregovorijo slovensko. Od vseh zastopnikov pa pričakujemo, da čim prej poskrbite tudi za razvoj in rabo govornih pomočnikov oziroma vmesnikov/aplikacij v slovenščini. Pozivamo vas torej k upoštevanju Zakona o javni rabi slovenščine, ta da najpozneje v šestih mesecih dosledno poskrbite za ustrezne prevode vseh uporabniških vmesnikov oziroma za to, da bodo vse informacije, ki so v elektronskih napravah avtomobilov namenjene uporabniku, podane tudi v slovenščini – zlasti v novih, če je to možno, pa tudi v obstoječih avtomobilih.

Samo upamo lahko, da bosta ministrstvo in omenjeni inšpektorat po preteku pol leta pregledala, kdo je upošteval poziv, in kaznovala neupoštevanje. Na inšpektoratu so znova prejeli prijave, kot že takrat ob izjavi SAZU, vendar se po takratni izjavi ni nič spremenilo, niti mi ni znano, da bi Apple plačal kakršno koli kazen.

Vsekakor je Apple najbolj eklatanten primer popolne brezbrižnosti do zanj »nepomembnega« trga, čeprav ima v Sloveniji lepo število uporabnikov na vseh svojih operacijskih sistemih (iOS, iPadOS, MacOS, …). Tudi najnovejša izdaja sistemov iOS in iPadOS (15), ki je uporabnikom na voljo od ponedeljka in bo privzeto nameščena na telefonih iPhone 13 ter novih tablicah iPad, ne spreminja ničesar. Pri čemer sta oba sistem (in MacOS) že leta prevedena v hrvaščino in slovaščino, različni tukajšnji ponudniki in uporabniške skupine pa so večkrat ponujale ameriški korporaciji pomoč pri slovenjenju.

Podobno slovenski jezik zanemarja Netflix, tako v uporabniškem vmesniku kot pri podnapisih in sinhornizaciji, medtem ko nekatere vsebine ponuja s hrvaškimi podnapisi. So še drugi primeri, pri vseh pa za dejansko upoštevanje zakona nihče niti ne poskuša poskrbeti. Kot da vse institucije že vnaprej skrbi odziv globalnih korporacij v slogu »Potem pač ne bomo ponujali izdelkov/storitev v Sloveniji.«

Spomnimo še na naš članek Bi zbrali pogum in se jim postavili po robu ali bi raje bili hlapci?!, ki smo ga objavili aprila.

The post Ministrstvo poziva uvoznike in proizvajalce, naj vsi avtomobili spregovorijo slovensko appeared first on Tehnozvezdje.

Zgornji primer slabo postavljene polnilnice je mogoče eden najbolj eklatantnih, a še zdaleč ni osamljen. Kar ne pripomore k popularizaciji e-mobilnosti v Sloveniji. Kot poglavitne ovire za nakup električnega avtomobila večina takoj za visoko nakupno ceno, majhnim dosegom (v primerjavi z bencinskimi in dizelskimi) in dolgotrajnim »točenjem« (znova v primerjavi s tem, česar smo navajeni pri bencinu in dizlu), navaja še nezadostno polnilno infrastrukturo in nezmožnost priklapljanja avta doma. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je analizirala stanje z javnimi polnilnicami ter plačevanjem in ugotovila, da težava še zdaleč ni zgolj v njihovem dokaj majhnem številu. Pogosto so tudi postavljene neprijazno do uporabnikov, kot tista zgornja v videu, ali na druge načine. Poleg tega je njihova uporaba vse dražja in vključuje stroške, ki nam jih pri točenju fosilnih goriv ni treba plačevati, saj naftni trgovci niti ne pomislijo, da bi potrošnikom lahko vsilili kaj podobnega kot pri elektriki.

Plačevanje polnjenja na javnih polnilnicah je nepregledno in slabo urejeno, trdijo v ZPS, in v tem se z njimi lahko samo strinjamo. Celo tisti, ki se zanimajo za električne avte, ali jih prodajajo, ne vedo, kakšne so cene na polnilnicah, kdo so ponudniki in kako se posameznik prijavi za uporabo. Za skoraj vse polnilnice, razen za tisto peščico, ki je še ostala brezplačnih, je treba imeti ali kartico ponudnika ali vsaj biti prijavljen v njegovi aplikaciji, kar pa je dražja možnost. Pomembna ponudnika sta v Sloveniji za zdaj dva. Že omenjeni Petrol in Elektro Ljubljana pod blagovno znamko Gremo na Elektriko. Potem je še Volkswagnov Moon, ki ima nekaj lastnih polnilnic pred prodajnimi saloni, omogoča pa tudi polnjenje na nekaterih lokacijah Gremo na elektriko, in pa mednarodna mreža super hitrih polnilnih postaj Ionity.

Za prva dva se je treba registrirati, kar ne uspe nujno v prvem poskusu, nato pa ne pri enem ne pri drugem ni dovolj jasno razloženo, kako naprej. Kako in zakaj naročiti kartico ali na kakšen način plačevati, če se na polnilnico prijavljate z aplikacijo na telefonu. Za plačilo pa je treba imeti kartico ali biti prijavljen v aplikaciji. »Tudi če električna polnilnica stoji v sklopu bencinskega servisa, plačilo s plačilno kartico ali celo gotovino ni mogoče,« opozarjajo v ZPS. Vendar to ni konec nepreglednosti. »Ponudniki brezsramno razlikujejo med uporabniki polnilnic. Pogosto zaračunavajo več tistim, ki uporabljajo kartico partnerskega ponudnika, lahko pa razlikujejo tudi med prijavljenimi ali začasnimi uporabniki (denimo v aplikaciji),« so kritični v Zvezi potrošnikov. Pri Gremo na elektriko je denimo za uporabnika s kartico pol evra začetne pristojbine, za onega z aplikacijo pa en evro. Tako v Sloveniji kot v tujini pa je lahko precej dražje, če ima potrošnik kartico, ki sicer omogoča polnjenje, a ni kartica ponudnika polnilne postaje. Nekaj časa že velja tudi dodatno zaračunavanje po treh urah »priklopljenosti«, kar je seveda za uporabnike lahko težava na določenih lokacij, kamor niso prišli samo prehodno, denimo na sprehod, kosilo ali krajše nakupovanje.

Nakar se lahko vrnemo na postavitev polnilnic. Pogosto jih je težko najti na parkirišču, ker niso dobro označene in ker so tudi na digitalnih zemljevidih njihove lokacije zelo približne. Težko se je znebiti občutka, da so zanje uporabili tistih nekaj kvadratnih metrov, ki so bili ravno prosti. Potem lahko le upamo, da polnilnico, sploh tako z vgrajenimi kabli in priključki, postavijo tako, da avto zapeljemo proti njej, ne vzporedno, in lahko avto priklopimo, ne glede na to, kje ima priključek.

V ZPS so pomislili še na to, zakaj polnilna mesta praviloma nimajo strehe. »V mestu bi bilo morda nenavadno, da bi polnilna mesta pokrivali, drugače pa je na namenskih prostorih, kot so bencinski servisi. Točilna mesta za bencin, dizel, LPG in CNG so skoraj vedno pokrita, prostor ob električnih polnilnicah pa je večinoma brez nadstreška. Ne gre le za udobje in zaščito pred padavinami, ampak tudi za optimizacijo polnjenja v času visokih temperatur. Vročina je namreč največji sovražnik akumulatorjev, zato bi bilo bolj primerno, da bi avtomobil med polnjenjem stal v senci, kar je še zlasti pomembno med hitrim ali ultrahitrim polnjenjem, med katerima se akumulator občutno ogreje.« Višje zunanje temperature kaj lahko povzročijo počasnejše polnjenje, še posebej, če bi hitrost polnilnic dodatno dvignili z zdajšnjih 50 kW (pri večini) na 100 kW ali več.

Tako v ZPS kot tudi ustvarjalci Tehnozvezdja smo prepričani, da je še veliko prostora za izboljšave in da so te precej nujne za povečanje priljubljenosti električnih avtomobilov.

Predlogi oz. zahteve evropskih potrošniških organizacij za izboljšave

(z našimi komentarji, kjer so potrebni)

– Vzpostavitev goste mreže javnih polnilnih postaj za električna vozila, ki bodo dostopne vsem potrošnikom pod enakimi pogoji.

Za zdaj pogosto ni problema dobiti proste »vtičnice«, a se nam je že zgodilo, da sta bili zasedeni obe – zelo redko jih je več na enem parkirišču. Domnevamo, da bi bilo ob bolj običajnem poletju z večjim navalom tujcem vsaj v turističnih krajih kar nekaj slabe volje.

– Obračun zgolj pretočene energije, morebitno časovno obračunavanje bi se lahko začelo šele po daljšem času in bi se moralo izkazovati kot nekakšna »parkirnina«

Predvsem »začetna pristojbina« je klasičen primer pavšalnega zneska v maniri telekomunikacijskih operaterjev, ki ga ponudniki zaračunavajo, ker ga lahko.

– Osnovna cena, ki bi morala biti enaka za vse potrošnike – način plačila ali celo prijave v sistem ne bi smel biti izgovor za drugačno zaračunavanje

– Ukinitev zaračunavanja dodatka »tujim« uporabnikom (iz tujine ali od drugega ponudnika) – kot nekakšen roaming, saj tega tudi na bencinskih servisih med točenjem bencina, dizla, LPG ali CNG ne plačujemo

– Potrošnik mora imeti možnost, da za pretočeno energijo plača z običajnimi plačilnimi karticami, dobrodošla bi bila tudi možnost sprejemanja gotovine.

Naši dodatni predlogi

– Nadgradnja polnilnic na vsaj 100 kW.

Večina hitrih polnilnic v Sloveniji omogoča polnjenje s 50 (priključek CCS) ali 43 kW (Chademo). Večino novih avtomobilov pa je mogoče polniti s 100 kW ali celo večjimi močmi. Kar torej ostaja neizkoriščeno in uporabniki na avtocestnih postajališčih vedrijo precej dlje, kot bi bilo treba.

– Rešitev problema dolgotrajnega (celodnevnega) parkiranja

Nekdo, ki se pripelje na morje, do izhodišča za v hribe, v živalski vrt ali v zabaviščni park (nekateri primeri veljajo za Slovenijo, drugi malo manj) in mora avto priključiti, da gre zvečer lahko nazaj domov, ima težavo. Po treh urah mu bodo začeli dodatno zaračunavati, pa tudi kdo drug bi še rad polnil. Zato mora vmes nekako priti nazaj do avta, ga odklopiti in nato še poiskati drug parkirni prostor zanj, ali pa bo plačal preveč in drugim odžiral možnost polnjenja. Naj bo rešitev uslužbenec, ki bo premikal avte (na zato rezervirana mesta), večje število polnilnic z manjšo močjo (denimo sedem kilovatov ali celo samo 3,6 kW) ali kaj drugega, jo bo v prihodnje treba najti.

– Integracija aplikacij na zaslon v avtomobilu

Aplikacije ponudnikov polnilnic bi morale nujno delovati znotraj platform Android Auto in Carplay, da bi lahko voznik neposredno na osrednjem zaslonu v avtu preveril lokacije in zasedenost ter si nastavil vodenje do cilja.

The post Uporabniki električnih avtomobilov so za ponudnike polnilnic drugorazredni potrošniki appeared first on Tehnozvezdje.

»Na osnovi naše najnovejše raziskave trdimo, da TikTok na več področjih krši pravice uporabnikov in ne obvaruje otrok pred prikritim oglaševanjem ter neprimerno vsebino,« so poudarili v organzaciji BEUC. Po njihovem prepričanju upravljavci kitajske storitve kršijo pravice uporabnikov priljubljene platforme za deljenje kratkih videov na štirih področjih.

Prvo področje so nepošteni pogoji uporabe. Po besedah omenjene prijave so nejasni, dvoumni in v korist TikToka, saj mu med drugim dajejo nepreklicno pravico do uporabe, distribuiranja in reproduciranja vsebin, ki jih nalagajo uporabniki, slednjim pa platforma v zameno ne da kakršnega koli (materialnega) nadomestila.

Drugo področje je navidezna valuta znotraj aplikacije. Z njo je mogoče »dajati« darila, toda TikTok si pri tem pridržuje pravico do spreminjanja menjalnega razmerja med virtualnimi kovanci in darili, s čimer potencialno lahko pridobiva finančno korist.

Kot tretje storitev ne obvaruje mladostnikov pred prikritim oglaševanjem in neprimerno vsebino. Pogosti so različni »izzivi«, ki vsebujejo ključnike z imeni znamk in ustvarjanje vsebin za določene izdelke. To običajno širijo t. i. vplivneži, pri čemer se mnogi uporabniki, še posebej mladoletni, ne zavedajo, da v resnici ne gre za nič drugega kot oglaševanje. Poleg tega je, trdijo v BEUC-u, mogoče preveč enostavno, samo z nekaj potegi prsta, priti do vsebin, ki napeljujejo k marsičemu.

Še zadnje področje pa so zavajajoče prakse pri obdelavi osebnih podatkov. Kot trdijo v prijavi, upravljavci storitve ne obveščajo redno uporabnikov in sploh ne na način, ki bi bil razumljiv otrokom in najstnikom, o tem, katere osebne podatke zbirajo, za kakšne namene in na osnovi katerih zakonskih podlag. Pri tem ne upoštevajo Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR).

Skupaj z BEUC-om in njegovimi članicami želimo, da nadzorni organi uvedejo celovito preiskavo TikTokovih politik in praks ter zagotovijo, da so te v skladu s pravicami potrošnikov v EU,

So zapisali v ZPS. Po njihovem mnenju bi morala omenjena storitev uporabnikom zagotavljati potrebne bistvene informacije o svojem poslovnem modelu in načinih obdelave osebnih podatkov in prenehati z uporabo nepoštenih pogojev in praks.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post TikTok krši pravice uporabnikov, trdijo potrošnike organizacije appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej je pobudo, da bi pogoji v času vezave veljati tudi za operaterja, ne samo za naročnika, podpisalo nekaj več kot devet tisoč posameznikov. ZPS želi namreč doseči enega od dveh možnih premikov – da se cene za naročnike v času vezave ne bi spreminjale ali da ob morebitni prekinitvi pogodbe, če bi se naročnina vendarle spremenila, ne bi bilo treba vračati sorazmernega dela ugodnosti. Torej popusta, s katerim je operater mamil k podpisu dvoletne zvestobe. Kot so zapisali, noben od štirih operaterjev (A1, Telekom Slovenije, Telemach in T-2) ni bil pripravljen slediti tem pozivom. Zato je ugotovitev ZPS, da »operaterji svoje poslovne prakse očitno ne nameravajo spreminjati.«

Poleg operaterjev so v Zvezi potrošnikov na sestanek povabili Tržni inšpektorat (Tirs) in Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) in jim predstavili stališče, da obveznost povrnitve sorazmernega dela ugodnosti pomeni pogodbeno kazen, ki jo Zakon o elektronskih komunikacijah v takih primerih (ko operater spremeni pogoje in gre naročnik zaradi tega stran) izrecno prepoveduje. Izvedeli so, da zaradi tega proti določenim operaterjem že potekajo postopki in z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja so nato pridobili štiri odločbe. V njih sta tako Tirs kot Akos zavzela stališče, da gre v takih primerih res za pogodbeno kazen, ki je operaterji ne smejo zaračunati, vendar samo takrat, kadar je bila ugodnost popust pri naročnini. Ne pa tudi, če je bila ugodnost v obliki cenejše terminalske opreme (telefonov, televizorjev, sprejemnikov, itd). V ZPS so prepričani, da je to za potrošnika povsem enako in bi tudi takrat morali obe instituciji ukrepati. Omenjene odločbe sicer po navedbah ZPS operaterji izpodbijajo na sodiščih in zato še niso pravnomočne.

Poleg tega so v aktualni številki revije ZPS Test opozorili še na en problem na področju telekomunikacij, na katerega tudi sam opozarjam že več let. To je samostojna naročnina na internet, ki je nekateri operaterji (Telemach je najbolj očiten primer) sploh ne ponujajo (več), pri vseh ostalih pa je nesorazmerno draga v primerjavi s »trojčki« in običajno ponuja nižje hitrosti. Primerjava paketov je pokazala, da cena samostojnega dostopa do interneta običajno predstavlja približno 60 odstotkov cene primerljivega trojčka (z višjo hitrostjo), ponekod pa skoraj 90 odstotkov.

Operaterji torej prikazujejo, da so televizijski programi in fiksni telefonski priključek skupaj »vredni« zgolj desetino cene celotnega paketa, hkrati pa ob najmanjši spremembi pogojev s strani izdajateljev programov brez odlašanja spremenijo pogoje in cene končnim uporabnikom. Tudi tistim, s katerimi so podpisali pogodbo o vezavi,

je dogajanje na trgu komentiral vodja primerjalnega testiranja pri ZPS Boštjan Okorn. V reviji ZPS Test in na spletni strani potrošniške organizacije je sicer celoten pregled trga fiksnih elektronskih komunikacij.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Operaterji so gluhi za pozive Zveze potrošnikov appeared first on Tehnozvezdje.

V poročilu Brez nadzora (Out of control) potrošniška organizacija Forbrukerrådet trdi, da digitalna oglaševalska industrija sistematično krši pravice potrošnikov do zasebnosti. Uporabniki namreč ne vedo, kdo vse v ozadju pridobiva podatke o njih – demografske, o uporabi, zanimanjih, itd – in jih profilira. Te profile uporabljajo za individualnemu uporabniku prilagojeno oglaševanje, kar pa lahko pomeni diskriminacijo, manipulacijo in zlorabo. Pričakovali bi namreč, da podatke  dobita kvečjemu tisti, ki upravlja z oglaševalsko platformo (denimo Google, iProm ali kdo tretji), torej servira oglase, in podjetje, ki je posamezen oglas zakupilo. Vendar je oglaševalski ID, ki je vsakega uporabnika oz. napravo edinstven, na voljo tudi nepovezanim podjetjem skozi sledilnike, ki so vgrajeni v aplikacije.

V raziskavi so pod drobnogled vzeli deset različnih aplikacij, tako androidnih kot za iOS, nekaj je bilo takih s precej osebnimi podatki, denimo »zmenkarije« Grindr, OkCupid in Tinder, opazovalnici menstrualnega ciklusa Clue in My days, navidezno ličenje Perfect365, pa tudi islamski molitvenik in igra Govoreči Tom 2 (My Talking Tom 2). Med testiranjem so opazovali, kako se oglaševalski ID pretaka k najmanj 70 »zainteresiranim«. Največje odtekanje je bilo iz aplikacije Grindr, saj se je iz nje napajalo kar 18 podatkovnih podjetij, Perfect365 ni veliko zaostajal v 16 pijavkami. Tom je bil na tretjem mestu z osmimi, ostale pa so imeli od dva do pet prejemnikov oglaševalskih podatkov.

Poročilo navaja, da tovrstne tehnike sledenja in profiliranja podjetjem omogočajo izkoriščanje potrošnikovih interesov in ranljivosti ter jih tako prepričajo v nakup stvari, ki jih sicer ne bi kupili. »Vseprisotno sledenje lahko privede tudi do tega, da bodo potrošniki izgubili zaupanje v digitalne storitve,« so ob objavi poročila norveških kolegov zapisali v Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS). Glavna ugotovitev raziskave pa je naslednja – tak sistem množičnega komercialnega nadzora je v nasprotju s temeljnimi pravicami potrošnikov.

Tako vsaj menijo potrošniške organizacije, ki so že vložile prijave ali se obrnile na lokalne informacijske pooblaščence s pozivom, naj se posvetijo tej temi ter ukrepajo proti sistematični zlorabi osebnih podatkov. Norveška potrošniška organizacija je vložila prijave zaradi kršitve Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) proti mobilni aplikaciji Grindr in petim podjetjem iz digitalne oglaševalske industrije, ki so pridobivala osebne podatke prek te aplikacije. Potrošniške organizacije še pozivajo podjetja, da izberejo druge načine, ki ne zlorabljajo osebnih podatkov njihovih kupcev. Med njimi kontekstualno oglaševanje in druge tehnologije, ki se ne zanašajo na nenadzorovano zbiranje in širjenje osebnih podatkov.

Matjaž Jakin iz pravne pisarne ZPS je opozoril, da »imajo potrošniki izredno malo možnosti, da bi sami omejili ali preprečili množično sledenje in deljenje osebnih podatkov, ki se dogaja na spletu.« Tako na Androidu kot v iOS-u je sicer mogoče omejiti deljenje oglaševalskega identifikatorja, vendar ni nujno, da to nastavitev vsi upoštevajo. V sistemu Android je treba v nastavitvah iti v razdelek Google in potem Oglasi, kjer tiči možnost Onemogočanje prilagajanja oglasov. V nastavitvah sistema iOS pa je pod rubriko Privacy (Zasebnost) podobna opcija Limit Ad Tracking (Omeji oglaševalsko sledenje).

Te dni je sicer Google napovedal, da bo v brskalniku Chrome v roku dveh let opustil podporo za sledilne piškotke in tako spodbudil oglaševalsko industrijo k alternativnim metodam profiliranja, ki ne bodo tako zasebnosti neprijazno. Ena od njih je uporaba strojnega učenja znotraj brskalnika, s čimer bi ugotavljali zanimanja uporabnika. Po Googlovih navedbah bi to še vedno omogočalo oglaševalcem prikazovati relevantne oglase, a hkrati ne bi imeli možnosti zasledovati posameznih uporabnikov.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Treba je zajeziti odtekanje osebnih podatkov k oglaševalcem appeared first on Tehnozvezdje.

V ZPS ugotavljajo, da je delovanje operaterjev, ki je bilo nekoč prej izjema kot pravilo, zdaj postalo stalna praksa.

Operaterji potrošnikom v obdobju vezave spreminjajo vsebino pogodbeno dogovorjenih pogojev, tudi cene naročnin. Sprašujemo se, ali ne gre morda za prodajno taktiko – privabiti potrošnika z ugodno ceno, privlačno ponudbo, nato pa jo še v času trajanja vezave spremeniti.

Tudi potrošniki so v anketi ZPS potrdili, da se večina, natančno 63 odstotkov, za vezavo ne bi odločila, če bi vedela, da lahko operater spremeni ceno in vsebino paketa v teh dveh letih. V zadnjem času tudi sami opažamo, da operaterji pogosto spremenijo pakete komaj nekaj mesecev po njihovi uvedbi, še posebej Telekom Slovenije, zelo pogoste so tudi pomladanske ali jesenske podražitve, ki nekoliko nevtralzirajo vmesne akcije in borbo za uporabnike, ki sicer zdaj manj pogosto menjavajo svojega operaterja. “Iz četrtletnih poročil, ki jih objavlja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve, je razvidno, da se je število prenosov mobilnih telefonskih številk s skoraj 65.000 v 2. četrtletju 2016 v zadnjem obdobju zmanjšalo za več kot polovico, tako da jih je bilo v letošnjem prvem četrtletju samo še nekaj več kot 31.000,” je povedal Boštjan Okorn iz ZPS.

Z vezavo si operater poskuša zagotoviti, da bi naročnik v zameno za določene “ugodnosti” (popust na naročnino, cenejši telefon) pri njem ostal čim dlje. Pri Telemachovi “družinski ponudbi” je denimo vezava obvezna, tudi brez nakupa telefona, pri prehodu na fiksne pakete EON pa naročnika čaka 50-evrski strošek, če se ne obveže k dvoletni zvestobi operaterju.

Zakon sicer ščiti potrošnika do te mere, da lahko ob spremembi pogojev prekine vezavo (lahko jo tudi brez tovrstne spremembe, a s precejšnjimi stroški), vendar se v ZPS sprašujejo za kakšno ceno. “Če potrošnik pred potekom obdobja vezave – zaradi spremenjenih pogojev operaterja – odstopi od pogodbe, operater od njega zahteva vračilo vseh ugodnosti, ki jih je do trenutka odstopa prejel, npr. v obliki popusta na mesečno naročnino.” Težava je tudi s telefonom, ki ga je treba ali vrniti ali dokaj drago odplačati. V praksi se pogosto najbolj splača potrpeti do konca pogodbenega obdobja, četudi naročnina ni več tako ugodna kot na začetku, ali je vsebina paketa slabša kot ob sklenitvi vezave.

Na ZPS soo prepričani, da enostranska sprememba pogodbenih pogojev ni sprejemljiva in da so pogodbene stranke zavezane izpolniti svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe.

Vezava je VEZAVA ZA OBA, tudi za telekomunikacijskega operaterja. K podpori vabimo tudi potrošnike – ti lahko s podpisom peticije VEZAVA ZA OBA sporočijo telekomunikacijskim operaterjem, da se mora njihova nepoštena poslovna praksa končati.

Zadevo bi verjetno, kar predlagajo tudi v ZPS, morala urediti tudi država v spremenjenem zakonu o elektronskih komunikacijah. Morda bi bila rešitev tudi v skrajšanju vezav, ki zdaj običajno trajajo 24 mesecev – daljše po zakonu ne smejo biti. Skrajšanje na 12 mesecev, zaradi česar bi bile tudi precej manj privlačne, bi verjetno marsikaj spremenilo tudi na trgu mobilnih telefonov, kjer že leta prosti trg in trg rabljenih izdelkov ne delujeta.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post ZPS: Operaterji naj podpišejo dogovor, da za naročnika ne bo sprememb med trajanjem vezave appeared first on Tehnozvezdje.

članice Evropske potrošniške organizacije BEUC trdijo, da Google neupravičeno in prituhnjeno zbira velike količine podatkov skozi Zgodovino lokacij in Dejavnost v spletu in aplikacijah. To sta nastavitvi znotraj uporabniškega računa, tega pa ima vsakdo, ki uporablja androidni telefon ali tablico. Pa tudi vsak uporabnik Gmaila ter ostalih storitev te korporacije. In kot trdijo v članicah BEUC se je temu sledenju še posebej težko izogniti, ker so nastavitve skrite, Google pa uporabnika na zvit način pripelje do tega, da ima obe omenjeni možnosti vključeni, in tako deli lokacijske in druge podatke z ameriško korporacijo.

Kot pravijo v ZPS, Google to počne z naslednjimi praksami in koraki:

• Zavajajoče zaporedje klikov (deceptive click-flow): narejeno na način, da uporabnika pri nastavitvi Androida vodi v vklop funkcije ‘Location history’, ne, da bi se tega zavedal.
• Skrite privzete nastavitve: pri nastavljanju Googlovega računa je funkcija ‘Web & App activity’ privzeto že vklopljena, obenem pa je skrita tako, da je do nje mogoče priti šele z dodatnim poizvedovanjem in klikanjem uporabnika.
• Zavajajoče in enostranske informacije: uporabniki ne dobijo dovolj informacij ob predstavitvi možnosti in so zavedeni o tem, katere podatke zbirajo in kako jih uporabljajo.
• Ponavljajoče usmerjanje: uporabniki so večkrat postavljeni pred izbiro, naj vklopijo funkcijo ‘location history’ ob uporabi različnih Googlovih storitev, tudi če so to funkcijo predhodno ob nastavitvi telefona že zavrnili.
• Združevanje storitev in pomanjkanje razčlenjenosti izbire: če uporabnik želi uporabljati storitve, kot sta Google Assistant in razvrstitev svojih fotografij po lokaciji, Google vklopi vsiljivo sledenje lokaciji.

Vse našteto pa pomeni, da uporabnik ni imel možnosti, kot veleva GDPR, dati soglasja za tovrstno zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov.

Google zbira neverjetno količino podrobnih in obsežnih osebnih podatkov brez prave zakonske podlage. Do njih pa prihaja v manipulativnimi metodami,

je ocenila Gro Mette Moen iz Forbrukerrådet. V tej organizaciji so pripravili tudi tale video, v katerem so zbrali nekaj začudenih uporabnikov, ki so jim pokazali, kaj vse Google ve o njih.

Podatki o lokaciji lahko o posamezniku razkrijejo marsikaj, na primer njegovo veroizpoved (kraji čaščenja, kamor zahaja), zdravstveno stanje (pogosti obiski v zdravstveni ustanovi) in spolno usmerjenost (obiskovanje določenih lokalov). Vendar uporabniki večinoma niti ne vedo, da ponudniki imajo te informacije. In si ne predstavljajo, kako podrobne so, še posebej znotraj stavb. Zato Matjaž Jakin iz pravne pisarne ZPS pravi:

»Zahvaljujoč Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov bi morali imeti uporabniki nadzor nad svojimi osebnimi podatki. Googlove zavajajoče prakse so v nasprotju z duhom in pravili uredbe. To se dotika vseh Googlovih uporabnikov v Evropi. Potrebujemo močno, usklajeno izvrševanje teh pravil. Podjetjem ne bi smeli dopustiti, da pod pretvezo njihovega spoštovanja, pravila preprosto obidejo, ne glede na to, za kako veliko ali globalno podjetje gre. Vsekakor je deljenje svoje lokacije lahko povsem uporabno, na primer, da bi tako lažje našli dobro restavracijo med potovanjem. Obenem pa lahko podatki o tem, katere kraje smo obiskali, o nas in našem zasebnem življenju razkrijejo veliko. Iz tega razloga bi moral Google in ostali osebne podatke zbirati in obdelovati le, kadar je to zares nujno, predvsem pa na podlagi naše privolitve.«

Kje se obe možnosti sledenja vendarle da izklopiti? Najlažje v nastavitvah androidnega telefona. Tam je treba poiskati razdelek Google, nato pa Lokacija. Znotraj tega se skriva Zgodovina lokacij v Googlu in ko se uporabnik prebije do tja, lahko premakne »stikalo« na zaustavljeno (paused). S klikom na Prikaz vseh kontrolnikov za dejavnost (če se vse to ne pokaže že v osnovi, pa dobi še ostale možnosti. Med njimi Dejavnost v pletu in aplikacijah, pa tudi pošiljanje podatkov o napravi, o govoru (ukazi OK, Google) ter o zgodovini ogledov v Youtubu. Vse našteto zbiranje podatkov je mogoče izklopiti, ali, kot temu reče Google, dati na pavzo. Sicer pa smo o tem, kako izključiti večino Googlovega zbiranja osebnih podatkov, že pisali.

The post Potrošniške organizacije: Google z zbiranjem lokacijskih podatkov krši GDPR appeared first on Tehnozvezdje.