Marsikaj sem slišal, a večinoma govorice, zato o organizaciji in delu ekipe nima smisla izgubljati besed. Lahko pa kaj rečem o razlogu nastanka, kajti moje misli bodo potrjene ali zanikane v naslednjih mesecih oziroma letih. Menim, da gre za pridobivanje priporočil, pogojev za dobro plačano službo na evropskem dvoru (v Bruslju). Čemu bi sicer nekdo, ki je vendarle, tako vsaj trdijo, bil pomemben mož na Uberju, o katerem (skoraj) celotna tehnološka srenja piše le hvalnice, sprejel klic domovine? Nikar ne omenjajte domoljubja, kajti v dobi individualizma predstavlja pravljico za lahko noč. Prej bi rekel, da mu tam niso cvetele rožice ali ima preprosto drugačne ambicije. Smer sem že nakazal. Nič ni narobe. Bog je najprej sebi brado ustvaril, a vseeno ni okusno, da se hvali z delom drugih in na veliki zvon obeša dosežke minornega pomena. Kot je sporazum z Googlom! Minister, ki bi se resno lotil svoje naloge, bi od korporacij izterjal davek na dobiček in v proračun bi se steklo veliko več denarja kot od miloščine v sporazumu. Pri tem moti še odnos. Google pošlje ne ravno »creme de la creme« direktorje, ki jih potem sprejme celo predsednik vlade, ko bi po protokolu zadostoval državni sekretar ali direktor direktorata!

Srž težave pa je nekje drugje. Vlada se gre digitalizacijo, medtem ko ljudstvo izgublja zaupanje v znanost in tehnologijo. Delno je krivda gotovo v političnem vodstvu, toda težko verjamem, da bi bilo dosti drugače, če bi vladal kdo drug. Bojim se za ljudi, za družbo in nasploh za človeško civilizacijo, kajti vse pogosteje nasedamo neumnostim. Takšnim! »Predstavljamo vam neprekosljivo zaščito, ki so jo iznašli ruski znanstveniki. O tem se ne govori, kajti gre za veliko skrivnost ruskega vojaškega vrha, ki ne želi, da bi se do podobnega odkritja dokopale Združene države in njihovi zavezniki. Vedo namreč, da so omrežja 5G in cepiva biološko orožje svetovne prevlade in depopulacije. Znanstveniki in inženirji ruske mornarice, zadolženi za gradnjo jedrskih podmornic, so ugotovili, da elektromagnetno sevanje omrežja 5G in spike proteine, katere sevajo cepljeni, popolnoma blokira obesek iz kovine oklepa jedrskega rektorja odsluženih podmornic, kajti narejen je, da ne prepušča sevanja in strupov. Nikar ne verjemite sladkobesednim, a zlonamernim znanstvenikom in zdravnikom, ki vas bodo poskušali odvrniti od nakupa. Naš izdelek je 100-odstotno zanesljiv in preizkušen!«

Sicer ideja o organu, ki bi se tako ali drugače ukvarjal s tehnologijo, ni neumna. Morda celo potrebna. Nekoč smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, ukinila ga je prva Janševa vlada, ki je v samo štirih letih kljub vsemu nekaj storilo. Tedaj je Slovenija veljala za vzor v e-storitvah javne uprave med članicami evropske unije. Kasneje je del nalog prevzel direktorat za informacijsko družbo, kar zlahka označimo za mater digitalizacije, toda delo je stagniralo. Namesto da bi spodbujali razvoj, so se ukvarjali s sami sabo in s projekti, ki niso nikdar zagledali luči dneva. Nekatere, recimo elektronsko osebno izkaznico, ki bi jo morali že zdavnaj imeti, zopet obujajo iz naftalina.

Leta 2012 sem zapisal sledeče in skoraj prepričan sem, da bo dobesedno držalo tudi, ko bo državni prestol zasedla nova vladna garnitura in se bo pisalo leto 2022! »Ena od zavez koalicijske pogodbe je, da bodo vse storitve, ki jih državljani ali podjetja opravljajo z državo, ponudili tudi v elektronski obliki. Tudi e-volitve, torej storitev, ki ji stranke, ne glede na barvo, niso najbolj naklonjene? Ne vem. In če sem iskren, me tudi več ne zanima. Moti pa me, kar je mogoče prebrati med vrsticami izjav politikov, ko govorijo o informacijski družbi. Spet kvantiteta. Digitaliziramo vse storitve, ne glede na to, ali jih potrebujemo in uporabljamo ali ne. Kakovost in tehten razmislek, kako narediti obstoječe storitve, ki jih državljani malo uporabljamo, preprostejše in bolj vabljive za uporabo pa – seveda ne! Kaj nam pomaga storitev s prijavo (… nečesa … karkoli je že bilo …) v Triglavskem narodnem parku, če te v štirih letih obstoja ni uporabil niti en državljan! Ja, očitno to imamo. Pa tudi če bi jo uporabilo deset državljanov ali celo sto, to še vedno pomeni, da jo je neumno imeti. No ja, odvisno od tega, koliko stroškov je u njo povezanih. Če nič, potem je v redu. A ni nič. Zagotovo!«

Dve leti pandemije je razkrilo vse težave javne uprave, vključno z podhranjenimi strežniki. Večino so sicer odpravili in ker so ljudje do nekje dojeli prednosti digitalizacije, bi pričakovali, da bo minister poskušal naprej državljanom dopovedati, da digitalizacija ni hudičeva zarota proti človeštvu. A delajo ravno nasprotno. Spreminjajo zakon po podobi Uberja, čeprav vsi vedo, da izkorišča voznike, in sklenejo dogovor z Googlom, ki ni ravno zgled, ko gre za varovanje zasebnosti. Kaj sledi? Uredba, da je Twitter uradni kanal komunikacije vlade, ustoličenje Facebooka kot državnega družbenega medija, in Appla kot edinega dobavitelja telefonov za javno upravo z dodatkom o uporabi hrvaške različice sistema, da se mu ni treba ubadati s prevodom? Zaljubljenost v ameriško tehnološko industrijo predstavnikov te (in tudi kakšne prejšnje) vladne garniture namreč nima meja.

Digitalizacija ni samo tehnologija in je ne bi smeli tako opredeljevati. Brez zaupanja državljanov lahko ta hip pozabimo na uspešnost. Ne more namreč obstajati nekje v zraku, stati mora na trdih temeljih in zaupanju, ki ga vsi po vrsti uspešno razgrajujejo. Kdor koli se bo lotil digitalizacije na ravni države, ga bo moral najprej ponovno zgraditi.

The post FLOP LETA: Ministrstvo za raziskovanje rud in zapravljanje časa appeared first on Tehnozvezdje.

Po tretji svetovni vojni peščica preživelih životari v avtoritarni mestni državici, kjer so čustva prepovedana, kajti po mnenju nekaterih, so bila povod skorajšnjega uničenja človeštva. Ker pa ni mogoče zatreti človeške narave, jemljejo zdravilo Prozium II. Kdor ga ne, tvega, da ga usmrtijo. Čustvene prestopnike lovijo kleriki v črnih oblačilih in brezizraznim obrazom. Glavni je hkrati tudi najboljši lovec, in ko on neha jemati zdravilo, sproži dogodke, ki spremenijo prihodnost. 

Ni prvič, da so čustva ljudi neželena. Vulkanci v Zvezdnih stezah dajejo prednost logiki, zato so se jih naučili zatirati, kajti eno in drugo pač ne gresta skupaj. Zloraba čustev je namreč klasična tehnika povzročanja kratkega stika pri smiselni presoji. Ko nekomu uspe kritični pogled nadomestiti s čustvenimi impulzi, mu javnost je iz roke. Ni čudno torej, da želi politična stran pri svojih podpornikih vzbuditi jezo in strah do nasprotnikov, kajti ti bodo storili, karkoli jim bo ukazano. 

Čustva pa niso edini način manipulacije z javnim mnenjem, ki ga lahko zasledite v omenjenem filmu, a žal tudi v sodobnem svetu. Ljudem nižjega sloja, teh je namreč več in ti v demokraciji izvolijo politike, je treba preprečiti dostop do znanj, s katerimi bi lahko preprečili manipulacije z njimi. Kakovost javnega izobraževanja naj bo zato čim nižja. Hkrati jih je treba spodbujati k sprejemu povprečnosti, spodbujati neumno, vulgarno obnašanje in odpor do kulture in znanosti. Prvo povsod po svetu vidimo na transparentih na demonstracijah, kjer so inteligentne in humorne izjave zamenjale sovražne in vulgarne, drugo pa pri vse večjem verovanju v teorije zarot, pa naj bodo še tako neumne in skregane z logiko. Najbolj pomembno pa jih je prepričati, da so za svoj položaj krivi sami. Človek, obremenjen z občutkom krivde, ne bo iskal pravih razlogov in se ne bo uprl krivicam v družbi.

V človeški zgodovini imajo sicer čustva pozitivno vlogo, vendar so tudi kriva za nekatere ne najbolj pozitivne dogodke. Ljubezen je zakuhala trojansko vojno pa verjetno še kakšno zgodovinsko katastrofo. Če ne ravno ljubezen pa sovraštvo in cinizem zagotovo. Že res, da so čustva dostikrat iracionalna, a se brez njih spreminjamo v stoje, ki ne poznajo ne kulture ne umetnosti. Tudi ljudske in komercialno uspešne ne! Če bomo znali izdelati delujočega robota z inteligenco podobno naši, pa bodo zadnje, kar mu bomo uspeli vgraditi. 

Simbolika v črno odetih politikov brez najmanjšega čustva na obrazu s proslave pred dnevom državnosti, kljub “hojladri” vsebini nabiti z domoljubjem, me žal spominja na klerike iz omenjenega filma, ki kot neustavljiva nadnaravna sila rušijo vse pred sabo, predvsem pa uničujejo vse, ki pokažejo kanček čustev. Distopija izmišljene prihodnosti? Upam, da izmišljene. Ne želim si namreč, da bi sarkazem in cinizem prevladala v kulturi političnega pogovora. Žal pa gremo ravno v tej smeri. Nič kaj dosti ljubezni, prijaznosti, empatije, usmiljenosti in podobnega ne vidim na obrazih naših politikov. Le cinizem, sarkazem in prepričanje, da so nezmotljivi. To pa ni dobra popotnica za pravično družbo, ki naj jo v isti sapi občasno obljubljajo.

The post Življenje kot v filmu Equilibrium – politika brez čustev ne obeta ničesar dobrega! appeared first on Tehnozvezdje.

Z veliko količino podatkov ni preprosto delati, saj procesiranje podatkov hkrati poteka na nekaj sto ali celo nekaj tisoč strežnikih. S projektom dekodiranja človeškega genoma se je skupina znanstvenikov intenzivno trudila deset let. Delo, ki so ga opravili, bi tehnologija velikih podatkov opravila v enem tednu. Zaradi nje lahko zvezdoslovci kartografirajo nebo z veliko bolj zmogljivimi teleskopi in v kratkem času zajamejo terabajte podatkov.

Javnosti je najbolj znano iskanje »božjega delca« (Higgsov bozon), ki teče v velikem hadronskem trkalniku (LHC). Fiziki osnovnih delcev so lahko »zajeli« vedenje delcev, manjših od atoma, ki se gibljejo z veliko hitrostjo. 150 milijonov tipal pošilja podatke 40-milijonkrat na sekundo. To je skoraj 600 milijonov zaznanih trkov delcev na sekundo. Po filtriranju in izmetu 99,999 odstotka meritev še vedno ostane 100 trkov na sekundo, ki so zanimivi za podrobnejšo analizo. Kljub tolikšnemu izmetu meritev (uporabnih je 0,001 odstotka) to predstavlja 25 peta bajtov podatkov letno, če pa bi shranili prav vse, bi jih bilo 150 milijonov peta bajtov.

Veliki podatki je zbirka podatkov, podatkovna baza, tako velika po obsegu in zapletenosti, da jo je težko obdelati z orodji za upravljanje baz podatkov ali običajnimi aplikacijami za procesiranje podatkov. Izzivi vključujejo zajem podatkov, hranjenje, skladiščenje, iskanje po podatkih, delitev med več uporabniki, prenos, analizo in vizualizacijo podatkov.

Napredek v hitrosti zajema podatkov in v njihovem procesiranju je prišel do izraza tudi pri projektu »BRAIN« (Brain Research through Advancing Innovative Nanotechnologies). Cilj projekta je kartiranje aktivnosti v človeških možganih z uporabo opreme, ki hkrati spremlja, shrani in analizira podatke milijarde nevronov. Prek programa želijo najti način zdravljenja stanj, kot so alzheimerjeva bolezen, kap in avtizem.

Poleg temeljnih raziskav so predlogi o bolj praktični izrabi tehnologije velikih podatkov. Zbiranje in analiziranje podatkov, ki bi jih zagotovilo veliko poceni mobilnih telefonov, bi lahko uporabili pri preučevanju, kako se ljudje premikamo, kako se obnašamo, pomagalo pa bi tudi pri razumevanju izbruhov bolezni. Epidemiologinja Caroline Buckee je analizirala podatke baznih postaj v Keniji, izkazalo pa se je, da so zanjo ti podatki še kako uporabni. Našla je vzorec, ki kaže večjo verjetnost, da bodo osebe, ki so opravile klic ali poslale SMS prek ene konkretne bazne postaje, potovale na sever države, kjer je verjetnost okužbe z malarijo višja. Na svetu je šest milijard mobilnih telefonov, od tega pet milijard v deželah v razvoju. Ti telefoni so preprosti, omogočajo le klicanje in pošiljanje sporočil, ne razkrivajo osebnih podatkov, vendar podatki, ki se zapišejo na baznih postajah pri vsaki opravljeni storitvi, njihova analiza, lahko izdajo vzorec gibanja ljudi. Vprašanje ni, ali so ti podatki na voljo, temveč kako jih bomo uporabili.

Ko je leta 2000 astronomski projekt SDSS (Sloan Digital Sky Survey) začel zbirati podatke, je v prvih nekaj tednih zbral več podatkov kot vsa astronomija do takrat oziroma 200 GB na noč, vse skupaj 140 TB.

So kritiki, ki opozarjajo, da »narava« velikih podatkov omogoča odkritje nečesa brez poznavanja vzroka oziroma motiva problema. Vedeli bomo, da se je nekaj zgodilo, ne pa nujno tudi, zakaj. Kot ljudje smo naučeni iskati vzroke, kar pa je lahko težko in nas lahko spelje na napačno pot. Veliki podatki pa nas ne silijo k osredotočenosti na vzrok, kar pomeni, da lahko najdemo vzorce in povezave v podatkih, kar nam daje nov in tudi neprecenljiv pogled na problem. Povezave med podatki nam sicer natančno ne povedo, zakaj je do nečesa prišlo, nas pa opozorijo, da se dogaja. V veliko situacijah pa je tudi to dovolj dobro. Tako imenovana družba, ki jo bodo gnali podatki, ima prednosti in slabosti. Največje vprašanje, na katerega ni odgovora, je, kdo bo lastnik vseh teh podatkov in kdo jih bo nadziral. Bodo veliki podatki izboljšali kakovost življenja ali nas potisnili v mehko diktaturo, v kateri bomo odvisni od številk?

The post Znanost si veliko obeta od velikih podatkov appeared first on Tehnozvezdje.