Še dobro, da nesmrtna postane ameriška marinka, kot skala kost trdna moralna avtoriteta, ki reši starodavne, ko jih spreminjajo v poskusne zajčke, ponovno pa jim tudi prebudi smisel obstoja. Po stoletjih so namreč zamorjeni, saj jih je dotolklo, da so umrli vsi, ki so jih kadarkoli ljubili. Klasična dilema nesmrtnosti ali paravan, da se sprijaznimo s smrtnostjo. Kaj bi se vznemirjali, ko pa je alternativa hujša od smrti, medtem ko elite iščejo eliksir mladosti. Nič novega. Veliko osebnosti v človeški zgodovini je bilo obsedenih z večnim življenjem in čemu bi bilo zdaj drugače.

Žal pa je srčika predstavljena skozi zelo prozaično zgodbo. Direktor farmacevtskega podjetja, ki starodavne ujame, da bi jih preučil, to počne brez trohice apatije. V nekem trenutku celo pravi, da imajo nekaj, kar človeštvo potrebuje in on ima pravico to vzeti. Brez vsakega sramu ali spoštovanja nedotakljivosti človeškega življenja. Gre za denar, za pohlep in hrepenenje po moči. Merrick je torej negativec, ki mu je usojen predvidljiv konec, obenem pa prikazan kot osebnost, kakršnih v resničnosti naj ne bi bilo. Res? Mislite, da so direktorji globalnih korporacij človekoljubi, ki jih ne zanima le lasten uspeh in čim več denarja na bančnem računu. Pri doseganju tega cilja pa se večina ne ustavi, niti pred zakonom, kaj šele moralo. Človeško civilizacijo smo razvili do ravni, ko je le denar pomemben! V filmski zgodbi negativec na koncu spektakularno pade, vendar se še pred odjavno špico pojavi nov za vsak primer, če bo prvi film finančni dovolj uspešen za nadaljevanje.

Igralska zasedba je internacionalna, Belgijec, Italijan in Nizozemec poleg Američanov kajpada, od vseh pa je daleč največja “diva” Charlize Theron kot vodja skupine Andy. Njena vloga, pa tudi kako jo je igralka odigrala, malce spominja na vlogo v filmu Aeon Flux. Vodja polna dvomov in grenkih življenjskih izkušenj, ki pa jih nerada pokaže. Ima sicer moralni kompas, ki se še okrepi, ko v njeno življenje stopi Nile Freeman (Kiki Layne), po dolgih stoletjih nova nesmrtna moč. Dobršen del filma spremljajo njeno uvajanje, nato pa je ona tista, ki potegne utrujeni voz naprej. Danes izveš, da si v bistvu nesmrten, jutri pa ti je že vse jasno. V življenjske podrobnosti film pač ne posega. Sicer pa bolj kot igralsko znanje pridejo do izraza akcijski prizori – mešanica streljanja in uporabe več stoletji starega hladnega orožja. Na koncu je mrtvih ogromno, kdo bi štel. Andy je Aeon Flux, ki natančno ve, kaj je, spomni se svojega dolgega življenja, sicer noče izdati starosti, je mojstrica borbe brez in z orožjem, želi pomagati ljudem, le smisel obstoja je nekje vmes pozabila. A ne skrbite, spet ga bo našla.  

Kot vsak akcijski film tudi ta subtilno prikazuje pravičnost ljudstva in njegovo moč, da premaga negativce, ki so vedno del človeške družbe. Bomo videli, eden, ki se ne loči veliko od Merricka ravnokar sedi v Beli hiši. Kljub banalni zgodbi na ravni srednješolskega eseja pa ne morete mimo dejstva, da znajo snemati filme. Vse od igralske zasedbe, scenografije in akcijskih prizorov je na dovolj visoki ravni, da je film prebavljiv. Pa čeprav sem med njim večerjal, pospravil posodo in si umil zobe, ne da bi karkoli pomembnega zamudil. Jasno začrtana zgodba brez presenečenj in odklonov, to namreč dovoljuje. Globljega sporočila pa nikar ne iščite, ker ga ni!

The Old Guard naj bi bil trenutno hit na Netflixu, kar me pravzaprav niti malo ne preseneča. Zaradi zaprtih kinematografov in odpovedanih premier filmskih uspešnic smo odvisni od ponudbe storitev pretočnega videa, kajti televizijski programi nudijo več ali manj ponovitve ponovitev. Lahko tudi služi za fino demonstracijo novega TV-ja in zvočnega sistema (Dolby Vision in Dolby Atmos). Po drugi strani pa ne bo niti večje škode, če film preskočite in dve uri, kolikor traja, počnete kaj pametnejšega. Gledate v steno, razmišljate, kaj bo za večerjo, štejete utrinke na nočnem nebu ali kaj podobnega. 

• Kaj: The Old Guard
• Kje: Netflix
• Ocena: 2 (ker je zgodba tako površinska in nedomišljena, da jo boste hitro pozabili).

The post The Old Guard: Charlize Theron, nesmrtni svetilnik pohlepnega sveta! appeared first on Tehnozvezdje.

Po tretji svetovni vojni peščica preživelih životari v avtoritarni mestni državici, kjer so čustva prepovedana, kajti po mnenju nekaterih, so bila povod skorajšnjega uničenja človeštva. Ker pa ni mogoče zatreti človeške narave, jemljejo zdravilo Prozium II. Kdor ga ne, tvega, da ga usmrtijo. Čustvene prestopnike lovijo kleriki v črnih oblačilih in brezizraznim obrazom. Glavni je hkrati tudi najboljši lovec, in ko on neha jemati zdravilo, sproži dogodke, ki spremenijo prihodnost. 

Ni prvič, da so čustva ljudi neželena. Vulkanci v Zvezdnih stezah dajejo prednost logiki, zato so se jih naučili zatirati, kajti eno in drugo pač ne gresta skupaj. Zloraba čustev je namreč klasična tehnika povzročanja kratkega stika pri smiselni presoji. Ko nekomu uspe kritični pogled nadomestiti s čustvenimi impulzi, mu javnost je iz roke. Ni čudno torej, da želi politična stran pri svojih podpornikih vzbuditi jezo in strah do nasprotnikov, kajti ti bodo storili, karkoli jim bo ukazano. 

Čustva pa niso edini način manipulacije z javnim mnenjem, ki ga lahko zasledite v omenjenem filmu, a žal tudi v sodobnem svetu. Ljudem nižjega sloja, teh je namreč več in ti v demokraciji izvolijo politike, je treba preprečiti dostop do znanj, s katerimi bi lahko preprečili manipulacije z njimi. Kakovost javnega izobraževanja naj bo zato čim nižja. Hkrati jih je treba spodbujati k sprejemu povprečnosti, spodbujati neumno, vulgarno obnašanje in odpor do kulture in znanosti. Prvo povsod po svetu vidimo na transparentih na demonstracijah, kjer so inteligentne in humorne izjave zamenjale sovražne in vulgarne, drugo pa pri vse večjem verovanju v teorije zarot, pa naj bodo še tako neumne in skregane z logiko. Najbolj pomembno pa jih je prepričati, da so za svoj položaj krivi sami. Človek, obremenjen z občutkom krivde, ne bo iskal pravih razlogov in se ne bo uprl krivicam v družbi.

V človeški zgodovini imajo sicer čustva pozitivno vlogo, vendar so tudi kriva za nekatere ne najbolj pozitivne dogodke. Ljubezen je zakuhala trojansko vojno pa verjetno še kakšno zgodovinsko katastrofo. Če ne ravno ljubezen pa sovraštvo in cinizem zagotovo. Že res, da so čustva dostikrat iracionalna, a se brez njih spreminjamo v stoje, ki ne poznajo ne kulture ne umetnosti. Tudi ljudske in komercialno uspešne ne! Če bomo znali izdelati delujočega robota z inteligenco podobno naši, pa bodo zadnje, kar mu bomo uspeli vgraditi. 

Simbolika v črno odetih politikov brez najmanjšega čustva na obrazu s proslave pred dnevom državnosti, kljub “hojladri” vsebini nabiti z domoljubjem, me žal spominja na klerike iz omenjenega filma, ki kot neustavljiva nadnaravna sila rušijo vse pred sabo, predvsem pa uničujejo vse, ki pokažejo kanček čustev. Distopija izmišljene prihodnosti? Upam, da izmišljene. Ne želim si namreč, da bi sarkazem in cinizem prevladala v kulturi političnega pogovora. Žal pa gremo ravno v tej smeri. Nič kaj dosti ljubezni, prijaznosti, empatije, usmiljenosti in podobnega ne vidim na obrazih naših politikov. Le cinizem, sarkazem in prepričanje, da so nezmotljivi. To pa ni dobra popotnica za pravično družbo, ki naj jo v isti sapi občasno obljubljajo.

The post Življenje kot v filmu Equilibrium – politika brez čustev ne obeta ničesar dobrega! appeared first on Tehnozvezdje.