Poleg industrije polprevodnikov, kjer že poteka osamosvojitev in razprtija za skrbništvo nad tehnologijami, postajajo baterije naslednji strateški izdelek. Ni namreč normalne in čistega zraka željne države, ki ne bi načrtovala polnega prehoda na električno mobilnost. Da pomena za mobilne naprave in domače električne zalogovnike posebej ne omenjam. Skladno s tem postaja vse bolj pomemben litij, ki je že dobil naziv »belo zlato« ali »bela nafta«. Človeštvo ima pač rado zvenečnice in poveličevanje!

Odvisnost od nafte bo zamenjala odvisnost od litija

Litij ni edini element v baterijah. A je ključen in nič ne kaže, da bo kmalu drugače, saj bodo na njem temeljile vsaj še baterije naslednje generacije. Njihova vloga v gospodarstvu in v tehnološkem razvoju bo rasla in z njo pomen litija. Ocenjujejo, da bo do leta 2050 potrošnja narasla za kar 965 odstotkov. Nekaj ga bomo pridobili z recikliranjem. A ker ne gre za preprost (cenen) postopek, bo povpraševanje večinoma pokrila proizvodnja v obstoječi in novih rudnikih.

Litij ni redek element, le težko ga je najti v dovolj visokih koncentracijah, da se rudarjenje izplača. Trenutno ga največ proizvedejo v Avstraliji, ki ji sledijo Čile, Kitajska, Argentina in Brazilija. Tam so tudi največje ocenjene zaloga, čeprav ni izključeno, da bodo zaradi povečane porabe in cen našli primerne lokacije še kje.  

Do konca letošnjega leta bo po vsem svetu prodanih 10 milijonov električnih avtomobilov. Daleč največ na kitajskem trgu. Brez litija to ne bi bilo mogoče!

Oskrba z litijem »rana« Evropske unije

Evropa je odvisnost zaznala v času pandemije, ko je zastoj v globalnih nabavnih verigah pokazal ranljivost industrij, ki ključne komponente in surovine uvaža iz oddaljenih koncev sveta. Sledili so prvi koraki. Evropska komisija je leta 2021 odobrila 2,9 milijarde evrov vreden paket subvencij s ciljem, da bi do leta 2030 četrtino (25 odstotkov) baterij izdelali na domačih tleh. Ambiciozen cilj, ker jih danes izdelamo vsega 6 odstotkov. Poljska, kjer izdelajo največ baterij, se je odločila s 95 milijoni evrov podpreti naložbo podjetja LG v novo tovarno, vredno milijardo evrov. Švedski Northvolt je napovedal gradnjo tovarne v Nemčiji. Hkrati potekajo načrtovanja za gradnje tovarn na Madžarskem, Španiji in v Italiji. Vse skupaj naj bi v Evropski uniji zgradili 40 tovarn baterij, kar kaže na njihov vse večji pomen.

V Evropi deluje en sam rudnik litija na Portugalskem, pa še ta je za industrijo baterije nepomemben, saj s surovinami oskrbuje steklarsko in keramično industrijo. Večino litija za baterije uvažamo iz Čila. Načrtujejo sicer odprtja velikih rudnikov v Avstriji, Franciji, Španiji in na Češkem.

Ključen za nacionalno varnost

Podobno razmišljajo onstran Atlantika, le da poleg gospodarskega pomena dodajajo še pomen za nacionalno varnost. Skladno s tem je že odobren paket subvencij v višini 2,8 milijarde dolarjev za proizvodnje litija, grafita in niklja. Ključnih elementov proizvodnje baterij. Še več denarja, menda naj bi znesek dosegel 136 milijard, pa bo prejela industrija električnih avtomobilov. Za razliko od Evropske unije, kjer želimo po letu 2035 prepovedati prodajo novih avtomobilov z motorji na notranje zgorevanje, Američani razmišljajo, da bo takrat polovica vseh tamkaj izdelanih z električnim pogonom. Zato iščejo nove vire surovin. Kljub uporu aktivistov in staroselcev naj bi vseeno že naslednje leto odprli velik rudnik litija v Nevadi. Razlog je silno preprost. Samozadostna in varna oskrba s to surovino.

Kitajska nima prednosti v zalogah litija, a ima velike zaloge redkih mineralov, ki so ravno tako pomembni za izdelavo čipov in baterij.

Redke rudnine bodo vplivale na prihodnost

Pomen plina in nafte bo dolgoročno upadel na račun litija in redkih zemljin, ki so naslednji pomemben člen v proizvodnji polprevodnikov in baterij. Največ teh so našli na Kitajskem, v Rusiji, Vietnamu in Braziliji. Ali to pomeni, da bomo tozadevno spet odvisni od Rusije? Alternativni dobavitelji silicija, litija, kobalta, mangana, niklja in grafita so še v Afriki in Južni Ameriki, vendar je Kitajska že začela kupovati tamkajšnja nahajališča.

V 20. stoletju so zaloge nafte in plina povzročale nestabilnosti in regionalne vojne, v 21. naj bi podobno prekletstvo doletelo države z zalogami litija, silicija in redkih rudnin, ki so ključne za industrijo polprevodnikov in baterij. Se žarišče geopolitičnih spopadov seli v Južno Ameriko in Afriko?

Naslovna fotografija: Depositphotos

The post Neizprosna tekma »bande treh« za »belo zlato« appeared first on Tehnozvezdje.

Svetovno gospodarstvo je prepleteno, toda le redke industrije tako zelo, kot proizvodnja čipov. Ni težava, da nekaj izdelujejo na različnih koncih sveta. Dokler svetovna trgovina cveti, dokler so nizki transportni stroški in dokler ni zamud. Sodelovanje med državami je zgledno v dobrih časih in ko ima večina od tega koristi, a ob najmanjši globalni negotovosti se hitro skrijemo za »obzidja« državnih meja. Kar smo občutili na lastni koži v zadnjih dveh letih in še vedno občutimo zaradi ruskega avanturističnega in popolnoma nepotrebnega napada Ukrajine. Združene države Amerike in Evropska unija sta se streznili ob pretirani odvisnosti od Kitajske in Tajvana in začeli korake za spodbujanje domače proizvodnje. Evropa ima pri tem v rokah močan adut.

Čipi so vprašanje nacionalne varnosti

Proizvodnja čipov je visoko specializirana in razpršena po vsem svetu. Vsak kamenček v mozaiku, od pridobivanja surovim, preko izdelave strojev do zasnove in proizvodnje poteka drugje. Posledica tega je, da tako rekoč ni države, ki bi lahko sama izdelala polprevodnik, še posebej ne po obstoječih cenah. Specializacija je bila oziroma je še vedno smiselna, dokler države ne začnejo ena drugi postavljati trgovinskih ovir ter motiti svobodne trgovine in prenosa znanja. Ko je globalna veriga pretrgana, kar se lahko zgodi zaradi dražjega transporta, carin ali zaustavitev dela v enem ali več podjetij, nastane pomanjkanje in ima hitro za posledico rast cen. Ker čipe vgrajujemo v vse mogoče, se težave začnejo seliti v druge industrijske panoge in v skrajnem primeru so izdelovalci prisiljeni omejiti ali celo ustaviti proizvodnjo. Najbolj očitno se je oziroma se še vedno težav otepa avtomobilska industrija.

Zaradi kompleksnosti nihče ne nadzira vsega

Čip je zelo zahteven izdelek z največjim deležem vlaganja v raziskave in razvoj. Velika kapitalska vlaganja, potrebna znanja in izkušanje, kjer bližnjice preprosto ni, ter nujnost izkoriščanja ekonomije obsega je privedlo do tega, da so se podjetja in posledično države specializirale za delček v proizvodni verigi.

Združene države so specializirane za dejavnosti, ki zahtevajo največ vlaganja v raziskovanje in razvoj. V načrtovanje čipov in izdelavo najbolj zahtevnih komponent proizvodnih strojev. Pri tem izkoriščajo visoko stopnjo inovativnosti, najboljše univerze na svetu in številne vrhunske strokovnjake.

Tajvan in Južna Koreja poskrbita za proizvodnjo silicijevih rezin, ki ravno tako zahteva velika vlaganja, ustrezno infrastrukturo in strokovnjake. Kitajska pa je vodilna v vgradnji, pakiranju, testiranju in proizvodnji silicija, kar zahteva manj strokovnega znanja in izkušenj.

Kje smo tu mi? Evropska unija zaostaja za Združenimi državami v načrtovanju čipov, za Tajvanom v njihovi proizvodnji in za Kitajsko v sestavljanju naprav, a je vseeno ključna v procesu proizvodnje čipov. Nizozemsko podjetje ASML (Advanced Semiconductor Materials Lithography) namreč proizvede kar 60 odstotkov strojev za njihovo proizvodnjo in ima kar 30 tisoč zaposlenih.

Medsebojna odvisnost držav preprečuje, da bi ena učinkovito obvladovala proces. Ocenjujejo, da opisana specializacija znižuje končno ceno za med 35 in 65 odstotkov. Oziroma. Višje cene čipov bi pomenile podražitev računalnikov, telefonov, gospodinjskih aparatov, avtomobilov in drugih elektronskih naprav, brez katerih si vse težje predstavljamo sodobno življenje.

Ne samo Združene države in Evropska unija, tudi Kitajska se želi znebiti odvisnosti pri izdelavi polprevodnikov.

Vsi bi se odvisnosti radi čim prej znebili

Kljub očitnim prednostim svetovne gospodarske sile iščejo načine, kako se otresti odvisnosti. Američani so napovedali paket ukrepov v vrednosti 52 milijard dolarjev, s katerimi želijo spodbuditi proizvodnjo čipov in sestavljanje naprav na domači grudi. Vrniti proizvodnjo, ki so jo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja postopoma selili v druge države. Kot zanimivost. Leta 1990 so izdelali 40 odstotkov veh čipov na svetu, leta 2011 pa samo če 11 odstotkov. Čeprav so imele Združene države oziroma tamkajšnja industrija manj škode zaradi pomanjkanja. A ker so nujni za sodobne oborožitvene sisteme, so ključnega pomena za nacionalno varnost. Govori se, da je omenjeni znesek podcenjen in da bi lahko narasel vse do 300 milijard dolarjev, če želijo doseči zastavljene cilje.

Ker Kitajska zaostaja, si že dolgo prizadeva zgraditi lasno industrijo polprevodnikov. Tudi njim je namreč jasen pomen za vojaško industrijo in posledično nacionalno varnost. Obenem jim ni najbolj všeč, da so v globalni verigi zadolženi za opravila z najnižjo dodano vrednostjo. Ne glede na napore in ogromna vlaganja, ki niso od včeraj, je Kitajska tozadevno še vedno odvisna od uvoza, predvsem iz Tajvana, ki ga sicer na prizna kot samostojno državo. Kitajci sicer imajo svoje čipe, vendar za načrtovanje in izdelavo uporabljajo tuje tehnologije, ki jim jih države lastnice lahko kadarkoli odtegnejo. Relativno nov Alibabin procesor Yitian 710 temelji na arhitekturi ARM, ki je v lasti podjetja v Združenem kraljestvu. Poleg tega zaostajajo v zmogljivostih, po nekaterih ocenah so več let za čipi Intela, Samsunga in tajvanskega podjetja TSMC.

Da bi Kitajski otežili izdelavo tehnološko naprednejših, so Združene države prepovedale izvoz čipov zadnje generacije, predvsem tistih, ki so namenjeni za delovanje umetne inteligence. Ravno tako imajo Kitajci omejen dostop do strojev, ki so kritični v procesu proizvodnje. Še huje pa je, da so Tajvanci že začeli upoštevati ameriške omejitve.

Tekmi se je pridružila Evropska unija

Evropska unija tokrat ne misli stati ob strani, saj se ravno tako zavedamo pomena lastne industrije polprevodnikov. Le da namesto vojaške industrije in nacionalne varnosti (morda se bo to spremenilo), raje omenjamo ekonomsko varnost. V začetku letošnjega leta je evropska komisija objavila program za krepitev industrije čipov v vrednosti 43 milijard evrov. Cilj je dokaj jasen in premočrten. Do leta 2030 na rodni grudi držav evropske unije izdelati 20 odstotkov vseh čipov na svetu. Trenutno je naš delež 10-odstoten, medtem ko smo jih v devetdesetih letih, podobno kot Američani, naredili 40 odstotkov. Ena od težav, ki jo bomo morali ustrezno rešiti, je pomanjkanje ustrezne delovne sile in še posebej visoko kvalificiranih strokovnjakov. Nič, česar globoka denarnica ne bi mogla rešiti.

Po desetletjih povezovanja in sodelovanja se vrača izolacionizem, saj si države prizadevajo postati manj odvisne od drugih. Z zapiranjem Združenih držav, Evropske unije in Kitajske bo manj priložnosti za širjenje gospodarskega napredka, znanja in tehnološkega napredka. Očitno je res, da se svet v temeljih spreminja, a ne nujno na boljše.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Globalno prerivanje okrog čipov spreminja svet appeared first on Tehnozvezdje.

14. avgusta 1941 sta Franklin Delano Roosevelt in Winston Churchill podpisala atlantsko listino, ki je oblikovala svet po drugi svetovni vojni. Listine z osmimi točkami, med katerimi je tudi pravica narodov do samoodločbe, Churchill ne bi nikdar podpisal, saj je pomenila razgradnjo britanskega imperija, če ga v to ne bi prisili nemški uspehi v prvih letih vojne. Še tri točke so bile pomembne za Američane, saj so jim pomagale zrasti v svetovno velesilo. Zahteva po zmanjševanju trgovinskih ovir in svobodi morja, Britanci so namreč tvorno izkoriščali imperij in vojaško moč, da bi tekmecem omejevali dostop do trgov in surovin, ter načrt za vzpostavitev globalnega gospodarskega sodelovanja in izboljšanje socialnega varstva. Katastrofalno stanje večine držav po vojni in razdelitev kontinenta na dva bloka pa je še dodatno spodbudilo, da so se zahodne države naslonile na Združene države, postopoma pa smo od njih postali tudi tehnološko odvisni.

Dve državi sta se jim postaviti po robu, nobena pa ni imela oziroma nima ravno svobodnega političnega sistema. Nekoč Sovjetska zveza, katere del moči je podedovala Rusija, danes pa Kitajka. V njunih primerih pa so in bodo Američani pozabili na svobodno trgovino in globalno sodelovanje, ko jim bo to odgovarjalo, kar opravičujejo z dogmatičnimi slogani boja proti nedemokratičnim režimom. Morda bi se celo strinjal z njimi, če se mi ne bi dozdevalo, da vse skupaj nima ničesar s svobodo in željo, da bi vsi ljudje na svetu bolje živeli, temveč z denarjem, močjo in izkoriščanjem.

Glede 5G skrbi politično omejevanje enega dobavitelja opreme, konkretno Huaweia, saj bo to pomenilo več povpraševanja od ponudbe in zato višje cene opreme drugih dveh (Nokia in Ericsson). Višje cene pa nikdar niso dobre, saj jih bomo posredno plačali uporabniki.

Ni se nam treba odločati za eno ali drugo stran!

Evropi se v trenutnem napenjanju mišic med Združenimi državami in Kitajsko ni treba odločiti za ene ali druge. Razlog ameriške tehnološke premoči je podoben rasti tehnološke moči Kitajske. Enovit in ogromen domači trg namesto razdrobljenosti evropskih. Na začetku računalniške revolucije smo imeli cel kup informacijskih podjetij, vendar se niso mogla razviti in zrasti na velikem domačem, potem pa ga izkoristiti za naskok na tuje trge. Enako se nam je pripetilo v časih internetne revolucije, pa čeprav je ravno Evropa dala pomembne kamenčke v mozaiku razvoja spleta. Ker je imela skoraj vsaka država svoj spletni iskalnik, Slovenija ni bila izjema, je imel Google lahko delo. Ni mu jih bilo treba pokupiti, le pojavil se je in izginili so. Kar pa je bilo dobrega, Skype ali na primer Linux, so Američani tako ali drugače privabili v svoje nedrje. Pustili so nam telekomunikacijsko industrijo, pa še to zato, ker denar ni v infrastrukturi, temveč v storitvah. Evropski operaterji gradijo vse hitrejša omrežja, dobiček pa kujejo globalna tehnološka podjetja, ki tukaj niti davkov ne plačujejo. Potem pa verjemi, da bi Uber prinesel karkoli pozitivnega na slovenski trg javnega prevoza.

Informacijska industrija je nasploh pod velikim patronatom Amerike. Razen podjetja SAP nimamo globalnih tehnoloških velikanov, saj evropska informacijska podjetja delujejo na nišnih področjih. Evropa nima ponudnika pretočnega videa, ki bi se lahko kosal z Netflixom, sicer odlični storitvi pretočne glasbe Deezer in Spotify pa sta vse bolj pod udarom ameriških. Delno je tako tudi zato, ker so nas prepričali, da na svetu ni prostora za več kot en sistem Windows, več kot en Google ali več kot en Facebook, Združene države pa imajo na področju informacijskih tehnologij največ pomembnih patentov, s tem pa tudi vzvode, da ga oblikujejo po svojih željah.

Ne verjamem, da bi dobili evropski Google, Amazon, Fecebook, …, saj takšni projekti ne morejo izrasti na zahtevo, zanje mora biti potreba. Ta pa bi nastala le, če bi na področju Evrope prepovedali delovanje ameriških digitalnih podjetij. Kar pa nima nobenega smisla. 

Dve plati iste medalje

Boj za tehnološko prevlado je postal glavna tema v mednarodnih odnosih, vse bolj pa dobiva ideološki predznak in poskus polarizacije ljudi. Ne gre za črno-beli svet ali za boj med dobrim svobodnim in zlobnim nedemokratičnim pristopom. Dejanja Združenih držav in Kitajske so le dve plati iste medalje, doseči dominantni položaj na izbranih področjih. Obojim gre za moč, za podatke, ki so najpomembnejši vir digitalnega sveta in oboji bi radi z njimi služili, za njimi vohunili in na njihovi osnovi razvijali napredne storitve.

Tako kot Združene države ima namreč Kitajska jasno strategijo postati vodilna v tehnološkem razvoju, ker se preprosto zavedajo, da le tako lahko postanejo globalna sila. Do napetosti pa je prišlo tisto trenutek, ko so Američani dojeli, da jih Kitajska na tehnološkem področju dohiteva in prehiteva. Politika in nacionalna varnost imata drugotni pomen, na prvem mestu so gospodarski razlogi. So pa Američani hitro ugotovili, da je strah pred komunizmom še vedno živ, zato ga vse bolj izkoriščajo na globalnem političnem parketu. Pa čeprav Kitajski komunizem nima veliko skupnega s komunizmom, ki se ga bojimo v Evropi.

Evropa nima jasne vizije, zato smo vse bolj v vlogi talca, ki se bo moral prej ali slej odločiti za eno stran. Američani tudi ne skrivajo, da je bistvo prevlade nad informacijskimi in telekomunikacijskimi tehnologijami nadzor, postavljajo le dilemo, ali bi raje, da nadzira »demokratična« Amerika ali »komunistična« Kitajska.

Evropa ni Rusija niti Kitajska

Tako kot v primeru Sovjetske zveze se je tudi Kitajska sposobna kosati z Združenimi državami zaradi načrtne odločitve, ne ozirajoč se na na ekonomske in druge posledice. Česa takšnega Evropa ni zmožna, tega si ne želimo, saj je jasno, da samo birokratska zapoved, agenda, strategija, ne prinese želenih rezultatov. Da so globalna tehnološka podjetja najprej vzniknila v Ameriki, je posledica liberalnega trga, še bolj pa enotnega trga z več sto milijoni uporabnikov. Tam ni mogoče, da na primer Applova storitev Apple TV+ ne bi bila dostopna v majhni zvezni državi Wyoming, v Evropi pa nikogar ni skrbelo, da Slovenci več kot deset leti nismo mogli uporabljati sicer evropske glasbene storitve Spotify. Milijarda in pol prebivalcev je prav tako odskočna deska za kitajska podjetja. Marsikatero dozori tam, šele nato stopi na globalno prizorišče. Večina niti ne ve, koliko izdelovalcev električnih vozil imajo Kitajci, saj ti svoje izdelke za zdaj prodajajo samo tam. Ko pa bodo zrasli in dodelali svoje izdelke, bomo videli, kaj bo to pomenilo za uveljavljanje izdelovalce vozil.

Američani Kitajcem očitajo povezave z vojsko, vendar tudi oni brez vojaškega denarja in vojaških podjetij ne bi imeli nekaterih tehnologij. Ne gre le za internet in navigacijski sistem GPS, temveč tudi za porazdeljena domača brezžična omrežja, samovozeča vozila, umetno inteligenco, robotske sesalnike, pravzaprav bi težko našli tehnologijo, ki ne bi imela »vojaškega« izvora. Večino izraelskih visokotehnoloških podjetij pa so na primer ustanovili strokovnjaki, ki so prej dolga leta tehnologije razvijali za vojsko. Ko so odplačali dolg do države, pa so se lahko za nagrado podali v podjetniške vode. Evropa? Uganili boste. Razdrobljeni smo tudi na tem področju!

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Smo (res) preveč tehnološko odvisni od Združenih držav? appeared first on Tehnozvezdje.