Ko v roke primem nov izdelek, se vedno najprej vprašam, čemu in zakaj? Čemu bi ga kupil, ko pa se funkcionalnosti pokrivajo s funkcijami pametnih televizorjev in (ali) digitalnim televizijskim sprejemnikom operaterjev? Zakaj bi ga imel, ko pa ga zaradi prej omenjenih ali drugih razlogov, pravzaprav ne potrebujem? Če se vam ti vprašanji ne porajata, ste torej pravi uporabnik in sodite eno od treh kategorij. Vaš televizor ni pameten, ima pa vmesnik HDMI ali pa je tako star, da polovica aplikacij ne deluje več. Televizor je nov in pameten, vendar nima okolja Android, vi pa ga hočete zaradi vsebin in aplikacij, ki jih nudi. Ali pa? Imate monitor z vhodom HDMI in bi radi tudi na njem občasno gledali takšne ali drugačne vsebine, ne da bi zato morali prižgati računalnik. Toliko glede uporabnosti doma. Kaj pa kje drugje? Ko smo ravno v času dopustov, se zdi »paličica« primeren dodatek popotnikov, ki dopustujejo v hotelih ali apartmajih, saj močno izboljša običajno uboge zmogljivosti tamkajšnjih televizorjev. Vsaj dokler je na dosegu brezžično omrežje Wi-Fi!

Čisto spodobne zmogljivosti

Napravica ni pretirano velika, kot malo večji ključek USB (92,4 x 30,2 x 15,2 mm) in tehta dobrih 28 gramov, zato jo lahko imate ves čas pri sebi. Zraven sodi še manjši daljinski upravljalnik, USB kabel in približno tak napajalnik, kot ga imajo pametni telefoni. Za delovanje namreč potrebuje električni tok, vendar tega lahko dobi tudi iz izhoda USB televizorja (monitorja), ako ga ta ima, tako da napajalnik ni vedno nujen. Poganja jo štiri jedrni procesor (Cortex A53, takt 2 GHz) podprt z 1 GB delovnega in 8 GB pomnilnika, kar je s stališča delovanja in zmogljivosti nekje v zlatem povprečju. Večjih težav v delovanju vmesnika ali prikazu slike nisem opazil, le kakšna aplikacija se je za moj okus predolgo »zaganjala«. Poleg mikro USB in priključka HDMI, sta na voljo še Bluetooth in vmesnik za brezžična omrežja Wi-Fi 5.  

Preprosto nameščanje …

Prednost tovrstnih naprav je v preprosti in hitri namestitvi. Vtaknete jo v vhod HDMI, poskrbite za električni tok in na televizorju (ali monitorju) izberete pravi vir signala. Pri prvem zagonu sledi nastavljanje, ki je zelo podobno prvemu zagonu televizorja s sistemom android. Potrdite pravila uporabe, brez tega pač ne gre, vpišete podatke Googlovega računa in povežete napravo z brezžičnim omrežjem. Vnos podatkov z daljincem ni najbolj udobna stvar, zato je na voljo tudi aplikacija za pametni telefon, s katero je marsikaj lažje. Ko je naprava nastavljena, se splača pregledati nastavitve in vklopiti na primer funkcijo CEC in nanjo namestiti želene aplikacije. Youtube in Netflix sta že, druge pa najdete v tržnici, med njimi so tudi najbolj pomembne slovenske (RTV Slovenija, Voyo, EON, …)

Pri aplikacijah vam predlagam namestitev medijskega predvajalnika Kodi, kajti je eden boljših v sposobnostih predvajanja vsebin, ki jih imate shranjene na napravah domačega omrežja in vam lahko tako ali drugače olajša življenje. Ni pa to edini razlog zanj. Drugi je sicer manj priporočljiv, a ga nima smisla zanikati. Nanj lahko namestite vtičnike, med drugim tudi The Crew, ki vam praktično odpre vrata do raznovrstnih vsebin. Ker pa je zadeve nelegalna, je kajpada ne priporočam.

… in tudi uporaba!

Uporaba je enako preprosta kot česarkoli drugega s sistemom Android. V tem primeru gre za »televizijsko« različico, zato v tržnici najdete le primerne aplikacije. Preglednost vmesnika Android TV 9 je zelo dobra, preveden je v slovenščino, razumljiva in preprosta pa je tudi struktura menija z nastavitvami. Daljinec je z napravo povezan preko vmesnika Bluetooth, kar pa je edino možno. Vrata HDMI so na hrbtni strani televizorja, zato optična povezava preprosto ni možna. Edina težava na katero sem naletel, je bilo občasen »štrajk« televizorja. Paličica je bila v stanju pripravljenosti in kljub vklopu z njenim daljincem, je televizor kazal, da je nekaj narobe s signalom vira. Drugače pa je delovala stabilno in se ni pretirano grela, tudi ne po večurnem neprekinjenem delovanju.

Mi Stick TV je zanimiva naprava, če jo potrebujete. Ne moti, da ne podpira razločljivosti 4K, saj je polna razločljivost HD v večini primerov čisto dovolj. Zaradi podvajanja zmogljivosti s sodobnimi pametnimi televizorji in digitalni sprejemniki, pa je ni smiselno kupovati, če je ne potrebujete. To je verjetno razumljivo!

HVALIMO:

• Relativno ugodna cena (okoli 50 evrov)
• Podpora kodekom (VP9-10, H.265, H.264, VC-1, MPEG1/2/4, real 8/9/10) in formatom zapisa (RM, MOV, VOB, AVI, MKV, TS, WMV, MP4).
• Podora za Dolby Audio in DTS (MP3, WMA, AAC, Flac, OGG).
• Podpora Googlovemu digitalnemu pomočniku.

GRAJAMO:

• Na trenutke nekoliko počasno delovanje.
• Ne nudi ničesar dodatnega kot sposoben pametni televizor s sistemom Android.
• Pri vklopu iz stanja pripravljenosti televizor ni prepoznal signala na viru (funkcija CEC je bila pri tem izklopljena).  

The post Xiaomi Mi TV Stick: Abrakadabra, naj stari televizor postane pameten! appeared first on Tehnozvezdje.