TCL ima čudno strategijo. Naredili so zanimiv zaslon, a so ga vgradili v manj zmogljiv telefon (oziroma tablični računalnik). Ne vem, zakaj. Morda v želji, da bo naprava toliko manj zanimiva za otroka, da bo ta poiskal bolj zanimivo dejavnost. Kdo bi vedel. Če bi TCL– pred časom smo preizkusili njihovo tablico – zaslon vgradil v »zverino«, ki kar poka od zmogljivosti, bi bila izbira verjetno primernejša. Namesto tega v telefonu TCL 50 Pro najdete Mediatekov procesor Dimensity 6300. Ni ravno »poden«, prej bi dejal, da gre za razmeroma dobro povprečje.

Ker telefona ne boste našli v lokalnih trgovinah, me bolj kot procesor in ostala potrebna elektronika zanima zaslon NXTPaper, ki je že dosegel tretjo generacijo. V osnovi gre za uporabo tehnike tekočih kristalov (LCD) z izboljšanim filtrom modre svetlobe, sistemom prilagajanja barv svetlobnim razmeram in krožnim polarizatorjem svetlobe (CLP), ki simulira njen naravni odboj in lom. Pogled nanj razkrije, da površina ni bleščeča oziroma da se okoliška svetloba z nje skoraj ne odbija. To blagodejno vpliva na udobje oči.

Telefon nudi več načinov prikaza, ki jih izbiramo s pomočjo dodatne bočne tipke. Običajen prikaz je podoben sliki na kateremkoli drugem zaslonu. Sledijo trije načini simulacije prikaza. Barvni način prikaže manj barv v primerjavi z osnovnim načinom, črno-beli način je še najbolj podoben bralnikom, tretji način pa v želji po čim manjši porabi energije izklopi dobršen del funkcij telefona.

TCL zaslon – podobnega na tehniki OLED za svoje tablične računalnike razvija Huawei – simulira dobre lastnosti zaslonov bralnikov, med katerimi pa iz razumljivega razloga ni porabe. Ta je praktično enaka porabi kateregakoli drugega zaslona LCD!

The post Zaslon, v katerega bodo manj navdušeno buljili appeared first on Tehnozvezdje.

Pri televizorjih razločljivosti 4K je razdalja do zaslona pomemben dejavnik udobja, zato so primeri, ko so 140-centimetrski (55-palčni) za odtenek premajhni in 165-centimetrski (65-palčni) preveliki. Oziroma zaradi slabše ponudbe dražji. Tedaj v poštev pridejo zasloni z diagonalami med 147 in 150 centimetri (58 ali 59 palci), pod pogojem kajpada, da tudi zanje ne zahtevajo preveč. Nasprotno je bolje kupiti manjši televizor in prestaviti sedežno garnituro. Drugo je izbira zaslonske tehnologije. Že res, da so zasloni OLED v (skoraj) vseh lastnostih boljši, toda prepričan sem, da bodo klasični LCD še nekaj časa z nami. Pravzaprav odločitev ne bi smela biti pretežka.

Televizor kupujemo za najmanj sedem let, zato upoštevajte, da boste toliko časa prisiljeni gledati izbranega. Če bo to pomenilo gledanje televizijskih programov v največ polni visoki razločljivosti (1080p), potem je tehnologija zaslona manj pomembna. Po drugi stran, če vem veliko pomenijo vsebine pretočnih storitev razločljivosti 4K in visoke jasnosti ali zelo kakovostni prikaz videoiger, bo treba poseči po najboljšem, kar izdelovalci nudijo. Z upoštevanjem, da nas bodo hoteli že kmalu prepričati, da so televizorji modelnega leta 2022 svetlobna leta pred letošnjimi. Strogo gledano bodo. Vendar se mi vse pogosteje dozdeva, da je slika najmanj solidna na vseh televizorjih, razen morda pri zelo slabih za nekaj sto evrov, in da je povprečen gledalec ne opazi, razen če nima pred nosom dveh različnih naprav, ki predvajata isto vsebino. Kaj želim povedati? Da če niste dnevno več ur zalepljeni pred zaslonom televizorja, ne pretakate kakovostnih vsebin in vam igre ne pomenijo veliko, potem se splača razmišljati predvsem o velikosti zaslona in ceni.

Preprosta oblika, toda s tristransko osvetlitvijo

Kar vedno opazim pri cenovno dostopnejših televizorjih, je manjša skrb, kako bo videti. Oblikovanje je osnovno, debelina izrazita (8 cm), še posebej bo opazna, če ga obesimo na steno, robovi okoli zaslona prav nič tanki in še kovinskega srebrnega videza. Da se celota sklada z videzom kovinskega stojala, čeprav je učinek nasproten. Robovi preveč izstopajo in kazijo celoto, zato bi bilo bolje, da bi bili črni. Kljub videzu stojala, ki je mimogrede spodobnega videza in dovoli vrtenje levo in desno, da lažje zaslon prilagodite kotu gledanja.

Priključki na hrbtišču so ločeni. Desno (gledano od zadaj) so poleg ostalih štirje priključki HDMI (po dva 2.0 in 2.1) in dva priključka USB, pri čemer je po eden od vsakega za lažji in hitrejši priklop občasno povezanih naprav v stranski vdolbini. Ne razumem pa, zakaj mora biti priključek za električno napajanje diametralno na nasprotni strani. Ali ne bi bilo za urejen skrit potek kablov bolje, če bi bili vsi na kupu? Prav se mi zdi, da je na voljo priključek za ožičeno omrežje, čeprav televizor podpira brezžično povezavo (Wi-Fi in Bluetooth). Daljinski upravljalnik je klasičen, ne pretirano kakovostno izdelan in brez tipkovnice na zadnji strani, ki pri nekaterih televizorjih te znamke poenostavi vnašanje povezav, gesel oziroma drugih zahtevanih podatkov.

Osvetlitev ozadja Ambilight je posebnost televizorjev Philips. Nežna svetloba za televizorjem ni le lepa na videz, saj prav tako zmanjšuje naprezanje oči med gledanjem slike na zaslonu v temnem prostoru. Model PUS8506 ima tri nize s sijalkami LED, levo, desno in zgoraj, katerim je mogoče prilagajati načine delovanja. Večina se bo verjetno odločila za standardni način ali celo za način, ko svetlobni učinki sledijo zvoku in ne sliki na zaslonu.

Na splošno dokaj kakovostna slika in povprečen zvok

Za kakovost slike skrbi procesor P5 ter se posveča petim lastnostim, ki so po prepričanju Philipsa pomembne. Prilagajanje vira ločljivosti zaslona, ostrine, barve, kontrasta in gladkega gibanja ter ustvarjanje prijetne slike všečne večini. Torej slike z ostrimi obrisi, izrazitimi barvami in dobrimi kontrasti, kar mu relativno dobro uspeva. Pričakovano so najbolje videti vsebine razločljivosti 4K z visokim dinamičnim razponom (4K) in dovolj dobro polne visoke (1080p), medtem ko so standardne razločljivosti (SD) za moj okus preveč mehke. Še dobro, da je teh v televizijski ponudbi vse manj, kajti večji je zaslon, bolj slabosti, kot sta šum in zamazana slika, pridejo do izraza. Ko že govorim o visokem razponu. Zagotovljena je podpora standardov HDR10+, Dolby Vision, HDR10 in HLG.

Večini bo verjetno zadoščal privzeti slikovni način in privzet prikaz dinamičnega razpona, če ne, so na voljo še drugi, poleg prilagajanja posameznih vrednosti. Prav tako bo verjetno priporočljivo izklopiti ali omejevati delovanja večine funkcij izboljšave slike, z izjemo prikaza gibanja, saj v tem Phililps v primerjavi z glavnimi tekmeci ne blesti najbolje. Prilagajanje slike in delovanja procesorja zna biti dokaj zamudno opravilo, toda če je volj, potem lahko »sliko« prilagodimo svojemu pogledu na, kakšna je dobra. Če želite drzne barve, tudi prav. Ker je uporabljena zaslonska tehnologija LCD črna ni popolna in kontrastno razmerje ni primerljivo zaslonom OLED, kar se pozna v dveh slabih plateh. Vidni koti niso najboljši, kar boste opazili pri pogledu od strani in opazna je izguba podrobnosti na najtemnejših in najsvetlejših delih slike. Po prilagoditvi željam in delovanja procesorja, hitro najdemo očem prijeten prikaz. Z bogatimi barvami, številnim podrobnostim vsebine iz kakovostnega vira razločljivosti 4K, ostrimi robovi in razmeram solidnim kontrastom.

Škoda, da kljub večji debelini ni vgrajenih več zvočnikov. Dva 10 vatna in obrnjena navzdol sta dovolj glasna, njun zvok je jasen in čist. Škoda, da so nizki toni (basi) manj izraziti. Vgrajena je sicer podora za standard Dolby Atmos, katerega sposobnosti zvočnika ne moreta izkoristiti.

Android oziroma »posel kot vedno«

Večkrat sem dejal, da ima Android prednosti in slabosti. Ker je preveč obsežen, potrebuje zmogljivejši procesor od vitkih sistemov LGja ali Samsunga, toda obenem je na voljo več aplikacij. Sicer je opaziti napredek tudi glede prvega Videz sistema je izčiščen in intuitiven, tako da televizor ni pretirano zapleten za uporabo in nasploh se mi zdi, da deluje hitreje. Ker je funkcija Chromecast privzeta, je prav tako preprosto prenašati vsebine iz telefona ali tablice. Še vedno pa je Android ločen od vmesnika za nastavitve naprave, zato se lahko zdi preklapljanje med njima nekoliko nepovezano.

Televizor ni popolnoma neuporaben za igričarje, saj je podprto spremenljivo prilagajanje hitrosti osveževanje (VRR) in samodejni preklop na način delovanja z nizko zakasnitvijo, če je zaznana priključena igralna konzola. Škoda za zakasnitev 21 ms, ki je primerna za občasne igralce in ne za zahtevne.

HVALIMO:

• Dobro razmerje med ceno in kakovostjo
• Tristranska osvetlitev Ambilight
• Stojalo z možnostjo vrtenja zaslona levo in desno za 15 stopinj

GRAJAMO:

• Ne najboljši vidni koti
• Izguba podrobnosti na najbolj svetlih in temnih področjih
• Neizrazito oblikovanje in debelina 8 cm

The post Philips 58PUS8506: Čemu bi plačevali več, če ni treba? appeared first on Tehnozvezdje.

Zaslon je med najbolj »potratnimi« deli vsake naprave, zato je včasih tudi malenkostni prihranek opazen. Površna logika pa nam veleva, da za črtno piko ni treba energije, saj je ugasnjen zaslon pač črn. Ampak gremo lepo po vrsti. Najprej s preprostim vprašanjem. Katerih telefonov je ta hip več? Takšnih z zaslonom LCD ali onih z zaslonom OLED? Onih z lcdji kajpada, o tem ni dvoma, ti so v večini. Zaslone OLED so na primer iPhoni dobili šele z modelom X, v Androidnem taboru pa jih imajo nekateri, a ne vsi premijski modeli, od lani pa tudi par njih nižje cenovne kategorije.

Začnimo torej z delovanjem zaslona LCD. To sem zapisal že večkrat, a če storim še enkrat, škode ne bo. Zadaj ali ob strani je velika ali več majhnih “žarnic”, njihova svetloba pa proti površini prodira najprej skozi prvi polarizacijski filter, nato skozi plast tekočih kristalov, ter nadaljuje skozi barvni in na koncu še drugi polarizacijski filter. Plasti je v resnici še več, a te so dovolj, da razumemo osnovni princip delovanja zaslona. Če ne bi bilo plasti tekočih kristalov, svetloba ne bi prodrla do površine, kajti filtra imata nasprotni polarizaciji. Žarnica zadaj ves čas sveti in porabi, kolikor pač porabi, pa ni važno, kakšne barve je pika ali pa cel zaslon. Črna pika pa vse skupaj še dodatno zaplete. Močno poenostavljeno povedano so tekoči kristali v osnovi obrnjeni tako, da vpadno (vodoravno) polarizirano svetlobo zasučejo (spremenijo polarizacijo) in s tem omogočijo svetlobi pot skozi drugi filter. Da jo ta blokira, je treba kristalom z električnim tokom spremeniti položaj, zaradi česar ne obrnejo polarizacije. Paradoks – črna pika zaslona LCD je tako pravzaprav ena velika požrešnica električne energije, ker namreč sveti osvetlitev zaslona (tudi če samo določen segment) in so hkrati pod tokom kristali. To pomeni, da zaslon LCD porabi vsaj za odtenek več energije za prikaz temnega načina, kot za prikaz običajnega.

Stvar pa se obrne, ko v enačbo stopijo zasloni OLED. Vsaka pika na njih je svetlobni vir -žarnica – in če na njej ni toka, potem pač ne sveti in pika je temna. Ti zasloni pa res porabijo manj v temnem načinu, vprašanje pa je, koliko se privarčevana energija pozna v času trajanja baterije. Zagotovo ne omembe veliko, če je v temnem načinu ena ali dve aplikaciji, pa še to ne ves čas.

Slišal sem tudi, da temni način blagodejno vpliva na oči, predvsem zvečer, ko je okolica temačnejša. Verjetno, ker v tem primeru zaslon seva manj modre svetlobe, za katero vemo, da slabo vpliva na bioritem, v skrajnem primeru namreč lahko pretiravanje s strmenjem v zaslone pred spanjem povzroči nespečnost. Ampak to smo vedeli že prej in nekateri telefoni in tablični računalniki sami, drugim pa lahko ročno spremenimo zaslonske nastavitve v očem bolj prijazne. Rezultat pa je podoben, kot če bi aplikacijo »naštimali« v temni način, za katerega menim, da je prej poteza, ki sproža zanimanje za neko aplikacijo, kot pa za nekaj, kar ima večji vpliv na uporabniško izkušnjo uporabe mobilnih naprav. Ampak, kar ne škoduje, ni odveč in naslednja različica Androida naj bi temni način povzdignila v sistemsko funkcijo.

The post Ker je večina zaslona črnega, potem gotovo pokuri manj appeared first on Tehnozvezdje.