Preden se zapodimo v fotografske lastnosti, ki so nekako v ospredju pri tem telefonu in ki bi tudi verjetno zamikale največ potencialnih kupcev, si na hitro oglejmo še nekatere druge vidike. Kot je Marjan ugotavljal že pri Xperiji 10 V, so proporci nenavadni. Telefon je ozek in dolg, podobno kot npr. Samsungovi prepogljivi modeli Galaxy Z Fold, le da gre tu za povsem običajno napravo. Težko bi rekel, da mi tako razmerje stranic ustreza, tudi zaslonskih 21:9 ni idealnih, raje bi videl, če bi ga, figurativno rečeno, od zgoraj nekoliko udarili. Nekaj širine vsebina in predvsem zaslonska tipkovnica le morata imeti, pa tudi v hlačnem žepu zelo dolg telefon ni najbolj zaželen.

Samo ohišje deluje kar kakovostno, priča smo klasični gradnji iz kombinacije aluminija in stekla, robovi so tokrat lepo zaobljeni in se ne zajedajo v dlani, morda zgolj tekstura na hrbtišču ne deluje najbolj v sozvočju z željo po prestižnosti in ceno tega izdelka. Telefon je vodoodporen po standardu IP68 in to kljub predalu za kartico SIM, ki ne zahteva igle, temveč ga je mogoče izvleči z nohtom. Zaslon OLED ima razločljivost kar 4K, ki pa je ne izkorišča vedno, samo v določenih primerih, denimo pri tovrstnem videu. Pa še takrat je težko opaziti razliko. Zaslon je sicer zelo lep in tudi dovolj svetel za uporabno na soncu, čeprav so nekateri v konkurenčnih telefonih še precej svetlejši. Seveda pa na račun nižje razločljivosti. Osveževanje gre do 120 Hz in barve so res lepe. Xperije višjega razreda so med redkimi telefoni z zvočnikoma, obrnjenima proti uporabniku. Tudi njuna kakovost je izvrstna, saj dajeta res čist in poln zvok, še posebej visoki toni so na povsem drugem nivoju kot pri večini ostalih. Kombinirati ju je mogoče še z dinamičnim vibriranjem, kar po mnenju nekaterih doda še eno dimenzijo v večpredstavnostni izkušnji, osebno pa me bolj nervira kot kaj drugega. Žal zvočnika nista posebej glasna.

Baterijski del je podoben kot pri Applu ali Samsungu. Vzdržljivost dobra, fleksibilnost tudi – na voljo je brezžično polnjenje, tudi povratno –, toda hitrost polnjenja je za današnje standarde uborna. Pri povezljivosti nimam pripomb, imam pa jih pri embalaži, saj ta ne vključuje niti kabla, zgolj telefon (igla zaradi drugačne zasnove pladnja za kartico ni potrebna). V programskem pogledu Sony nadaljuje z dokaj čisto namestitvijo Androida, kar mu štejem v dobro. Kot tudi, da na začetku zdaj ponudi, katere njegove in Googlove aplikacije želi uporabnik dodatno namestiti. Nedolgo nazaj je bila množica aplikacij prednameščena in se jih niti ni dalo odstraniti. Na žalost nimam podobno pozitivnega vtisa o fotografskih in videografskih aplikacijah, ker so prekompleksne, nepregledne in rahlo konfuzne.

Pri fotografiji preveč in premalo

Fotografska Photo Pro želi čim bolj posnemati fotoaparate Alpha, kar bo verjetno všeč tistim, ki želijo čim več ročnih nastavitev, manj pa ostalim, ki večinoma fotografirajo v samodejnem načinu. Pri slednjem je težava že v tem, da sta pravzaprav na voljo dva, dokaj različna po obnašanju aplikacije, vendar s pretežno identičnimi končnimi rezultati. Za snemanje pa so na voljo kar tri aplikacije. V osnovnem načinu fotografske je mogoče preklopiti na video. Za dodatne nastavitve je treba preiti v Video Pro, za zares profesionalne možnosti, kot je snemanje v logaritemskem načinu (brez kakršne koli obdelave slike), pa v Cinematography Pro.

Objektivi so na hrbtišču sicer trije in glavni je tokrat dobil 48-milijonsko tipalo, medtem ko ultraširoki in teleobjektiv vztrajata pri 12-milijonskem. Zum je tu dejansko pravi zum, saj nudi spremenljivo goriščnico od 85 do 125 mm (3,5x do 5,2x) in točno takega smo preizkušali že pri predhodniku. S tem daje razlog za razmislek o tem telefonu, kajti kakovost je enaka ali vsaj zelo podobna po celotnem omenjenem območju, medtem ko drugod dobimo »pravo« samo na točno določeni vrednosti povečave, vse ostale pa so zgolj digitalni zum bistveno slabše kakovosti. Kot rečeno, pa ta objektiv ni letošnja novost. Sprememba je torej zgolj pri glavni kameri, ki ima še nekaj dodatnih pik za zalogo pri umirjanju videa, kar se dejansko izkaže za pridobitev, saj je slika res mirna, pa tudi z zelo lepimi detajli. Za video, če se želi kdo resno ukvarjati s postprodukcijo ali snemati v načinu HDR (format HLG), je ta telefon lahko zelo zanimiv in fleksibilen. Všeč mi je tudi to, da Sony poleg Appla edini omogoča izbiro snemanja s 25 sličicami na sekundo, s čimer se posnetki lepo skladajo v projekt, ki vključuje še uporabo fotoaparatov oz. kamer.

Zum je vsekakor zanimiv, saj doslej ni bilo prav veliko telefonov s pravim, premikajočim optičnim, običajno dobimo zgolj teleobjektiv s fiksno goriščnico, toda rahla težava je v tem, da optika v tako majhnem prostoru ne more delati čudežev. Nekatere fotografije so (zelo) dobre, druge pa dokaj povprečne, odvisno od svetlobe. Na njen padec je ta kamera še bolj občutljiva kot tiste z optično povečavo v drugih telefonih. Vsekakor je treba imeti mirno roko.

Pri glavni kameri sem nad rezultati nekoliko razočaran. Pri nezahtevni osvetlitvi motiva so lahko odlični, tudi v zahtevni z ukvarjanjem z nastavitvami najmanj uporabni (za nadaljnjo obdelavo), toda samodejno Sonyjevi telefoni še naprej ne zmorejo tega, kar zna konkurenca. Kljub obilici načinov, o njih več malce kasneje, v nobenem 1 V (in že pred njim 1 IV) ni sposoben izdelati (»razviti«, če hočete) fotografije v slogu večine drugih. Torej s konkretnim HDR-jem, kjer nekaj zelo svetlega na motivu ni presvetljeno, ali nekaj temnega, v senci, ni skoraj nevidno. Lahko se strinjamo, da Sony cilja na tiste, ki se jim fotografije HDR zdijo umetne, toda hkrati tudi, da jih je večina uporabnikov navajena in jih pričakuje. V določenih razmerah se mi da ukvarjati in vidim smisel v kakšni ročni nastavitvi, da pridem do želenega videza ali učinka, marsikdaj pa od telefona želim in pričakujem, da bo sam poskrbel za v redu posnetek in tudi neko predvidljivost. Tu sem se moral pogosto igrati z nastavitvami in trikrat ali štirikrat poskusiti, da sem nazadnje dobil kolikor toliko spodoben rezultat, kakršnega mi marsikateri cenejši telefon da v prvem ali najkasneje v drugem poskusu. Pa ne gre samo za všečnost, ampak za osnovno kakovost. Če je pol fotografije izrazito temne ali so določeni deli povsem svetli, to pač ni v redu. Drugi telefoni znajo to odpraviti ali vsaj omiliti, Xperije še vedno ne. Sumim, da ne zaradi kakšne nekompetentnosti inženirjev in/ali programerjev, ampak zaradi njihovega elitizma, ker promovirajo uporabo na klasičen fotografski način. V tem vidiku imam veliko raje Applov ali Samsungov pristop z naprednim načinom RAW, pri katerem se lahko kasneje sam odločam o ostrini, kontrastih, barvah in ostalem, toda za dinamični razpon in pravilno osvetlitev poskrbi kombinacija zmogljivega procesorja in naprednih algoritmov. Med drugim je to pomembno zato, ker je majhna tipala treba znati obvladati in iz njih iztisniti kar največ. Pri fotoaparatih z velikimi tipali je drugače, tam marsikaj zelo kompetentno opravijo programi za obdelavo načina RAW, algoritmi za telefonska tipala pa morajo biti visoko optimizirani. Sonyjev pristop v tem pogledu žal ni na nivoju konkurence. Lahko ponuja vse ročne in druge možnosti, nič nimam proti fotografiranju brez konkretne obdelave, celo pozdravljam to možnost, vendar naj bo zgolj dodatna opcija poleg zelo dobrega samodejnega načina, ki bi bil glede na ceno in tudi pričakovanja uporabnikov nujen.

Za fotografije v mraku ali temi – posebnega nočnega načina telefon nima – velja podobno kot za tiste v zoprnih dnevnih razmerah. Nekatere so take, kot bi jih pričakoval, pri drugih imajo algoritmi težave, predvsem, znova, s presvetlitvami. Objektiv z zelo široko goriščnico pa je, pričakovano, najšibkejši člen trojice. Fotografije so precej temnejše od tistih z glavnega objektiva, čeprav se vidi, da poskuša sistem ohranjati barvno konsistentnost, in proti robovom dokaj neostre zaradi slabše optike. Selfiji so povsem zadovoljivi, morda v slabši svetlobi nekoliko »mehki«, toda tu ni kakšnega odstopanja od konkurence.

Posvetimo se še malo fotografski aplikaciji. V njej so na voljo podobni načini kot pri fotoaparatih, torej PASM – program, nastavljanje s prioriteto na zaslonko ali čas osvetlitve ter povsem ročne nastavitve – in še »osnovni« (Basic) ter samodejni (Auto) s prepoznavanjem prizorov. Predvsem prva dva sta konfuzna in ni jasne ločnice med njima. Basic denimo ponuja fotografiranje z zaslonsko tipko za sprožilec in snemanje videa, pri načinu Auto pa sprožilec izgine v vodoravnem načinu in je nujno treba uporabljati fizičnega – tega Sony ohranja – ter se znova pojavi z navpičnem pogledu, hkrati ni možnosti snemanja, pa tudi ne izbire načina zapisa RAW. Že samo iz tega lahko sklepam, da je to telefon za tiste, ki točno vedo, kako bi z njim fotografirali, in ki jim HDR, nočni način in podobne pridobitve zadnjih let ne pomenijo kaj dosti.

Po ogledu tehničnih lastnosti in opisih proizvajalca bi mogoče lahko sklepal, da je Xperia 1 V (peta generacije Xperije ena, če prevedem to oznako) kot ustvarjena za uporabnike, kakršen sem sam, ki potrebujemo »profesionalni« telefon za fotografiranje in snemanje. Vendar ni. Profesionalna je predvsem naboru možnosti, ki jih daje pri fotografiranju in snemanju, in morda tudi v strojni opremi foto-video sklopa. Nikakor pa ne v obdelavi signala s tipal, v pomoči uporabniku pri doseganju »lepih« posnetkov (kakorkoli si že to razlagamo), v umetni inteligenci. Nazadnje me zato prej frustrira kot navdušuje, morda pa je kje kdo, ki bo čutil ravno obratno. Glede ostalega je sicer zelo všečna, z izjemo proporcev, vendar draga. Bomo videli, če bo kaj drugače s cenejšim in nekoliko manj ambicioznim modelom Xperia 5 V.

HVALIMO:

• Fleksibilen fotografski hardver
• Prava video mašina
• Lep zaslon
• Kakovostno ohišje
• Odlična zvočnika
• Čista različica Androida

GRAJAMO:

• Samodejni načini kamer so daleč za konkurenco
• Telefon je predolg in preozek
• Zaslon 4K nima prave vrednosti
• Visoka cena

The post Sony Xperia 1 V: Zanimiv, ampak komu je namenjen? appeared first on Tehnozvezdje.

Najdražji modeli iz linije Xperia že nekaj let pretežno nagovarjajo fotografe, snemalce in druge ustvarjalce vsebin, saj Sony ne sledi ostalim proizvajalcem z močnim poudarjanjem načina HDR in »umetne inteligence«, temveč poskuša uporabnikom ponuditi podobno orodje, kot ga dobijo s fotoaparati iste znamke. To pomeni osredotočanje na hitro samodejno ostrenje s slednjem očem, obilico ročnih nastavitev, fotografiranje v načinu RAW in snemanje v »kinematografskem« načinu. Telefoni, vključno s tistim iz srednjega cenovnega razreda, tudi nimajo nesmiselnih objektivov za bližinsko fotografijo in nizkoločljivostnih tipal za »globino«. Pri vseh je »zgolj« kombinacija treh »osnovnih« objektivov – glavnega, ultraširokokotnega in teleobjektiva.

Tako 1 kot 5 tretje generacije imata po tri tipala z 12 milijoni pik, enako kot že predhodniki. Razlike je pri teleobjektivu, ki ima tokrat premične leče, zaradi česar lahko uporabnik spreminja med goriščnicama 70 in 105 mm (preračunano na format 35 mm). Ni še čisto pravi zum z zveznim spreminjanjem goriščnice, a vendar Sony doseže nekaj podobnega, za kar ostali proizvajalci vgrajujejo dva objektiva (dve »kameri«), z enim samim. Optična povečava sicer ni tako velika (4,4x in 3x), toda skupen optični nabor, če upoštevamo še ostala objektiva, je točno tak, kot si ga želijo fotografi – 16, 24, 70 in 105 mm. Video je mogoče snemati v 4K (za 8K pač ni dovolj pik na tipalih) s 24, 25, 30, 60 ali 120 sličicami na sekundo, tudi v »kinematografskem« razmerju 21:9.

Xperia 1 mark 3 (kot se prebere rimska trojka) ima sicer znova 6,5-palčni zaslon OLED z ločljivostjo 4K (razpotegnjeno, seveda) in podporo za sliko HDR, a za razliko od lani tudi z osveževanjem 120 Hz in 240-kratnim zaznavanjem dotikov vsako sekundo. Na obeh straneh zaslona, ki ga pokriva steklo Gorilla Glass Victus, sta stereo zvočnika, ki se ponašata s podporo za Dolby Atmos. Oblika je znova sonyjevsko oglata, vendar se na kotih vseeno zdi dovolj dovolj zaobljena, da ne bi smela biti neudobna med uporabo.

Xperia 5 III je manjši telefon, čeprav še vedno ne kakšen Compact ali Mini, zato je tudi zaslon manjši, meri 6,1 palca v diagonalo. In premore »zgolj« polno visoko ločljivost, steklo pa je Gorilla Glass 6. Oba telefona poganja Snapdragon 888, kar seveda pomeni tudi podporo za 5G, se pa razlikujeta v pomnilniku. Enica ima namreč 12 GB delovnega pomnilnika in 256 GB prostora za podatke, petica pa 8 GB delovnega in 128 ali 256 GB podatkovnega pomnilnika. Baterija ima pri obeh kapaciteto 4500 mAh in se polni s 30W, ustrezen polnilnik bo priložen. Xperia 1 III bo omogočala tudi brezžično polnjenje, 5 III pa žal ne. Bosta pa oba modela zatesnjena pred vodo in prahom (IP68).

Trenutno napovedani začetek prodaje je »v začetku poletja«, cen pa še ni razkrili. Ugibam, da bo večji model stal približno toliko kot Samsung Galaxy S21 Ultra, manjši pa mogoče sto ali dvesto evrov manj.

Zraven so predstavili še model Xperia 10 III, ki se ponaša s 6-aplčnim zaslonom OLED HDR polne visoke ločljivosti. Tudi tu so obdržali nekatere lastnosti premijske dvojice, denimo zaščito ohišja po standardu IP68, podporo za 5G in baterijo kapacitete 4500 mAh. Prav tako bo uporabnikom na voljo foto-video sklop s tremi objektivi, seveda prilagojen srednjemu cenovnemu razredu, pri čemer bo teleobjektiv imel dvakratno optično povečavo. Procesor je Snapdragon 690.

Tudi za ta telefon vemo le to, da ga lahko pričakujemo poleti. Če se bo cenovno umestil nekam tam, kjer je Samsungov Galaxy A52 5G, bi znal biti konkurenčen.

The post Sonyjeva telefona Xperia 1 III in Xperia 5 III imata že skoraj pravi optični zum appeared first on Tehnozvezdje.

S prehodom iz generacije z modelno oznako 7390 na 9300 je Dell opravil precejšen redizajn tega priljubljenega prenosnika. Ohišje je ostalo kljunasto, a je vsaj navidez malce manj zašiljeno in zgolj tanka zgornja površina pri tipkovnici je iz drugačnega materiala kot podnožje, prej je bila ta ločnica precej bolj na sredini (oz. se je spreminjala od zadnje strani proti sprednji). Drugačni so priključki, izginil je indikator napolnjenosti baterije s svetečimi diodami, predvsem pa je zaslon prešel iz 13,3-palčne diagonale in razmerja strani 16:9 na 13,4 palcev in uporabnejše razmerje 16:10. Tanke robove okrog zaslona in kamero v zgornjem je premogel že 7390, glede tega je napredek zgolj spodaj, kjer gre zaslon skoraj do podnožja oz. tipkovnice. Z 9310 niso pri obliki spreminjali ničesar, šlo je zgolj za osvežitev z novimi procesorji, morda še kakšno notranjo prilagoditev pri hlajenju ali razporeditvi komponent.

Računalnik vsekakor deluje atraktivno in materiali, pretežno aluminij, so kakovostni. Z vidika dizajna bi mi bilo sicer ljubše, če bi bil celoten spodnji del iz enega kosa, kot je denimo pri Applovih Macbookih ali Huaweijevih Matebookih, je pa površina iz ogljikovih vlaken (ali njihove imitacije) vsekakor zelo prijazna za uporabo, sploh med tipkanjem. Sam bi vsekakor izbral črno izvedbo, že zaradi potencialnih madežev po mesecih ali letih uporabe, še bolj pa zaradi tipkovnice, ampak do tega še pridemo. Tipkovnica se razteza skoraj od roba do roba, povsem desno zgoraj je prazna tipka za vklop s čitalnikom prstnih odtisov. Pokrov se zaradi zasnove tečajev, kadar je odprt, s koncem umakne za podnožje, vendar ne toliko, da bi privzdignil celoten računalnik, kot je zaradi boljšega pretoka zraka in nekaj naklona tipkovnice praksa pri nekaterih drugih prenosnikih. Morda taka rešitev ne bi bila napačna za odpravo ene od pomanjkljivosti iz uvoda. Vseeno pa se pokrov umakne dovolj, da je skoraj celotna površina, ki jo uporabnik gleda, zaslon. Kakšnih ostrih robov na ohišju ni, masa pa ni ekstremno nizka z 1,27 kg. Lenovo je v Yogo Slim 7 z le 80 g več uspel vgraditi večji, 14-palčni zaslon (resda brez podpore dotikom), občutno zmogljivejšo baterijo in konkretnejše hlajenje, tako pasivno kot aktivno.

Ne glede na vse ostalo je zvezda v tem paketu zaslon. Da je razmerje stranic uporabnejše za večino opravil, sem že omenil. Pogosteje namreč rabimo več višine kot širine, razen pri videu. Nekateri, denimo Huawei pri Matebooku X ali Matebooku X Pro ter Microsoft pri prenosnikih Surface uporabljajo še malce manj običajno razmerje 3:2, ki se mi tudi zdi zanimivo. Predvsem pa ekran v XPS-u navdušuje z ločljivostjo, barvnim prikazom in svetilnostjo. Govora je namreč o zaslonu 4K+ (3840 x 2400) s širokim barvnim razponom in posledično dokaj pravilnim prikazom in kar 500 kandelami svetilnosti. Večinoma ni nobene potrebe, da bi bila svetlost nastavljena na več kot dve tretjini, a zaslon je tako lep in jasen da kar kliče k malo višjim, četudi nepotrebnim nivojem svetlosti. Prepoznavanje dotikov seveda deluje brezhibno, »povečava« v sistemu Windows 10 pa se mi je zdela ustrezna na 225 odstotkih. S to nastavitvijo je bilo vse izjemno ostro in na zaslonu dovolj informacij. V nasprotnem primeru seveda taka ločljivost ne bi imela smisla, že tako je rahlo vprašljiva, kajti na porabo baterije nedvomno vpliva. Zelo! Podobno »težavo« ima tudi Matebook X (tam je ločljivost 3000 x 2000), a tisto je ekstremno lahek prenosnik z razmeroma majhno baterijo (42 Wh proti 52 Wh). Dell sicer ponuja tudi zaslon polne visoke ločljivosti (1920 x 1200), pri čemer pa je v Evropi mogoče kupiti samo različico brez podpore za dotike, medtem ko je ameriškim kupcem na voljo tudi zaslon na dotik z nižjo ločljivostjo. Ta bi bil verjetno moj izbor, če bi se ga dobilo, ker bi glede na diagonalo morala slika še vedno biti dovolj lepa.

Enajsta generacija procesorjev Core naj bi predstavljala lep korak naprej in v določenih vidikih tudi ga, še vedno pa v goli strojni moči konkretno zaostaja za AMD-jevimi konkurenti. Celo (prejšnje) serije 4000, kaj šele nove 5000. Od omenjenega Matebooka X s procesorjem desete generacije (sicer i5-10210U, testni XPS pa je imel i7-1165G7) je za več ko polovico »hitrejši«, a bolj ustrezna bi bila primerjava z nečim z aktivnim hlajenjem, in tam je pridobitve za kakšnih 15 do 20 odstotkov pri procesorski zmogljivosti, pri grafični pa zaradi novega jedra Xe dejansko za približno 50 odstotkov. To še vedno ne pomeni, da je to igričarski prenosnik ali kaj podobnega, lahko pa brez težav poganja »e-športne« igre in tudi za priložnostno montažo videa bo verjetno primeren, ko bodo programi začeli ustrezno izkoriščati grafične zmogljivosti. Že zdaj zelo lepo poganja programe za obdelavo fotografij ali za kompleksno programiranje, z vsakdanjimi opravili pa sploh nima težav. Takrat je prenosnik tudi večino časa tih in dokaj hladen, razen če uporabnik prestavi profil hlajenja na bolj agresivnega, potem se ventilator vrti pogosteje. Sicer pa to počne zgolj ob konstantnem obremenjevanju procesorja, toda takrat je kar slišen, prenosnik pa se konkretno segreje. To je tudi ena od tistih dveh zamer, kajti tega segrevanja je za računalnik, ki naj bi ponujal idealno kombinacijo prenosljivosti in zmogljivosti (bolje rečeno idealen kompromis med obojim), nekoliko preveč. Ne gre toliko za to, da bi me skrbelo za dolgoživost komponent (temperatura procesorja niti ne dosega res visokih vrednosti), kot da delo na kolenih postane nekoliko neudobno.

Novi XPS 13 se uvršča med prenosnike, za katere so proizvajalci zagotovili Intelovo nalepko Evo, kar naj bi med drugim jamčilo vsaj devet ur trajanja baterije. Sam se takemu rezultatu pri običajno svetilnosti zaslona in kombinaciji delovne ter zabavne uporabe žal nisem niti približal. Več kot petih ur med dvema polnjenjema nisem dosegel, večinoma manj. Z zniževanjem svetilnosti bi verjetno avtonomijo podaljšal za eno uro, nižja ločljivost zaslona pa bi morda pomagala, da bi se približal obljubi. Ta rezultat me je rahlo razočaral. Omenjeno segrevanje verjetno za večino, ki računalnika niti ne bodo pretirano obremenjevali, sploh ne bo opazno ali moteče. Povprečne avtonomije pa verjetno ne bo nihče spregledal. Škoda, ker bi bil z boljšo optimizacijo ali večjo baterijo ta prenosnik blizu takemu, kot bi si ga sam zamislil, če bi naredil seznam želja. Malce razočara tudi priloženi polnilnik, saj prenosnik polni z zgolj 45W, torej dokaj počasi. Da se ga sicer polniti tudi s 45W, vendar se tudi pri občutno segreva in morda je to razlog, da so se raje odločili za polnilnik z manjšo močjo.

Priključkov je le malenkost več kot pri Macbooku Air ali Matebooku X, saj je poleg dveh USB-C (ki sta tudi Thunderbolt 4) in izhoda za slušalke le še čitalnik pomnilniških kartic microSD. V škatli Dell prilaga razdelilnik z običajnim USB-jem, HDMI-jem in VGA (???). Precej čuden dodatek za leto 2021. Biometrično prijavljanje v sistem ponuja dve možnosti. Že omenjeni čitalnik prstnih odtisov, ki je pri mojih prstih odklepal v približno polovici primerov. Na srečo je bila precej bolj za stvar infrardeča kamera, tako da mi ni bilo treba vpisovati gesla ali PIN-a. Kamera za »Zoom« in ostale podobne koronske storitve je lep inženirski dosežek, ker so jo vgradili v res tanek rob okrog zaslona, a podobno kot večina v prenosnikih glede kakovosti slike ni nič posebnega. So pa mikrofoni in še posebej zvočniki presenetljivo dobri. Zvoku malce manjka basov, sicer pa je precej bolj poln in tudi glasen kot ga oddajajo mnogi večji, debelejši prenosniki.

Ne smem pozabiti na tipkanje, eno od ključnih opravil pri vsakem računalniku. Tipke so dovolj velike, všeč mi je pisava na njih in imajo več hoda, kot bi ga od tankega prenosnika pričakoval. Imajo tudi več »klika« kot marsikatere druge. Tipkanje je tako bolj podobno tistemu na konkretni zunanji tipkovnici kot pri kakšnem prenosniku z mehkejšimi tipkami. Osvetlitev je bela, v osnovi dovolj močna in skoraj nič ne pronica izpod tipk, problem pa je v slabem kontrastu. Tudi tipke so namreč bele in se jih zato precej slabše vidi, kot če bi bile črne. Sledilna ploščica je steklena, na spodnji strani prav tako ponuja nekaj klika (ugreza) in je zelo natančna in prijetna za uporabo. Ena boljših, kar sem jih doslej srečal.

Z malo manj segrevanja med obremenitvami in daljšim trajanjem baterije bi bil Dell XPS 13 z modelno oznako 9310 skoraj perfekten. Tako pa imam glede na precej visoko ceno nekaj dvomov. Mogoče bi jih razblinila konfiguracija z zaslonom polne visoke ločljivosti in podporo dotikom. Testirane z 32 GB pomnilnika tako ali tako nisem našel pri nobenem trgovcu, pa tudi podobno z zaslonom 4K v Sloveniji zgolj pri enem trgovcu, a še tam nisem prepričan ali gre za uradno prodajo ali sivi uvoz, tako da si lahko pomagam samo z nemškimi cenami, te pa pravijo, da je treba za 16 GB pomnilnika, zaslon 4K na dotik in 1 TB diska odšteti natanko dva tisočaka. Seveda so konkurenti, ki za podobne specifikacije zahtevajo še več, a vseeno ni poceni. In glede na to, da se pri nas prodaja izvedba z zaslonom polne visoke ločljivosti še za skoraj dvesto evrov več, ta naprava pade v ultra prestižno kategorijo. Večina bo o njej tako samo sanjala.

The post Dell XPS 13 (9310): Odličen prenosnik s hibama, ki ju za zahtevano ceno ne bi pričakoval appeared first on Tehnozvezdje.