Filozofija Xperij z letnico 2019 je v zaslonu z razmerjem 21:9. Kar je mogoče na začetku leta še delovalo kot posebnost, zdaj pa so se mnogi drugi proizvajalci temu že približali ali celo izenačili, pri čemer njihovi telefoni na pogled niso tako zelo razpotegnjeni, ker so poskrbeli za čim manj »čela« in »brade«. Sony se že tradicionalno temu ne posveča veliko pozornosti in pušča kar precej roba pod zaslonom in nad njim. Nekoč so tja vgrajevali solidna stereo zvočnika, zdaj pa so spodnjega premestili na dno, tako da ima vse skupaj še malo manj smisla. Po drugi strani pa ni kakšne neatraktivne zareze. Končni učinek je tak, da je telefon praktično enako dolg kot večina današnjih modelov, le nekoliko ožji je pri 6,1-palčni diagonali zaslona. Zato ga je lahko držati in uporabljati, kljub precej oglati in ne ravno prijetni obliki. Kovinsko-stekleno ohišje je zdaj že standardna zasnova, Japonci so jo implementirali dobro, zagotovili so tudi zatesnitev pred vodo in prahom po standardu IP68, kar je že tradicionalno močna plat Xperij, žal pa so pozabili na brezžično polnjenje.

Na sprednjo stran so tokrat namesto zaslona 4K, kot ga ima Xperia 1, vgradili malo bolj »klasičen« OLED z razširjeno polno visoko razločljivostjo. Ta je še vedno zelo lep, podpira prikaz vsebin v načinu HDR in se sploh za filme ali videe, ki so posneti širokozaslonsko (mislim na razmerje, večje od standardnega 16:9), zelo izkaže. Vsebina ni nič odrezana in dobi drugačno razsežnost, četudi ima danes večina mobilnikov razmerja zaslonov nekje med 18:9 in 19:9. Nekaj dodatne »širine« se vendarle pozna. Na srečo se pri običajni vsebini in pri tipkanju tudi ne opazi, da je zaslon v primerjavi s kakšnim drugim malo ožji. Dodatna višina pa je uporabna še za hkratno uporabo dveh aplikacij. To je že pred leti prvi ponujal Samsung, nato je Google funkcionalnost vgradil v sam operacijskih sistem, a se še vedno ni povsem prijela. Z Xperijo 5 bi se mogoče lahko, a se bojim, da jih bodo prodali premalo. Kot rečeno ima telefon še vedno stereo zvočnika, samo enega obrnjenega proti uporabniku, drugega pa vstran. Kljub temu je učinek soliden, pa tudi zvenita kar dobro, če že nista med povsem najboljšimi. Zanesljivo ju prekašajo zvočniki v iPhonih, Razerjih in še kateri.

Točka, na kateri so Sonyjevi telefoni v zadnjih letih najbolj zaostajali za konkurenco in kjer je bilo tudi največje neskladje med obljubami in realnostjo, je nedvomno fotografija. Navkljub vrhunski strojni opremi (vsaj tipalom, verjetno pa tudi objektivom) in obilici znanja s tega področja, ki obstaja znotraj podjetja, so bili rezultati doslej za razred slabši od najboljših v enakem cenovnem razredu. Tokrat so kar konkretno boljši od prejšnjih poskusov, še vedno pa zaostajajo za vodilni, predvsem pa so nekonsistentni. Sony je sicer ujel trend in vgradil tri objektive, poleg standardnega še tele in ultraširokokotnega (edini, ki vztraja, da sta dovolj že dva, je očitno Google pri svojih Pixlih). Slednji ima precejšnje težave z ostrino na robovih, kar se znajde tam, izpade zmazano. Teleobjektiv pa je presenetljivo dober, lepo izriše podrobnosti in izkazuje malo »mehkobe«, ki običajno pesti ta del fotoaparata. Oba pa izpljuneta fotografije z manj izrazitimi barvami in slabšo dinamiko kot glavni.

S tem bo večina uporabnikov še vedno zajela največ fotografij. Upravičeno. Njihova kakovost je napredovala v primerjavi s prejšnjimi Xperijami, žal pa precej niha. Določeni posnetki so lahko na zelo visokem nivoju, drugi pa konkretno presvetljeni (Sony še vedno ne pozna načina HDR, temveč njegovi telefoni pri fotografiranju v protisvetlobi prepoznajo motiv kot »svetloba v ozadju«) ali neostri. Kar je še posebej opazno ponoči. Niti »nočnega načina« še niso posvojili pri japonskem podjetju, so pa za fotografiranje v mraku ali temi raztegnili čas zajemanja, zraven pa se zanašajo na optično umirjanje slike. Določeni rezultati so zelo dobri, drugi pa tudi precej slabi. Tako je bolj ali manj vedno treba preveriti, kaj je fotoaparat spravil skupaj in po možnosti poskusiti še enkrat (če motiv čaka). To pa je rahlo zoprna situacija. Xperia 5 mi je v marsičem všeč, zna tudi zajeti res dobre fotografije, toda v tem času, kolikor sem jo imel v žepu, me ni prepričala, da ji v fotografskem pogledu lahko zaupam. Prav zaupanje, da fotoaparat ne bo zgrešil več kot dvakrat, mogoče trikrat v stotih poskusih, pa je zame ključno. Na žalost se Sonyjev izdelek ni približal takemu deležu uspelih posnetkov.

Za snemanje videa je ta telefon zanimiva izbira. Ne samo, da ponuja različne poglede in je kvaliteta posnetkov na visokem nivoju – nekje tam kot jo ponujajo lanski Applovi telefoni – veliko je še možnosti nastavljanja in uporabe različnih učinkov. Tudi z namensko »kinematografsko« aplikacijo. Pa snemanje v načinu HDR je na voljo, čeprav to priporočam samo tistim, ki vedo, kaj delajo in kje bodo te posnetke gledali, kajti na običajnem monitorju ali televizorju bo to izpadlo čudno. Možno je snemati s »filmskimi« 24 sličicami na sekundo, poleg bolj standardnih 30, toda 60 sličic pri razločljivosti 4K za bolj gladko akcijo manjka. Tudi v tem je Sony bolj ali manj osamljen v družbi Googla, ostali so to možnost v tem cenovnem razredu že ponudili. Sprednji fotoaparat z osmimi milijoni točk pa je tudi precej spregledana lastnost, tam je, ker je pač taka tradicija.

V preteklosti smo videli precej Sonyjevih »kompaktov«, malih telefonov s strojnimi lastnostmi velikih. Dotičnega sicer ne oglašujejo v tem slogu, toda glede na model Xperia 1 bi bila taka primerjava kar ustrezna. Tudi skoraj nič ni okrnjen. Zmogljivosti je dovolj, prav tako pomnilnika (6/128 GB) in še reža za kartico je ostala, kar je dandanes že velika redkost. Prepoznava prstnih odtisov je ob strani in je večinoma delovala dovolj dobro, četudi malenkost manj zanesljivo, kot denimo pri čitalnikih na zadnji strani, kadar sem imel telefon v roki. Ko je ležal na mizi, pa je bilo odklepanje večja loterija. Čitalnik ni hkrati tipka za vklop in izklop (kot je denimo pri Huaweiju Nova 5T ali Honorju 20 Pro). Skoraj raje bi videl, da bi bila. Prav tako bi si želel nekoliko večje baterije. Obstoječa ni premajhna, zlahka zdrži cel dan, za kaj dosti več pa se nanjo ne gre zanašati in ker ni možnosti brezžičnega polnjenja (je pa hitro žično), bi nekaj dodatne kapaciteta za mirno uporabo prišlo prav. Sony je že pred časom precej omilil svoje preoblačenje Androida in zdaj še nameščanje nepotrebnih aplikacij, s čimer pretiravajo le še kitajski proizvajalci. Telefon sicer še ni imel desetice, a naj bi ta prišla v bližnji prihodnosti.

Xperia 5 je končno spet Sonyjev telefon, ki mi je toliko všeč, da bi ga lahko uvrstil med kandidate za nakup. Je simpatičen za uporabo, ima lep in še vedno poseben zaslon, tudi precej izboljšan foto-video sklop. So pa na žalost prisotne težko obhodne pomanjkljivosti. Pri fotografiranju je aparatu težko zaupati in določeni konkurenti so tudi glede same kakovosti (kadar Sonyju uspe, kakor najbolje zmore) še vedno spredaj, za zahtevanih 750 evrov ali tam nekje (priporočena Sonyjeva postavka je bila sicer 800 evrov) pa bi moral telefon ponujati še kaj in vsaj v nečem izstopati. V tem cenovnem razredu ima iPhone 11 izvrstne kamere (za foto in video), Galaxy S10 pa celoten paket, od zaslona do vseh lastnosti, na katere kupec lahko pomisli, in podobno velja za ne dosti dražja (in pri vseh operaterjih dosegljiva) P30 Pro ter Galaxy Note10. Tudi operaterji so očitno presodili, da je prodajnega potenciala premalo. V prosti prodaji bi se telefon lahko boril z Oneplusi in podobnimi »kitajci« v razredu do največ 600 evrov, toda Sony se je vedno cenil višje in (tudi) to ga je pripeljalo do današnje, povsem obrobne vloge v svetu pametnih telefonov.

The post Sony Xperia 5: Premalo je zgolj vzbujati simpatije appeared first on Tehnozvezdje.