Težko je vzdrževati prikupno pojavo, ko začneš daljšati avto. Mini brez »zadnjice« je tudi še zdaj, čeprav ravno tako mnogo večji kot originalni, še vedno zelo skladen. In tudi najboljši za vozniške užitke skozi ovinke. Toda zmanjka mu pri praktičnosti, saj je primeren bolj ali manj zgolj za dva človeka (ali celo enega samega). Če želite prevažati še koga zadaj, in morda še kaj malo bolj konkretnega pospraviti v prtljažnik, bo nujen Aceman. Pri tem se pozna, da je zadaj narejen »na mero,« a vendar še vedno bolj posrečeno kot denimo Countryman.

Če je zunanjost nekoliko posebna zaradi luči, a še vedno dokaj konvencionalna, pa boste zazijali, ko boste odprli vrata. Znotraj skoraj nič ni tako, kot pričakujete. Držala na vratih, armaturna plošča, zaslon, odlagalne površine, konzola s priključki USB, dekoracije, upravljanje, vse je posebno. V tej izvedbi sicer nekoliko pusto in s preveč poceni plastike, a to popravijo višji paketi, ki dodajo tako barve kot dražje materiale, pa tudi prosojni zaslon za voznika, kajti v osnovni različici je pred njim samo okrasni »jermen.« To sem poleg aktivnega regulatorja hitrosti in prostoročnega odklepanja ter zaklepanja (tudi to je del enega nižjih paketov) še najbolj pogrešal. Vse ostalo je povsem v redu, svoje pa naredi tudi zabavna vožnja, zaradi česar vsaj voznik malce pozabi na rahlo pomanjkanje razkošja. Vendar počutje res ni napačno, tudi prostora je dovolj, in osrednji zaslon malce popravlja siceršnji vtis, saj je res izvrsten, tako kakovostnih običajno v avtomobile ne vgrajujejo, pa še okrogel kot palačinka. Prikaže tudi marsikatero informacijo, samo malo jih je treba iskati, ter animacijo in zanimivost.

Še posebej zabaven, v več pogledih je vozni način go-kart, ki sproži zvok, animacijo in izklopi določene varnostne pomočnike, da lahko »drsite« skozi ovinke. Ni za običajno prevažanje in vsekakor ne z družino v avtu, ko ste sami in je cesta prazna, pa se lahko kdaj prepustite dodatnim užitkom. Avto sicer daje zelo stabilen in čvrst občutek, kot bi bil za razred večji, in precej manj poplesavanja sprednjega dela sem zaznal kot pri večjem Countrymanu. Že v običajnih načinih je bolj zabaven od večine neposrednih konkurentov, tudi moči je povsem zadosti. Ni pa to kakšna športna izvedba, za kaj takega morate poseči po modelu SE.

Slednji ima tudi večjo kapaciteto baterije, 49 kWh, kar je seveda logično glede na dodatno moč. Pri E-ju so morate zadovoljiti z »vsega« 38,5 kWh neto, kar pa se sploh ne izkaže kot velika pomanjkljivost. Če na Acemana gledate kot vozilo za dnevne migracije (do cca 150 km) in opravke ter kakšen občasen daljši izlet, to nalogo opravlja brez težav in povsem zgledno.

Poraba na testnem krogu se je ustavila pri natanko 15 kWh na 100 km, toda pri kakšni stopinji toplejšem vremenu (bilo je med 11 in 13 stopinj Celzija) ne dvomim, da bi bila še malce nižja. Tudi sicer ni posebej težko dosegati podobne, s »težjo« nogo gre nad 16 kWh na 100 km, kar pomeni približno 250 km (+- 20 km) dosega do izpraznjenja baterije, pri izključno mestni vožnji pa zagotovo dobrih 300 km. Učinkovitost pogona se mi zdi dobra in vsaj nekoliko kompenzira ne ravno gromozansko kapaciteto baterije.

Polnjenje na izmeničnem toku je standardno 11-kilovatno (trifazno), na enosmernem pa gre moč do dokaj skromnih 80 kW, kar smo na našem testu tudi dosegli. Vendar le, če smo zagnali segrevanje baterije, brez tega smo videli največ 65 kW. Od 10 do 80 odstotkov baterija v optimalnih razmerah pridobi v približno 25 minutah, kar glede na kapaciteto ni kakšna bliskovita hitrost in zato avta ne bi priporočal za zelo pogoste daljše vožnje, ker bo »stanja« na polnilnicah nekaj več, ko bi bilo pri današnjem nivoju tehnologije nujno potrebno. Toda znotraj dosega in polnjenjem pretežno doma, teh težav ne bo.

Aceman E je po krivici nekoliko zapostavljen, za kar seveda obstajajo dokaj jasni razlogi. Ker je prestižne znamke, cena odstopa navzgor v primerjavi z drugimi podobno velikimi avtomobili, in 38,5 kWh baterijske zaloge se ne sliši veliko. Vendar je tudi z njo doseg konkurenčen, vožnja je zabavna in z nekaj dodatne opreme – takšen po ceniku stane 40 tisoč evrov (odštejte še 6.500 evrov subvencije) – je zagotovo bolj zanimiv in »nobel« od večine primerljivih.

HVALIMO:

• Zabavna vožnja in zanesljiva lega
• Dokaj učinkovit pogon
• Razgibana notranjost
• Izvrsten osrednji zaslon
• Dovolj prostora tudi za štiričlansko družino

GRAJAMO:

• Osnovna oprema vsebuje preveč poceni materialov
• Za voznikov zaslon je treba doplačati
• Kakšna dodatna kWh zaloge ne bi škodila
• Dokaj počasno polnjenje DC
• Z dodajanjem opreme cena hitro postane zelo visoka

The post Mini Aceman E: Ne bi ga smeli prehitro odmisliti (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikdo se je v času testiranja obregnil ob to, da nikakor ne gre za kakšno »mini« vozilo, še posebej ne nizko, temveč kar konkreten, zaobljeno »škatlast« SUV. Seveda je znamka Mini že zdavnaj začela izdelovati tudi večje avtomobile in se zdaj resno spogleduje z »družinskim« trgom, zato je jasno, da je to le še ime, ki nima pravega pomena. Prav tako Countryman ni kakšno terensko vozilo, četudi je v konkretnem primeru imelo pogon na vsa štiri kolesa. Pravzaprav gre za enak pogonski sklop kot pri BMW-ju iX1 xDrive30. Z nobenim od teh nisem poskušal premagovati kakšne gozdne vlake, četudi verjamem, da bi najbrž marsikaj zmogla in premoreta tudi ustrezne vozne načine za pomoč manj izkušenim voznikom, vsekakor pa pričakujem, da bi se dobro znašla v snegu. Toda priložnosti za tako preizkušanje nisem imel.

Novi »miniji« nimajo več okroglih luči, temveč so si oblikovalci dali duška z bolj nenavadnimi geometrijskimi liki in sprednji del se mi zdi zanimiv posrečen. Ni vsem všeč, a je razgiban in drugačen, povsem nezgrešljiv. Tudi stranska linija je v redu do nekje dveh tretjin, zadnja, od tam, kjer se steklo za stebričkom C nekoliko zoži, pa mu nekako ne deluje kot delo iste ekipe. Manjka iste elegance in zanimivosti, zadnje luči so denimo povsem brezidejne v primerjavi s sprednjimi, in tudi skladnosti. Kot bi želeli zadevo čim prej zaključiti, naknadno pa reševati s spojlerjem (vodoravno in pokončno). Vsaj grafika v lučeh z neizbežno britansko zastavo je taka, kot jo pri teh znamki pričakujemo. Dvo- oz. trobarvna karoserija (če štejemo še difuzor) lepo popestri zunanjo podobo, seveda pa to veliko stane (kot malodane vse pri tej in matični znamki).

Toda znotraj je ta Mini zares avantgarden. Kabina ni podobna nobeni drugi, v vseh pogledih je posebna, hkrati pa tudi tehnološko zanimiva. Glavni elementi so seveda povsem samosvoje oblikovani zračniki, obloge armature in vrat ter »LP-jka« na sredini. Povsem okrogel zaslon je namreč dajal asociacije na vinilno ploščo, frizbi in še kaj, vsekakor privlači poglede, tudi zaradi odličnega prikaza, ki ga zagotovi tehnologija OLED. Po drugi strani pa ni najbolj intuitiven in uporabniško prijazen. Zelo nenavaden je še voznikov zaslon, saj so uporabili kar prosojnega (HUD), vendar s prikazom nekje tam, kot bi pričakovali klasičnega, ne navidezno spredaj pred motornim pokrovom. Samosvoja rešitev, proti kateri nimam nič, večino pomembnih podatkov voznik dobi, a po drugi strani bi bila klasika lepše umeščena (prosojnega je težko nastaviti povsem znotraj želenih gabaritov) in zanesljivo lepše vidna v vseh svetlobnih razmerah. Na osrednjem navdušujeta lepa grafika in dokaj pregleden prikaz, toda moti razdrobljenost informacij, saj je tisto, kar bi moralo biti skupaj (poraba, odstotki baterije, doseg in podobne informacije), treba iskati na več različnih koncih. Prav tako ni vedno očitno, kako lahko uporabnik pride nazaj na prejšnjo kategorijo oz. izbere tisto, ki si je želi (večpredstavnost, navigacija, informacije o vožnji, itd). Skratka, uporabniški vmesnik bi morali bistveno poenostaviti in združiti določene podmenije.

Nakazal sem že, da sem užival v vožnji tega »minija.« Ni sicer v minijevski manir kot »gokart,« vseeno pa je zelo zabaven, voljno gre v ovinke in se tudi dokaj dobro drži, za po mestu je lahkoten in poskočen, presenetil pa je me je precejšen obračalni krog. Četudi do določene meje izkazuje nekaj športnih nastavkov, pa se ga da potem ob preizkušanju, do kam lahko gre, zelo hitro vznemiriti in znervirati, da začne rahlo poplesovati in poskakovati. Vsekakor od njega ni mogoče pričakovati obnašanja v slogu več kot pol m krajšega in 20 cm nižjega »pravega« minija. Pri teh sem sicer navajen trdega podvozja in tokrat lahko z veseljem ugotavljam, da je kljub vsemu dovolj udobno za lagodno družinsko prevažanje, čeprav se luknje in grbine malo bolj občuti kot v denimo »bratskem« BMW-ju iX1. Enako kot tam, pa tudi tu aktivni regulator hitrosti in držanje na voznem pasu delujeta odlično, sploh prvi vozi dinamično in ne pušča velike razdalje, toda za kakršno koli prilagajanje teh sistemov je (znova) treba globoko v menije osrednjega zaslona, kot tudi za izklop piskanja ob prekoračitvi hitrosti, pri čemer se tudi »prestižni« model ne more izogniti napačnim prepoznavam in interpretacijam slovenskih omejitev. Sprednji sedeži izgledajo odlično, toda po uri ali dveh v kombinaciji s podvozjem izdajo svojo tršo (»gršo«) plat, saj so me začeli motiti in nisem prepričan, da so zelo primerni za daljša potovanja.

Toda glavna težava za take namene je poraba. Ta je bila še v dokaj toplem vremenu (večinoma nad desetimi stopinjami) občutno previsoka glede na velikost in zmogljivosti avtomobila. Na našem testnem krogu, ki vključuje krajša avtocestna odseka, je sicer dosegel dokaj solidnih 18,1 kWh na 100 km (pri temperaturah med 10 in 13 stopinjami), toda v vsakdanji vožnji, pri kateri je bilo vsaj polovico avtocestnih km, ni bilo možnosti, da bi porabo ohranjal pod 20 kWh na 100 km. Pozimi bi verjetno moral računati s približno 25 kWh. Dosega iz ne posebej velike baterije je tako poleti dobrih 300, pozimi pa morda 250 km. Avtocestnega še malo manj. Predvidevam, da bi izbira pogona z enim motorjem (na sprednji kolesi), oznaka tega modela je Countryman E, dala nekoliko bolj prijazne rezultate, koliko, pa bi žal lahko samo ugibal.

Ko ne ravno nizko porabo križamo še z avtocestnim polnjenjem, dobimo še toliko manj spodbudno sliko. Hitrost polnjenja z enosmernim tokom bi bila kakšno leto in sploh dve nazaj še približno konkurenčna, zdaj pa je že skoraj podpovprečna. Tako glede najvišje, kot tudi povprečne moči (in s tem krivulje), ter posledično časa. Najvišja moč, ki smo jo videli na ultra hitri polnilnici, je znašala 124 kW. Uradni podatki obljubljajo 128 kW, torej ni bila daleč stran, toda zelo hitro je upadala in pri 80 odstotkih napolnjenosti je bila krepko pod 50 kW, kar pa je eden slabših rezultatov v zadnjem času. Morda je nižja temperatura pripomogla k nekoliko slabši krivulji, kot bi morala biti, četudi se je začelo na bolj ali manj pravem nivoju (običajno namreč moč polnjenja hitro izda, da baterija ni dovolj ogreta). Tudi trajanje polnjenja od 20 do 80 odstotkov je bilo daljše, kot bi si želeli v idealnem svetu, saj je zahtevalo 31 min čakanja. Za tako kapaciteto baterije, kot jo premore Countryman, skoraj 10 min preveč, da bi bilo to vozilo res primerno za pogoste daljše poti. Skupaj z zelo visoko porabo, je to tista točka, kjer se začnem resno spraševati o vrednosti tega vozila.  

Prav tako me ni povsem prepričala družinska prostornost. Na zadnji klopi otroka sicer sedita kar udobno, toda za tri bi šlo že na tesno, medtem ko se višjerasli odrasli lahko s koleni dotikajo sprednjih sedežev. Prtljažnik je lepo obdelan, uporabne oblike, tudi dokaj dolg, vendar nižji, kot bi si želel, pod osnovnim dnom pa je le ozka luknja, kamor se da pospraviti polnilni kabel in morda še kakšno malenkost. Nisem prepričan, da bi že za pot na morje šlo brez strešnega kovčka (ki bi še dodatno povišal porabo), medtem ko bi za večdnevno smučanje tudi z njim verjetno imel težave, kam zložiti vso »kramo.« Četudi Countryman na pogled deluje kar velik, zelo prostoren vseeno ni.

The post Mini Countryman SE All4: Vozil sem ga z nasmeškom, polnil pa z grenkim priokusom appeared first on Tehnozvezdje.