Preproste zgodbe so pogosto najboljše. Toliko bolj, če govori o sprejemanju drugačnosti in prijateljstvu. Čemu bi zapletali, iskali globlje pomene, ko je marsikaj sila preprosto. Torej, od pamtiveka nas pred demoni ščitili harmonija oziroma magična bariera Honmoon med našim in svetom demonov, ki jo ustvari in vzdržuje trio pevk, lovk na demone. Če pade njihova priljubljenost, se pojavijo razpoke in demoni, ki se hranijo z dušami, se lažje prebijajo v našo realnost. Aktualne lovke Rumi, Mira in Zoey so članice K-pop skupine Huntr/x. So tik pred tem, da jim uspe za vedno ločiti svetova, ko na sceno stopi fantovska skupina Saja Boys. Ker so postavni in dobro pojejo, postajajo vse bolj priljubljeni, s čimer slabijo bariero. To je tudi njihov namen, saj so demoni. Puncam so všeč. A preden dojamejo, kaj so in kakšno grožnjo predstavljajo, se na hitro še skregajo. Takrat pride na dan, da ima Rumi v sebi kanček demonske krvi. Še dobro, kajti brez drame in pocukranega zaključka ne gre.  

Film je posnet v slogu vzhodnjaških risank (anime) z oblico rožnatih in vijoličnih tonov, ki je všeč mladini po vsem svetu. Ni dvoma, da sta ta žanr in korejski glasbeni slog K-pop tamkajšnji najboljši izvozni artikel. Brezhibni videz in obnašanje trojice pevk v ravno pravih presledkih prekine njihova razposajenost, občutek za humor, ki je blizu mladim, in predvsem značilni groteskni obrazi, reka pokovke iz oči in podobna tipična animacija, zaradi česar je vse skupaj še toliko bolj zanimivo. Čeprav bi bila zgodba težko bolj banalna, je vseeno zanimiva in dovolj dinamična, da sredi filma ne zaspiš zaradi dolgočasja. Še na nekaj uspeh te risanke opozarja. Da so otroci še posebej lačni novosti in naveličani vse bolj generičnih umotvorov zahodnih animacijskih studiov, ki namesto da bi ustvarili nekaj novega, vse pogosteje reciklirajo stare ideje.

Film ni pisan na kožo starejšim i zahtevnejšim gledalcem. Ampak to ne pomeni, da si ga tudi ti ne bi smeli vzeti čas ogledati. Ker je postal, sicer nekoliko nepričakovano, eden večjih hitov na Netflixu. Potrditev za to pa je ravno osrednja skladba Golden, ki je dosegla 2. mesto na lestvici Billboard. Nasploh je glasba na zelo visoki ravni. Še nekaj ponudi starejšim. Okno v svet tistega, kar je všeč in na kar »tripa« današnja mladina. Če se želite pogovarjati z domačim najstnikom, potem ga vsaj skušajte razumeti. Ali pač uživajte v glasbi, katere je v filmu na pretek.

Kaj: animirani film za mlade KPop Demon Hunters

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 4: Že res, da je zgodba pocukrana in nadvse preprosta, a zadene bistvo: da se je vredno boriti proti zlu in za prijatelje! In »muzika« sploh ni slaba.

Priporočilo: Primerno za starejše od 10 let, a zna prijetno presenetil tudi mnoge starejše. A če že vihate nosove, potem je na mestu naslednje: včasih je dobro vedeti, kaj (in zakaj) imajo radi vaši najstniki.

The post Zaboga, a to gledajo naši otroci?! appeared first on Tehnozvezdje.

Ponovno so v osredju nizki toni oziroma basi, ki so bili že v središču lanskih modelov ULT, kateri tako ali drugače nagovarjajo mlade in njihov okus za »muziko«. Ob čim večji glasnosti, seveda v odvisnosti od velikosti. Spomnim se, kako sem lani postavil ULT Tower 10 na vrt in nato dvignil drsnik glasnosti do konca. Ni samo zaropotalo. Porodila se mi je ideja, kako najlažje zrušiš staro hišo. Postaviš ga sredi sobe in … Šalo na stran. Ne dvomim, da sta podobno glasna in nudita slično zvočno kuliso ULT Tower 9 in 9 AC, le malo manj mogočno pa Field 5 in 3, ki sta bližje lani predstavljenemu Fieldu 1.

Ljudje bodo »bežali« stran

Pred leti sem v enem Barcelonskem parku občudoval mladce, ki so prosti čas zapolnili z »hip hop battli«. Česa takšnega pri nas še nisem doživel (a bi z veseljem opazoval), saj se tovrstne zadeve dogajajo v plesnih šolah. Škoda, kajti za kaj takšnega je kot naročen, če bi se našel sponzor, Tower 9 z vgrajeno baterijo. Komu lučke niso povšeči, jih bo preprosto izklopi. Pomembno so globoki nizki toni in jakost zvoka, ki preglasi praktično čisto vse. Morda celo prelet manjšega letala. Nizkotonska načina ULT 1 in ULT 2 pričarata globoke oziroma močne udarne base, na voljo pa je še funkcija 360-stopinjskega zvoka, ki bo do izraza prišle, v kolikor bo zvočnik postal kralj domačih zabav. Model 9 AC nima baterije in ga je treba priključiti v električno vtičnico. Zvočnika, za prvega bo treba odšteti 1000 in za drugega 700 evrov, sta opremljena s štirimi visokotonci in dvema srednjetoncema. Polna baterija modela Tower 9 naj bi zadoščala za do 25 ur zabave.

Bolj umirjeno zvočno okolje

Z modeloma Field 3 in 5 Sony zapolnjujejo prostor, ki je ostal lani nezaseden. Field 3 je nekoliko večji od lanskega Fielda 1 in Field 5 manjši in zatorej lažje prenosljiv v primerjavi s Fieldom 7. Številke tokrat povedo vse. Ponovno so v ospredju basi, a je jasno, da so mogočnejši v večjem ohišju. Ta ponovno nudi dva nizkotonska zvočna načina (ULT 1 in ULT2), medtem ko ima manjši enega samega. Oba zvočnika nudista zaščito proti vodi in prahu po standardu ip67. Poleg velikosti in vgrajenih zvočnih gonilnikov se razlikujeta še v ceni in rahlo v avtonomiji. Fieldova 3, zanj boste odšteli 200 evrov, zadošča za do 24 ur, in Fieldova 5 za do 25 ur. Ta zvočnik je 100 evrov dražji.

Ob novih zvočnikih je Sony predstavil še »kompanjona«. Mikrofon ULTMIC 1, kateri bo denarnico osušil za naslednjih 150 evrov.

The post Sony dopolnil ponudbo »mogočnih« zvočnikov appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnje čase se mi pogosto po glavi mota Štoparski vodnik po galaksiji. V njem je na kup zmetano toliko norosti, da še kakšna, nikogar ne preseneti. Dajmo. Če bi Borna želel primerjati z vesoljskimi ladjami, potem mu je najbližja Zlato srce. Ne, ker bi bil tako zelo tehnično izpopolnjen, temveč ker sem se v njem počutil približno tako, kot da bi imel pod sedežem neskončni neverjetnosti pogon. Neverjetno, kolikokrat me je ta avto presenetil. Naj bo v pozitivno ali negativno smer. Bom pa raje tiho, kateri me spominjajo na popolnoma nedomišljeno Vogonsko ladjevje. Ker se nikomur ne bi rad (preveč) zameril in ker je slutnja subjektivna in plod moje domišljije, ter morda nima stika za realnostjo.

Težko bi Borna označil za družinski avtomobil, toda ne pozabimo, da smo se nekoč prevažali v Jugotih, pa ni bilo večjih težav. Oziroma smo bili navajeni potrpeti, kar danes vse manj pogosto prisotna vrlina. Torej! V Bornu prostora ni za odmet, še posebej na zadnji klopi in v prtljažnem prostoru, a par bo v njem tako ali drugače užival. Dvomim, da se bodo prodajniki Cupre pretirano razburjali s takšno oceno, saj je v koraku s podobo dinamičnega vozila za mlade, ki se ne branijo pustolovščin na katere jim ni treba vzeti priročnika za štopanja in brisače. Obljubim, da je to predzadnja navezava na Douglasovo trilogijo v štirih delih. Še eno imam. Pretežno trapasto je, da je avtomobil registriran samo za štiri – za voznika in trojico štoparjev.

Born naju je močno presenetil. Čeprav gre praktično za enako vozilo, so občutki boljši kot v Volkswagnu ID.3. Kljub temu da je ta že prenovljen in Born še ni. Ker oba izdelujejo v isti nemški tovarni na enaki osnovi, je to morda malo čudno. Ali pač ne. Drugačno zunanje in predvsem notranje oblikovanja dodata žmoht in mladost, kar prvemu primanjkuje. Tega ne znam podrobneje razložiti. Vseeno bom poskušal. Dober primer je zaslon, ki kraljuje na sredini armaturne plošče. Videti je kot zastava trobojnica, ko je vodoravno razdeljen v tri segmente. Barve kar žarijo z njih. Priznam, da me je to na začetku motilo, saj sem se počutil, kot da gledam risanko namesto menija infozabavnega sistema. Kasneje sem se navadil. Celo dojel, da se kričeče barve lepo zlijejo v celoto. Kljub temu imam pripombo, ki leti na celotno avtomobilsko industrijo. Če nas že posiljujete z zasloni namesto tipkami in fizičnimi merilniki, potem vsaj omogočiti več možnosti prilagajanja. Vsakemu telefonu in tabličnemu računalniku zlahka spremenite temo, čemu tega ne morem narediti tu? Zakaj ne bi mogel uživati v pastelnih barvah, če bi hotel?

Gotovo je največje pozitivno presenečenje poraba. Čeprav ni najnižja, kar sva jo do zdaj zabeležila, v kombinaciji z veliko baterijo nudi razmeroma malo tesnobnosti ob pogledu na upadanje vrednosti ob ikoni baterije. Na »uč« bom dejal, da v optimalnih razmerah 450 kilometrov in 350 kilometrov po avtocestah brez pretirane pazljivosti na hitrost ni misija nemogoče. Matjaž se je kar namučil, da je pravočasno spravil baterijo pod 20 odstotkov napolnjenosti za test polnjenja. V tabeli je podatek o povprečni porabi v tednu dni in prevoženih dobrih osemsto kilometrih po zelo raznolikih cestiščih. Lepo sliko prav tako kaže najin tesni referenčni krog dolžine slabih sto kilometrov. V za električni avtomobil ne najbolj optimalnih temperaturnih razmerah med 4,5 in 10 stopinjami Celzija se je poraba Borna na koncu ustavila pri 17,5 kilovatnih urah. Kar je mimogrede predstavljajo 22 odstotkov energije v bateriji (od tu najina ocena o dosegljivem dosegu).

Krivulja polnjenja je podobna krivuljam električnih avtomobilov koncerna, toda, to je manjša enigma, z višjo začetno močjo. Posebej zanimiva je primerjava z modelom ID.4 z enako baterijo. Kljub temu in veliki bateriji bi si želel, da bi bil padec moči manj strm in da bi se hitreje od trideset minut v baterije steklo energije za porast napolnjenosti spet na 80 odstotkov. To je še posebej pomembno, ko ste na dolgi poti. Za primerjavo sem dodal še krivuljo Tesle 3.

Če pustim vse drugo ob strani, je »vožnja« tisto, kar me najbolj prepriča. Že nekaj časa imam težave, ko se vrnem za volan »običajnega« avtomobila, saj se vedno počutim, kot bi se znašel v počasnem posnetku. Vožnja z Bornom je uživanje v skokih in hitremu prilagajanju razmeram na cestah, agilna in vsaj za malenkost boljša od vožnje s precej anemičnim ID.3. Na razgibanem testnem krogu se je zato dobro obnesel. Ravno prav trdno podvozje je blažilo tresljaje makadamskih cest globoko v gozdovih ter na boljših cestah omogočilo natančno krmiljenje v ovinkih. O kakšnih nepričakovanih, celo nevarnih »spodrsljajih« ni bilo ne duha ne sluha. Podobno velja za pomočnike. Vsi so, ki jih pri tej ceni pričakuješ ter dobro delujejo. Če kaj, potem sem pogrešal močnejšo rekuperacijo – povrnitev energije med zaviranjem – oziroma možnost, da izbiram med več stopnjami. In še možnost hitrejše vožnje od 160 km/h (po »Autobahnu»), kajti tako hitra blokada znamki ne pritiče. Nič posebnega pa niso vozni načini, kajti z izjemo »ekološkega» pri drugih, kot tudi pri famoznem gumbu na volanu za naval dodatne energije, praktično nisem čutil pomembne razlike.

HVALIMO:

• Dinamične vozne lastnosti
• Kapaciteta baterije
• Mladostni videz
• Dokaj hitro polnjenje med 20 in 80 odstotki

GRAJAMO:

• Previsoka cena (po ceniku)
• Registriran za štiri
• Omejitev najvišje hitrosti na 160 km/h

Naslovna fotografija: Iztok Medja

The post KRATKI TEST Cupra Born: Čeprav ga delajo Nemci, je španski temperament nezgrešljiv appeared first on Tehnozvezdje.

Honor velja za ponudnika cenejših a solidnih telefonov, model Play sodi v sam vrh njihove ponudbe, pri čemer je derivat uveljavljene in kot kaže tudi delujoče formule: zmogljiv procesor, precej pomnilnika, velik zaslon in baterija, ki konkretno zdrži v naslednji dan. Če povem nekoliko drugače. Združili so Honorja 10 in njegov zaslon z zarezo s kovinskim ohišjem Honorja 10 View.

Spominja na …

Rezultat tovrstnega pristopa je na videz in otip »gladek« kakovostno izdelan telefon, ki od daleč spominja iPhone 6, 6s ali 7. Steklo je morda res boljši material za hrbtišče telefona, vendar tudi kovina ni od muh. Toliko bolj, ako je telefon tanek, robovi pa lepo zaobljeni. Plastični »trakovi«, ki so nujni, da antene v notranjosti telefona sprejemajo signale, pa so tudi lepo vkomponirani. O tem, da so drugačnega odtenka, bi lahko razpravljali, a vsak meni se zdi, da dizajn kot celota drži vodo. Na sprednjem delu pa se pričakovano bohoti velik zaslon.

Težko rečem, kako bo telefon videti in kako »dobro« bo še deloval čez kakšno leto (ali dve), a vtisi po večtedenski uporabi so več kot dobri. Ne bi mogel reči, da se mi je kdaj zdelo, da bi telefon drsel iz roke ali da bi ga težko pobral, zaradi tankosti oziroma gladkosti zaobljenih robov. Nikdar tudi nisem imel občutka, da bi imel v roki cene izdelek. Morda ravno obratno. Občutek, ki ga zapusti v roki, je dober. Milo rečeno, pa čeprav se morda malce smešno sliši. Začutiš, da je trdno oziroma kakovostno izdelan, pa čeprav kovina ta hip ne sodi v »mora biti« material pametnega telefona.

Telefon s 7,5 mm in 176 g sodi med tanjše in lažje, »gumbi« na okvirju pa so na pričakovanih mestih, dobro odzivni in ravno prav veliki. Zelo dobro tipalo prstnega odtisa je na hrbtni strani, na sredi in bolj zgoraj, a še relativno daleč od fotoaparata. Ko se navadiš, ga hitro najdeš in po pomoti ne mažeš leč dveh objektivov. Ker ima le en zvočnik, je pohvalno, da je še vedno na voljo avdio priključek za slušalke, kajpada pa je na spodnjem robu tudi priključek USB-C.

Ozek in z zarezo, ki pa jo je moč skriti

Ne pozabimo, da govorimo o telefonu za dobrih tristo evrov, temu primerno pa moramo obravnavati tudi tehnologijo v njem. Zaslon kajpada ni OLED, pa tudi ne HDR, kar naj bi imel vsak letošnji telefon, ki kaj »da« nase. Je pa zato zaslonske tehnologije IPS in ne pozabimo, da je Apple šele lani prešel na OLED-a. Play ima velik (6,3) palčni zaslon, ki je ozek in dogledno prijeten za enoročno uporabo (razmerje 19:9), ki je dovolj svetel in ima širok kot gledanja. Ni tako svetel kot so nekateri zasloni, zato bi znal biti pogled nanj pod neposredno poletno sončno svetlobo slabši, a vseeno še v meji zadovoljivega.

Najprej so me motili vsi, ki so se odločali za »kopiranje« Applove zaslonske zareze, počasi pa sem se tudi jaz nanjo navadil. Ne moti me več, mi je pa tudi prav, če je namesto nje na gornjem robu zaslona črn rob. Pri Playu sta na voljo obe možnosti, čeprav pri slednji to pomeni, da pač zaslon levo in desno od zareze, v kateri so tipala, prednja kamera in zvočnik za telefonske klice, prikazuje črne pike.

Lanski, a zmogljivi procesor

Huawei je procesor Kirin 970 lani najprej vgradil v modele družine Mate 10, kasneje pa še P20. Kljub temu da je letošnji procesor še močnejši, pa ima tudi lanski še vedno več kot dovolj sape tudi za zahtevne uporabnike. V kombinaciji s 4GB pomnilnika RAM aplikacije delujejo hitro in brez zatikanje, mehki pa so tudi preklopi med njimi. Tozadevno so dobre tudi igralne zmogljivosti. V primerjavi z nekaterimi podobno zmogljivimi telefoni pa je opazna manjša poraba energije v enakem času.

Vseeno pa je vzdržljivost baterije po uradnih podatkih malce slabša od drugih telefonov, ki jih »poganja« isti procesor. Pri neki, recimo ji normalni uporabi telefona, kar ne pomeni večurnega norega igranja, bi morala baterija v povprečju zdržati 28 ur med dvema polnjenjema.

Škoda pa je, da telefon, ki ga sicer Honor opisuje kot igričarski, nima stereo zvočnikov. Kljub temu da je en sam v spodnjem delu ohišja, dokaj glasen. Sicer lahko vedno igramo s slušalkami na glavi, a vseeno, bi bilo fino, če bi bila dva.

Vmesnik je pač »Huaweiev«

Prepričan sem, da so kitajski inženirji ponosni na svoj izdelek, vendarle uporabniški vmesnik EMUI ni najboljši, ki smo ga kadar koli videli nad sistemom Android. Res pa je, da sem se ga navadil in je lažje, odkar so se nas usmilili in dodali predal za aplikacije. Ker pa je v njem še vedno preveč nepotrebnih stvari, nekatere pa so izvedene slabše, bomo morda posegali po čem drugem. Nova launcherju? Sicer pa v modelu Play teče sistem Android 8.1. No ja, boljša bi bila devetica, a ker Huawei ni najbolj dosleden, ko gre za nadgradnje sistema svojih telefonov, si ne upam trditi, ali bo kdaj na voljo.

Ko se umetni inteligenci »zaštrika«

Zadnja kamera je dvooka, po tehničnih podatkih pa prav nič posebna. Eno tipalo je 16 milijonska in to naredi fotografiji, saj je drugo dvamilijonsko tam le, da zajame podatke o globini, zaradi katerih so triki, kot je zamegljeno ozadje za portretirancem mogoči. Kar imaš to uporabiš in tako je Huawei tudi delovanje »prve« kamere podkrepil z umetno inteligenco. Če je izklopljena je fotoaparat sposoben posneti solidne fotografije z veliko podrobnosti v srednje dobri svetlobi. Z umetno inteligenco pa so lahko fotografije boljše, saj ta prepozna objekte na motivu in temu primerno prilagodi nastavitve. Žal pa so barve na fotografije običajno prenasičene in je ta videti, kot bi jo obdelali z učinki.

Nepričakovano (za ta cenovni razred) dobra pa je tudi prednja kamera, ki ima prav tako 16 milijonsko tipalo. Z malo sreče je namreč sposobna posneti sebek z več podrobnosti na obrazu kot nekatere prednje kamere v tisočaka vrednih tekmecih.

ZAKLJUČNA BESEDA: Tri leta je Honor potreboval, da si je zgradil ugled ponudnika, ki ponuja odlične telefone za polovico (ali še manj) cene najdražjih. Honor Play se temu ni izneveril. Z upoštevanjem njegove cene lahko mirno rečemo, da gre za odločen telefon, ki je gotovo vreden svojega denarja, uporabniku pa se ne bo kaj dosti kolcalo za najboljšimi ta hip. Edino področje, kjer je zaostajanje opazno je fotografija, a še to le, če smo fotografsko res zahtevni.

HVALIMO:

• dostojna baterija,
• dobre zmogljivosti,
• dostojna kamera,
• dober zaslon,
• občutek premijskega telefona,
• ležišči za dve kartici SIM,
• priključek za slušalke,
• učinkovito igranje iger.

GRAJAMO:

• ni odporen proti vodi,
• nima brezžičnega polnjenja,
• umetna inteligenca občasno pokvari fotografije,
• nima vmesnika Bluetooth 5,
• samo sistem Android 8.1

The post Honor Play: Zaradi cene odličen vsestranski telefon! (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Priznam, da sem že nekoliko v letih, vendar se trudim razumeti mlade, ki so jim bili pametni telefoni položeni v zibelko. Njim telefonski klic ni na prvem mestu. Bolj pomembna so orodja za hipno komuniciranje ter dostop v internet. Vseeno kako. Prek mobilnega omrežja ali brezplačnih omrežij wi-fi. Teh pa v slovenskih urbanih središčih ni težko najti. Zavedam se tudi, pa še kako, da če mladi nimajo ravno bogatih staršev, ki na svoja pleča prevzamejo »komunikacijski« strošek, potem jim je mar za vsak evro.

Menim, da jim je ponudba operaterja me2 pisano na kože. Da, ker so cene dokaj ugodne, čeprav ne odstopajo veliko od cenenih podobnih paketov drugih operaterjev in hkrati tudi ne, ker operater ne more delati čudežev in mora gostujoč na omrežju Telekoma Slovenije upoštevati veleprodajne cene ter omejitve pri količinah prenesenih podatkov.

A začnimo pri dnu. Paket Easy, mimogrede lahko bi si izmislili slovensko ime, za mesečno pet evrov nudi 50 minut pogovorov, 50 sms-ov ter 500 MB podatkov. Če predpostavimo, da mladi ne kličejo veliko, potem sta prvi dve postavki dovolj. 500 MB bo tudi zadostovalo, če bo uporabnik večino komunikacije opravil v domačem omrežju, zunaj pa »lovil« brezplačni internet. Mimogrede, presežene količine računajo po 5 centov. Easy plus količine in naročnino podvoji, a zaradi 1GB bo manj iskanja brezžičnega omrežja. 15 evrov pa hočejo za paket Kul. Ni ravno malo. Za enak denar Telemachov paket »Še več« nudi precej več klasičnih storitev. Dražji paketi, predvsem Open za stotaka, pa so manj zanimivi. Ni namreč vse neomejeno, še najmanj prenos podatkov. 30 GB mesečno, potem pa nastopi pravilo pravične uporabe in znižanje dostopa na neuporabno hitrost.

Ampak če uporabnik »špara«, potem lahko to počne še bolj učinkovito. Paket Bob 4 cente, brez naročnine, vsaka storitev pa stane natanko omenjen znesek. Razen prenosa podatkov, ki ga brez podatkovne opcije ni več. Pa je bil, tega se še kako spomnim, se spraševal sem pred leti, ali pomeni, da če mesečno ne opravim nobene storitve, potem ničesar ne bodo računali. Zakaj sem spraševal? Ker je omenjen naročniški paket idealen za povezavo naprav, ki le sprejemajo ukaze iz interneta v omrežje. Pustimo to ob strani. Naročimo se na omenjeni paket, dobimo telefonsko številko, lahko nas kličejo, lahko sprejemamo sms-je, na nujne se lahko odzovemo in če uporabljamo le zastonjska omrežja, potem plačamo zelo malo. Veliko manj od cene najcenejšega paketa na trgu.

Zato sem skeptičen, da bo nov operater dosegel, kar se je namenil. Trg je namreč zasičen, uporabniki pa zaradi nakupa telefona na obroke, vezani na operaterje. Ponudba kljub vsemu ni tako zelo preprečljiva, da bi sprožila masovne prestope. Morebiti pa česa ne vem in je v ozadju drugačna igra. Čas bo pokazal, kako in kaj. In če sem iskren, mi me2 na prvi žogo deluje kot zapoznel odgovor Telekoma Slovenije na Si.mobilov Bob! Ali pa celo kot odgovor na agresivne cene Telemacha!

The post Se res prilagajajo potrebam mladih? appeared first on Tehnozvezdje.