Sprejeli smo jih z odprtimi rokami, kajti za razliko od lastne zbirke na fizičnih nosilcih, imaš na razpolago (skoraj) celo svetovno glasbeno produkcijo, za do denarnice relativno prijazen mesečni znesek. V primerjavi s storitvami pretočnega videa imajo še eno konkretno prednost. Popularne in hkrati najbolj iskane skladbe najdeš v vseh zbirkah, kajti morebitni ekskluzivni dogovori so redki oziroma v najslabšem primeru časovno omejeni. Na nek način je torej (skoraj) vseeno, za katero storitev se odločiš in uporabljaš jo lahko za vse večne čase. Amen! Dokler plačuješ, kajti v nasprotnem primeru se vrata do glasbenih nebes zaprejo. Res? No, ne popolnoma.

Če ne želiš plačevati mesečne naročnine, lahko nekatere poslušaš brezplačno, toda z omejitvami, kot so oglasi, ki jih ni mogoče preskočiti, in omejeno število preskokov pesmi v seznamih predvajanja. Torej gre za radijskim postajam nežno podoben koncept. Ponudnik storitev je plačan od oglasov in delež dobijo tudi glasbeniki, katerih skladbe morda v plačljivi različici storitve nikdar ne bi poslušal! Eno stvar je treba pri »brezplačnosti« vedno upoštevati. Ponudniki jo nudijo, ker morajo, ne ker bi si to želeli ali zaradi prijaznosti do poslušalcev. Raje bi namreč videli, da jim redno plačuješ, zato bodo naredili vse, da te premamijo. Naj te to ne odvrne. Brezplačna uporaba je idealna, da dlje časa od običajnega brezplačnega obdobja naročniške storitve, ugotavljaš, ali ti je storitev sploh všeč. Poleg tega pa nimaš česa izgubiti. Marsikdo za poslušanje glasbe uporablja Youtube, ki je seveda neizčrpen vir različnih pesmi in izvedb, toda za vsako poslušanje res ni treba pretakati še videa!

Spotify in Youtube Music sta največji globalni storitvi pretočne glasbe in obe nudita brezplačno uporabo z možnostjo kasnejše nadgradnje na plačljivo. Obe nudita izjemno širok seznam glasbe in kakovosten zvok, čeprav se zdi, da je v slednjem Spotify za odtenek radodarnejši. Spotify Free je enak plačljivi storitvi, le da poleg predvajanja oglasov omejuje število preskokov na šest na uro, premeša sezname predvajanja, nad katerimi zato nimaš popolnega nadzora, ne omogoča poslušanja brez povezave in omejuje pasovno širino (kakovost) na 128 kb/s (računalnik) oziroma 160 kb/s (mobilna naprava).

YouTube Music ne pogojuje števila preskokov, temveč moraš imeti aplikacijo odprto, da naprava predvaja zvok. Ko jo zapreš oziroma »potisneš« v ozadje, je pretakanje glasbe ustavljeno, kar onemogoča večopravilnost med poslušanjem glasbe. Hitrost in s tem kakovost zvoka je omejena na 128 kb/s, a najhujši so oglasi, ki so sicer ravno tako postali moteči element storitve Youtube.

Čeprav ima v seznamu manj sklad, je ravno tako popularna pri nas manj priljubljena storitev Amazon Music. V primeru brezplačne storitve si prisiljen gledati oglase in imaš omejen dostop do glasbene zbirke, medtem ko je kakovost glasbe primerljiva kakovosti, ki jo nudi Spotify Free.

Možnost brezplačne uporabe nudi še francoski ponudnik pretočne glasbe Deezer. Ravno tako kot Spotify prikazuje oglase, omejuje uporabnost seznama predvajanja, toda onemogočena je možnost predvajanja glasbe brez povezave. Število preskokov skladb je v primeru uporabe v oknu brskalnika na računalniku neomejeno, medtem ko si v aplikaciji omejen na šest vsako uro.

Razvrstitev brezplačne ponudbe je sicer podobna razvrstitvi plačljive, kajti odlikujejo jih iste lastnosti. Na vrhu bi postavil Spotify Free zaradi širokega nabora sklad, podkastov, ekskluzivnih vsebin in preprostega iskanja. Sledi Youtube Music z ravno tako velikim izborom vsebin in neomejenim številom preskokov. Na tretjem mestu je Deezer in to predvsem zaradi tega, ker nudi nekoliko manj vsebin, čeprav storitev ravno tako odlikuje preprosta uporaba. Sledi Amazon Music, ki ga ima od vseh štirih še najmanj raznolik izbor vsebin.

Za brezplačne storitve je ravno tako kot za plačljive potrebna registracija. Ta je še najbolj preprosta v primeru Apple Music, saj zadostuje Googlov račun, ki ga gotovo imaš. V primeru Amazonove storitve lahko uporabiš njihovega, če ga imaš, račun pri drugih dveh pa moraš najprej odpeti!

The post NEDELJSKI NASVET: Zakaj bi za glasbo plačeval ali »kuril« Youtube, če ni nujno? appeared first on Tehnozvezdje.

Storitev ta čas ponuja 50 milijonov pesmi, kopico podkastov in štiri milijarde predvajalnih seznamov (»playlist«). Po novem je na voljo v Albaniji, Belorusiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Kazahstanu, Moldaviji, Rusiji, Severni Makedoniji, Srbiji, Ukrajini, na Hrvaškem, Kosovem in v Sloveniji. Podjetje v svoji objavi širitvi govori predvsem o ruskem trgu, ki ima verjetno več potencialnih uporabnikov kot vse ostale nove države skupaj. Spotify se trenutno ponaša z 286 »poslušalci« in 130 milijoni naročnikov.

Za razliko od nekaterih drugih podobnih storitev je tu mogoče poslušati glasbo tudi zastonj, z oglasi, vendar ne (povsem) po svojem izboru. Možno je izbrati albume ali določene sezname, vendar sistem pesmi predvaja naključno (»shuffle«), uporabnik pa nima na voljo preveč preskakovanja in tudi ne najvišje kakovosti. To torej ni povsem enakovredna alternativa za Youtube, ki je še vedno daleč najbolj priljubljena storitev za poslušanje glasbe.

Za posameznega uporabnika mesečna naročnina stane šest evrov, kar je enako kot pri Apple Music in Googlovi storitvi Youtube Music (ta s koncem leta dokončno zamenjuje Google Play Music), medtem ko je Deezer za en evro na mesec dražji. Podobno kot Apple Music in Deezer tudi Spotify ponuja družinsko naročnino za skupno šest uporabnikov, ki naj bi živeli pod isto streho (a tega v resnici nihče ne preverja), cena pa je ravno nekje vmes med konkurentoma. Google v Sloveniji ne ponuja družinske naročnine. Posebnost Spotifyja pa sta še dva paketa. Študentski za tri evre na mesec, seveda na voljo le tistim z »indeksom«, in pa paket za pare (Premium Duo), ki stane osem evrov na mesec. Omejitve števila naprav, na katerih je naročnik prijavljen v storitev, ni. Je pa možno poslušati le na eni naenkrat, zato je seveda treba plačati »zakonsko« ali družinsko naročnino, če je uporabnikov več.

Ena od prednosti Spotifyja, poleg verjetno največjega nabora glasbe in v zadnjem času tudi podkastov, je najširša podpora za to storitev na različnih napravah, še posebej pametni zvočnikih. Skoraj vsak povezan predvajalnik, ki omogoča pretakanje glasbe z interneta, podpira to storitev, medtem ko je z ostalimi tremi omenjenimi veliko večja loterija.

Kot zanimivost lahko povem, da sem se brez težav prijavil v »ameriški« uporabniški račun, ki sem ga s pomočjo lažne internetne lokacije odprl pred leti, in ga nato tudi spremenil v slovenskega.

The post Spotify je skupaj z Rusijo odkril še Slovenijo appeared first on Tehnozvezdje.

Že skoraj podcenjevanje je, če rečem, da je Sonos v svetu domače glasbene zabave uveljavljeno ime. S svojimi zvočniki je skoraj sinonim za enostavno, večsobno predvajanje glasbe. Roomba ali Tesla svoje sfere. Marsikdo je pričakoval, celo napovedoval, da bodo razmah zvočnikov bluetooth, pa tistih za navidezne pomočnike (Amazon Echo, Google Home, …) in konsolidacija največjih znamk spodnesli tla pod nogami tega podjetja, vendar se to ni zgodilo, saj je ostala preprostost uporabe, ki je nihče drug za zdaj ni uspel skopirati ali pa je povezati z dovolj kakovostnim zvokom za približno dostopno ceno. So pa ti izdelki vseeno na zgornji meji cenovno sprejemljivega za marsikaterega kupca in tu v enačbo vstopi Ikea. Nepričakovana kolaboracija je tako dala daleč najcenejši zvočnik z napisom Sonos. Ta, ki menda sodi med knjige, a se ga po mojem sme postaviti tudi kam drugam, stane okroglega stotaka. Tisti z lučjo na vrhu, ki je verjetno samo One ali Play:1 z dodatno sijalko, pa je s 180 evri že blizu standardnega teritorija teh izdelkov. Ostajam kar pri knjižni polici.

Zvočnik je za moj okus lep, pa tudi nihče drug v družini se pritožuje, torej vsaj grd definitivno ni. Proporci so malo neobičajni, ker redko srečamo dolg in ozek zvočnik (razen, če je visok za pol dnevne sobe), ampak to je verjetno z namenom, saj lahko stoji pokonci in zaseda malo prostora (med knjigami ), ali pa leži. S treh strani ga obdaja plastika, spredaj pa seveda (neodstranljiva) tkanina. Gumijaste nogice pa skrbijo, da je med predvajanjem pri miru. Da se ga montirati tudi na steno, za kar je treba dokupiti nosilce, sta pa zadaj speljana dva kanala za kabla (za napajanje in za omrežni priklop), za postavitev pokončno ali vodoravno. Oba kabla sta tudi priložena in še posebej napajalni je kar imeniten, deluje kot kakšna vrv. Kdor nima možnosti žičnega priklopa, se mu ni treba bati, saj lahko zvočnik poveže v domači Wi-Fi. Na sprednji strani so še tri tipke – predvajanje/pavza, glasneje, tišje. Prva je v bistvu samo priročnejši način za ustavitev ali nadaljevanje muziciranja, če tisti trenutek nimaš pri roki telefona, ker drugače celotno upravljanje poteka na mobilni napravi.

V tem se zvočniki Sonos razlikujejo od klasičnega glasbenega stolpa, pa tudi od »pametnih« zvočnikov. Na sami napravi ni nikakršnega zaslona in možnosti izbiranja česar koli, pa tudi neposredno se zvočniku ne da glasovno »ukazovati«, kaj naj predvaja. Obstaja pa možnost posredno, z iPhona. Poanta vsega skupaj je omrežna povezava in integracija različnih glasbenih (pretočnih) storitev v aplikacijo Sonos Connect. Začetna nastavitev je enostavna, še posebej, če je zadeva »na kablu.« Potem ni nobenega dela s priključevanjem v omrežje, zvočnik pa s sočasnim pritiskom na dve od treh tipk postaviš v tak način, da ga telefon zazna. Za priklop v Wi-Fi je malenkost več dela, ker zvočnik ustvari začasno omrežje, na katerega se povežeš s telefonom, potem pa v aplikaciji izbereš pravi Wi-Fi, vneseš geslo in zvočnik se prijavi. Potem je treba še ustvariti uporabniški račun, če ga še nimaš, in dodati glasbene storitve. Med njimi so denimo TuneIn (za internetni radio), Deezer, Apple Music, Google Play Music in Youtube Music, Pocket Casts in še nekatere, ampak naštete so za slovenske uporabnike najbolj zanimive in relevantne. Poleg tega je mogoče izbirati še med datotekami, ki so na samem telefonu, in pa tistimi na večpredstavnostnem strežniku v omrežju (UPnP), denimo ustrezni omrežni shrambi (NAS). Tako zadeva ni omejena samo na naročniško pretočno glasbo, ampak zlahka poslušaš svoje mp3-je. Če želiš zvočnik upravljati še z drugega telefona ali tablice, samo naložiš aplikacijo, jo odpreš, izbereš možnost, da se povežeš v obstoječo »skupino«, in naprava se pojavi. Ko klikneš nanjo, si v povsem enakem okolju kot na primarnem telefonu, lahko pa se še vpišeš v omenjeni uporabniški račun.

Glasbo se potem da predvajati na dva načina. Toda le, če imaš iPhone ali iPad, z androidnimi napravami pa samo iz omenjene aplikacije. Zvočnik namreč podpira še protokol Airplay, kar pomeni, da ga lahko izbereš kot zvočno napravo za tisto, kar poslušaš (in gledaš) na iPhonu. Na žalost pa ni podpore za androidno ustreznico Chromecast. Iz aplikacije glasbo, podkaste ali zvočne knjige izbiraš podobno, kot bi jih neposredno iz integriranih aplikacij. Če vzamem za primer Apple Music, ki je moj glavni »juke box«, so znotraj enake možnosti (moja glasba, novosti, …) in če izberem mojo glasbo, lahko potem izbiram med izvajalci, albumi in ostalim, kar imam dodano v svojo zbirko, pa tudi med zadnjimi dodanimi. Iskanja znotraj posameznih storitev ni, ampak ima Sonosova aplikacija splošno iskanje, ki prikaže rezultate iz vseh integriranih storitev. Do željene glasbe je mogoče priti hitro, res pa je, da je telefon obvezen. In eno od rahlo zoprnih dejstev je to, da moraš androidni telefon odkleniti za premikanje med komadi, ker na zaklenjenem zaslonu ni teh možnosti.

V okolju iOS se da zvočnik(e) dodati v »pametni dom« (Apple Home), kar prinese integracijo s Siri. Če rečeš »Siri, play the latest album by Ed Sheeran on speaker,« bo angleški pevec čez nekaj sekund zažgolel iz zvočnika. Operacijo pa telefon izvede tako, da najde željeni album v (privzeti) glasbeni storitvi in ga potem čez Airplay pošlje na Symfonisk. Torej ne znotraj Sonosove aplikacije, ampak rezultat je v bistvu enak, ker gre podatkovni tok iz interneta direktno na zvočnik, ni nikakršnega pretakanja podatkov s telefona na predvajalo in tako tudi ne izgub v kvaliteti.

S tem pa se možnosti končajo, ker zvočnik ne ponuja možnosti povezovanja prek bluetootha, pa tudi klasičnega (3,5 mm) vhoda nima. Tako se nanj na žalost ne da priklopiti drugega vira po kablu niti kakšne naprave, ki bi mu dodala glasovno upravljanje. Možno pa je spajati več zvočnikov skupaj. Dva enaka sta lahko stereo par, lahko so (različni) zvočniki v različnih sobah, dvojica teh »knjižnih« lahko doda prostorski element Sonosovi zvočni letvi (Beam ali Playbar) – posrečena rešitev, ker se z njo izogneš zoprnemu vlečenju kablov od osrednje enote do zvočnikov zadaj.

Del namestitve Symfoniska je (lahko) mahanje s telefonom, obrnjenim na glavo (da je mikrofon obrnjen proti izvoru zvoka), po prostoru. Dvigaš ga in spuščaš, vmes pa hodiš naokrog, da sistem posluša in prilagaja nastavitve zvoka prostora. To sem moral nekajkrat ponoviti, ker sem bil očitno premalo zavzet in najprej nisem zajel dovolj velike prostornine. Pa tudi potem, ko sem ta test uspešno prestal, se mi ne sanja, koliko je zvok zdaj boljši ali koliko bi bil slabši brez tega uglaševanja. Lahko pa pohvalim to, kar prihaja iz membran, ker je zelo poslušljivo. Sploh basovski del je močnejši od pričakovanj. Ali pa tudi ne, ker je to navsezadnje Sonos in vsi modeli te znamke imajo poudarjene base. Zvočniki bluetooth za podoben denar so definitivno slabši, zvenijo precej bolj plehko in prazno, pa tudi marsikateri precej dražji ne bi bil kaj dosti boljši, če sploh. Še vedno to ni povsem na ravni solidnega »stolpa« med dvesto in tristo evri, ampak če bi povezal dva Symfoniska, verjetno ne bi bilo daleč stran.

Cenejši od obeh pohištvenih zvočnikov se mi absolutno zdi vreden nakupa. Sploh, če večino glasbe in ostalega poslušaš s spletnih storitev. Če še vedno prisegaš na CD-je, potem to ni izdelek zate. Če pa vrtiš svoje mp3-je in jih imaš nekje na »mreži« ali pa jih lahko spraviš na telefon (z 256 ali 512 GB shrambe), se mogoče splača poskusiti, kako bi se ta rešitev obnesla.

HVALIMO

• Preprosta namestitev in uporaba
• Lep in ne prevelik
• V aplikacijo lahko vključiš marsikatero pretočno storitev in glasbo na svojih napravah
• Podpora za protokol Airplay
• Zelo soliden zvok, z dobrimi basi, še posebej za to ceno
• Poceni

GRAJAMO

• Ni zvočnega vhoda
• (Posredno) glasovno upravljanje samo ob vključitvi v Apple Home
• Če je Airplay, bi bil lahko še Chromecast (Audio)

The post Ikea Symfonisk: Tudi s »pohištveno« ceno pravi Sonos appeared first on Tehnozvezdje.

Youtube Music je še ena v vrsti naročniških glasbenih storitev. Podobno kot Apple Music, Deezer, Spotify in ostale v katalogu ponuja več deset milijonov pesmi. Pri Googlu se celo hvalijo, da imajo največji repertoar in da se tu najde marsikaj, kar je bilo doslej dostopno samo na (klasičnem) Youtubu. Je torej miks pretočne glasbe in glasbenih videov, kar ni dosti drugače od ostalih, ki prav tako poleg poslušanja posameznih pesmi, albumov in predvajalnih seznamom ponujajo še uradne videospote. Posebnost je mogoče to, da lahko sproti preklapljaš med samo zvočno različico ali videospotom (komad se nemoteno predvaja naprej), kar so ponudili v povsem najnovejši različici aplikacije. Je pa v osnovi storitev na voljo vsem, brezplačno, vendar z oglasi. Zato pa Youtube Music Premium za šest evrov na mesec odstrani oglase, omogoči prenos glasbe na napravo – tudi za poslušanje brez povezave v internet – in, kar je morda najbolj pomembno, za poslušanje v ozadju. Pri brezplačni različici je namreč treba imeti odprto aplikacijo oz. zavihek v brskalniku, da se glasba sliši. Za uporabo pa si je treba na mobilnih napravah namestiti aplikacijo Youtube Music, v namiznem brskalniku pa obiskati naslov music.youtube.com.

Kdor je zmeden in zbegan, ker je Google doslej že imel naročniško glasbeno storitev, se povsem upravičeno sprašuje, kaj je zdaj to. Google Play Music oz. Glasba Google Play res obstaja že dolgo in je (še) ne ukinjajo, vendar je jasna namera uporabnike preseliti na novo storitev. Naročniki stare so sicer samodejno dobili polni dostop do Youtube Music Premium (in obratno). Vsekakor želi Google v prihodnost z Youtubom in povsem možno je, da bo Glasba Google Play nekoč, na vsem lepem ugasnila. Nekje v zraku so še podkasti, ki so del »stare« storitve, ni pa jih v novi. Kot običajno, se je Google potrudil vsaj malo zakomplicirati zadevo.

Druga nova naročnina pa je Youtube Premium. Ta vključuje Youtube Music Premium, torej vse našteto zgoraj, zraven pa doda še nekaj vsebin in precej uporabnih funkcionalnosti za klasičen Youtube. Vsebine so izvirne serije, med njimi je menda najbolj znana Cobra Kai, dodatne lastnosti pa predvajanje videov brez oglasov, predvajanje v ozadju in prenosi videov na naprave. Še posebej zadnji dve možnosti se zdita fini, kajti včasih bi človek res rad samo poslušal glasbo z youtuba, a brez te naročnine je predvajanja konec, takoj ko greš iz aplikacije ali izključiš zaslon telefona. Shranjevanje posnetkov pa pride zelo prav za oglede na letalu in še kdaj, ko ni na voljo interneta. Ta naročnina stane 7,19 evrov, torej je samo dober evro dražja od glasbene in je zato po mojem mnenju celo boljša opcija. Pravzaprav bi najraje videl, da bi mi Google dal naročnino samo na te dodatne funkcionalnosti Youtube Premium, lahko tudi brez serij, predvsem pa brez naročniške glasbe, za par evrov na mesec.

Obe naročnini je mogoče en mesec preizkušati zastonj. Meni so pri Youtube Premium namenili celo dva brezplačna meseca. Na začetku, kot je kar v navadi, s kartice vzamejo en evro, da se prepričajo o njeni pristnosti, čez dan ali dva pa ta znesek vrnejo. V vsakem primeru pa je smiselno naročnino skleniti na androidni napravi ali na PC-ju, kajti uporabniki naprav s sistemom iOS vidijo drugačne, precej višje naročnine, take jim »naveza« Apple-Google nedvomno tudi zaračuna. Razlog ne more biti nič drugega kot Googlova nepripravljenost, da bi 30 odstotkov omenjenih zneskov (prvo leto, potem pa 15 odstotkov v naslednjih letih) šlo Applu, zato je raje za toliko povečal naročnini, da je končni izplen zanj enak.

Odločitev o tem, katero glasbeno naročnino vzeti, je mogoče postala še malenkost težja. In izbire bo še več, če se za prihod v Slovenijo končno, kot se že nekaj časa govori, odloči tudi Spotify, pa morda se najde še kakšen bolj lokalen ponudnik. Verjetno pa bo večina gledala na to, v katerem ekosistemu živi. Googlova storitev denimo zelo velik poudarek daje spoznavanju uporabnika in prikazovanju njemu prilagojenih predlogov, začetna stran je tako vedno drugačna. Trenutna omejitev Youtube Music Premium oz. Youtube Premium pa je v odsotnosti družinske naročnine, ki jo ponujata tako Apple Music kot Deezer, ter seveda tudi Google, a (še) ne v Sloveniji.

The post Youtube zdaj lahko gledaš brez oglasov, če plačaš naročnino appeared first on Tehnozvezdje.