Prvo, kar smo zelo hitro opazili in tudi občutili, je bilo povišanje cen v vseh razredih in pri vseh proizvajalcih. Kasneje so se pojavili neizbežni popusti, toda izhodiščni nivo je žal še višje od že prej ne ravno nizkega. Toda zdi se, da se je situacija umirila in bodo cene v l. 2024 podobne, morda pri kakšnem modelu celo nižje kot pri predhodnikih.

Sicer je bilo 2023 leto dodelav in drobnih izboljšav. Še posebej telefoni s prepogljivimi zasloni so res napredovali, postali tanjši, z boljšimi mehanizmi odpiranja in zapiranja, z malenkost manj poudarjeno srednjo gubo. Čakamo, da se konkurenca v trgovinah poveča tudi v Sloveniji in da Samsung še bolj zagrize v izboljševanje svoje serije Galaxy Z.

Drugod so bili v ospredju zasloni, vedno svetlejši, kar je trend, ki se bo nadaljeval v novo leto, večja fotografska tipala, boljše hlajenje in še nekatere finese, nismo pa dobili česa zares novega. Hitrost polnjenja je še nekoliko napredovala v nišnih modelih, toda v večini pomembnih je ostala nekje med 65 in 120 W, Apple, Google, Samsung in Sony še vedno vztrajajo med 25 in 45 W. Podzaslonske kamere so še naprej bolj izjema kot pravilo, prav tako še vedno le v dražjih telefonih srečujemo prave teleobjektive, drugod se moralo zanašati na digitalno povečavo oz. izrez iz tipala s presežnimi pikami, kar sicer daje kar zadovoljive rezultate. Letošnji nabor procesorjev je bil precej boljši od lanskega, le redko smo se pritoževali nad zmogljivostmi in še manjkrat nad previsoko porabo baterije. Dobrodošel trend je bil vse večje število proizvajalcev, ki so se zavezali k daljši podpori s posodobitvami programske opreme, in tudi nekoliko več posluha za izdelovanje lažje popravljivih telefonov ali omogočanje dostopa do ustreznih nadomestnih delov. Potem, ko je Apple »predčasno« prešel na priključek USB-C, je ta del evropske zakonodaje na telefonskem področju pretežno zaprt, Lightning in mikro USB sta v nekaterih starejših modelih še v prodaji, toda za nove sta na srečo zgodovina. Še vedno pa srečujemo počasne hitrosti prenosa podatkov po kablih, še naprej se večina proizvajalcev otepa vgrajevanja tuljav za brezžično polnjenje, kar jih sicer ne bi stalo skoraj nič, in še srečujemo določene bizarne odločitve, kot je snemanje videa v zgolj polni visoki razločljivosti pri telefonih (naj)višjega cenovnega razreda. S čimer proizvajalci izgubljajo kupce, saj vodilna tovrstnih napak vendarle ne delata. Neizpolnjena je vsaj za zdaj ostala obljuba o androidnih telefonih z magnetnim brezžičnim polnjenjem (po standardu Qi 2).

V morju izdelkov, ki so bili sicer povsem v redu, vendar s premalo razlikovalnimi lastnostmi glede na predhodnike, smo se celo poigravali z mislijo, da naj telefona sploh ne bi razglasili, ker res ni noben tako močno izstopal. V bistvu ga niti ne bomo, ker smo na koncu izmed vseh izbrali četverico najbolj prepričljivih. Lahko bi prišli do peterice ali celo šesterice, vendar smo se omejili na zgolj enega na proizvajalca. In upoštevali smo zgolj tiste, ki smo jih vsaj na kratko imeli v rokah, in so po možnosti naprodaj v Sloveniji oz. je njihov prihod na tukajšnji trg napovedan. Eden sicer ni naprodaj, smo ga pa testirali. Izpadli so različni Pixli, modeli Oppo, Oneplus, Motorola in še kakšen, ki smo jih morda sicer videli, vendar za množični trg v Sloveniji niso relevantni. Tole so zmagovalci l. 2023 (po abecednem vrstnem redu, da ne bo kakšnih komentarjev glede tega):

Apple iPhone 15 Pro Max

Omemba gre specifično izvedbi Pro Max, ker je pri njej največja razlika v primerjavi s predhodnimi. Pri tem Apple sploh ni storil ničesar posebej izvirnega. V bistvu smo lahko kvečjemu jezni, da je bilo treba vse od 11 Pro Max naprej trpeti težko, neudobno jekleno ohišje. Zdaj je kombinacija aluminija in titana telefon toliko znižala maso, čeprav po podatkih niti ne bi pričakovali, da je zadevo res užitek uporabljati. Poleg tega je priključek USB-C končno poskrbel za spodobno hitro prenašanje videov na računalnik, potencialno priklapljanje na monitorje ali televizorje ali uporabo zunanjih dodatkov ter za polnjenje na katerem koli napajalniku oz. kablu. Tu so še druge novosti in izboljšave, najsi bodo pri fotografiji (nov, odličen teleobjektiv), zaslonu (višja svetilnost), procesorju in še čem. Še najbolj v dvomih smo bili glede »akcijske tipke« namesto prejšnjega pretikala za utišanje, vendar tudi ta lahko komu pride prav. Nenazadnje pa je 15 Pro Max doživel tudi pocenitev v primerjavi z začetno ceno 14 Pro Max (velja za različico z 256 GB, ker so tisto s 128 GB ukinili, kar je tudi povsem pravilno).

Kaj pa manjši Pro? V osnovi sicer enak telefon, vendar z manjšim zaslonom, krajšim trajanjem baterije in bistveno slabše razporejeno maso (preveč je je v foto-video »otoku«), zato nam je bistveno manj všeč kot Pro Max.

Honor Magic V2

Medtem ko se je Samsung šele letos prebudil iz zimskega spanja in pokazal nekaj volje do konkretnega izboljševanja svojih »prepogljivčkov«, so kitajski proizvajalci z velikim zanosom inovirali v tej kategoriji. Zdi se, da je Honor prišel najdlje, seveda na Huaweijevi izvrstni osnovi, ki so jo podedovali še iz (menda) prejšnjega skupnega podjetja. Druga generacija beležnice je res tanka, zaprta skoraj nič debelejša od denimo »klasičnega« Magic5 Pro. Poleg tega je inženirjem uspelo v to zasnovo strpati res kakovosten foto-video sklop, ki sicer pri tovrstnih telefonih običajno najbolj zaostaja. Tudi ostale tehnične lastnosti so večinoma na ravni višjega cenovnega razreda, kar se tudi spodobi za napravo, ki bo najbrž stala blizu dveh tisočakov. V vsakem primeru obeta, da jo bo res užitek uporabljati. In ker predstavlja konkreten napredek na svojem področju, si zasluži uvrstitev med naj telefone leta.

Samsung Galaxy Z Flip5

Tudi ta, podobno kot prvi na seznamu, sodi v kategorijo, »Čemu niso tega storili že prej?« Dve konkretni spremembi so izvedli Samsungovi inženirji in ti sta povsem transformirali preklopni telefon iz nečesa sicer zanimivega, vendar s težko spregledljivimi pomanjkljivostmi v vsakdanji uporabi (še posebej ob upoštevanju cene), v zares uporabnega in prijetnega. Zunanji zaslon je zdaj tako velik, da je mogoče na njem početi skoraj vse. Od odgovarjanja na sporočila, do preverjanja »kaj dogaja«, branja in še marsičesa, za kar je bilo prej nujno treba razpreti telefon. In ta je v zaprtem stanju končno brez špranje, popolnoma eleganten s stranicama povsem skupaj, ter zato tudi nekoliko tanjši. Tudi trajanje baterije je zaradi precej učinkovitega procesorja vsaj solidno, čeprav seveda zaostaja za tistim pri seriji Galaxy S. Še vedno ima telefon pomanjkljivosti, denimo nenavadno razmerje zaslona, ki je ozek in dolg, kameri nekje na pol poti med serijama Galaxy A in S, povprečne zvočnike, neugledno folijo čez zaslon in osrednjo gubo oz. vdrtino na njem. Kljub vsemu nam je bil zelo všeč, toda realno bi moral biti vsaj za tretjino cenejši, da bi ponujal kolikor toliko dobro vrednost, kajti za enak denar je mogoče dobiti telefon, ki je v vsem vrhunski, ne zgolj zadovoljiv. Ni pa seveda tako ljubek in ne da se ga enako neopazno pospraviti v vsak žep.

Xiaomi 13 Ultra

»Običajna« modela serije 13, ki sta naprodaj v Sloveniji, sta žal imela preveč drobnih pomanjkljivosti, da bi si zaslužila posebno omembo. Podobno še kakšen model drugih kitajskih znamk. Toda 13 Ultra vsaj v fotografiji tako izstopa, da skoraj mora biti na seznamu. Njegov glavni objektiv ima pod lečami sicer enako enopalčno tipalo kot 13 Pro, toda optično je bistveno boljši. Potem so tu še trije objektivi s prav tako 50-milijonskimi tipali, sicer manjšimi, a še vedno večjimi kot pri večini drugih telefonov. Nekaj podobnega zdaj poskuša, z zame bolj posrečeno kombinacijo goriščnic, in za polovično ceno, znamka Nubia. Toda Xiaomi 13 Ultra je v svojem razredu, določeni konkurenti sicer lahko pridejo blizu pri posamezni od kamer, noben pa kot fotografska celota, kot snemalna sta nekje tu iPhone 15 Pro Max in Samsung Galaxy S23 Ultra.

Še vedno sicer ne morem mimo tega, da sprednja kamera ne omogoča snemanja 4K, in tudi kapaciteta baterija bi morala biti večja, toda vsaj v fotografskem smislu je bil med telefoni, ki smo jih letos lahko preizkusili, Xiaomi 13 Ultra brez dvoma v samem vrhu. Za 14 Ultra bi moral biti cilj odpraviti še tiste drobne, nepotrebne nevšečnosti in telefon prodajati tudi v Evropi.

Naslovni fotografiji: DepositPhotos

The post KONEC LETA: Naj telefoni neizrazitega letnika 2023 so … appeared first on Tehnozvezdje.

Oblika je nekaj, kar boš takoj opazil. Ultra je bolj podobna telefonom Huawei Mate, kot sorojencem iz družine Xiaomi 13. Zadaj se namreč bohoti nadvse obilen krog z objektivi zadnjih kamer in da ne izstopa preveč iz siceršnje ravnine hrbtišča, je nanj dodana plast iz umetnega usnja dveh debelin. Tanjše je spodaj, nato se počasi dvigne za dva milimetra, kolikšna je debelina plasti okoli kroga. Nastane zanimiv videz, ki ga do zdaj še nisem opazil na nobenem drugem telefonu.

Hip, hip, hip, strašni trik

Poleg telefona sem prejel še fotografski dodatek, ki ga je seveda treba doplačati. Sestavlja ga robusten zaščitni ovitek s pokrovom, ki tako kot pokrov fotoaparata, prekrije objektive in dodatek za ergonomsko držalo s tipko za proženje kamer in obročem za prilagajanje povečave. Zraven je še 67-milimetrski prilagodilnik (adapter) za fotografske filtre. Ideja, da so objektivi prekriti, ko kamer ne uporabljaš, je hvalevredna, saj jih ves čas mažeš, ko se jih med rokovanjem s telefonom dotikaš, medtem ko sem skeptičen do držala s sprožilcem. Ne nad idejo, temveč nad izvedbo. Da deluje, potrebuje elektrilo, to pa mu zagotavlja lastna baterije – a ne bi bilo lažje, da bi brezžično ali žično prek priključka USB koristil energijo iz baterije telefona. Ker dodatek porabi malo energije, ga ne boš pogosto polno in zelo verjetno bo njegova baterija prazna ali tik pred tem, da spusti dušo, ko ga boš nujno potreboval.

Naslednja nadgradnja je na prvi pogled majhna, a daleč od tega, da bi bila takšna po pomenu. Amoled zaslon je v vseh lastnostnih razen eni enak onemu v telefonu Xiaomi 13 Pro, le da jim je uspelo kratkotrajno svetilnost iz 1.900, kot jih ima omenjeni, dvigniti na 2.600 kandel. Če se ti zdi, da ni pomembno, razmisli o naslednjem primeru. Fotografiraš, ko nate od zadaj močno sije sonce in ko na zaslonu skušaš preveriti, ali je prizor primerno kadriran, osvetljen in izostren na pravem mestu. Marsikaj slabega se lahko zgodi, če zaslon ni odlično čitljiv.

Niso samo dodali periskopske kamere

Nekako tako bi mislili, če se ne bi podrobneje poglobili v nabor kamer. Vse štiri imajo 50-milijonsko tipalo in res je, v primerjavi z naborom Xiomija 13 Pro je dodana še četrta. Zdaj pa poglejmo podrobneje. Glavna kamera ima ravno tako enopalčno tipalo, vendar s spremenljivo fizično zaslonko f/1,9 ali f/4.0. Ne samo, da pomaga prilagajati količino svetlobe, ki skozi objektiv prispe do tipala, učinek zamegljenega ozadja je naravnejši. Širokokotna kamera in kamera z optično povečavo sta opremljeni s svetlobno močnima zaslonkama f/1,8 (f/2,2 in f/2,0 pri enakih kamerah Xiaomia 13 Pro), medtem ko je zaslonka periskopske kamere s 5-krastno optično povečavo f/3,0. Fizična velikost tipal teh treh kamer je enaka 1/2,51 palca. Nič posebnega, toda v kombinaciji s svetlobnimi močmi zaslonk, je to obet dobrih fotografij v slabših svetlobnih razmerah pri vseh povečavah. Z izjemo širokokotne kamere so ostale optično stabilizirane, kar razjasni dilemo, zakaj je z njo težje posneti ostre fotografije v mraku.

Najprej si oglejmo predstavo kamer v različnih razmerah dnevne svetlobe. Takoj opaziš kontinuirano kakovost pri vseh povečavah, ko gre za barve, dinamiko, svetlost in podrobnosti. Celo periskopska kamera s svetlobno najmanj močno zaslonko. Vse kamere se torej dobro odrežejo, a zdi se mi, da bi veljalo še malo izpiliti programske algoritme, ki so zaslužni za širokokotne fotografije. Zaradi kota namreč prihaja do distorcije geometrije in rahlo izgubo ostrine na robovih. Za širokokotno kamero je na voljo bližinski (makro) način, ki se samodejno zažene, ko kamera zazna, da je razdalja do prizora majhna.

V nočnem načinu fotografiranja ni na voljo neposredna uporaba 2-kratne digitalne povečave, ki predstavlja izrez dela prizora iz fotografije glavne kamere ob minimalni izgubi kakovosti. Kontinuiranost kakovosti fotografij vseh štirih kamer je prisotna tudi v slabih svetlobnih razmerah oziroma v mraku. Fotografije so primerno svetle, barve naravne in z dovolj dinamike, predvsem pa je kljub težavnim razmeram dovolj podobnosti. Pričakoval sem, da se bo širokokotna kamera odrezala slabše, a se ni. Razen, da se spet spopada z robovi, kjer prizor ni popoln.

Od enopalčnega tipala mnogi pričakujejo malodane čudeže, ki jih to, še posebej v telefonu, kjer je prostor za napreden objektiv omejen, ne more zagotoviti. Daje pa dobro kakovost in ravno toliko globinske neostrine, da se je vredno in spodbudno igrati z njo. Tudi za izreze je kakovosti več kot dovolj. Hkrati je lepo videti telefon, pri katerem so še ostali objektivi na dovolj visokem nivoju, da se lepo vklopijo v komplet in da nikakor ne kvarijo vtisa.

Xiaomi 13 Ultra je zanimiv telefon s primernim naborom kamer, ki nudijo eno boljših fotografskih vsestranskosti. Drugo vprašanje, na katerega verjetno nima smisla iskati odgovorov, saj telefon ni naprodaj na slovenskem trgu, pa je, kdo vse, kar nudi, potrebuje in bi tudi plačal.

The post KRATKI TEST Xiaomi 13 Ultra: Ko že misliš, da si videl najboljše od Xiaomija in Leice, dobiš v roke to … appeared first on Tehnozvezdje.