Apple sicer od Evropske komisije zahteva kar razveljavitev DMA, češ da ne prinaša koristi uporabnikom, saj da poslabšuje njihovo izkušnjo. V Bruslju odgovarjajo, da niti slučajno nimajo namena odpraviti akta in da njegovo spoštovanje ni izbirno, temveč obvezno.

V izvorni kodi prihodnje izdaje operacijskega sistema iOS (26.1) so te dni sodelavci medija Macworld našli možnost pošiljanja obvestil na ure drugih proizvajalcev. Uporabnik naj bi se po novem namreč lahko odločil, naj sistem posreduje obvestila še eni napravi »zunaj« Applovega ekosistema. Če bi pri Applu dopustili še interakcijo s sporočili in morda še katero »pametno« funkcionalnost, bi se za marsikaterega proizvajalca oz. platformo pametnih ur enačba v okolju iOS bistveno spremenila.

Tako kot Applove ure delujejo zgolj z iPhoni, se na drugi stani tiste z Googlovim operacijskim sistemom Wear OS (sem sodijo Samsungove Galaxy Watch, Googlove Pixel Watch, ure Oneplus, Xiaomi in druge) povezujejo le s sistemom Android. Nekatere druge, večinoma z manjšim naborom »pametnih« funkcionalnosti, so bolj agnostične in podpirajo povezovanje v oba tabora, določene še v tretjega, namreč v Huaweijev sistem EMUI (oz. HarmonyOS). Apple je pravzaprav s tem omejevanjem, do česa ure lahko dostopajo v njegovem okolju, spodbudil proizvajalce, da so veliko več pozornosti posvetili zdravstvenemu in športnemu področju, kjer ura zgolj prikazuje podatke, jih analizira in pošilja v aplikacijo.

Izbira ure zaradi omenjenih omejitev ni povsem trivialna, kajti še preden pridemo do oblike, sloga, velikosti, trajanja baterije, nabora funkcionalnosti in vsega ostalo, lahko marsikatera izpade iz izbora, če ni združljiva s telefonom, ki ga uporabljamo (in ga nameravamo še naprej). Tudi tiste, ki se povezujejo z več platformami, običajno na androidni strani omogočajo več kot znotraj okolja iOS. Tam denimo nimajo enakovrednega dostopa do obvestil ali sporočil, kot ga Apple omogoča lastnemu izdelku in kot smo ga za te iste naprave navajeni v androidnem okolju. Uporabniki pogosto krivdo pripisujejo proizvajalcem, vendar je v resnici Apple tisti, ki postavlja omejitve. Kakopak namerno, da njegov dodatek izpade bolje (podobno je s slušalkami in še čim), in je zaradi tega deležen boljše prodaje, saj je za uporabnike iPhonov privzeta, najbolj logična izbira. Kar navsezadnje vpliva tudi na to, da se tak posameznik tudi zaradi vseh teh pripomočkov, ki z drugim telefonom ne bi delovali enako dobro, ali pa sploh ne, vedno znova odloča za nov iPhone, ne za kakšen konkurenčni telefon.

Globalno število pametnih ur v uporabi naj bi letos preseglo pol milijarde, kar pomeni, da jih še vedno nosi le kakih 15 odstotkov uporabnikov pametnih telefonov. Proizvajalci tako vidijo še veliko prostora za rast, zagotovo tudi pri lastnikih iPhonov, ki jih ne prepriča Apple Watch.

The post Bo Apple »sprostil« sodelovanje pametnih ur z iPhoni? appeared first on Tehnozvezdje.

Letošnji nabor pametnih ur Samsung me ne prepriča. »Osnovni« v dveh velikostih, tule smo testirali manjšo, nekaj manjka, ne zdi se zares dovršen izdelek, medtem ko je Ultra predaleč zgoraj, po ceni, statusu, velikosti, zmožnostih in nenazadnje želji po tekmovanju z Applovo enakega imena (in v pretežni meri tudi videza). Vmes je praznina, ki bi jo lahko še naprej lepo zapolnjevala izvedba Classic. A tudi dvojico spodaj bi po mojem mnenju morali vsaj bolj konkretno zapakirati in podati razloge, s čim upraviči konkretno višjo ceno od denimo Oneplus Watch 2R ali Huaweijeve linije Watch GT.

Moja opazka o nedokončanem delu načrtovalcev leti med drugim na ohišje. Povsem izpostavljeno steklo se mi zdi problematično z vidika odpornosti ter »poceni« oblikovalska rešitev. Ure z obrobo in po možnosti luneto delujejo bolj zaključena celota ter so bližje klasiki, niso zgolj zaslon na zapestju. Kakovost izdelave pri Galaxy Watch7 sicer ni sporna, sistem vpenjanja in odstranjevanja paščka je tudi kar posrečen, a terja prilagojene paščke. Priloženi je sicer zanimiv z barvnimi vsadki in iz dobrega materiala, vendar morda ne bo ugajal komu, ki bi rad nekoliko mehkejšega. Zapenjanja, pri katerem gre preostanek daljšega dela paščka pod krajši del, namesto nad njega in ga drži objemka, ne maram pretirano, toda Samsung ga uporablja pogosto (pri modelu Classic je denimo izbral običajno zaponko). Za moška zapestja vsekakor priporočam večjo izvedbo (44 mm), kajti testirana 40-milimetrska izpade premajhna in tudi pašček je komajda dovolj dolg.

Zapiranje v ekosistem

Ure Galaxy Watch omogočajo veliko, nabor meritev je obsežen, toda večina tistih, ki presegajo standardni nabor, prisoten tudi pri konkurenci, so »zaklenjene« za uporabnike telefonov drugih znamk. Na voljo so zgolj, če je ura povezana s telefonom Samsung Galaxy, za kar pa ni nikakršnega tehničnega razloga. Gre za povsem eklatantno zapiranje v lastni ekosistem, iz katerega nato uporabnik ne more več. Če se navadi denimo na EKG ali merjenje srčnega pritiska, tako kot če denimo prilagodi svoje domače naprave na platformo SmartThings, je jasno katere znamke bodo tudi naslednji njegov telefon, televizor, ura in še kaj. Odlično za proizvajalca in malo manj za uporabnika, ki ne bi rad še tu »vezave.« Že tako ali tako ure z operacijskim sistemom Wear OS delujejo zgolj z androidnimi telefoni.

Sicer pa EKG ura meri tradicionalno dobro, le na enem mestu je po besedah zdravnice krivulja malce čudna (izriše preveč zobca namesto lepega prehoda). Krvni tlak je bil po umerjanju s pravim zdravniškim aparatom v območju statistične napake, skoraj presenetljivo natančni rezultati so se pojavljali na zaslonu. Glede na določene variacije, razlike za nekaj odstotkov pri različnih meritvah bi rekel, da so kar resnični.

Pri spremljanju vadbe ni bilo velikih odstopanj od drugih ur, še posebej glede števila korakov, srčnega utripa (tako pri sprotnem preverjanju kot na koncu povprečnega in najvišjega zabeleženega) in višinske razlike, začuda pa se niso povsem ujemale razdalje, kjer je ta ura skoraj vedno namerila malo več.

Glede spanja se z drugimi ne strinja tako zelo, morda je celo imela bolj prav, kajti po spominu bi rekel, da je bolj pravilno zaznala obdobja, ko sem bil sicer pri miru, a spal še nisem. Na koncu tudi da dokaj podrobno analizo, kako naj bi si pomagal z njo, pa pri najboljši volji ne vem.

Drobne, a dobrodošle izboljšave

V nekaterih vidikih je ura nedvomno napredovala. Bolj jo sicer primerjam z Galaxy Watch6 Classic, ki sem jo od predhodnic uporabljal nekoliko dlje časa, vendar je funkcionalno pretežno enaka kot »običajna,« a se mi zaradi dizajna in vrtljive krone še vedno zdi škoda, da ni dobila naslednice. Tam mi skoraj nikoli ni uspelo zaključiti meritve telesne sestave, običajno je ura najkasneje nekje pri 70 odstotkih, če ne že prej, obupala. Z novinko je bila uspešno vsakič. Tudi EKG in srčni tlak sem meril brez težav. In ura je končno pravilno prikazovala vremenske podatke na osnovi lokacije, medtem ko omenjena Classic sploh ni hotela posodabljati tega. Tako raven delovanja bi sicer pričakoval že od vsega začetka, a je prejšnje generacije niso nudile.

Še vedno bo za marsikoga glavni razlog za izbiro česa drugega avtonomija baterije. Resda smo testirali manjšo različico, vendar pri večji zaradi večjega zaslona ne bi dobili zelo drugačnih rezultatov. Ti pa pravijo, da po 24 urah uporabe, podnevi za vse, kar ura nudi, in za spremljanje spanca ponoči, v bateriji težko ostane kaj dosti več kot četrtina zaloge. Dobra stran Samsungovih ur pa je magnetni polnilnik, ki ne zahteva ukvarjanja, kako uro položiti nanj, in tudi možnost polnjenja s telefona (prek obratnega brezžičnega polnjenja). Vseeno bi končno rad videl vsaj dvo- ali tridnevno avtonomijo, kot jo nudijo nekatere druge ure s sistemom Wear OS (denimo Mobvoi Ticwatch Pro 5 ali Oneplus Watch 2R).

Galaxy Watch7 se mi zdi primerna predvsem za tiste, ki si želijo Samsungovih naprednih zdravstvenih meritev, še posebej elektrokardiograma in srčnega pritiska, ter imajo seveda ustrezen telefon iste znamke (kajti z drugimi ne delujejo). In tudi nameravajo ostati pri tej znamki telefona, kajti prehod na drugo  v praksi onesposobi večino naprednih meritev. Če te izločimo, lahko pretežno enake funkcionalnosti dobite z bolj ali manj katero koli cenejšo uro na osnovi operacijskega sistema Wear OS, pa tudi kakšno drugo (čeprav v tem primeru morda izostane možnost brezstičnega plačevanja ali kaj tretjega), ki bo morda nudila tudi daljšo avtonomijo baterije.

HVALIMO:

• Veliko meritev in podatkov
• Natačnost najmanj na ravni konkurence
• Lep zaslon
• Dobra izdelava

GRAJAMO:

• Mnogi podatki ostajajo bolj sami sebi namen
• Najbolj zanimive meritve deluje zgolj znotraj ekosistema Samsung
• (Pre)kratka avtonomija baterije
• Dokaj visoka cena

The post Samsung Galaxy Watch7: Ura za največje ljubitelje znamke appeared first on Tehnozvezdje.

Oneplus Watch 2R me je pritegnila že na risbah. Še posebej v zeleni izvedbi s sijočim ohišjem (poleg tega obstaja še črna z matiranim). Lepa, klasična oblika z dvobarvno, zeleno-bež luneto znotraj stekla, zelenim paščkom in ujemajočo se številčnico (seveda si lahko uporabnik nastavi tudi kakršno koli drugačno). Res pa je, da smo bili v preteklosti že večkrat razočarani, ko se tisto z zaslona ni dobro prelilo v realnost, saj so mnoge ure nato v rokah in na zapestju izpadle ceneno in nekvalitetno (spomnimo se nekdanjih LG-jevih, pa kasneje Huami oz. Amazfit in še kakšnih). Tokrat na srečo ni tako. Ura je res lahka, kar pa ji štejem v plus, saj se je na zapestju skoraj ne čuti in jo je udobno nositi ne glede na zategnjenost paščka, vendar ne vzbuja poceni videza. Tudi po otipu je ohišje zares aluminijasto in trdno. Ne razumem sicer številk okrog zaslona, saj so od 0 do 24, ne do 12 ali npr. do 60, in pašček bi bil lahko iz za odtenek prilagodljivejšega materiala, a nikakor ni slab. Sponka je na srečo klasična, ne katera od tistih, pri katerih je treba preostanek paščka poriniti pod del, ki objema zapestje. Takega je pri najnovejši Galaxy Watch7 znova uporabil Samsung. Dodatni pašček, ki ga kupci v začetni akciji dobijo kot darilo, je iz drugačnega, boljšega in fleksibilnejšega materiala ter zapre tudi stranski predel do zaključka ohišja. Drugače povedano, vzeli so ga od izvirne ure Watch 2. Treba je priznati, da je zaradi velikosti ura bolj primerna za moška zapestja, po velikosti je zelo tam-tam z zdaj (na žalost) že nekdanjo Galaxy Watch6 Classic.

S slednjo si sicer novinka deli bolj ali manj vse tehnične podrobnosti, le da nima safirnega stekla, temveč bolj običajno utrjeno steklo v slogu pametnih telefonov. Na žalost tudi ne premore pomikanja po uporabniškem vmesniku z vrtenjem stranskega gumba (»krone«), vendar upravljanje prek zaslona ne povzroča kakšnih težav, tudi zato, ker je vmesnik zelo odziven. Ko sem ravno pri gumbih. Všeč mi je, da ju tu niso povezali v ravnino, temveč sta ločena na okroglem ohišju, ta estetika se mi precej bolj dopade. Zaslon je velik in lep, tudi na soncu dovolj svetel. Seveda takrat, ko se vklopi polna svetilnost, kajti zatemnjenega na »vedno vklopljeni« nivo je mogoče razbrati zgolj znotraj. Sicer pa jo je mogoče prestaviti v način »spanja«, ki zaslon izključi in takrat se tudi na vklaplja ob premikih zapestja, zgolj ob pritisku na stransko tipko. Nabor številčnic je kar zajeten in pri mnogih se da izbrati, kaj posamezna polja prikazujejo, kar pri meni pomeni vremenske podatke, število korakov in informacijo o napolnjenosti baterije, pri kom drugem pa nekaj povsem tretjega in fino je, da si lahko oba prilagodiva prikaz po svojih željah.

Uporaben sistem, ki ga bremeni potratnost

Ure s sistemom Wear OS so za uporabnike androidnih telefonov to, kar so na strani iOS ure Apple Watch. Vsestranske, ki večino tega, kar znajo, opravljajo zelo dobro, niso pa specialistke za kakšno posamezno področje, kot denimo Garminove za resno spremljanje vadbe in povezovanje z zunanjimi športnimi pripomočki ali kot Withings za zdravstvene namene. Verjetno bi brez Samsunga ta platforma še vedno pretežno životarila, toda v zadnjem času se je lepo razvila in ji z vidika uporabniške izkušnje ter nabora aplikacij in funkcionalnosti ne gre kaj dosti očitati. Edina večja težava ostaja energijska potratnost, ki se je proizvajalci vse bolj lotevajo s podvojeni strojno opremo v napravi. Lani poleti smo testirali uro Mobvoi Ticwatch Pro 5 z dvema zaslonoma, OLED za dejansko interakcijo z uro in vsebino ter reflektivnim za nizkoenergijsko stalno prikazovanje časa. Tokrat preizkušena pa ima dva procesorja. Eden deluje takrat, ko ura nekaj počne, drugi pa vmes, ko zgolj »počiva« oz. prikazuje številčnico ali ko uporabnik počne kaj takega, kar ne zahteva dodatne zmogljivosti, denimo spreminja nastavitve ali bere obvestila. Preklopa uporabnik ne čuti, rezultat pa je, če sodimo po urah Galaxy Watch ali Xiaomi Watch, zelo dober. Obstaja sicer še varčni način, na katerega lahko uporabnik ročno preklopi, podobno možnost nudijo tudi ure Huawei Watch, in ta ohrani delujoče zgolj določene funkcionalnosti (stalni prikaz ure denimo v tem primeru odpade) ter za nekajkrat podaljša trajanje baterije. Sam ure ne uporabljam v tem načinu, saj jo nosim ravno zaradi njenih zmožnosti in zato, da lahko v vsakem trenutku od strani poškilim, koliko je ura, ne zato, da jo bom čim redkeje polnil. Toda možnost obstaja, če komu pride prav oz. se mu zdi uporabna.

Vseeno pa se dvojnost strojne zasnove definitivno pozna pri porabi. Medtem ko v »mirovanju« (kar še vedno pomeni merjenje srčnega utripa, stresa, ravni kisika v krvi in še česa ter sprejemanje obvestil) druge ure Wear OS porabljajo nezanemarljivo, je tu padanje odstotkov opazno bolj postopno. Ob vedno vključenem zaslonu ter konstantnem merjenju srčnega utripa in SpO₂ ura čez dan porabi nekje od 20 do 25 odstotkov baterije. Še na pet odstotkov je treba računati ponoči, ne glede na to, ali na zapestju beleži spanec ali je v predalu, dodatnih pet ali šest vzame ura spremljanja vadbe in morda še malo kakšen klic s pomočjo vgrajenega zvočnika in mikrofona (v tihem okolju je za ta namen ura uporabna, v glasnem pa ne), s čimer pridemo na približno 35, mogoče največ 40 odstotkov na dan. Dva dni torej zdrži brez težav, tudi dva dni in pol, cele tri pa mogoče, a ne nujno. Vsaj po mojih izkušnjah. Koliko več bi bilo z izklapljanjem zaslonu, ne morem z zanesljivostjo povedati, verjetno pa bi lahko računali na vsaj štiri, lahko tudi pet dni med polnjenji.

Polnilni podstavek je v resnici bolj privesek, kajti ura zaradi paščka mora biti obrnjena z zaslonom navzdol in tako se polnilnik – magnetni in z majhnimi nožicami na eni strani –  od zgoraj oz. od strani pričvrsti nanjo. Polnjenje je dokaj hitro, za približno polovico, kar pomeni najmanj dan in pol delovanja, se baterija napolni v pol ure. Morda bo kdo rekel, da sem nazadnjaški, toda všeč mi je, da ima kabel na drugi strani (ki gre v napajalnik) priključek USB-A, kajti takih napajalnikov je še vedno bistveno več kot onih z USB-C, sploh za manjše moči. Na samem »podstavku« je kajpak USB-C.    

Uporabniški vmesnik je bližje izvirnemu sistema Wear OS kot denimo Samsungovemu in to pozdravljam. »Kartice« so tako na voljo v obe smeri od domačega zaslona, obvestila pa s potegom od spodnjega roba navzgor in hitre bližnjega na drugi strani, medtem ko je seznam aplikacij dostopen s pritiskom zgornjega gumba, in mogoče ga je prilagoditi na enega od treh različnih pogledov. Dvojni pritisk tega gumba odpre nazadnje odprto aplikacijo, spodnjega pa mobilno denarnico. Slednje torej uporabimo, kadar želimo nekaj plačati na terminali POS.

Meritve in analize se stekajo v aplikacijo OHealth, kjer so povsem lepo grafično predstavljene. Všeč mi je, da je polj in razdelkov nekoliko manj kot pri nekaterih drugih, saj tako uporabnik ni zasut z vsem mogočim, s čimer morda niti ne ve, kako bi si pomagal. Seveda pa bo kdo nasprotnega mnenja in bo menil, da mu druge ure nudijo več. V aplikaciji je tudi nekaj nastavitev, ki jih sama ura ne ponuja, denimo prilagajanje podatkovnih polj med vadbo (žal največ pet in samo z enim zaslonom, drugi je rezerviran za podatke o srcu) in možnost samodejnega ustavljanja merjenja (žal znova z omejitvijo, saj gre za splošno nastavitev, ne da se za vsak šport posebej določiti, ali naj se ustavlja ali ne). Tudi več prilagajanja številčnic je dostopnega v aplikaciji, na vklop rednega merjenja SpO₂, in še kaj, zato je treba malo pobrskati po njej.

Kakšnih naprednih meritev, denimo EKG ali telesne sestave, ta ura ne izvaja. Nudi klasiko, s čimer pa bo verjetno ciljna skupina povsem zadovoljna. Srčni utrip meri podobno natančno kot Galaxy Watch7, odstopanja so bila po mojih opažanjih minimalna. Tudi za SpO₂ bi rekel, da je natančnost enaka ali podobna, medtem ko sem pri spancu imel nekoliko drugačne rezultate. Resda ne v isti noči, kajti na roki sem imel eno uro, toda Samsungova mi je konstantno namerila premalo (ko sem spal, je mislila, da nisem), medtem ko je Oneplusova preveč, saj vem, da sem zaspal kasneje in se zbudil prej, kot je zaznala ura. Tako sem pri prvi tudi dobival dokaj povprečne ocene, pri dotični pa dobre, čeprav bi moral slabše. Zato bi vsaj na osnovi mojega primera težko rekel, da je Oneplus Watch 2R zelo primerna za tiste, ki si želijo izboljšati spanec, četudi daje dokaj podrobne analize.

Spremljanje vadbe deluje v okviru pričakovanj. Tudi tu se meritve srčnega utripa skladajo z drugimi urami, podobno razdalje in podatki o višinski razliki (tu se ura zanaša tudi na barometer). Malenkostna odstopanja so, toda ne gre za napravo, ki jo bodo nosili profesionalni športniki, zato se mi zdijo dokaj nepomembna. Enkrat se mi je zgodilo, da je podatek o srčnem utripu »podivjal,« vendar sem potem uro snel in jo namestil nazaj, nakar je znova merila pravilno. V vseh ostalih primerih ni bilo težav. Nekateri podatki so me presenetili, denimo o kadenci, ker jih nisem pričakoval. Zaslon lahko ostaja vklopljen, vendar se takrat v resnici nanj slabo vidi, toda hitro se tudi vklopi na polno svetilnost. Športov je na voljo veliko, mogoče pa je ustvariti tudi lastne profile, ki merijo oz. prikazujejo tisto, kar si uporabnik želi. Nisem našel načina, kako razdeliti vadbo na »kroge« (morda sem kaj spregledal), in to bi lahko za koga predstavljalo večjo pomanjkljivost. Podatke o vadbah se sicer da izvažati v Google Fit, Health Connect in Stravo. Ura lahko tudi sama zaznava vadbe in enako kot druge s sistemom Wear OS po koncu plavanja samodejno izvede iztiskanje vode, možno pa je to prek hitrih bližnjic sprožiti tudi ročno.

Oneplus Watch 2R nudi vse tisto nujno, kar danes od lepo zaokrožene pametne, športne in zdravstvene ure pričakujemo, in je pri tem dovolj natančna, z izjemo spremljanja spanca. Resda ne nudi tudi kakšnega presežka, a zato prijetno oblikovanje in udobno nošenje ter zelo solidno trajanje baterije (oz. malodane izjemno glede na operacijski sistem). Še posebej za 249 evrov, kolikor stane v začetni akcijski ponudbi (v spletni trgovini proizvajalca), predstavlja izvrstno vrednost, verjetno najboljšo med urami z operacijskim sistemom Wear OS. Tudi za »rednih« 279 evrov bi se jo splačalo kupiti. Kajti nasploh boste ne samo za tak denar, ampak tudi tja do 350 ali celo 400 evrov težko našli kakšno, ki bo pomembno boljša ali naprednejša v kateri od ključnih lastnosti oz. bo ponujala nekaj konkretno več. Obstajajo, denimo Huaweijeve z več meritvami in dolgim trajanjem baterije, a jim tudi kaj manjka (denimo možnost brezstičnega plačevanja, ponudba aplikacij ali slog). Vsak zase pa mora presoditi, kaj mu je najbolj pomembno.    

HVALIMO:

• Šik izgled, kakovostna izdelava in udobno nošenje
• Velik, lep in svetel zaslon
• Zelo dobra avtonomija za uro s sistemom Wear OS (in solidna ne glede na sistem)
• Meritve večinoma v območju statistične napake konkurenčnih ur
• Dobra cena (sploh v začetni akciji neposredno pri proizvajalcu)

GRAJAMO:

• Material paščka ni enako dober kot pri uri Oneplus Watch 2
• Nekatere manjkajoče možnosti pri spremljanju vadbe
• Nabor zdravstvenih funkcionalnosti zgolj osnoven
• Ure Wear OS delujejo zgolj z androidnimi telefoni

The post Oneplus Watch 2R: Najboljša vrednost med urami s sistemom Wear OS appeared first on Tehnozvezdje.

Za razliko od prvih dveh generacij so Pixel Watch 3 pripravili tudi za večja (moška) zapestja, saj je poleg prejšnje velikosti ohišja 41 mm tokrat na voljo tudi različica s 45 mm. Ta prinaša za kar 40 odstotkov večjo površino zaslona, tudi manjša pa ima tokrat nekoliko manj roba okrog zaslona.

Zaslon je dvakrat svetlejši odp rejšnjega, dosega do 2000 kandel, lahko pa se svetilnost spusti vse do ene same kandele. Podobno tudi osveževanje zaslona do 1 Hz, če na njem ni dinamilne vsebine, standardno osveževanje je sicer s 60 Hz. Uri poganja Qualcommov procesor SW5100, pomnilnika je 2 GB, prostora za podatke, denimo aplikacije in glasbo, pa 32 GB. Bateriji imata kapaciteto 307 in 420 mAh in se ne polnita ekstremno hitro, celoten postopek traja 60 ali 80 minut. Podatki o avtonomiji mi ne vzbujajo velikega optimizma. Za obe namreč navajajo do 24 ur delovanja z vedno vključenim zaslonom (kakor sam tudi vedno uporabljam pametne ure) in do 36 ur v načinu varčevanja energije. Domnevam, da so podatki kar točni, kot je denimo Apple običajno govoril o 18-urnem delovanju z enim polnjenjem.

Poleg klasičnih funkcionalnosti sistema Wear OS (od aplikacij do mobilne denarnice Google Wallet za brezstično plačevanje) in spremljanja vadbe ter zdravja (srčni utrip, spanje, SpO₂ in še kaj), ura lahko opravlja tudi meritev elektrokardiograma (EKG). Posebej zanimiva pa se zdi funkcija klica na pomoč ob nenadni izgubi srčnega utripa.

Predvsem pa so poudarjali zelo natančno merjenje srčnega utripa, kar je še posebej pomembno za tekače, ter obilico analiziranja podatkov, podajanja predlogov in prilagodljivih ciljev. Večina ur se zadovolji s fiksnim ciljem, Pixel Watch 3 pa spremlja napredek in posameznikovo pripravljenost ter mu prilagaja dnevne cilje.

Različica 41 mm bo stala 399 evrov, 45 mm pa 449 evrov. Ohišje je lahko črno, srebrno sivo in pri manjši uri tudi zlato.

Slušalke Pixel Buds Pro 2 naj bi predstavljale nov preskok v tem, kaj tovrstni pripomočki zmorejo, še posebej glede aktivnega dušenja hrupa. V Googlu so razvili namenski procesor Tensor A1, ki omogoča dvakrat zmogljivejše dušenje hrupa, hkrati pa kar osem ur delovanja v tem načinu z enim polnjenjem baterije (večina drugih slušalk omaga po štirih ali petih urah, če je aktivno dušenje hrupa močno). Poleg tega menda procesor zvok obdeluje povsem ločeno od odpravljanja hrupa.

Prilagodili so tudi velikost in obliko. So za približno četrtino manjše in lažje od prejšnjih ter se lepše prilegajo v ušesni kanal, za kar so analizirali kar 45 milijonov podatkov o ušesih različnih ljudi. Mogoče jih je tudi nekoliko zavrteti za še tesnejše prileganje med tekom ali drugo vadbo. Na voljo bodo, tako kot telefoni, v štirih barvah – beli, črni, zeleni in rožnati.

Seveda ne gre brez umetne inteligence, saj bo tudi na slušalkah na voljo pomočnik Gemini, lahko z zaklenjenim telefonom v žepu. Slušalke Pixel Buds Pro 2 bodo naprodaj za 249 evrov, vendar šele od 26. septembra dalje, jih pa mogoče že prednaročiti.

Fotografije: Alphabet

The post Najbolj googlovska od vseh ur in slušalke z obljubo, ki ji kar težko verjamemo appeared first on Tehnozvezdje.

Poleg Watch 2 je v ponudbi še Watch 2 Pro (zdaj cca 250 evrov), ki se od tokrat testirane razlikuje v tem, da ima jekleno ohišje namesto aluminijastega in vrtljivo luneto (obroč okrog zaslona) za pomikanje po izbirnikih ter znotraj aplikacij, sicer pa sta uri strojno in tudi programsko pretežno enaki. Pro sicer podpira tudi povezovanje v mobilna omrežja, vendar ne izvedba, ki jo prodajajo v Sloveniji. Luneto po svoje pogrešam, čeprav imam za enak namen še raje vrtljivo »krono« (stranski gumb), toda dizajn brez nje mi je bolj všeč, nekako čistejši, četudi bo kdo rekel bolj preprost in generičen, z njo pa bližje kakšni analogni »klasiki.« Seveda dvignjen obroč tudi pripomore k zaščiti utrjenega stekla (safirnega za tako ceno ne boste dobili), vendar je ura testno obdobje prestala brez prask. Aluminij pomeni, da je ura res lahka in ob prvem srečanju z njo se ti lahko zazdi nekoliko cenena. Vendar ni, na zapestju daje povsem korekten občutek, lahko pa bi vključili nekoliko kvalitetnejši, bolj klasičen pašček. Seveda si ga lahko uporabnik privošči sam, saj je standardne širine (22 mm) in načina vpenjanja.

Uro poganja procesor Snapdragon W5+ prve generacije, ki se je izkazal za dovolj zmogljivega, saj kakšnega zatikanja nisem opazil, zgolj na začetku, ko uro zaženemo, ali izključimo letalski način, je treba nekaj sekund počakati, da se vse skupaj »postavi.« Zaslon na dotik vrste OLED je s premerom 1,43 palca oz. 36,32 cm povsem dovolj velik in tudi ločljivost (466 x 466) je zgledna, tako da je prikaz res lep in nič nazobčan. Svetilnost je zadostna tudi za močno sonce in se lahko sama prilagaja, vendar je vidljivost na številčnico nekoliko odvisna od tega, kakšna je izbrana. Če ima črno ozadje, pogosto traja sekundo ali dve, da se zaslon prikaže v dovolj svetli podobi. Hkrati bi bila lahko številčnica pri vedno vključenem zaslonu v običajni svetlobi temnejša, povsem možno je, da prispeva lep delež k porabi baterije (ne pa k njenemu praznjenju čez noč, do česar še pridemo). V splošnem bi rekel, da je dober, vendar se določene (dražje) ure ponašajo s še naprednejšimi.

Četudi na uri teče sistem Wear OS, uporabniški vmesnik ni kaj dosti podoben kot na drugih tovrstnih. Vsak proizvajalec ima glede tega precej proste roke in Xiaomi je to izkoristil. Osnove so sicer zelo podobne, v levo in desno od številčnice so t. i. kartice, od katerih vsaka prikazuje določene informacije (vreme, podatke o spremljanju zdravja, kakšno aplikacijo) ali nudi bližnjice, denimo za spremljanje vadbe. Hitre bližnjice dobimo s potegom prsta od spodaj gor, od zgoraj dol obvestila (pri Samsungu so ta med »karticami,« na levi od številčnice), aplikacije z zgornjo tipko. Spodnja prikliče mobilno denarnico, kar je zelo priročno. Za »korak« nazaj je treba podrsati po zaslonu v desno. Vse skupaj se zdi dokaj podobno kot na telefonih, vsekakor bolj kot na urah Samsung, kjer več funkcij opravljajo tipke in luneta (pri modelu, ki jo ima). Všeč mi je, da so aplikacije lahko razporejene po seznamu, kar je veliko bolj pregledno, res pa zahteva več drsenja po zaslonu za izbiro kakšne bolj proti koncu. Grafična podoba Xiaomijevih aplikacij je nekoliko bolj »bogata«, kot če bi gledali v Googlovo uro.

Ena od prednosti tega sistema je nabor aplikacij, kot so Koledar (Google in drugi), Outlook, Spotify, Deezer, Youtube Music, Pocket casts in druge. Nekatere so rahlo počasne in kar opazno znižujejo baterijske odstotke, toda na voljo so in omogočajo uporabo storitev brez telefona v bližini. Prav tako je vsaj zame pomembna Denarnica Google, v katero lahko neposredno vnesem svojo bančno kartico (in še eno, ki uradno ni podprta, a jo je vseeno sprejela), in potem brezstično plačujem. V ostalih denarnicah na urah, z izjemo Applove, moram uporabljati kartico Curve. Plačevanje je delovalo brezhibno, rahlo nadležno pa je bilo vztrajanje te ure z vnovičnim vpisovanjem kode PIN, če sem v kratkem razmaku drugič plačeval. Ko bi ura to vsaj zahtevala takoj, ko sem odprl denarnico, ne šele potem med samim plačevanjem.

Kje je težava ur z operacijskim sistemom Wear OS, zdaj ko so z novejšimi procesorji in optimizacijo odzivnost delovanja dvignili na več kot samo zadovoljivo raven, ste verjetno že ugotovili. Preveč so energijsko požrešne. Xiaomi Watch 2 že med običajnim delovanjem »popije« približno dva odstotka baterije na uro, če na koncu dnevu od zjutraj polne ostane še kakih 60 odstotkov, je to že dober dosežek. S približno uro spremljanja vadbe skoraj ni možnosti, da bi ostala več kot polovica zaloge. Vse to z vedno vključenim zaslonom, če se izklaplja, se poraba lahko tudi prepolovi. Že iz doslej povedanega je jasno, da je uro treba polniti najmanj na dan in pol razmika, toda glavna težava je drugje. Tudi če zvečer ostane 60 odstotkov, jih zjutraj ne bo več kot 50, ne glede na to, ali bo ura ponoči aktivna, na letalskem načinu (in še »posteljnem«) ali celo povsem izklopljena, ugasnjena. Čez noč, v popolnem mirovanju, ne da bi jo imel na zapestju za beleženje spanca, baterija obvezno izgubi vsaj desetino napolnjenosti. Nimam razlage, zakaj, zadeva pa je ekstremno nadležna pri načrtovanju polnjenja, saj nisem uspel najti drugačne rutine, ki bi imela smisel, kot odlaganje na polnilni podstavek čez noč, da me je pač vsako jutro pričakala povsem polna. S Samsungovo, ki ponoči izgubi nekaj odstotkov (nikakor pa deset ali več), in je tudi sicer za odtenek bolje energijsko optimizirana, sem bližje nekemu vzorcu uporabe brez nočnega polnjenja (ki seveda ne pride v poštev za vse tiste, ki z uro beležijo spanec).

Za polnjenje ura uporablja namenski magnetni podstavek z dvema nožicama, žal se je ne da polniti na standardnem brezžičnem polnilniku, se pa povsem napolni v približno 45 minutah, kar je solidno hitro. Kabel podstavka zahteva napajalnik s priključkom USB-A, medtem ko je denimo Samsung že prešel na USB-C. Toda po drugi strani je večina telefonskih polnilnikov še naprej z vtičem USB-A. Kaže pa to, ni dovolj samo regulacija vtičev na eni strani, kot si jo je zamislila in izvedla EU.

V zdravstvenem vidiku ta ura ni nič posebnega, a ji hkrati tudi nič pomembnega ne manjka. Lahko konstantno meri kisik v krvi (SpO₂), povsem solidno beleži spanec, potem sta tu še dihanje in stres, ni pa denimo »telesne kompozicije« ali »telesne baterije,« tudi ne elektrokardiograma in še česa, prav tako kakšnega svetovalca na osnovi zbranih podatkov oz. trenerja na športni strani. To je ura, ki meri, kar meri, z interpretacijo podatkov pa se mora pozabavati uporabnik sam. Nič narobe, a določene ure poskušajo iti korak naprej. Naslednji bo verjetno izkoriščanje algoritmov umetne inteligence za še bolj specifične predloge in iskanje kakšnih neželenih vzorcev ali česa podobnega. Potencialno koristna možnost, še posebej za starejše, je zaznavanje padcev in možnost samodejnega (ali »ročnega«) klica na vnaprej nastavljeno številko za pomoč. Klic se seveda izvede prek telefona, zato mora biti ta v bližini.

Za spremljanje vadbe je na voljo dvofrekvenčni satelitski sprejemnik, ki mu sicer ni mogoče nastavljati natančnosti (nekatere druge ure z njenim zniževanjem dosežejo bistveno daljšo avtonomijo), a je ta zelo primerljiva z urami Garmin in še nekaterimi. Podatki o razdalji (v klanec) in višinski razliki so bili skoraj identični. Za natančen srčni utrip med vadbo pa je priporočljivo imeti pašček dokaj zategnjen. Ura sicer ni tiste vrste, ki bi ob nekoliko bolj ohlapnem ves čas kazala povsem narobe, a občasno lahko zaide v nižje območje. Nekatere druge so na to manj občutljive. Kar me je med vadbo močno motilo in je mogoče celo največja hiba tega pripomočka, še večja od trajanja baterija, vendar rešljiva, pa je prikaz z vedno vključenim zaslonom. Namesto, da bi zatemnila sprotne podatke o vadbi, kar storijo skoraj vse druge ure, ta preklopi na prikaz trenutnega časa (ure). Drugi proizvajalci razumejo, kaj hočemo in rabimo videti na zapestju, ko hodimo, tečemo, kolesarimo ali kakorkoli se že rekreiramo, Xiaomi pa očitno ne. Vendar lahko ta prikaz s spremembo nekaj vrstic kode že jutri popravi. Na žalost je bolj verjetno, da bo še naprej ostalo tako, kot je.

Za povezovanje s telefonom in pridobivanje podatkov je treba namestiti aplikacijo Mi Fitness. Ta se ne razlikuje dosti od drugih podobnih. Ima štiri razdelke, pomembna sta Zdravje in Naprava. V prvega se stekajo vsi podatki z ure, tudi o vadbah, v drugem pa so nastavitve zanjo, izbiranje številčnic in podobno. Razdelek Telovadba je namenjen merjenju vadbe s telefonom.

Xiaomi Watch 2 je dober nakup, če ne stane več kot 190 evrov, kolikor je zdaj v Sloveniji prevladujoča cena. Nudi bolj ali manj vse nujno, kar od sodobne pametne ure pričakujemo, je lahka in ima dovolj šik, čeravno preprost dizajn, in ne izkazuje večjih napak. Želel bi si daljšega trajanja baterije in še posebej boljše učinkovitosti med neuporabo (ponoči), najbolj pa me je zmotil prikaz med vadbo, ki bi ga res morali popraviti. Seveda pa mora vsak sam presoditi, kaj mu je pomembno in koliko več je pripravljen odšteti za napravo, ki bo bolje izpolnila njegove želje.

HVALIMO:

• Zgledno delovanje in dovolj lep zaslon
• Platforma Wear je dobra osnova za pametno uro
• Smiselno urejen uporabniški vmesnik
• Nudi večino nujnih funkcij
• Lahka in neopazna na zapestju
• Dobra vrednost za ceno (za 190 evrov ali manj)

GRAJAMO:

• Z vedno vključenim zaslonom je vsakodnevno polnjenje nujno
• Previsoka poraba med nedelovanjem
• Med vadbo se ne zatemni zaslon s sprotnimi podatki
• Preveč nadlegovanja z vpisovanjem PIN-a za odklepanje
• Malce proti ceneni strani, še posebej pašček

The post Xiaomi Watch 2: Z dvema izboljšavama bi bila idealna pametna ura za nezahtevne uporabnike appeared first on Tehnozvezdje.

Nova ura znova temelji na omenjenem operacijskem sistemu, ki ga med drugim uporablja tudi Samsung za svoje ure Galaxy Watch, pa seveda Google za Pixel Watch, in poleg njiju še Fossil ter druge znamke. Sam sistem je znan po tem, da omogoča marsikaj in premore zgleden nabor uporabnih aplikacij, s čimer prekaša večino ostalih platform in se lahko primerja z Applovo, a tudi po svoji energijski požrešnosti in zato imajo vse ure z njim težavo v dokaj kratki avtonomiji baterije. Mobvoi se je tega izziva lotil z uporabo najnovejšega Qualcommovega procesorja, prilagojenega za ure (Snapdragon W5+ prve generacije), in dvojnim zaslonom.

Procesor nedvomno prispeva k zelo gladkemu delovanju, če je že kdaj kakšno čakanje, je bolj zaradi podatkovne povezave kot zaradi zmogljivosti ure. Koliko novi čip izboljša varčnost  v primerjavi s starim in ali s tistimi, ki jih uporablja Samsung, je nemogoče povedati ali izmeriti, vendar napredek zagotovo je. Toda najbolj edinstvena lastnost ure je v tem, da ima nad 1,43-palčnim zaslonom OLED z ločljivostjo 466 x 466 še ultra varčni oz. reflektivni zaslon, ki ga je mogoče tudi osvetliti z eno od osemnajstih barv. S tem, ko lahko uporabnik za stalno prikazovanje časa ali podatkov vadbe (»vedno vklopljen zaslon«) izbere ultra varčno možnost, hkrati zmanjša vpliv OLED-a na trajanje baterije in po drugi strani z odzadnjo osvetlitvijo tudi izboljša vidnost na soncu. OLED je namreč odličen pri polni svetilnosti, a v sončnem vremenu dokaj slabo viden pri zmanjšani, hkrati pa še vedno porablja precej, četudi so mnoge pike povsem izključene. Pri večini ur namreč vedno vključen zaslon prepolovi trajanje baterije, pri novi uri Ticwatch je davek s pomočjo dodatne zaslonske tehnologije za vsaj polovico manjši. Baterija je sicer s približno eno uro beleženja aktivnosti (kar vzame čez palec deset odstotkov baterije) na dan po dveh dneh imela še nekje okrog četrtine zaloge. Brez rekreacije in z malo manj skakanja po aplikacijah bi morda celo lahko izvlekel tri dni med dvema polnjenjema. Zadeva torej ni na ravni ur Huawei, ki pa vsaj z vidika aplikacij tudi omogočajo manj, in hkrati presega avtonomijo ur Samsung, vsaj do letošnje generacije, ki smo jo ravno dobro začeli preizkušati. Pri vedno vključenem zaslonu je mogoče določiti, ali premik roke sproži osvetlitev reflektivnega zaslona ali pomeni skok neposredno na OLED. Pri prvi možnosti je treba »pravi« zaslon zbuditi z dotikom ali s pritiskom tipke (t. i. krone).

Ura je sicer dokaj klasične oblike, vpetje paščka je »odprte« vrste, torej gre slednji med izrastka iz spodnjega dela ohišja, ki je v tistem delu aluminijasto. Okrog zaslona je luneta, ki z vzorcem spominja na ure iz serije Garmin Venu, ob strani je na sredi omenjena vrtljiva krona, ki služi tudi za pomikanje gor in dol po uporabniškem vmesniku oz. aplikacijah, na zunanji strani ima rdeče pobarvan krog za nekaj popestritve. Drugi, zgornji gumb je skorajda skrit, njegovo funkcijo se da nastaviti, sam se ga imel za priklic nedavno odprtih aplikacij. Dvojni pritisk nanj odpre Denarnico (za brezstično plačevanje). Pritisk na krono pa seznam vseh aplikacij ali pa (iz aplikacij) vrne uporabnika na »domačo« številčnico. Gumirani pašček je najmanj prestižni del celotnega kompleta. Za moj okus bi bil lahko nekoliko mehkejši in če ura, kar malo presenetljivo, daje dober vtis, ga pašček ne. V kolikor bi uro dejansko uporabljal na dolgi rok, bi si hitro priskrbel alternativni silikonski pašček za vadbo in kovinskega za ostalo nošnjo. Steklo žal ni safirno, temveč neimenovana različica utrjenega stekla Gorilla Glass. Za prvo možnost je ura verjetno prepoceni, četudi njena priporočena cena znaša 360 evrov.

Številčnica na ultra varčnem (vedno vklopljenem) zaslonu je fiksna. Če nisem česa spregledal, se je ne da prilagajati. Lahko pa, ko se prižge osvetlitev, uporabnik z vrtenjem krone rotira med prikazom različnih podatkov, kot so srčni utrip, kalorije ali raven kisika v krvi. Med polnjenjem osvetljeni varčevalni zaslon ne kaže odstotka napolnjenosti in med vadbo na njem ni hkrati časa in razdalje, lahko se zgolj pomikaš med enim in drugim. Pri vsem tem bi si želel nekaj več fleksibilnosti. Pri »pravih« številčnicah je, nasprotno, veliko možnosti prilagajanja podatkovnih polj, ki so vsa tudi »aktivna«, torej so bližnjice za aplikacije z več podatki. Tudi izbira številčnic je kar pestra, za še dodatne pa je mogoče naložiti aplikacijo TimeShow, kjer je na voljo veliko plačljivih in nekaj brezplačnih. Verjetno bo vsakdo našel kaj zanimivega zase.

Veliko, mogoče celo preveč aplikacij

Konkretni prednosti v primerjavi z ostalimi platformami (tistimi, ki omogočajo povezovanje ur z androidnimi telefoni) sta pri Wear OS po mojih opažanjih nabor in zmožnosti aplikacij ter različne možnosti nastavljanja »obnašanja« ure. Izmed tistih aplikacij, ki jih uporabljam na telefonu ali so priljubljene, sem denimo preizkusil Googlove Zemljevide, ki so na zapestju presenetljivo koristni in priročni (ni treba ves čas imeti v rokah telefona nekje na ulici), Spotify, Pocket Cast, Youtube Music, MySolarEdge, AccuWeather, Outlook, Shazam in Stocard. Verjetno je še kakšna druga, ki sem jo spregledal ali je tudi sicer ne uporabljam. Kakovost in nabor možnosti pri omenjenih variira, nekatere pokažejo zgolj osnovne podatke, druge omogočajo vse bistveno iz telefonske različice. Tovrstnih aplikacij denimo Huaweijeva platforma ne nudi, zaradi česar se omenjeni proizvajalec tudi lahko pohvali z daljšim trajanjem baterije pri njegovih urah. Prednameščenih je tudi precej Mobvoijevih, večinoma namenjenih temu ali onemu zdravstvenemu vidiku, kar bi zlahka združili v manj samostojnih aplikacij, ter vadbi in še nekaterim drugim pripomočkom, kot sta kompas in barometer.

Uporabniški vmesnik je precej standarden, kar je logično, saj ga Mobvoi ni spreminjal. Levo in desno od številčnice se uporabnik pomika po različnih »karticah«, ki dajejo hiter vpogled, iz njih pa je mogoče priti na podrobnejše informacije, če ne gre za samostojen pripomoček, denimo kalkulator. Poteg od spodaj navzgor ali vrtenje krone v to smer na zaslon pripelje obvestila, od zgoraj navzdol pa se prikažejo bližnjice oz. hitra dejanja, denimo preklop v katerega od načinov »ne moti«, skok v nastavitve in podobno. Denarnica (Google Wallet) je že naložena, treba je zgolj dodati kartico. Sam jo imam (NLB-jevo) tako ali tako že v sistemu, le da na novo napravo ne gre v mobilno denarnico samodejno. Plačevanje je delovalo brezhibno. Podobno velja za telefonske pogovore z uro, saj je zvočnik dovolj glasen, mikrofoni pa tudi očitno toliko dobri, da so me sogovorniki razločno slišali, četudi nisem govoril neposredno v uro. Ta funkcionalnost seveda deluje zgolj takrat, ko je vzpostavljena povezava bluetooth med telefonom in uro, saj slednja nima vgrajene kartice eSIM in modema za mobilna omrežja.

Možnosti izklopa določenih funkcij, tudi načrtovanega, denimo ponoči, je precej. Pri Huaweiju je bilo denimo včasih mogoče nastaviti nočni čas, ko se zaslon ob premiku roke ni vklapljal in podobno, potem pa je ta funkcionalnost izginila in se ni več vrnila. Tu je mogoče poleg načina za spanje, ki izklopi zaslon, osvetlitve in dotike, izbrati še »način za kino«. Ta ugasne zaslon na osnovnega reflektivnega in odklopi zaznavanje potez. Čez noč je mogoče vklopiti tudi nekakšen »osnovni« način (Essential mode), ki tudi izključi vse, razen osnovnih tipal, da lahko ura še vedno beleži spanec. Problem tega načina je edino v tem, da z uro med njegovim trajanjem ni mogoče početi dobesedno ničesar, niti vklopiti osvetljenega zaslona. Zato je boljši nočni način ali pa preklop v letalski način, ki izklopi vse povezave, da ura ponoči porabi kar najmanj baterije (dva do tri odstotke).

Zdravje in vadba – Sedi, tri

Merjenje zdravja je nekje na nivoju tega, kar pričakujemo, od srčnega utripa, nivoja kisika v krvi (SpO₂), tempa dihanja, tipala kožne temperature, merjenja spanca ali stresa, do nekoliko bolj interpretativnih, kot je srčno zdravje. Nekatere meritve, ki jih srečujemo drugod, manjkajo, denimo EKG, zaznavanje togosti arterij in ocena telesne »kompozicije«. Meritve so se glede na to, kar pokažejo druge ure, zdele dokaj realne in tudi nisem opazil kakšnih večjih odstopanj ali nekonsistenc. Še največ pri srčnem utripu med vadbo, ki je bil sploh prvič povsem prenizek, dokler ni nekje sredi hoje v hrib poskočil na prave vrednosti. V naslednjih pohodih je bil večinoma točen, se je pa občasno znova spustil na nekoliko prenizke številke, kar pa na svojem zapestju opažam tudi pri drugih urah, če paščki niso zelo zategnjeni. Zanimiva je funkcija One-tap Measurement, ki naenkrat preveri pet vidikov – srčni utrip, SpO₂, dihalni ritem, stres in srčno zdravje. Marsikaj lahko ura tudi spremlja kontinuirano, ali pa ne, če se uporabnik tako odloči.

In nato pridemo do spremljanja vadbe, kjer se uri Ticwatch Pro 5 nekoliko zatakne. Vsaj mojemu primerku, morda je bilo kaj narobe z njim. Aplikacija Tic Exercise pozna nebroj športov. Osnovni so tek, hoja, tek na tekaški stezi, kolesarjenje in sobno kolesarjenje, klik na More pa odpre še seznam obilice drugih, kar je pa bolj ali manj preigravanje enega in istega, saj podatki prihajajo iz istih tipal, samo njihov nabor in interpretacija se od »športa« do »športa« nekoliko razlikuje. Za pozicioniranje je mogoče izbrati »način visoke zmogljivosti« (High performance mode), ki ves čas beleži lokacijo, ali pa ga pustiti izklopljenega, in takrat ura zmanjša interval pridobivanja podatkov iz satelitov, zaradi česar je manj natančna. Zanimiv trik je uporaba osvetlitve varčnega zaslona, saj barva lahko pove, v katerem območju srčnega utripa je uporabnik. Manj natančen GPS se pozna, tudi pri končnih številkah, ne samo po tem, kako lepo pot izriše na zemljevidu. Glede na to, da celo pri natančnem načinu dolžina moje standardne poti za rekreacijo nekoliko, za 100 do 150 metrov (na štirih kilometrih) odstopa od meritev večine ostalih ur, bi se osnovnemu raje izogibal, četudi prihrani kakšen odstotek baterije. Sami podatki so dovolj informativni, nekje na ravni drugih podobnih ur, a daleč za obsegom in strukturiranostjo tega, kar dajejo od sebe prave športne ure. Mogoče je določiti, kdaj ura samodejno ustvari nov krog, lahko pa to uporabnik vedno stori z dvojnim trepljajem po zaslonu.

Težava je, vsaj pri uri, ki sem jo imel na testu, z določanjem nadmorske višine. Sama premagana višinska razlika je bila običajno kar pravilna, toda višine so bile popolnoma napačne, običajno me je postavilo za 550 do 600 m previsoko (bolj v hribe). Vzroka nisem znal ugotoviti, kajti aplikacija barometer je denimo pri umerjanju na osnovi satelitskih podatkov »zgrešila« za kakih 30 do 50 m (običajno prav tako navzgor). A tudi če sem kalibracijo, z GPS-om ali ročnim vpisom višine, izvedel tik pred začetkom vadbe, je bil tam podatek o višini še vedno povsem napačen. V končnem poročilu ga sicer potem sploh ni, je zgolj podatek o višinski razliki navzgor in navzdol, vseeno pa je zadeva nenavadna in frustrirajoča. Tik pred koncem testiranja sem poskusil še s tovarniško ponastavitvijo ure in vnovičnim seznanjanjem s telefonom. Po tistem podatka o višini med vadbo sploh ni več pridobila, čeprav sem tudi takrat izvajal umerjanje v barometru, in je vedno imela satelitski signal. Vsekakor težava, ki je kje drugje še nisem srečal. In morda je tudi pri drugem primerku Ticwatch Pro 5 ne bi, kdo ve.

Aplikacija Mobvoi Health se zdi kar pregledna in logična in ima tri razdelke. Statistics vsebuje »kartice« z glavnimi podatki, ki jih zajema in obdeluje ura, pri vsaki je mogoče klikniti za ogled podrobnosti. Potem je tu Device, kjer so podatki o povezani uri, številčnice in pa nekatere nastavitve, denimo, katere kartice so levo in desno od številčnice na voljo na uri, in še mnogo drugih, pa tudi možnost ustvarjanja posnetka zaslona (z ure). Tretji razdelek je Account s podatki in nastavitvami uporabniškega računa. Podatki so lepo prikazani in strukturirani, niso pa tako podrobni kot denimo pri urah Garmin ali Suunto, sploh nekaterih dražjih modelih.

Uri Ticwatch Pro 5 le malo, zgolj izbris težav s podatkom o nadmorski višini in nasploh bolj natančno beleženje vadbe manjka do tega, da bi (skoraj) vsakomur brez zadržkov priporočil nakup. Vprašljivo področje so tudi posodobitve programske opreme, sploh operacijskega sistema, saj se Mobvoi v tem pogledu doslej ni izkazal in zato ne vzbuja zaupanja. Žal mi je za to uro, ker je sicer res odlična, ena bolj posrečenih, kar sem jih doslej srečal, in bi jo, ob predpostavki odpravljenih omenjenih težav, z velikim veseljem uporabljal. Tudi 360 evrov se mi ne zdi pretiranih, znižanje za 15 odstotkov (na 306 evrov), kakršnega sem že dvakrat (za nekaj dni) zasledil na nemškem Amazonu, pa ceno postavi na zelo razumno postavko v kontekstu trenutne slike na področju pametnih ur.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Dobra izdelava ohišja
• Zamisel in izvedba dvojnega zaslona
• Sistem Wear OS glede aplikacij na androidni strani nudi največ
• Brezstično plačevanje (Google Pay)
• Nudi večino pričakovanih zdravstvenih funkcionalnosti
• Razumna cena (kadar je v Amazonovi akciji)

GRAJAMO:

• Cenen pašček
• Sistem Wear OS je še vedno energijsko požrešen
• Ne najbolj natančni podatki beleženja vadbe
• Popolnoma napačni podatki o nadmorski višini
• Podvajanje aplikacij in možnosti

The post Mobvoi Ticwatch Pro 5: Odlična pametna ura, bizarne napake pri športnem delu appeared first on Tehnozvezdje.

Kdor uro kupuje zaradi spremljanja športnih dejavnosti, ne posega po pametnih urah izdelovalcev telefonov, temveč raje po čistokrvnih športnih urah Garmina, Polarja ali Suunta. Toda te manj ali skoraj nikakršne pozornosti ne posvečajo zdravju, ki postaja glavno gonilo zanimanja za nosljive naprave. Letošnja zato beleži vse, kar zna lanska Watch 3, med čemer je po zanimivosti na prvem mestu merjenje krvnega tlaka in dodaja sposobnost ugotavljanja deleža maščob v telesu. Izmerjeno pravilno, najbolj natančno merilo prekomerne teže.

Samsung, čemu ti je tega treba bilo?

Da v spregi s pametnim telefonom ura normalno deluje, morajo biti na njem nameščene kar tri aplikacije. Najprej Wear, ki skrbi za povezavo ure in pametnega mobitela, nato Samsung Health v kateri so hranjeni podatki zabeleženih dejavnosti in stalne meritve srčnega utripa, korakov, SpO2, spanje, stresa in še Health Monitor, ako želite, da delujeta funkciji EKG in merjenje krvnega tlaka. Ena sama bi zagotovo izboljšala izkušnjo uporabe in predvsem poenostavila uporabo!

Oblikovno ni večjih sprememb

Minimalistično oblikovana Watch 4 premera 40 ali 44 milimetrov, ki bržkone menja model Active, ima ohišje iz aluminija in je brez lunete. Watch 4 Classic je podobna lanskemu modelu (Watch 3). Ohišje iz nerjavečega jekla ali titana je premera 42 ali 46 milimetrov in ohranja sicer odlično Samsungovo pogruntavščino – vrtljivo luneto. Pri vseh je elektronika enaka, razlikujejo se v velikosti zaslona in kapaciteti baterije – oba elementa sta pravzaprav na voljo v dveh »velikostih«. Kot se za sodobno pametno uro spodobi, ima ta polega podpore vsem pomembnim vmesnikom (Bluetooth, Wi-Fi in NFC), svetel zaslon, občutljiv na dotik in živahnih barv. Lahko je ves čas prižgan, toda potem zaloga energije v bateriji še hitreje kopni. Koliko časa bo ura zdržala, in to brez zagnanega programa za beleženje športne dejavnosti, je zelo odvisno od fizične velikosti ure. Manjši je treba polniti vsak dan, medtem ko večji zdržita v malce sreče dva dneva in morda še kakšno uro več.

Poleg zaslona na dotik in lunete v obeh klasičnih modelih, imajo ure ob strani dva gumba. Se sprašujete čemu? Nekaterim je upravljanje naprave z gumbom bolj domače, toda pravi razlog je ta, da zaslon na dotik v vodi ne deluje. Poleg tega sta vanju vgrajeni elektrodi za merjenje elektrokardiograma (EKG) in deleža maščob. Razlike so še v debelini, ki pa je v estetski funkciji. Klasična sta debelejša in minimalistična tanjša. Morda celo preveč, odvisno, kakšna ura vam je bolj všeč.

Merjenje deleža maščob

Natančnost Samsungovih ur v beleženju športnih dejavnosti se v zadnjih inkarnacijah različnih ur ni prav nič spremenila. Deluje v pričakovanih okvirjih, ura nudi dovoljšni nabor športov in še vedno vključuje samodejno zaznavo dejavnosti, ki jo na srečo lahko izklopite. O tem sem že večkrat pisal, zato nima smisla ponavljati. Popolnoma enako velja za spremljanje zdravja, kjer so na voljo vse običajne možnosti in poleg teh še EKG, merjenje krvnega tlaka in deleža maščob. Dejstvo je, da ure tudi tozadevno postajajo vse bolj natančne in ne odstopajo več dosti od za medicinsko uporabo potrjenih merilnikov. Ker pa je natančnost lahko odvisna od načina nošenja, tona kože in poraščenosti, čisto vsi izdelovalci, kjer je le mogoče, poudarijo, da so meritve primerne izključno za osebno uporabo. Opozorilo boste na primer morali prebrati ob vsaki meritvi na zahtevo. Ker sem EKG in merjenje tlaka preveril pred kratkim, sem se tokrat pozabaval z merjenjem deleža maščobe.

Watch 4 ima štiri elektrode za ocenjevanje sestave telesa. Dve sta na hrbtu okoli optičnega tipala in še dve v obeh bočnih gumbih. Način ugotavljanja razmerja med maščobo in mišicami z metodo analize biometrične impedance se naslanja na šibek električni signal, katerega oddaja merilna naprava. Signal se hitreje širi skozi tkiva, ki imajo večjo vsebnost vode in ker je raven v maščobah nižja od ravni v mišicah, lahko ocenimo razmerje med obema. Pametne tehnice se največkrat zanašajo na štiri točkovno merjenje električnega signala med stopali in dlanmi. Njegova pot, od pozitivne elektrode v stopalu do negativne v dlani in obratno v nasprotnih okončinah, poteka skoraj skozi celo telo. Z uro je drugače. Merjenje steče, ko se s prstoma nasprotne roke dotaknemo gumbov, kar pomeni, da je pot signala krajša, saj ne gre skozi spodnje okončine. Samsung trdi, da zaradi tega natančnost ni slabša, čemur delno potrjujejo sodobnejše tehnice, ki preko stopal prav tako merijo dvotočkovno. Vseeno pa se bom oceni o natančnosti za zdaj izognil, kajti v tednu dni igranja s funkcijo večkrat na dan sem dobila meritve med 25 in 34 %, kar se mi zdi za kratek časovni interval nekoliko veliko odstopanje.

Čeprav se je Samsung odločil zamenjati sistem, uporabniški vmesnik ostaja ena. Dosedanji uporabniki z uro ne bodo imeli težav oziroma sploh ne boste vedeli, da je sistem drug. Žal ure Watch 4 najbolje delujejo s Samsungovimi mobiteli, kajti zaradi zahteve po Samsungovem računu in kar treh aplikacij, se manjše težave lahko pojavijo že pri združljivosti z drugimi, ki imajo prav tako sistem Android. Z Applovimi pa nova generacija južnokorejskih ur sploh ne sodeluje več.

HVALIMO:

• Odlična kakovost izdelave – posebej klasičnega modela z ohišjem iz nerjavečega jekla
• Odlični zaslon OLED. Dovolj svetel za uporabo na prostem in s primerno visoko razločljivostjo
• Vrteča luneta klasičnega modela
• Celovit nabor zdravstvenih funkcij (BMI-indeks telesne teže, EKG, krvni tlak, SpO2, VO2Max, spanje, stres, srčni utrip)
• Dobro posredovanje obvestil s telefona in možnost Bluetooh klica pri vseh modelih

GRAJAMO:

• Povprečna življenjska doba baterije dan, mogoče dva
• Vprašljiva natančnost meritve deleža maščob
• Googlov operacijski sistem ima potencial za večjo izbiro aplikacij, a je energijsko bolj požrešen
• Ne deluje v povezavi z iPhonom

The post Samsung Galaxy Watch 4: Izgubljeni sin se je vrnil v Googlov objem appeared first on Tehnozvezdje.

S tem zagotovo še ni konec, nikakor pa še nisem naštel vsega, kar je nedavno dobilo svoj navidezni nagrobnik. Vsak uporabnik Androida je verjetno na seznamu aplikacij kdaj srečal Cloud Print, storitev, ki je omogočala tiskanja prek interneta. Verjetno pa je velika večina ni nikoli uporabila, četudi je bila ideja dobra in prav tako izvedba. Kakšne alternative ni na vidiku, kot je denimo niso ponudili za sicer počasno, a uporabno, pa tudi že ukinjeno funkcionalnost Android Beam, ki je omogoča prenos fotografij z enega telefona na drugega prek bluetootha. Za Google Play Music, tudi ukinjeno z začetkom tega leta, je nadomestek v storitvi Youtube Music. Kar je pa bilo že v začetku dokaj nesmiselno, ker bi lahko zgolj preimenovali zadevo, namesto ponudili (takrat) dopolnilno in v marsikaterem pogledu slabšo. Kakšne pametne obrazložitve, čemu stara pretočna glasba, ki so jo uporabniki imeli radi, ni bila več dobra, nikoli nismo dobili.

Za zaprtje oddelka, ki se je ukvarjal z lastnimi igrami za storitev Stadia, so vsaj navedli iskren razlog. »Razvoj grafično razkošnih iger je predrag.« To je seveda res, kajti tudi največja podjetja s tega področja se združujejo ali pa jih prevzemajo Googlovi konkurenti, denimo Microsoft. V vsakem primeru pa so se morali tega zavedati že prej, razen če so šli v ponujanje Stadie povsem naivno. Kar ni povsem nemogoče, kajti na začetku je menda pošiljanje igričarskega podatkovnega toka po internetu na uporabniške naprave delovalo bolj slabo. V zadnjem času je storitev glede na zagotovila tujih kolegov postala bistveno boljša, celo toliko, da je bilo Cyberpunk 2077 na začetku najbolje igrati prav s pomočjo Googlovih strežnikov. Zato mogoče je nekaj smisla v tem, da bo Google poskusil infrastrukturo »prodati« kateremu od večjih ponudnikov iger z dovolj obstoječega in prihodnjega materiala, ki bi želel ponuditi svojo naročniško storitev. Čeprav se zdi, da bo komurkoli težko tekmovati z Microsoftom, Sonyjem, Nvidio in morda še Amazonom. Toda tako so ves čas nastajajo nove storitve naročniškega videa, bodo verjetno tudi video iger.

Vseeno pa se je marsikateri igričar med tistimi, ki jim je Stadia na voljo (v Sloveniji in še marsikje uradno ni, menda pa se jo z določenimi obvodi da uporabljati), zadnje dni na družabnih omrežjih in forumih izrazil zaskrbljenost. Kajti tovrstne objave iz Googla običajno niso obetavne in po nekaj mesecih ali letih (životarjenja) nato sledi še sporočilo za javnost o ukinitvi storitve. Potem ko so v marsikaterem primeru ob splovitvi pripravili precej pompozen dogodek. Nihče ne bo presenečen, če bo še letos prišlo sporočilo, da bo mogoče igrati samo še do določenega datuma v letu 2022. Verjetno bi zadeva imela več možnosti za preživetje, če bi bila na podoben način kot Netflix ali nenazadnje Microsoftova podobna naročnina vrste »igraj vse, kar je v katalogu.« Zdaj je namreč vključenih dokaj malo iger, sicer pa jih je treba kupovati. Kdor igre kupuje, pa jih vseeno raje nekje, kjer ve, da bo do njih dostop imel tudi še čez precej let. Pri Googlu tega jamstva ni v nobenem trenutku.

Zagotovo vemo, da se letos poslavlja klepetalna storitev Hangouts, ki po priljubljenosti ni bila nikoli niti blizu Messengerjem, Viberjem in ostalim. Ob še vedno trajajoči pandemiji in pomembnosti video konferenčnih orodij bi bilo to sicer malo čudno, a za dotičnega ponudnika prav nič nenavadno, če bi oznanil tudi konec storitve Meet in prihod še štirinajstega ali osemnajstega poskusa na tem področju, ki podjetju (nerazumljivo) res ne gre od rok. Z začetkom prihodnjega leta pa bo umrl tudi operacijski sistem za naprave interneta stvari Android Things, ki ga v praksi nisem srečal v niti eni napravi.

Še en kandidat za slovo je operacijski sistem za pametne ure Wear OS. Logično razmišljanje bi bilo, da bo Google z nedavnim prevzemom podjetja Fitbit pridobil znanje za izdelavo kakovostnih ur in jih opremil s svojim sistemom namesto s Fitbitovim. Toda doslej je bil Wear OS še na skoraj vsaki obetavni uri huda cokla, saj je opazno skrajšal avtonomijo baterije in upočasnil delovanje. Morda je tudi tu čas za nekaj novega, bolj optimiziranega, kajti druge zapestne platforme so preprosto, kljub temu, da nobena ni idealna, bolj perspektivne. Vsaka ima vsaj eno konkretno prednost, ki jo je mogoče vzeti za kot glavno vodilo pri nakupu, najsi bo to trajanje baterije, ponudba aplikacij, zdravstveni vidik, najboljša integracija v širši ekosistem ali še kaj petega.

Ostanejo pa še telefoni Pixel. Ne trdim, da jih čaka podobna usoda kot večino zgoraj navedenih storitev ali pa tablice in prenosnike Pixelbook (ti načeloma še obstajajo, vendar …), vendar pa bo razmislek, kako naprej, skoraj nujen. Nekaj so ga v Googlu opravili že lani in se raje usmerili v srednji cenovni razred, kot da bi še naprej neposredno tekmovali z Applom in Samsungom z najdražjimi telefoni na trgu. Toda očitno je, da kakšnega preboja niti to ni prineslo. Tudi zato, ker podjetje še vedno ni prav nič izboljšalo distribucije in pojavnosti te telefonov. Poleg tega počasi pojenja še tista edina lastnost Pixlov, ki je nekaj časa narekovala trende. Pred leti so bili ti izdelki v prvi vrsti revolucije s t. i. računsko fotografijo, toda zdaj so narekovanje tempa prevzeli drugi proizvajalci, ki vgrajujejo večja tipala, periskopske objektive z veliko optično povečavo, ponujajo napredno fotografiranje v načinu RAW, bistveno izboljšujejo snemanje videa in počno še marsikaj, česar se v Googlu ne dotaknejo. Pixli so fotografsko še vedno dobro, vendar ne izstopajo več, mogoče niti niso več na samem vrhu. Verjetno bi bilo precej bolj smiselno, če bi Google svoje fotografske algoritme licenciral proizvajalcem, ki se dejansko znajo ukvarjati s strojno opremo ali pa vrhunske fotografske aplikacije kot alternativo ponudil neposredno končnim uporabnikom.     

Fotografije: Google

The post Kaj vse bo Google ukinil v letu 2021? appeared first on Tehnozvezdje.

Medsebojni dogovor dveh pomembnih tehnoloških podjetij je zato logičen, vendar je prihodnost pametne ure s pedigrejem športne Suunto 7 črno-bela. Ali bo uspešnica ali pa komercialna polomija. Srčno upam na prvo, kajti kot uporabnik športne ure Suunto 9 si res ne želim, da bi mi prihodnost beleženja dejavnosti in zdravja diktirali samo Apple, Huawei ali Samsung.

Apple ima že vse od začetka svoj operacijski sistem, Huawei in Samsung pa sta najprej uporabljala Googlovega, nato pa v nekem trenutku ure opremila s svojima, da bi dosegla daljši čas med polnjenji baterije. V tem je šel najdlje Huawei, ki se je odpovedal celo večini pametnih funkcij, zato pa njegova ura zdrži tudi do dva tedna, v tem času pa dela še kaj drugega, kot le prikazuje točen čas. S tem se sooča Suunto, ki mu na drugi strani življenje greni še Garmin. Ta sicer vztraja v samostojnosti, pri svoji platformi, vendar prav tako nudi nekatere pametne funkcije, ki jih Suunto do zdaj ni. Suunto 7 je zato drugačna od vseh ur, ki so jih Finci doslej ponudili, in prva, pri kateri se v bistvenih elementih opirajo na nekoga drugega. Osnova sta namreč sistem na čipu (procesor) Snapdragon 3100 in operacijski sistem Wear OS, v okviru katerega funkcionalnosti, ki jih poznamo kot sistem ur Suunto 3, 5 in 9, tečejo kot aplikacija, kadar želimo beležiti športno dejavnost. Vedno vključene meritve (korake, kalorije in srčni utrip 24/7) pa opravi Googlov sistem, zato ura te podatke pošlje zaenkrat le aplikaciji Fit, podatke dejavnosti pa tudi na aplikacijo Suunto.

Zaslon AMOLED ima svoje prednosti, kot tudi slabosti, uporabniki pa ga imajo radi zaradi svetlosti, živih barv, odzivnosti in ločljivosti. Prvo, kar izstopa na novi uri, so številčnice (obrazi ure), ki so boljše od vseh, ki sem jih do zdaj videl na športnih, pa tudi na kakšni pametni uri, še posebej tista z zemljevidom vročih točk aktivnosti v ozadju. Skupaj s sistemom je namreč Suunto od Googla prejel še kaj uporabnega, predvsem njegove »zemljevide«, ki jih je »krvavo« potreboval, da se lahko odzove na Garminovo ponudbo. Ura se lahko v splet poveže preko Bluetootha in telefona ali preko omrežja Wi-Fi, za čas brez povezave pa lahko na pomnilnik ure naložite delček zemljevidov (kvadrat s stranico 70 km), ki se osveži z novim, če zapustite njegovo področje, in je na voljo povezava v intenret. Zaradi tega je raziskovanje novih tras za 15 športov, ki jih najdete na zemljevidu vročih točk dejavnosti kjerkoli tisti hip ste, mnogo bolj intuitivno in prijazno za rabo.

Suunto pravi, da model 7 združuje svet športa s svetom življenja, kar lahko razumemo kot dve uri v eni. Googlov sistem poskrbi za pametne funkcije, kot so merjenje telesnih znakov in dejavnosti po načelu 24/7, koledar, obvestila s telefon in podobno, Suuntova aplikacija na njem pa za beleženje športnih dejavnosti. Podprtih je več kot 70 športov, med drugim tudi plavanje v odprtih vodah, ni pa ura sposobna sočasne prepoznave različnih, zato na primer triatlon ni podprt. Žal nanjo tudi ni možno povezati dodatnih tipal, na primer traku za merjenje srčnega utripa, kar zna biti za zahtevne uporabnike korak nazaj. Dostop do Suuntove aplikacije na uri pa je tudi preprost, saj je temu namenjen četrti bočni gumb ure. Druge finske ure z na dotik občutljivim zaslonom imajo namreč samo tri. Od tu naprej je uporaba ure za beleženje dejavnosti podobna, z razliko, da ne dovoljuje poosebljanja prikaza podatkov športne dejavnosti na zaslonu in da analiza podatkov ni narejena na osnovi FirstBeatove metodologije, temveč njihove lastne.

Z novim sistem in procesorjem pa so povezana tudi nova tipala. Suunto 7 ne uporablja Sonyevega čipa za sprejem signalov satelitske navigacije, temveč sprejemnik, ki je del Qualcommovega procesorja. Druga sprememba pa je tipalo srčnega utripa. To izdelujejo PixArt, za analizo podatkov pa poskrbi algoritem LifeQ. Gre za manj znana ponudnika, katerih izdelkov ne boste našli v veliko nosljivih napravah. Kar samo po sebi ne bi smela biti večja težava, če se bo nov dobavitelj izkazal za boljšega od Valencella. Na njegova tipala v ura Suunto 3,5 in 9 leti namreč kar nekaj kritik, poleg tega pa model Suunto 7 srčni utrip spremlja po pravem načelu 24/7. Z drugimi besedami, podatki so v aplikaciji na voljo tudi za nazaj.

Suuntova poteza je hkrati zelo tvegana, a tudi briljantna. Kaj pa bo iz tega izšlo, pa ni odvisno le od njega. Čim prej mora omogočiti podporo zunanjim tipalom, samodejno spremljanje podatkov dejavnosti 24/7 tudi v aplikaciji Suunto ter možnosti poosebljanja športnih načinov, če želi, da novo uro sprejmejo tudi zahtevni uporabniki. Potem pa upati, da bo Googlu zelo hitro uspelo zmanjšati »požrešnost« operacijskega sistema, in se bo ura Suunto 7 lahko v avtonomiji baterije kosala s tekmeci na trgu, kajti prvi znaki niso spodbudni.

Tehnični podatki

Cena in dostopnost: februarja, 479 €.

Zaslon: 1,39 palca (premer 3,5 cm) AMOLED ločljivosti 454×454 slikovnih pik in svetilnosti 300 nit (kratkotrajno največ 1000 nit).

Baterija: do dva dneva, do 12 ur beleženja z vključenim sprejemnikom GPS, do 8 ur predvajanja glasbe ali do 40 dni v načinu samo prikaza točnega časa.

Vodotesnost: 50 m (5 ATM).

Satelitski sprejemnik: GPS, GLONASS, GALILEO, QZSS in Beidou.

Pomnilnik za datoteke z glasbo: 8 GB.

Združljivost: Android in iOS.

Možnost dodatnih tipal: NE

Na dotik občutljiv zaslon: DA

Število tipk: 4

Drugo: optično tipalo srčnega utripa, barometer, NFC, mikrofon

Zmogljivosti:

•   sposobnost beleženja srčnega utripa in štretje korakov 24/7 (podatke zbira aplikacija Google Fit).

•  Podpora za več kot 70 športov, vendar ni triatlona in podpore beleženja več športov sočasno.

•  Zemljevid tras (vroče točke aktivnosti) so prikazane na uro.

• Integracija z Google Play in drugimi glasbenimi aplikacijami.

• Podpora aplikacijam za sistem Wear OS.

The post CES 2020: Je Suunto podpisal pogodbo s hudičem ali našel sveti gral? appeared first on Tehnozvezdje.

Šef Googlovega oddelka za naprave Rick Osterloh (v podjetje je prišel po prevzemu Motorole, nato skupaj s tem proizvajalcem telefonov odšel k Lenovu in potem spet vrnil v Google) je ob prevzemu napovedal »nosljive naprave z Googlovo blagovno znamko.« Ob tem pa v naprej pripravljeni izjavi komentiral:

S pomočjo Fitbitove ekipe strokovnjakov ter z združevanjem najboljše umetne inteligence, programske ter strojne opreme lahko pospešimo inovacije na področju nosljivih naprav in razvijemo izdelke, ki bodo koristili še več uporabnikom po celem svetu.

Google si zanesljivo želi tekmovati z Applom, Xiaomijem, Samsungom in Huaweijem, ki so (če odštejemo Fitbit), vodilni pri pametnih urah in zapestnicah. Odgnati pa nedvomno želi še Garmin in ostale, ki jemljejo kupce s »pravimi« športnimi urami. Po drugi strani pa so v Fitbitu verjetno ugotovili koliko je ura. Njihove zapestnice, ki nikoli niso bile poceni, so v vse večjem primežu Mi Bandov in podobnih, novih, cenejših Samsungovih, pa tudi ur s podobnimi nameni (denimo Huawei Watch GT ali različnih modelov Amazfit). Prej ali slej bi vsi omenjeni izrinili pionirja na tem področju, razen če bi ta konkretno znižal cene. Kar pa verjetno ni bila opcija, zato se je bilo treba prodati, dokler je vse skupaj še kaj vredno.

Težje je videti, kaj to prinaša Googlu, razen ekipe inženirjev, dokaj zveste baze uporabnikov (ki pa jih lahko razjezi oz. prestraši Googlov prevzem njihovih podatkov o vadbi) in morda še patentov ali distribucijske mreže, kjer je primarno spletna korporacija tradicionalno najšibkejša. Za to potrditev tega je treba pogledati samo k telefonom Pixel in kje po svetu so naprodaj. Verjetno ne bodo pridobili veliko tehnologije in zagotovo ne razvoja lastnega, namenskega procesorja, s čimer so proizvajalce ur, temelječih na Wear OS, prehiteli Apple, Huawei in Samsung, ki sami razvijajo procesorje in njihovi zmogljivosti tudi prilagodijo operacijske sisteme ter funkcionalnosti ur. Proizvajalci izdelkov z Wear OS pa se morajo zanašati na počasen Qualcommov razvoj in njegove premalo zmogljive ter preveč energijsko potratne čipe.  

Poleg podatkov, za katere Osterloh sicer zagotavlja, da bodo z njimi ravnali transparentno in da bodo uporabniki imeli možnost zahtevati njihov izbris, me skrbita dve drugi zadevi. Fitbit je doslej imel zelo dobro platformo za spremljanje vadbe in pregledovanje podatkov, ki jih zabeleži ura ali zapestnica, Google pa v »storitvi« Google Fit precej slabšo. Bojim se, da bo prevladala domača, vendar inferiornejša. In upam, da je smisel prevzema tudi v tem, da pridobijo znanje pri ustvarjanju digitalnih platform.

Zaskrbljen pa sem tudi zaradi neprestanega omenjanja umetne inteligence, »pomoči« uporabniku in podobnih krilatic v prevzemnem sporočilu za javnost. Kar si verjetno večina želi je dobra GPS-ura s solidno povezljivostjo. Kar pa utegne dobiti je izdelek, pri katerem bo iz vseh koncev skakal Googlov Pomočnik, za tek, kolesarjenje, fitnes in vse ostalo pa bo še vedno bolje imeti pravo športno reč na zapestju. Glede na to, kako slabo Google razume trg pametnih telefonov, celo pa »nakupu« inženirjev podjetja HTC, tudi pri »nosljivčkih« nimam pretiranega zaupanja v sposobnost pravilne presoje. Zelo vesel bom, če me bodo demantirali.

Naslovna fotografija: Fitbit

The post Google prevzema Fitbit, toda kaj bo z njim? appeared first on Tehnozvezdje.