Že skoraj deset let se mi dozdeva, da so nas brez vednosti prestavili v vzporedni svet. Demokracija, pravna država, odnosi med ljudmi – še bi lahko našteval – se razvijajo v grozljivo napačnih smereh. Še kdo tako misli? Kajti potem je morda v fiziki priljubljena teorija večvesolij ravno toliko resnična, kot je izrabljena v popularni kulturi, ko avtorji ne vedo več, kaj naj še prodajo. V tokratni seriji, ki razen imena nima nič skupnega z vesoljskim vesternom iz leta 2015, ne gre za to. Zastavljena je drugače. Inteligentno in do nekje bolj zlovešče.

Zgodba je razmeroma preprosta. Škoda, da tega ne morem reči za razumevanje in paradokse, ki iz nje izhajajo. Nekako takole gre. Ko smo na razpotju, se moramo o nečem odločiti in je na voljo več izhodov, se stvarnost razcepi. V enem mehurčku smo poročeni in živimo srečno družinsko življenje, medtem ko smo v drugem prednost dali karieri. Natanko to se pripeti profesorju fizike Jasonu Dessenu – Jason 1 (Joel Edgerton), ko ga ugrabi dvojnik Jason 2 ter pošlje v svoj svet, kjer je bogat in priznan znanstvenik. Ker je izumil tehnologijo za potovanje med svetovi in bi zdaj rad izvedel, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi se pred desetletji odločil za poroko z Danielo (Jennifer Connelly). Od tu naprej spremljajo dve žanrsko zelo različni zgodbi. Družinski triler, ko se Jason 2 skuša izogniti, da bi ga razkrili kot sleparja med druženji z dolgoletnimi družinskimi prijatelji in ugotavljanjem, kako biti odgovoren starš, ter znanstvenofantastično odisejado Jasona 1 skozi večvesolje med iskanjem poti domov.

Apple je kar nekaj denarja vložil v nastanek serije in v igralce, ki so dobro opravili delo. Jasona sta drugačna v večini pogledov, a vendarle sorodna. Izhajata iz istega vira. To omogoča, da se vprašamo, kako odločitve in okolica vpliva na oblikovanje človeka. Dobro je tudi, da niso potegnili jasne ločnice med dobrim in zlom. Iz gledalčevega gledišča je to bolje, namesto epskega boja med junakom in zlobnežem. Težava je zato drugje. V dolžini! Avtor romana Blake Crouch je zapolnil nekaj vrzeli v knjigi in izboljšal like, vendar je to še vedno premalo za slabih devet ur, na kolikor so kumulativno raztegnili serij. Preveč. Na trenutke je dogajanje raztegnjeno kot elastika do njenih skrajnih meja, predno poči. Šest delov ali še bolje štiri bi zadoščali, saj je devet daleč od tega, kar »vesolje« lahko prenese.  

Kaj: serija v devetih delih Dark Matter (Temna snov)

Kje: pretočnik Apple TV+

Ocena 3: Ideja o večvesolju je nadvse aktualna. Srečamo jo na vsakem koraku, a kaj, ko so jo tako zelo razvlekli, da um neprestano izgublja koncentracijo nad dogajanjem na ekranu.

Priporočilo: Ničesar takšnega ni, kar bi zmotilo občutljive ume puritancev, vendar zna marsikdo seriji zameriti težje razumljivo in na trenutke kot elastika raztegnjeno dogajanje. Nenazadnje so 342 strani romana iz leta 2016 pretočili v devet skoraj uro trajajočih delov.

The post Joel Edgerton v večvesolju dolgočasja (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.