Modela Giulia in Stelvio avtomobilski navdušenci, tudi privrženci drugih znamk, skoraj enodušno štejejo za odlična oblikovalska dosežka in že zato, še preden sploh pridemo do voznih užitkov, vredna najmanj resnega razmisleka. Kljub temu, da sta na trgu že sedem oz. šest let, ju niso kaj dosti spreminjali. Malo se dodelali masko in še nekatere podrobnosti, pokrovi luči zadaj so denimo prozorni, sicer pa oblikovalci rišejo že kaj za vnaprej. Ker v Alfi Romeo oz. višje po hierarhiji v Stellantisu tokrat še niso imeli namena lansirati novih generacij teh dveh lepotic, se mi zdi kar prav, da so ju pretežno pustili taki, kakršni sta bili že prej. Kajti tovrstne lepotne operacije so tvegane in podobno kot pri ljudeh se tudi pri pločevini pogosto izkaže, da je bila izvirna podoba v bistvu bolj posrečena. Res pa se po drugi strani obema že malo pozna, da nista več najbolj sveži, sofisticirani in da bi bil mogoče čas za nekaj novega. Vendar je odlaganje verjetno povezano s tem, da prihodnje »klasične« generacije ne bo več, in prepričanje, da bo to vmesno obdobje še mogoče povsem v redu prebroditi z obstoječima avtomobiloma, ki nenazadnje še vedno nimata veliko konkurence pri njunih ključnih lastnostih (torej dizajnu in vozni dinamiki), medtem ko ju v ostalem poskušajo toliko prilagajati, da držita stik z ostalimi, ki so morda močnejši kje drugje.

Med opaznimi novostmi obeh so sprednji matrični žarometi LED z ducat moduli, česar prej ni bilo v ponudbi in kar zagotavlja odlično vidljivost in popolno brezskrbnost voznika ponoči. Znotraj pa novi digitalni merilniki – doslej je bilo marsikomu pri Alfah všeč ravno to, da so imele še klasične, analogne merilnike – in osrednji zaslon z novejšim infozabavnim sistemom, pod njim pa predal za brezžično polnjenje telefona. Omenjeni merilniki imajo tri prednastavljene poglede, voznik pa si jih lahko prilagodi tudi po svoje. Novost je tudi manjši, bolj športen volan, kar toplo pozdravljam. Avta imata certifikat nezamenljivega žetona (NFT) in vse informacije o servisih in ostalem se shranjujejo s pomočjo veriženja blokov, zaradi česar naj tega ne bi bilo mogoče prirejati, ne da bi se to videlo.

Medtem ko je Giulia samo štirikolesno gnana in ima poleg bencinskega motorja v ponudbi zgolj močnejšega dizla, je pri Stelviu, čeprav je »terenec«, mogoče izbrati tudi pogon na le zadnji kolesi in šibkejšega dizla (160 namesto 210 KM oz. 118 namesto 154 kW). Dvolitrski turbo bencinski motor razvije 206 kW oz. 280 »konjev«, kar pri Giulii pomeni pospešek od 0 do 100 km/h v 5,2 s, pri Stelviu pa v 5,7 s. Menjalnik je v vsakem primeru samodejni osemstopenjski proizvajalca ZF z možnostjo prestavljanja s pomočjo »uhljev« za volanom.

Na podvozju so opravili nekaj prilagoditev in znižali denimo maso kardanske gredi, razporeditev celotne mase je idealna in vse skupaj naj bi se po besedah predstavnikov znamke odrazilo v neprimerljivi dinamiki, tako v razredih, kamor se modela (velikostno) umeščata, kot tudi glede na njuno ceno. Pri obeh se cenik začne s 45 tisoč evri, toda za ta denar kupec Giulie dobi nekoliko več zmogljivosti, kajti Stelvio je z enakim motorjem in opremo za pet ali šest tisočakov dražji.

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Za zdaj še ostajata branika avtomobilske klasike appeared first on Tehnozvezdje.