Celo mi, ki sodimo v dejansko ciljno skupino za omenjene »videocentrične« aparate, imamo dokaj omejeno izbiro. Razen, če nameravamo odšteti nekaj tisočakov samo za aparat, in potem še kakšnega za prvi objektiv (v kolikor še nimamo nobenega primernega). Tudi zato, ker se ravno pri videu zadeve zelo hitro spreminjajo, in tisto, kar je bilo napredno in dobro pred nekaj leti, danes že ni več. Za fotografiranje je lahko povsem uporaben in solidno kakovosten deset let star aparat, za video je malodane zastarel in neuporaben skoraj vsak model izpred petih let, pa čeprav snema zelo lepo sliko. Tudi sam sem znašel v takem položaju.

Malo pred božičem, med eno zadnjih lanskih nalog, sem opazil čudno delovanje glavnega objektiva. Kasnejši pregled na servisu je potrdil okvaro sistema za ostrenje, seveda popravilo ni ravno poceni (čeprav glede na ceno objektiva tudi ne tako drago). Odpoved najboljšega objektiva, kar sem jih kdaj imel, me je spodbudila še k razmišljanju o samem aparatu. Čez kakovost fotografij in videa res nimam nobenih pripomb, z obojim sem že ves čas ekstremno zadovoljen. Prav tako s samodejnim ostrenjem, ki s prepoznavanjem obraza oz. oči doslej ni v studiu niti enkrat zatajilo. Izredno prav pride zaklepanje samodejne nastavitve beline, da se ta skozi video ostaja konstantna. Obračanje zaslona navzgor mi omogoča, da se lahko pravilno kadriram, res pa sem moral na aparat namestiti dodatno železje, da sem prestavil nastavek za mikrofon ob stran, sicer bi mi ta zakrival zaslon. Sony a6400 ima še eno drobno, a meni ljubo prednost pred drugimi aparati. Tipka za snemanje je točno tam, kjer običajno leži desni palec, pritisnem jo lahko na slepo, ne na vrhu, kjer jo ima večina, in za kar je treba premakniti prst ter jo poiskati.

Toda … Vedno pride v ospredje kakšen »toda«, še posebej pri aparatu, ki ga uporabljam že skoraj tri leta, sam model pa je še dobro leto starejši (predstavljen januarja 2019). Da se zaslon »odpira« narobe, sem že omenil. Pri večini se zdaj navzven, kar je veliko pametnejša možnost. Dotični aparat je odličen za snemanje s 25 sličicami na sekundo, za 30 fps, kar je standard pri telefonih (zgolj iPhone in Sonyji omogočajo 25 in tudi 24 fps), pa je treba preklopiti z evropskega (PAL) na ameriški standard (NTSC) in se sprijazniti s kar precejšnjim izrezom (približno faktor 1,3 glede na goriščnico objektiva, torej odpadejo širokokotni kadri). Zato je težko poenotiti posnetke. Povezovanje s telefonom je daleč od želene ravni. Največja težava pa je v priključku za polnjenje in povezovanje z računalnikom. Namesto predpotopnega mikro USB bi moral biti USB-C, kar bi omogočilo polnjenje s katerim koli kablom v hiši in tudi z zunanjo baterijo (celo med snemanjem) ter enostavno uporabo v vlogi spletne kamere (denimo za prenašanje v živo na Youtubu), hkrati pa še odpravilo potrebo po vsakokratnem iztikanju kartice za prenos datotek na računalnik. Tudi 4K pri 25 (oz. 30) sličicah na sekundo in 1080p pri 120 ni več vrhunec snemalnih načinov, kot ne 100-megabitni podatkovni tok, 8-bitno snemanje in zapisovanje v kodeku h.264.

Omenil sem samo nekatere lastnosti, profesionalni snemalci bi našli še marsikaj drugega. Navsezadnje moj aparat nima niti izhoda za slušalke, ki pa ga ne pogrešam, ker na videu ne morem imeti slušalk v ušesih in kablov čez kader, zato se pač moram v vsakem primeru zanašati na prikaz nivojev na zaslonu. Problem pri morebitni zamenjavi oz. nadgradnji opreme je, da modeli iz serije a6xxx niti po štirih letih še nimajo naslednikov. Malce sem že nehal verjeti, da jih bodo sploh dobili, ker se je Sony zelo očitno osredotočil na aparate polnega formata (serijo a7). Kamor ne grem. Je predrago, preveliko, pretežko in presega moje potrebe. Pred letom in pol je japonsko podjetje sicer poslalo v prodajo »vlogerski« ZV-E10, ki je v bistvu nekoliko prilagojena izvedba a6100. Ima priključek USB-C in vse njegove dobrobiti (juhej!), vstran vrtljiv zaslon (še enkrat juhej!) ter izhod za slušalke, še vedno pa je glede snemanja enak, ne premore zame odlične funkcionalnosti AWB lock (vem, da bi moral vrednost beline nastavljati ročno, a tega ne mislim početi, ker je avtomatika dovolj dobra), prodajajo pa ga z enakim podpovprečnim objektivom. Z nakupom tega aparata, na srečo je vsaj cena razumna, bi torej dobil nekaj takega, kar že imam, le da se je Sonyju končno zdelo vredno vgraditi novejši in boljši priključek. Tam nekje do tisoč evrov se najde še po en model pri Canonu (R10), Nikonu (Z30) in Panasonicu (G100), in od teh se zdi zanimiv predvsem Nikon, vse ostalo je bistveno dražje.

Podobno ali še bolj sušna situacija je za fotografe. Zanje, kot rečeno, sicer ni tako pomembno, da je aparat najnovejši, a prav tako obstaja velika verjetnost, da podobnega, kakršen je štiri ali pet let star model, ki je hkrati najnovejši v ponudbi na svojem področju, že imajo. Če spet pogledamo k Sonyju. Superžepnike RX100 je osveževal in spreminjal skoraj vsako leto, toda sedmica l. 2019 je bila doslej zadnja. Večji RX10 je bil s štirico nazadnje aktualen l. 2017. Canon je konkurenta RX100, G7 X (mk III) prav tako nazadnje predstavil v zadnjem »običajnem« letu pred vsem, kar se je dogajalo od začetka desetletja naprej. Enako velja za Panasonicove nekoč priljubljene modele TZ, FZ in GX. Malce aktivnejši je bil, vsaj z brezzrcalnimi Fujifilm, a ima verjetno bistveno manj pripadnikov svojega sistema. Kdor ima kakšne objektive in drugo opremo za določen sistem, bo verjetno ali počakal na kakšno novost v izbranem taboru, presedlal na nekaj s tipalom polnega formata ali povsem opustil fotoaparate. Omenil sem, da nekateri tega še nočejo, tudi podpiram tako odločitev, kajti večja tipala in konkretni objektivi še imajo svoje prednosti. Tako glede zajemanja svetlobe, kot glede risbe, globinske neostrine in še česa. Seveda to pride do izraza pri določenih nalogah, za vsakdanje fotografiranje so že dolgo najbolj primerni telefoni. Fotografska podjetja se, razumljivo, v krčenju svojega posla osredotočajo na tisto, kar je najbolj dobičkonosno. In to že davno niso več taki in drugačni entuziasti, temveč tisti, ki aparate (in kakovostne objektive, zunanje snemalnike, itd) potrebujejo kot svoja osnovna delovna orodja, zaradi česar se tudi ne ozirajo toliko na ceno, kot se množični trg. Preostali dinozavri pa smo nekje vmes in ne vemo, kaj nam je storiti.

The post Nekaj nujno rabim, a kaj naj kupim, če ni nič novega? appeared first on Tehnozvezdje.

Nobena skrivnost ni, kakšno je poreklo tega snemalnega pripomočka, ki je seveda lahko tudi več kot soliden fotoaparat. Za osnovo so vzeli RX100, kakršen je bil v četrti in peti generaciji (zdaj so sicer že pri sedmi), z objektivom 24-70 mm f/1,8-2,8. So pa temu aparatu z enopalčnim tipalom dodali nekaj lastnosti, ki so za samosnemanje skoraj nujna. Prva je vrtljiv zaslon. Pri RX100 se ga je resda dalo zasukati navzgor, a je odmik vstran in zasuk v tej poziciji še bolj uporabna možnost. Druga pomembna pridobitev je povezana z zajemom zvoka. Mikrofonsko polje je že na samem aparatu bolj napredno kot pri običajnih žepnih fotoaparatih, pa še »mačka« se da povezniti nanj, da potem vsi sprašujejo, kakšno kosmato reč imaš na aparatu. Namen teh dlak je seveda v preprečevanju, da bi se na posnetku preveč slišal veter. Toda glavna razlika je v vhodu za mikrofon, ki ga serija RX100 vse do zadnje generacije ni imela. Tako je mogoče priklopiti zunanji mikrofon, kar v večini razmer da še precej boljši zvok, pa sploh ne nujno za velik strošek. Od tu naprej so »izboljšave« v tem, kaj uporabnik sproži s posameznimi tipkami na aparatu, in v nekaterih nastavitvah. Skoraj pa bi seveda pozabil tisto glavno, ki jo sicer tudi že poznamo z novejših Sonyjevih izdelkov, toda RX100 IV in RX100 V je še nista imela. To je samodejno ostrenje s sledenjem obrazu ter očem. Izjemno pomembna zmožnost, da je lahko uporabnik miren, ali je izostren ali ne, in se povsem osredotoča na svoj nastop.

ZV-1 je podoben, a vseeno malo drugačen kot prej omenjene stotice. Ohišje je nekoliko bolj zaobljeno, ima nekaj oprijema in večje tipke. Odpadlo je izskočno elektronsko iskalo, ki ga ciljna skupina najbrž niti ne bo pogrešala. Prav tako ni vgrajene bliskavice, je pa na voljo pritrdišče za zunanjo, a prav lahko ga bo večina uporabila za namestitev omenjenega mačka. Na vrhu dominira še velika tipka za začetek in konec snemanja, ki bi jo sam sicer raje imel tam, kjer je pri mnogih drugih Sonyjevih aparatih – pod kotom med zgornjo in zadnjo stranjo aparata, koder običajno počiva palec. Na ohišju sta pomembni še dve funkcijski tipki (C1 na vrhu in C2 v kotu na zadnji strani). Za upravljanje objektiva (zuma) je klasičen podaljšek tipke sprožilca, a za snemanje in upravljanje med premikanjem priporočam držalo s podvojenimi komandami, ki delujejo brezžično. Ni to »gimbal«, ki bi še dodatno umirjal sliko, a vsaj glavne tipke so pri roki in lažje se je snemati, če ne držiš neposredno aparata.

Tisti tipki imata prednastavljeni uporabni funkciji za vlogerje, toda njuno namembnost je mogoče tudi spremeniti. Tista na vrhu spremeni, koliko je ostro ali zamegljeno ozadje, ali z drugimi besedami, bolj odpre ali nazaj zapre zaslonko, da s tem korigira globinsko ostrino. Kar si aparat lahko privošči zaradi vgrajenega sivega filtra, ki tudi pri daljših časih osvetlitve omogoča snemanje v močni svetlobi. Tipka na zadnji strani pa spremeni delovanje samodejnega ostrenja. Iz osnovnega sledenja obrazu ali očem preklopi na način, ki zaznava, če (samo)snemalec v objektiv pokaže kakšno reč (pred obrazom) in prilagodi izostritev nanjo. Nisem povsem prepričan, da v tem načinu sledenje obrazu deluje enako konsistentno, a je vseeno bolje kot pri večini konkurenčnih aparatov. Izjemno zanimivo pa je, da vklop te funkcionalnosti zmanjša izrez slike, ki je sicer prisoten pri snemanju 4K. Goriščnica je torej manjša in v kader gre nekoliko več okolice, ne zgolj pripovedovalčeva glava, kar je dobrodošlo, kajti v običajnem načinu je goriščnica že skoraj predaleč iz širokokotnega območja.

Kakovost videa je za moj okus zelo dobra. Slika je čista in detajlna, tudi dinamika je solidna in prostora za »vlečenje« podrobnosti iz temin ali ubijanje presvetlitev je še nekaj. Seveda več, če snemaš v S-Log, a tudi brez se da narediti marsikaj. Kakovostni napredek v primerjavi z omenjenima RX 100 je vsekakor opazen. Večje tipalo ali res kakovosten objektiv jasno da še boljše rezultate, a tudi za precej več denarja in z bistveno večjim in težjim pripomočkom v torbi. Toda po svoje je impresivno, do kakšnega nivoja je že prišel video z enopalčnega tiplala. Tokrat se tudi težave s segrevanjem aparata pokažejo bistveno kasneje, po kakšnih 20 min, toda da aparat sploh snema tako dolgo, je treba v nastavitvah najti postavko, kako hitro se snemanje zaključi zaradi višje temperature (Auto Power Off Temp). Dokler je na Auto, so posnetki dolgi največ pet min, z nastavitvijo High pa se meja prestavi na pol ure. Pri prvi se seveda kaj lahko zgodi, da vloger med pripovedovanjem opazi, da ga aparat ne snema več. Potem pa ne ve, kje ga je sistem odrezal. Za resno umirjanje slike je treba poskrbeti s kakšno dodatno pripravo, kajti vgrajeno je za sprehajanje naokrog premalo zmogljivo.

Povezljivost z aplikacijo Imaging Edge je enaka kot pri vseh Sonyjevih aparatih. Kar pomeni, da zadošča za prenos fotografij v zapisu jpg na telefon. Vse ostalo, od prenašanja datotek RAW in videov do nadzora nad aparatom na daljavo med snemanje, pa še vedno manjka. Izbirniki so prav tako enaki, še vedno so posamezne nastavitve razporejene brez kakšnega pravega smisla in reda, uporabnik pa bo potrjevanju določenih izbir vse prehitro pade ven in mora znova nazaj z dodatnimi kliki, če želi spremeniti še kaj drugega.

Sonyju je v glavnem uspelo, kar si je zadal s tem aparatom. ZV-1 ponuja preprosto snemanje za vloge s precej prepričljivo kvaliteto slike, pa še cena je razumna (sploh za to znamko). Kar pa vseeno ne pomeni, da je brezpogojno najboljša izbira. Snemanje s telefonom je še lažje, tudi fizično, ker je pač masa bistveno manjša, in nekateri celo s sprednjo kamero ponujajo presenetljivo dobro kakovost, res pa z manj globinske neostrine. Nikakor ne bi kot tovrstnega pripomočka odpisal niti novega Gopro Hero9 Black, ki ima zdaj tudi zaslonček na sprednji strani, da se vloger lahko ustrezno kadrira. Po drugi strani pa je sploh za tiste, ki imajo aparat pretežno na stativu in snemajo v statičnem okolju, še precej boljša izbira a6100 ali še raje a6400 v kombinaciji s spodobnim objektivom. To daje še lepšo sliko z bolj zabrisanim ozadjem, in pri a6400 tudi možnost slikovnih profilov ter zaklepanje samodejnega prilagajanja izravnavanja beline, da se barve ne spreminjajo, ko se med snemanjem spreminja svetloba (če je njen vir vsaj delno naraven, na zgolj od sijalk). Mislim, da je ZV-1 dobra začetna možnost ali orodje za vloganje na terenu, sumim pa, da si bo marsikateri uporabnik čez čas zaželel še česa naprednejšega.

To je video, posnet s tem aparatom:

HVALIMO:

• Preprosto upravljanje
• Zelo lepa slika
• Odlično ostrenje na obraz ali oči
• Nekaj priročnih možnosti za vlogerje
• Končno vrtljiv zaslon pri Sonyju
• Soliden zvok z vgrajenimi mikrofoni
• Cena ni pretirana

GRAJAMO:

• Majhni aparati imajo še vedno težave s segrevanjem pri snemanju 4K
• Kratka avtonomija baterije
• Za snemanje med hojo umirjanje slike ni dovolj zmogljivo
• Izrez pri snemanju 4K
• Brezzrcalna a6100 in sploh a6400 za ne dosti višjo ceno ponujata še marsikaj več

The post Sony ZV-1: Enostaven, z dobro sliko in ostrenjem, a lahko ga hitro prerasteš appeared first on Tehnozvezdje.

Enako kot G90 je tudi to aparat z izmenljivimi objektivi in istim bajonetom, torej gredo nanj popolnoma isti objektivi, je pa bistveno manjši. Sploh eden najmanjših v sistemu mikro 4/3. Enako kot Sony ima vrtljiv zaslon, ki ima tudi dobro ločljivost in svetilnost, oboje dobrodošlo za snemanje na soncu. Za razliko od Sonyja pa je Panasonic obdržal elektronsko iskalo. To je morda nenavadna odločitev za vlogerski pripomoček, vendar morda aparat ne bo namenjen samo  temu, saj bi moral biti kot fotoaparat precej enako sposoben kot ostali Panasonici.

Na ohišju je precej tipk, tista za snemanje je bolj opazna kot pri kakšnem drugem modelu, pa še zaslon podpira dotike. Ni pa namenskih fizičnih bližnjic za hitro spreminjanje globinske ostrine ali za (začasno) opustitev sledenja obrazu. Slednje G100 sicer ponuja, ampak ne preveč prepričljivo. Toda do tega še pridemo. Podobno kot Sony je tudi Panasonic veliko pozornosti namenil snemanju zvoka. Povezal se je z Nokio in kupil licenco za uporabo tehnologijo Ozo, ki smo jo nekoč videli v ultradragi 360-stopinjski kameri, potem pa še v nekaterih telefonih Nokia. Trije mikrofoni na vrhu aparata, razpostavljeni dovolj narazen tako lahko snemajo celotno okolico, samo spredaj ali samo zadaj, sledijo govorcu ali pa vse opravljajo samodejno. Trik je seveda v tem, da prepoznavajo, od kod prihaja govor in da blokirajo ostale zvoke. Kako dobro pa to res počnejo v praksi, je za zdaj še težko reči, ker aparata še nismo imeli v rokah. Tu ni možnosti namestitve “mačka” kot pri Sonyjevem vlogerskem malčku, je pa vhod za zunanji mikrofon. Mislim, da bo v marsikaterem primeru ta še vedno zaželen ali celo nujen.

Prednost pred Sonyjem bi moralo, vsaj v teoriji, predstavljati večje tipalo. Vprašanje pa, kako bo v praksi, saj pogosto ni bilo veliko razlike med posnetki z aparatov z enopalčnim tipalom in tistimi, ki so jih izpljunili modeli m4/3. Panasonic tudi še naprej vztraja, da sliko 4K jemlje zgolj s tistega dela tipala, ki zadošča za to razločljivost, ne tako kot Sony, ki uporablja več pik, kot jih zahteva končni format. Zaradi tega lahko video pri ZV-1 celo izkazuje več podrobnosti, glavna težava Panasonicovega pristopa pa je precejšen izrez. Pri polni visoki razločljivosti je dokaj minimalen, pri 4K pa precejšen, saj pri priloženem objektivu 12-35 najširši kot namesto 24 mm (preračunano) postane približno 31 mm, kar pa je že dokaj ozko za vloganje. In če uporabnik vključi še elektronsko umirjanje slike, saj optičnega samo ohišje ne ponuja, je izrez še večji, in tako je treba uporabiti širši objektiv. Ti pa pogosto tudi nimajo umirjevalnika in zato niso primerni za nalogo. Aparat sicer snema pri standardnih 30 sličicah na sekundo v 4K, medtem ko gre v FHD do 120 sličic na sekundo.

Pri samodejnem ostrenju sicer proizvajalec navaja, da zna slediti obraz in oči, a to glede na prve predstavitvene videe še vedno ni sledenje v slogu Sonyja. Tudi za G90 in še kakšnega prej so že govorili, da ima »Face AF«, vendar je bilo v praksi čisto preveč beganja z obraza na ozadje, pa spet na obraz in tako naprej. Dokaj zoprno za nekoga, ki je pred aparatom in pričakuje, da bo ves čas izostren. Panasonic se hvali z novim algoritmom in morda ga morajo s kakšno posodobitvijo še toliko izboljšati, da bo res učinkovit. Lepo bi bilo, če bi tudi omejitev na deset minut pri dolžini posnetka v 4K še malo podaljšali, a se bojim, da je ta meja postavljena zaradi potencialnega pregrevanja. Ohišje je pač majhno.

Panasonic G100 bo predvidoma stal 750 evrov, skupaj z mini stativom s tipkami za upravljanje pa 800 evrov. S tem bo tudi cenovno primerljiv z omenjenim Sonyjem. A dosti dražji niso niti nekateri fotoaparati, ki niso zasnovani za enostavno vlogersko uporabo, a se lahko v tej vlogi obnesejo še celo bolje.

The post Panasonic ne bi prepustil vlogerske zabave Sonyju appeared first on Tehnozvezdje.

Pri Sonyju so si ta aparat zamislili kot malo vlogersko kamero, kot nekaj povsem novega, ne kot naslednika serije RX100, kot so razglašale določene govorice. Osnova je sicer vzeta iz stotic, kar je povsem logično. Glavna elementa sta enopalčno »zloženo« tipalo z vgrajenim pomnilnikom in objektiv 24-70 mm f/1,8-2,8. Tudi procesor Bionz X je stari znanec, kot še baterija NP-BX1. Prav tako so poznani izbirniki, a pri tipkah in privzetih nastavitvah je nekaj ključnih sprememb, še najmanj pa na podobno majhne bratrance (ZV-1 je v vse smeri za kakšen mm večji) spominja ohišje. Oblika je tokrat nekoliko bolj zaobljena, na desni je majhno držalo, ki ga pri RX100 nikoli ni bilo. Tipke zadaj so enake, tista za snemanje pa je tokrat na vrhu in zelo velika. Tam je tudi precej bolj konkreten mikrofon s tremi kapsulami in možnostjo namestitve »mačka« za ubijanje vetrnega šuma, pa še nastavek za bliskavico oz. v resnici za zunanji mikrofon – aparat ima seveda vhod zanj (3,5 mm). Sta pa zato izpadla vgrajena bliskavica in izskočno elektronsko iskalo, ki je že nekaj generacij zaščitni znak linije RX100. Še ena ključna razlika je v zaslonu. Doslej je Sony prisegal na takega, ki se obrne za 180 stopinj navzgor, tokrat pa so se po zgledu Canona ali Panasonica odločili za odpiranje vstran. Tako se vloger lahko vidi, tudi če ima na aparatu dodaten mikrofon. Je pa v tem primeru težko držati zadevo z desno roko. Vendar bo najbrž tako ali tako nujen dodatek držalo z brezžičnimi komandami, tudi zaradi malenkost mirnejšega držanja, čeprav ta pripomoček (GP-VPT2BT) nima aktivnega umirjanja (torej ni »gimbal«). Zaslon žal ne podpira dotikov, kar je bil verjetno eden od varčevalnih ukrepov.

Po pričakovanjih ZV-1 snema v 4K pri 25 ali 30 sličicah na sekundo, opcije za 4K/60 žal ni. Znova je nekaj izreza pri snemanju v tej razločljivosti, kar vlogerjem ne bo po volji, kajti mnogi že tako niso navdušeni nad dejstvom, da je najširši kot »le« 24 mm. Prav tako je privzeto, kot že pri RX100 VII, nastavljen petminutni limit snemanja. Vendar pa se da nastavitev za »samodejno ugašanje ob pregrevanju« spremeniti in snemati precej dlje. Potem se sicer lahko pojavi omejitev baterije, vendar je mogoče aparat med delovanjem napajati z zunanjo baterijo. Žal je priključek še vedno zastareli mikro USB, kar v Sonyju opravičujejo z združljivostjo z določenimi dodatki, vendar vseeno. Smo v letu 2020, USB-C (s hitrim polnjenjem in prenosom podatkov) bi moral biti standarden povsod, za združljivost nazaj pa obstajajo prilagojevalniki. Na voljo bodo različni profili (HLG, S-Log), ki omogočajo bolj natančno določanje barv in kontrastov v postprodukciji.

Ena ključnih lastnosti je sistem samodejnega ostrenja s sledenjem obrazom in očem. Ta sistem preizkušeno deluje odlično in vloger tako dejansko nima težav in skrbi, ali bo njegov obraz ves čas izostren ali bo morda kamera preskočila na nekaj drugega, kar se ji bo zdelo bolj izstopajoče. Na voljo pa bo tudi funkcija na tipki C2 (»briši«), ki bo vključila »način za prikaz izdelkov« (Product Showcase Setting). To bo uporabno za tiste primere, ko Youtuber nekaj kaže v objektiv (pred sabo). Ko bo aparat to zaznal, bo izpustil izostritev na obraz oz. oči ter izostril na izdelek. Ko bo slednji izginil iz kadra, pa bo aparat znova izostril na obraz. Na tipki C1 na vrhu aparata pa bo privzeto nastavljeno »preklapljanje zameglitve« (Bokeh switch), kar ne bo nič programskega, temveč zgolj (drastična) sprememba zaslonke. S tem bo snemalec na lahek način dosegel, da bo ozadje za njim zamegljeno (z odrpto zaslonko) ali ostro (z bolj zaprto zaslonko). Aparat bo privzeto tudi nekoliko »gladil«, mehčal kožo, a se bo dalo intenzivnost tega učinka prilagajati ali ga izključiti. Poleg optičnega umirjanja bo na voljo še digitalno, kar pa bo pomenilo še dodaten izrez in tako še ožjo goriščnico, ki pri 4K že tako ne bo ravno široka. Si bo pa aparat zapomnil, kaj je počel z optičnim umirjevalnikom in bo kasneje v Sonyjevem programu mogoče dodati še digitalno »stabilizacijo«. Še nekaj sprememb v primerjavi z RX-i bo pri nastavitvah za ostrenje, saj bo vse skupaj podrejeno hitrejšim spremembam, ki so za vlogerje in Youtuberje precej pomembne, ko v kamero kažejo različne stvari. Dalo pa se bo tudi določiti objekt, na katerega naj aparat ostri, in tega potem prepoznava po vzorcu, barvi, razdalji.

Povezljivost s pametnimi telefoni prek aplikacije Imaging Edge bo enaka kot pri ostalih Sonyjevih aparatih. To pomeni prenašanje fotografij (jpg) in videov, kdor je pričakoval možnost neposrednega oddajanja v živo z ZV-1, povezanim s telefonom, bo žal razočaran. Tako novinec obeta precej in v resnici ne bo imel prave, neposredne konkurence, še vedno pa ostaja nekaj lukenj. Za fotografiranje bo aparat zagotovo tudi dober, že zaradi odličnega sistema ostrenja, bodo pa naprednejši uporabniki pogrešali določene možnosti nastavitev in iskalo.

Fotografije: Sony

The post Sony ZV-1 nagovarja vse, ki snemajo videe za Youtube appeared first on Tehnozvezdje.