Celokupno je prodaja pametnih telefonov v drugem letošnjem trimesečju po podatkih analitske družbe IDC padla za nekaj manj kot sedem odstotkov in je že celotno leto v minusu. Prodanih je bilo za 20 milijonov enot manj, 277,5 milijonov v primerjavi z 297,4 milijoni v enakem lanskem obdobju. Razlog je očiten – pomnilniška kriza, zaradi katere so stroški za proizvajalce bistveno narasli, s tem pa so prisiljeni dvigovati cene. Za nekaj sto odstotkov dražji pomnilnik lahko pomeni tudi več polovico celotnih materialnih stroškov telefona iz nižjega cenovnega razreda, saj ga tudi ta za spodobno delovanje potrebuje podobno količino kot dražji modeli, nekakšen minimalni standard je ta čas 8 GB. Pri dražjem izdelku, četudi ta vsebuje 12 ali 16 GB delovnega pomnilnika, se pomnilnik nekoliko lažje »skrije« v celoten znesek, se pa tudi ti telefoni z novo generacijo dražijo. A so tudi kupci v višjih razredih manj občutljivi. V nižjih so precej bolj in ker proizvajalci ne morejo več vzdrževati prejšnjih cenovnih nivojev, nekateri menda že razmišljajo o zapuščanju nižjih tega predela trga (nekje do 200 evrov).

Med proizvajalci je največ pridobil Apple, kar za 15 odstotkov je povečal prodajo, z 48,4 na 55,8 milijona enot, tržni delež pa z dobrih 16 na 20 odstotkov. Samsung je drugi zmagovalec trenutnega obdobja, v promet je spravil skoraj pet milijonov pametnih telefonov več (62,7 milijona), kar pomeni 8-odsotno rast in 22,6-odstotni tržni delež. Lani je bil na 19,5 odstotkih. Skupno tako korejsko in ameriško podjetje ta čas obvladuje več kot dve petini trga. Ob padcih kitajskih konkurentov, ki so ponekod, razen »doma,« že tako s težavo konkurirali, sploh v razredih, kjer stratosferske cene pomnilnika ne predstavljajo take težave, to za splošno konkurenčnost trga ni najboljša novica.

Največji padec je utrpel Xiaomi, več kot četrtinskega (-26,3 odstotka), prodal je kar 11 milijonov telefonov manj (31,2 milijona), tržni delež pa mu je upadel z tri odstotne točke na 11,2 odstotka. Vivo na petem mestu je doživel 19,4-odstotni padec, Oppo na četrtem pa 17,5-odstotnega. Slednji kljub temu z 10,4-odstotnim tržnim deležem komajda še zaostaja za Xiaomijem, medtem ko je prvi s 7,6-odstotnim nekoliko zadaj. Obema je sicer prodaja padla za več kot pet milijonov enot. Tudi proizvajalci v kategoriji »drugi« so prodali deset milijonov telefonov manj, tržni delež pa so skorajda obdržali (z 29,4 na 28 odstotkov).

»To je kriza, ki nagrajuje obseg, odlične odnose z dobavitelji in čim več dražjih modelov v ponudbi,« poudarja Francisco Jeronimo iz IDC. Proizvajalci, ki se bolj osredotočajo na cenejše razrede in ne načrtujejo po več deset milijonov kosov enega modela, so v težavah.  

Medtem se je podjetje Oppo menda dokončno odločilo, da znamko Oneplus obdrži bolj ali manj le še na Kitajskem, medtem ko Realme umakne tamkaj in z njim odločneje nastopi v nekaterih predelih Evrope, drugod na naši celini pa kar z matično znamko. Oneplus je že v zadnjih letih izgubil precej samostojnosti in ponujal zelo podobne izdelke kot Oppo, tudi v programskem vidiku, morda celo bolj kot s telefoni je bil v zadnjem času zanimiv s tablicami in urami. Pri slovenskih operaterjih se že približno pet let ne pojavlja več in je tako pri marsikomu tudi izginil iz podzavesti in celo širšega, kaj šele ožjega kroga izbora pri kupovanju novih naprav.

Naslovna risba: Oneplus

The post Umik Oneplusa samo napoved še drugih podobnih potez? appeared first on Tehnozvezdje.

Vivo model X90 Pro onstran velikega Kitajskega zida predstavlja kot najboljše, kar je trenutno sposoben narediti, čeprav to še zdaleč ni res. Doma so zadržali model »plus«, ki »našega« prekaša v procesorju, periskopski kameri, zaslonu in čitalniku prstnih odtisov z večjo površino (kakršnega je, mimogrede, lanski X80 Pro imel). Zanimiva odločitev, ki ji nismo priča prvič, čeprav nisem prepričan, da je prava. Najboljše, kar je izdelovalec sposoben izdelati, je njegovo ogledalo. Oziroma če se izrazim s primerjavo. X90 Pro je stopničko pod Samsungom S23 Plus, medtem ko je X90 Pro Plus bližje Galaxyju S23 Ultra. Drag kot žafran, a vendarle nosilec reklamne akcije za vse Samsungove premijske telefone – »Mia boš poslala«. Enako bi po mojem moralo biti tudi v primeru portfelja Viva

Vegansko usnje v eni sami barvi

A bolj kot odločitev, da najboljšega »igralca« pustijo na klopi, se čudim odločitvi, da je X90 Pro na voljo v eni sami barvi, črni. Kot bi poslušal legendarno izjavo Henryja Forda glede modela T. Kupec lahko dobi avto v katero koli barvi, dokler je ta črna. Hrbet telefona je obenem iz prav posebnega materiala, ki zahteva nekaj besed. Vegansko usnje. Ker ni živalskega izvora, če bi bilo, potem bi bila beseda »vegansko« zavajanje, pomeni, da gre za umetni material. Ni plastika. Na dotik nudi podoben vtis, le da je mehkejše. Kar me pravzaprav najbolj skrbi. Kakšna bo površina po enem letu pogoste uporabe, držanja in drgnjenja? Bojim se, da ne najlepša. Rešitev je ovitek. Kdaj ni? A če ga moram imeti, a ne bi bilo potem vseeno, če bi bil hrbet steklen. V rokah sem imel že telefone iz različnih materialov in za premijski razred se mi zdita res primerna le kovina in steklo.

Vegansko usnje ni popolnoma brez prednosti. Zaradi mehkobe telefon ne drsi iz roke in prstni odtisi se praktično nikjer ne poznajo. Izjema so objektivi fotoaparatov in kovinska ločnica med zgornjim manjšim in spodnjim večjim delom. Nisem prepričan, da ima strukturno vlogo, prej lepotnega dodatka, brez katerega bi bila hrbet dokaj dolgočasen. Moje prepričanje krepi podobnost »tujka« s sijočim okvirjem iz aluminija, ki celoti daje, to moram priznati, zanimiv in dokaj unikatni videz. Zato je škoda, da hrbet ni vsaj še rdeč po vzoru model X90 Pro Plus ali v kakšni drugi zanimivejši barvi, toliko večja.

Udobje uporabe z eno roke zaradi velikosti ni najboljše in presenečen sem, da s tipalom pod zaslonom storili enega ali celo dva koraka nazaj. Matjaža je lani šokiral model Vivo X80 Pro s še enkrat večjo površino tipala prstnega odtisa, in ker sem pričakoval, da bodo dobre stvari obdržali, se bil tokrat šokiran sam. Tipalo, čeprav natančno in hitro, ima spet običajno veliko površino, kjer zazna prstni odtis.

Veliko moči pod pokrovom, a tudi veliko »toplote«

Mediatek se skuša znebiti predznaka izdelovalca manj zmogljivih in predvsem nadvse poceni procesorjev, a takšnih in drugačnih »nalepk« in stereotipov se je izredno težko otresti. Dimensity 9200 še zdaleč ni slab procesor in brez težav sodi v premijski razred, a ravno tako ni na isti ravni s procesorjem Snapdragon 8 druge generacije. Morda je zato ta vgrajen v model »plus«. Tega uradno ne vem, a diši v tej smeri.

Med opravljanjem vsakodnevnih nalog bistvenih slabosti v uporabniški izkušnji, zatikanja ali počasnega odpiranja aplikacij, ne boste opazili. Procesor se tozadevno odlično obnese. Toda zgodovina se ponavlja. Kot so Qualcommovi prednjačili v grafičnih zmogljivostih pred Samsungovimi Exynosi in Huaweievimi procesorji Kirin, zdaj nadigrajo Mediotekove. Tako kažejo resne primerjave, čeprav bodo v praksi razlike opazili predvsem igralci zahtevnih mobilnih iger. Oziroma povedano drugače. Večina potencialnih kupcev telefona X90 Pro bo z njim zadovoljna.

Z višanjem takta procesorskih jeder se povečujejo težave z odvajanjem odvečne toplote, s katero se soočajo vsi izdelovalci telefonov. Eni bolj in drugi manj uspešno. Vivo se po mojih opažanjih uvršča med povprečno uspešne. 30 minutni obremenitveni test pokaže linearni padec zmogljivosti do 70 odstotkov začetnih, brez nepričakovanih in nenadnih večjih padcev. V tem času se je hrbet občutno segrel, a zdelo se mi je, da prevajanje toplote počasno. Kar potrjuje razmeroma hitro upočasnjevanje takta po zagonu testa. Med resnično uporabo je telefon redko kdaj dlje časa obremenjen do skrajnih zmogljivosti, tudi zahtevne igre le občasno in za krajši čas iz procesorja iztisnejo zadnje atome moči. A ravno hitri začetek zaviranja takta se zna občasno izraziti v zatikanju slike v primeru visokih grafičnih nastavitev in pri prikazu večjega števila sličic na sekundo (fsp). Obremenitveni test obenem poda dobro sliko porabe energije. V povprečju je bil padec napolnjenosti 18-odstotni, kar pomeni izpraznitev baterije v slabih treh urah. Rezultat, ki X90 Pro ne more biti najbolj v ponos.

Vse pogosteje izdelovalci v vseh pogledih in dokaj nekritično hvalijo svoje izdelke in pričakovano, Vivo ni nikakršna izjema. Začenši z zvočniki. Nista slaba, a roko ne srce, ravno tako pretirano ne izstopata. Kot pri vseh telefonih opažam predvsem dve težavi. Prenizko jakost in premalo intenzivne globoke tone. Oboje je povezano s fizično velikostjo zvočnih gonilnikov, zato nima smisla pretiravati s hvaljenjem. Zvonjenje in zvoke obvestil boste vedno slišali, medtem ko sta vgrajena zvočnika premalo zmogljiva za dobro zvočno izkušnjo poslušanje glasbe in gledanja filmov. Nekoliko bolje, čeprav je tudi ta v povprečju razreda, se obnese zaslon. Všeč vam bodo lepe in razmeroma naravne barve ter hitrost osveževanja. Toda spodobilo bi se, da bi to bilo dinamično od enega herca naprej.

Eno palčno tipalo odstopa v vseh pogledih

Vivo sodi med za zdaj redke izdelovalce, ki se namesto za številčnost slikovnih pik, odločili za eno-palčno tipalo. Fizično večje tipalo zajame več svetlobe, zato se bolje obnese v slabših svetlobnih razmerah in ponoči, medtem ko je glavna slabost »globlji« objektiv in posledično obilnejša izboklina na hrbtu telefona. Fotografij glavne kamere pa kažejo, da se kompromis splača.

Nimam prav veliko pripomb glede delovanja glavne kamere, tako v funkciji fotografiranja kot snemanja, z eno izjemo. Vprašanje je sicer filozofske narave. Če s prostim očesom ponoči ne vidim napušča bližnje hiše, kakšen je smisel, da je viden na fotografiji in je zaradi tega nočno nebo presvetlo. Oboje kaže na zmogljivost tipala v kombinaciji z računalniškim sestavljanjem fotografij, a se začenjam spraševati, kjer je meja med naravno in umetelno fotografijo, proti kateri smeri se v povezavi s telefoni vse bolj premikamo. Manj me to moti pri videu, kajti pri njem ne gre toliko za umetniško nepristranskost kot za željo, da je prizor jasen in viden. X90 Pro se tozadevno lepo obnese, saj v slovenskem naravnem kraškem biseru, Postojnski jami nisem imel težav z ostrenjem, jasnostjo, zahtevnimi svetlobnimi razmerami in s prikazom podrobnosti v temnih delih. Popolnoma enako, kar je nenazadnje razvidno na primerih, drži tudi za fotografiranje.

Poleg glavne se najmanj dobro odreže še kamera z dvakratno optično povečava, Vivo jo je imenoval portretna kamera in nima enopalčnega tipala. Fotografije so primernih barv, dinamike in z dovolj podrobnosti, le stopnja povečave me ne prepriča. S praktičnega vidika se mi zdijo uporabnejše kamere z med 3 in 3 in polkratno povečavo. 

Od treh zadnjih kamer je za odtenek slabša širokokotna, kar je še najbolj očitno v nočnih prizorih. Manj svetlobnih pik se izrazi v manj podrobnostih, in kot je zdaj že kar običaj, je na fotografijah proti robovom prizora zaslediti rahlo izgubo ostrine. X90 Pro ima vgrajeno orodje za popravljanje perspektive, brez katerega je geometrija prizora dokaj izumetničena. Kadar fotografirate z njo, se ga splača uporabiti, razen če vam je občutek, da se želijo zgradbe zviti v središče prizora všeč.

S sprednjo kamero se redko kdaj ubadam, kajti zaradi mesta, kjer je, je jasno, da ne more imeti odličnega tipala in objektiva. Dvogrbe kamele, kar bi telefon postal v primeru grbine spredaj, nihče noče. Kakovost sprednje kamere in njeni umetniški učinki so zaradi tega na pričakovani in za premijski razred primerni ravni.

Področji, v katera bo moral Vivo vložiti še kar nekaj naporov, enako velja še za kakšnega izdelovalca, na primer Xiaomija ali Honorja, sta videz in funkcionalnost uporabniškega vmesnika. Videz ni minimaliziran, kot je marsikomu všeč in na kupljenem telefonu je nekaj aplikacij, ki jih marsikdo ne želi. A nič kar drastičnega, česar ne bi rešili s čiščenjem uporabniškega okolja (brisanja aplikacij) po aktivaciji naprave. A zna biti tudi to dokaj brezpredmetno. Ko se priučite novega okolja, bodo funkcije in način uporabe telefona večini več kot zadoščal.

HVALIMO:

• Kakovost fotografij ter videoposnetkov glavne in kamere z dvakratno povečavo
• Hitro polnjenje baterije
• Odličen zaslon

GRAJAMO:

• Za odtenek slabša širokokotna kamera
• Ne najbolj izpiljen uporabniški vmesnik
• Ne najbolj prepričljiva zvočnika
• Izginilo je fantastično tipalo za odklepanje s prstimi odtisi iz predhodnika

The post Vivo X90 Pro: Pojesti bodo morali še malo žgancev appeared first on Tehnozvezdje.

Vivo X80 Pro bi lahko označili kot alternativo za tiste kupce, ki jih mika Xiaomi 12S Ultra, a ga ne bi ravno uvažali s Kitajske. Navsezadnje sta si telefona z zajetno »ploščico« za foto-video sklop ter izpostavljanjem partnerske znamke iz sveta fotografije oz. optike (pri Xiaomiju Leica, v konkretnem primeru Zeiss) ter ukrivljenim zaslonom tudi navidez podobna. Še velikost in masa sta precej slični, tudi diagonala zaslona OLED je s 6,78 palci tam nekje. Izboklina pri Vivu je sicer nekoliko manj izstopajoča, navsezadnje je tudi tipalo primarnega fotografskega objektiva nekoliko manjše, a s površino 1/1,3 palca še vedno med večjimi v pametnih telefonih. Stekleno hrbtišče z bleščečim premazom je sicer atraktivno na pogled, a za moj okus preveč drseče. Na srečo je v škatli ovitek, ki posnema usnjeno zadnjo stranico, ki je dovolj tanek in ob straneh pusti zaslonu, da se lepo zaključi s krivino, ki ne krni občutka pri uporabi. Vsekakor pa to ni ne majhen ne lahek telefon, vendar zaradi oblikovnih značilnosti – je precej zaobljen – in omenjenega ovitka še vedno dovolj prijazen za rokovanje. Vsekakor je v tem pogledu daleč pred Samsungovim Galaxyjem S22 Ultra, čeravno je od njega še za odtenek višji (oz. daljši).

Izjemno odklepanje

Najbolj me je pri tem telefonu šokiral čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon. Ta ima nekajkrat večjo površino kot večina ostalih, tako da mi skoraj ni bilo treba gledati, kam sem prislonil prst. Če uporabnik prej vklopi zaslon – odklene sicer lahko brez tega vmesnega koraka – se izrišeta dva kroga, a sploh ni treba zadeti notranjega, tudi ob robu zunanjega odklepanje še vedno deluje. To se zgodi tudi ekstremno hitro, v delčku sekunde, in zanesljivo, saj praktično nisem imel zgrešenega prepoznavanja v vsem času testiranja. Toda prvi šok sem doživel že ob nastavljanje telefona. Na vse čitalnike prstnih odtisov je treba vsak prst večkrat položiti, ga vmes malo premakniti in obrniti, da ga prebere z različnih kotov in sestavi zadovoljivo »sliko«. Ta je izjema, saj sem vsako blazinico prsta prislonil enkrat samkrat, in sistem je bil zadovoljen. Glede na to, da se je nato telefon odklepal samo z registriranimi prstnimi odtisi, nisem bil v skrbeh, da je morda preveč površno prebral odtise. Za zdaj je tovrstno odklepanje konkurenčna prednost Viva X80 Pro, seveda pa upam, da tehnologijo čim prej pograbijo še drugi proizvajalci.

Zaslon, ki gosti opisan čitalnik, je prav tako vrhunski. Z res lepimi barvami, odlično svetilnostjo, dinamičnim osveževanjem do 120 Hz, težko najdem kakšno zamero. Ne morem sicer trditi, da prekaša tiste v Applovih, Samsungovih ali Xiaomijevih najboljših modelih, a gre zlahka ob bok z njimi. Morda bi bilo lahko za odtenek manj »brade« in »čela«, torej robov spodaj in zgoraj, a to kaj dosti ne moti. Medtem zvočnika sicer ustvarita dober stereo, sta solidno glasna, za telefon basovsko podprta in dajeta dobro globino zvoka, bi pa pri višjih frekvencah rad slišal malo več čistosti in manj rezkega pridiha.

Zmogljiva, vendar rahlo nepovezana in nekonsistentna fotografija

Fotografski in video del je tisto najbolj izpostavljeno področje in poleg čitalnika prstnih odtisov zagotovo najbolj zanimivo. Tudi nedvomno najbolj kompleksno, verjetno še preveč za marsikaterega uporabnika. A domnevamo lahko, da bodo kupci te naprave imeli voljo preizkušati različne možnosti in jih kasneje tudi aktivno uporabljati. V nasprotnem primeru je dokaj vseeno, če se odločijo za nakup česa preprostejšega in cenejšega. V središču sta že omenjeno glavno tipalo s 50 milijoni pik, ki skrbi za objektiv z dokaj široko goriščnico 23 mm – v videu je nato deležen precejšnjega izreza, vendar nič bolj kot pri konkurenci – in pa teleobjektiv z dvakratno optično povečavo (50 mm) in 12-milijonskim tipalom. Pri slednjem bi lahko odmahnili z roko, češ, nič posebnega, in tudi ne kaj zelo uporabnega, kajti spodoben dvakratni zum se da dobiti tudi z glavnega tipala, zaloge pik je ravno dovolj. Toda omenjeni teleobjektiv se ponaša z naprednim umirjanjem slike (»gimbalom«), ki telefon spremeni v priložnostno akcijsko kamero. Fotografskim namenom je v resnici bolj namenjen drugi teleobjektiv, periskopski s petkratno optično povečavo (125 mm) in 8-milijonskim tipalom. Zraven je kajpak še ultraširoki objektiv z 48-milijonskim tipalom in res širokimi 14 mm goriščnice. Spredaj je klasičen objektiv v »luknjici« z 32-milijonskim tipalom.

Za fotografiranje so zadeve dokaj enostavne in neposredne, a ne brez določenih posebnosti, pri videu pa je situacija precej bolj kompleksna. Za fotografa je glavna odločitev, ali naj uporabi način Zeiss Natural Color ali ne. Sklepam, da bo večina to nekajkrat poskusila, in se nato odločila, da fotografira brez, ker so »privzete« fotografije bolj barvno živahne, z večjim kontrastom in konkretnim doprinosom načina HDR, medtem ko so »Zeissove« blede, presvetle in neizrazite. V primerjavi z onimi drugimi kot bi gledali posnetke v načinu RAW, vendar shranjene kot jpeg, kar potem niti ne daje kakšnega potenciala za nadaljnjo obdelavo. V RAW oz. celo Super RAW (s še več bitne globine) je mogoče fotografirati v »profesionalnem« načinu, s tem se da dobiti zelo dobre rezultate (na podoben način kot pri Samsungih z aplikacijo Expert RAW ali iPhonih z načinom ProRAW), vendar z nekaj znanja in truda. Za veliko večino bo verjetno več kot zadovoljiv samodejni (in nočni) način, kajti fotografije so med boljšimi s pametnih telefonov. Vsaj pri glavnem objektivu, ostali so nekoliko manj impresivni.

»Avtomatika« večinoma dobro zadane nastavitve, le morda v večini primerov, so tudi izjeme, poskuša izdelati nekoliko preveč svetlo fotografijo. Želel bi si malce več temnejšega, bolj dramatičnega in kontrastnega tona. Toda to je stvar preferenc in se jo da tudi korigirati s premikom drsnika za osvetlitev. Sicer pa je dinamični razpon odličen, detajli dobro prikazani in ne tako zelo poudarjeni kot pri kakšni drugi znamki, barve sicer živahne, a ne pretirano, z izjemo občasno modre ali vijolične, kar ni huda redkost. Zaradi velikosti tipala se da pri določenih motivih doseči kar zgledno globinsko neostrino. V nočnem načinu, zanimivo, aparat ne poskuša tako zelo svetliti, ampak ohranja dovolj črnega ozadja, da se fotografije lahko še vedno prepozna kot nočne, hkrati pa odlično poskrbi, da se ne dogajajo presvetlitve. Še posebej v slabi svetlobi in na športnih ter drugih dvoranskih dogodkih, kjer se mešata temačnost in močna svetloba, se Vivo X80 Pro z glavnim objektivom izvrstno izkaže, morda celo najbolje od vseh telefonov trenutno v ponudbi.

Ostala »ponudba« ni tako zelo prepričljiva in navdihujoča. Seveda se da izrabiti tudi ultraširokega in oba teleobjektiva, vendar se celoten nabor ne zdi tako fleksibilen in usklajen kot je kje drugje. Med objektivi so prevelike razlike, ne samo v kakovosti, temveč v samem izgledu fotografij. Preveč je odstopanj v barvah, ostrini in še čem, kot da bi posamezne objektive namestili različni proizvajalci ali vsaj dobavitelji. Ultraširoki je optično soliden proti robovom, manjka pa mu pri ostrini. Podobno tistemu z dvakratno optično povečavo. Običajno imam sicer raje nekoliko »mehkejši« videz od preveč izostrenih robov, toda v konkretnih primerih je očitno, da optika preprosto ni na najvišjem nivoju. Periskopski teleobjektiv je v tem pogledu nekoliko boljši, pa vendar ga določeni podobni v drugih telefonih prekašajo in prav zanimiva je primerjava s fotografijami pri desetkratni (»hibridni«) povečavi, kjer algoritmi navijejo ostrenje do onemoglosti, zaradi česar se bodo verjetno komu zdele celo boljše.

Pri videu je v osnovi podobna zgodba kot pri fotografiji. Glavni objektiv se odlično obnese za snemanje dvoranskih in večerno-nočnih dogodkov (tekem), podnevi je večinoma tudi dober, a mu malo boljši prikaz podrobnosti in večja konsistentnost glede ostrenja in osvetljevanja manjkata do ocene odlično. Ultraširoki je uporaben, vendar ne dosti več kot to. Zanimiva zgodba je z dvakratno povečavo. Če snemamo v 4K, telefon to počne z izrezom z glavnega tipala, niti ne posebej slabo, kar je še en dokaz, da namenski teleobjektiv s 50 mm nima pravega smisla. Snemanje v polni visoki razločljivosti pa dejansko izkorišča objektiv in umirjanje tipala z gimbalom, kar daje možnost zelo uporabnih posnetkov med tekom, vožnjo po terenu in še čim drugim, pri čemer se mi tudi kakovost zdi na višji ravni kot v »akcijskem načinu« novih iPhonov. Logično, kajti ti vse skupaj počno z elektronskim umirjanjem, tu pa gre za večosno premikanje tipala, kar pomeni, da se podrobnosti izgubljajo v precej manjši meri. Na voljo sta sicer dve stopnji umirjanja, druga doda še nekaj elektronske čarovnije in dodatno skrči vidno polje, a niti ni potrebna. Snemanje z drugim teleobjektivom nudi možnost za nekaj kukanja tja, da kamor pogled ne seže več najbolje, kakovost pa je bolj na ravni osebnega arhiva kot česa resnega. Morda največja težava pri snemanju videa pa je v tem, da se je treba že na začetku odločiti za objektiv. Če začnemo snemanje z glavnim, je vse kasnejše približevanje (zumiranje) zgolj digitalno iz tega tipala, na ultraširoki pogled se ne da preklopiti. In obratno, če začnemo z njim ali katerim od teleobjektivov. Konkurenca seveda ponuja gladko premikanje med vsemi objektivi in vmesnimi digitalno izračunanimi vrednostmi goriščnic.

(Pre)hitro polnjenje?

Še ena odlična lastnost, če le ne bo vplivala na dolgoročno kondicijo baterije, je njeno ekstremno hitro polnjenje. Uradno gre moč do 80 W, v praksi pa skoraj nikoli nisem telefona odklopil, preden je dosegel 100-odstotno napolnjenost. Fino bi bilo, če bi se dalo nastaviti mejo, do katere se polni (denimo 90 odstotkov), vendar česa v tej smeri nisem našel. Na voljo je tudi brezžično polnjenje (tudi v obratni smeri), prav tako solidno hitro, tako da so pokriti vsi vidiki. Zaloge je dovolj za cel dan intenzivne uporabe, večerno ali jutranje polnjenje pa res ne bo trajalo dolgo, morda vsega 10 min.

Za delovanje skrbi procesor Snapdragon 8 prve generacije. Če se kdo sprašuje, čemu ne novejši 8+, je odgovor preprost. Telefon je še iz pomladne »kolekcije«, ko je bila aktualna izvirna osmica, ne še Plus. Zmogljivosti so sicer popolnoma zadostne, večino časa se procesor niti ne »preznoji« kdo ve kako, a tudi med daljšim snemanjem in kakšno drugo zahtevno nalogo nisem občutil konkretnejšega segrevanja. Obremenilni test je prav tako pokazal, da prvih pet minut delovanja na maksimumu ni problematičnih in nekje do desetih minut so zmogljivosti tudi še nad 80 odstotki ali blizu, potem pa padejo in vztrajajo med 70 in 75 odstotki, kar tudi ni slabo.

Po programski platni kakšnih večjih pripomb nimam, a tudi nisem ekstatičen. Preobleka Funtouch OS, ki je med testiranjem še temeljila na Androidu 12, je dovolj nevtralna in nemoteča, a tudi nisem opazil ničesar, kar bi si zaslužilo oznako zabaven. Po pričakovanjih je na voljo vedno vključen zaslon, na srečo z nastavljanjem časovnega okna, v katerem se prikazuje (da se ponoči ne). Zanimiva je možnost izbiranja, kako se prikazujejo odprte aplikacije, kadar želi uporabnik preklapljati med njimi. Pogrešam pa lažji način za postavitev aplikacij na razdeljeni zaslon in možnost za hiter skok v fotoaparat z dvojnim pritiskom na eno od tipk. Obljubljajo sicer posodobitev na tri naslednje izdaje operacijskega sistema Android in tri leta varnostnih popravkov. X80 Pro bi tako po nadgradnji na Android 13, ki se mora zgoditi še letos ali v vsaj v začetku prihodnjega leta, dobil še različici 14 in 15, nekje vštric s slednjo ali že prej bodo nehali prihajati tudi varnostni popravki. Glede na konkurenco je to solidna poprodajna podpora, a najmanj Apple in Samsung v tem cenovnem razredu ponujata še daljšo.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Glavni objektiv zajema odlične fotografije in daje nekaj možnosti umetniškega izražanja
• Fantastičen čitalnik prstnih odtisov
• Dobro umirjanje slike z gimbalom pri teleobjektivu 2x
• Zelo hitro žično in tudi brezžično polnjenje
• Ne manjka nobena pomembna lastnost za ta cenovni razred

GRAJAMO:

• Ostali fotografski objektivi niso na enaki ravni in tudi ne najbolje usklajeni z glavnim
• Kakovost videa ne sledi povsem fotografski
• Ekstra stablizirani video je zgolj v polni visoki razločljivosti
• Zvočnika bi lahko imela nekoliko čistejši zvok

The post Vivo X80 Pro: Zelo dobra celota z nekaj res izstopajočimi lastnostmi appeared first on Tehnozvezdje.

Pomembno je, da se nam je Vivo (končno) odločil predstaviti, čeprav za zdaj še nisem opazil, da bi se v prodajnem smislu pretirano naprezali. Obenem nisem najbolj prepričan, da so izbrali pravi model. Prvi vtis je običajno najbolj pomemben, a je težko navdušujoč, če telefon v ničemer pretirano ne izstopa oziroma so njegove zmogljivosti bolj kot ne v povprečju! Povprečje je namreč beseda, ki še najbolje opisuje Vivo Y76.

Na hitro in ne pretirano podrobno!

Vivo sodi pod okrilje kitajske grupacije BKK Electronics, toda kljub temu se mi zdi, da je Y76 od zadaj, ponajprej zaradi fotografskega sklopa v dveh ravneh, podoben nekaterim lanskim telefonom Xiaomija. Ampak to mi je še najbolj všeč, kajti drugače so podrobnosti spoja med zaslonom in plastičnim ogrodjem in hrbtno ploščo, izvedene dokaj neizrazito in nič kaj pretirano lepo. Sprva me je zmotila izbočenost zaslona nad okvirjem, kajti takšna konstrukcija kar kliče po razbitju v primeru padca. Potem sem opazi, da je poleg utrjenega stekla na zaslon že v tovarni nameščena zaščitna folija.

Gledano skozi prizmo vključenih zmogljivosti, telefon ni niti pretirano slab ali pretirano dober. Če v čem, potem izstopa v termičnih lastnostih, ki so seveda tudi rezultat ne pretirano hitrega procesorja, in vmesniku za omrežja peta generacije (5G). Ostali brezžični standardi so nekoliko starejšega datuma. Ločljivost zaslona je primerna, a žal je za normalno uporabo na prostem premalo svetel. Ravno tako niso nič posebnega njegove fotografske zmogljivosti. O bližinski in globinski kameri kot običajno nima smisla izgubljati besed, medtem ko se 50-milijonska glavna dokaj solidno obnese v vseh svetlobnih razmerah. A kljub temu zaradi njenih fotografij zagotovo ne boste padli na zadnjo plat.

Tehnični podatki:

Dokaj obvladljiv z eno roko!

Čeprav podrobnosti niso izdelane filigransko natančno, je ohišje robustno, kompaktno, lepo leži v dlani in iz nje ne drsi. Površina hrbtne ploskve različno odbija svetlobo, zato vsaj v primeru »modre« barvne sheme, opazimo prelivanje barv. Dodatna prednost tega pa je, da so prstni odtisi, manj opazni. So tam, le vidni niso tako zelo kot na nekaterih drugih telefonih z bleščečimi ohišji. Y76 je očesu všečna naprava, ki je hkrati zaradi ozkih robov, sodobnega razmerja stranic in ne pretirano velikega zaslona, obvladljiva z eno samo roko. K temu nekaj doprinose še hitro in primerno natančno tipalo prstnega odtisa v bočni tipki za vklop. Enoročna uporaba je možna tudi v primeru manjših dlani, zatorej je telefon primeren za oba spola in uporabnike (skoraj) vseh starosti.

V kompletu je dodan prozoren silikonski zaščitni ovitek, ki poveča debelino naprave, toda obenem ne vpliva na njen siceršnji videz. Dvoje mi je pri njem všeč. Da lepo objame ohišje in da okoli zaslona in fotografskega modula naredi robova, ki zaslon in objektive zadnjih kamer do nekje ščiti pred razbitjem v primeru nerodnega padca.

Povprečne zmogljivosti

Hitrost in odzivnost sta polega zaslona lastnosti, na kateri verjetno najprej pomislite. Procesor ni pretirano hiter v primerjavi z najboljšimi, a je kos večini običajnih opravil. Do nekje se zaplete pri poganjanju grafično zahtevnejših iger, katerih pač ne morete igrati pri najboljših nastavitvah. Prednost tega je, da se ohišje niti pri polni obremenitvi procesorja, kar lepo kaže test, pretirano ne greje in sistemu ni treba drastično upočasnitev frekvence delovanja obeh zmogljivih jeder. Gledano iz perspektive zmogljivosti, so bile te med 7. in 30. minuto trajanja testa ves čas stabilne nekoliko nad 80 odstotki. Povem lahko tudi nekoliko bolj razumljivo. Igre boste na tem telefonu lahko igrali!

Vsekakor v povprečje sodijo ostale tehnične lastnosti. Še posebej zaslon, kjer bi kljub ceni pričakovali tehnologijo OLED. Žal ni takšen. Uporabljena je bolj običajna in zdaj cenejša tehnologija IPS. Ločljivost je v vseh pogledih primerna, medtem ko me moti dvoje (morda troje). Barve niso nič kaj posebej izrazite, svetilnost je prenizka za udobno uporabo na prostem in hitrost osveževanja je zgolj 60-herčna. Kljub nižji ceni bi pričakoval 90-herčno osveževanje.

Med pol ure trajajočem obremenitvenem testu je baterije izgubila 7 odstotkov napolnjenosti. Pri takšni obremenitvi bi torej zdržala dobrih sedem ur, kar s stališča manj zmogljivih strojnih komponent ni ravno velik dosežek. Gotovo pa je, da pri srednje zahtevnih uporabi, na primer v funkciji deljenja mobilne povezave z drugimi napravami preko mobilne dostopne točke (vmesnika Wi-Fi), zlahka zdrži do večera. Manjšo kapaciteto sicer še nekoliko omili podpora hitremu polnjenju.

Kljub vsemu čisto vse ni na ravni povprečnosti. So stvari, ki bi jih postavil nižje. Ponajprej zvočne zmogljivosti. En sam zvočnik namreč ni sposoben uporabne jakosti, medtem ko se slabša kakovost zvoka pozna predvsem v neizrazitih nizkih tonih (basih).

Fotografska povprečnost

Osredotočil se bom zgolj na glavno in sprednjo kamero, kajti drugi dve zadnji sta po mojem prepričanju popolnoma odveč. Kot v vseh telefonih, ki se še vedno hvalijo z bližinsko in globinsko.

Glavna kamera se zadovoljivo obnese v vseh svetlobnih razmerah. Najbolje sicer podnevi, kjer me moti nekoliko manj izrazita dinamika, saj je videti, kot bi bila na fotografijah meglica, že ko sem objektiv že nežno obrnil proti soncu. Barve so sicer čisto korektne in ne preveč poudarjen, morebiti malo anemične. Podrobnosti je na fotografiji dovolj.

Optične povečave telefon Y76 nima, zato je na voljo 2-kratna digitalna oziroma izrez iz fotografije glavne. Ta je pogojno uporabna, škoda le, da algoritem za moj okus pretirano ostri robove, kar izniči »lepoto« prizora. Ravno tako je manj podrobnosti, zato so nekatera področja videti preveč zmehčana.

Povečave je sicer še veliko manj uporabna ponoči, ko je smiselno uporabiti nočni način fotografiranja. Izrazito opazen je šum, ki je na fotografijah brez povečave manj izrazit. Nočne fotografije so sicer dovolj svetle, barve pravilne, le podrobnosti je manj, zato je mehčanje izrazitejše.

Dokaj solidno se obnese tudi prednja kamera. Pri njej me je še najbolj zmotilo pretirano mehčanje, ki je zopet izrazitejše v slabih svetlobnih razmerah in ponoči. Čisto druga pesem je video. Kakovost je namreč pod povprečjem razreda (ali pričakovanj). Šuma je preveč že pri normalnih svetlobnih razmerah, medtem ko se v slabih samo še poveča in povzroči, da so podrobnosti mehke in dokaj neizrazite. Posebej je to problematično, ko gledamo zamazane obraze ljudi na posnetku. Glede na razločljivost tipala sem pričakoval boljšo kakovost.

HVALIMO

• Že nameščena zaščitna folija zaslona
• Podpora za omrežje 5G
• Dodatni silikonski zaščitni ovitek

GRAJAMO

• Prenizka svetilnost zaslona
• Ne najboljša življenjska doba baterije
• Bližinska in globinska kamera predstavljata nepotrebni »balast«

The post Vivo Y76: Utopljen v povprečju bo težko kogarkoli prepričal appeared first on Tehnozvezdje.

Prave Nokie seveda ni več, vendar je tudi »nova«, pod okriljem družbe HMD Global, ohranila sodelovanje z nemškim podjetjem Zeissom, specialistom na področju optike. Do konca lanskega leta, kar so v HMD Global razkrili šele nedavno, ko so priznali, da se je sodelovanje izteklo. Razloga sicer niso navedli, a verjetno gre za varčevalni ukrep, poleg tega pa gre ta proizvajalec s svojo osredotočenostjo vse bolj v nižji cenovni razred, kjer foto sposobnosti niso v ospredju. Tako je bil robustni telefon Nokia XR20 zadnji te znamke z napisom Zeiss in menda z objektivi fotoaparatov, h katerim je vsaj nekaj prispevali čislani nemški partner. Kaj točno, je seveda težko zares vedeti, še posebej pri telefonu, ki zaradi osredotočenosti na druge vidike (predvsem čim bolj vzdržljivo ohišje), na fotografskem področju nikakor ne izstopa. A tudi druge Nokie zadnjega obdobja niso, vključno z razvpito 9 Pureview, ki je bila ekstremno počasna in ji nikoli niso povsem »sestavili« algoritmov za pravilno izkoriščanje množice objektivov na zadnji strani.

Za nekdanje modele te znamke bi se dalo trditi, da je Zeiss dodal nekaj k fotografski ekspertizi ali strojni opremi, kar jih je konstantno povzdigovalo nad tekmece. Podobno za Huaweijevo šest let trajajoče partnerstvo s prav tako nemškim butičnim izdelovalcem fotoaparatov Leica. V tem obdobju so, še posebej v prvih treh letih, preden so vse skupaj zaustavili znani razlogi, so telefoni kitajskega podjetja izjemno napredovali v fotografskem smislu. K temu je seveda prispevalo marsikaj, nenazadnje tudi pridobitev mnogih inženirjev takrat že propadle Nokie, a tudi iz Leice so zagotovo dobili nekaj uporabnega znanja in nasvetov, če nič drugega, kako prilagoditi obdelavo fotografij »evropskemu« okusu. Kar bo verjetno zdaj prav s taisto Leico poskušal ponoviti še Xiaomi. Žal očitno njegove prve generacije telefonov, ki že prinaša delček tega sodelovanja, linije 12S, v Evropi ne bomo videli.

S Zeissom zdaj sodeluje znamka Vivo, katere paradni izdelek X80 Pro, s poudarkom prav na fotografiranju in snemanju videa, v kratkem pričakujemo na preizkus. Pri tej, ker nimamo predhodnih izkušenj, še nekoliko težje ocenjujemo, kaj prinaša partnerstvo. Pri sestrski znamki Oneplus smo lani videli, da švedski proizvajalcev fotoaparatov srednjega formata Hasselblad ni prispeval veliko, temveč je predvsem izvlekel lep kupček milijonov od koncerna BBK. Zdaj naj bi novi Oneplus 10T, enako kot srednje- in nizkocenovni modeli te znamke, celo prišel na trg brez napisa Hasselblad, kar je morda že priznanje, da vse skupaj ne daje želenih rezultatov.

Znamka Honor, ki se je »osamosvojila« izpod okrilja Huaweija, denimo nima sklenjenega nobenega tovrstnega partnerstva, in njen prvi mož Ming (George) Zhao je nedavno celo izjavil, da v tem ne vidi veliko smisla ter da je najpogosteje namen zgolj marketinške narave. Telefon Magic4 Pro je tudi brez dodatnih napisov fotografsko izvrsten, kar pa je zagotovo tudi zasluga Huaweijeve dediščine, ki še ostaja v podjetju.

Tudi Apple in Samsung ter nenazadnje Sony (čeprav slednji pri »pravih« fotoaparatih oz. objektivih sodeluje z Zeissom) že dolgo dokazujejo, da je mogoče biti v koraku z najbolj naprednimi tekmeci ali celo pred njimi tudi brez tovrstnih partnerjev iz drugih industrij. Nekaj slednji zagotovo pripomorejo, vendar se njihova pomembnost v vseh pogledih iz leta v leto zmanjšuje.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Sodelovanja proizvajalcev telefonov s fotografskimi podjetji izgubljajo pomen appeared first on Tehnozvezdje.

Večkrat smo že dejali, da prva polovica leta ni postregla s posebej dobro letino vznemirljivih telefonov. Vivo X80 Pro mi lahko bil eden od tistih, ki to utegnejo nekoliko popraviti. Gre namreč za model, kjer niso spregledali nobenega pomembnega vidika. Napravo poganja procesor Snapdragon 8 prve generacije, ki je bil v času predstavitve najzmogljivejši, šele kasneje je Qualcomm proizvajalcem ponudil malenkostno izboljšano različico Plus (ki jo bosta imela vgrajeno Xiaomijev 12S Ultra in Asusov ROG Phone 6 Pro). »Običajna« osmica je kljub temu še vedno odličen procesor, ima pa rahlo težave s segrevanjem, zato bo zanimivo videti, kako so ta vidik rešili pri Vivu. Nekateri telefoni, ki smo jih doslej testirali s tem procesorjem, so namreč morali pri dolgotrajnejših obremenitvah kar konkretno zniževati frekvenco. Povezljivost 5G, Wi-Fi 6 in Bluetooth 5.2 je malodane samoumevna že v nižjih cenovnih razredih, kaj šele v najvišjem.

Zaslon OLED meri 6,78 palcev, ima ločljivost 1440 x 3200 in ponuja dinamično osveževanje do 120 Hz. Pod njim je »ekstra velik« ultrazvočni čitalnik prstnih odtisov, ki je menda tudi zelo hiter. Ne manjkata stereo zvočnika. Baterija v tem telefonu ima solidnih 4700 mAh kapacitete, žično polnjenje je z maksimalnimi 80 W zelo hitro, prav tako brezžično (ki ga tokrat, hvalabogu, niso izpustili) s 50 W.

Fotografija je tisto področje, kjer ta mobilnik menda najbolj blesti, seveda bo pa to treba preizkusiti v praksi. Tudi tu je vpleteno nemško podjetje, ki se spozna na optiko, in sicer Zeiss. V preteklosti je že sodelovalo z drugimi znamkami iz sveta mobilne telefonije. Nima sicer tako velikega tipala pri glavnem objektivu kot nedavno predstavljeni Xiaomi 12S Ultra, toda GNV velikosti 1/1,31palca je še vedno med večjimi, kar jih najdemo v pametnih telefonih. Premore 50 milijonov pik in optični umirjevalnik. Širokokotni objektiv ima 48-milijonsko tipalo, kar je dokaj neobičajno, precej pogostejša izbira so tu 12- ali 13-milijonska tipala. Še ena posebnost je »portretni« objektiv z goriščnico 50 mm, čemur bi lahko rekli tudi dvakratna optična povečava (»zum«), z večsmernim motoriziranim umirjevalnikom, v žargonu gimbalom. Periskopski objektiv z 8-milijonskim tipalom pa omogoča petkratno optično povečavo in 60-kratno hibridno oz. digitalno. Zeiss je med drugim prispeval premaz objektivov proti odbleskom in način za doseganje globinske neostrine pri snemanju videa (Zeiss Cinematic Video Bokeh), medtem ko je Vivo razvil svoj procesor (V1+) za obdelavo videoposnetkov z umetno inteligenco.

Malce drugačen in nenavaden je tudi dizajn. Znamka se pač mora nekako razlikovati od denimo Oppa ali Oneplusa, ki so sodita pod isto okrilje in izdelujeta tehnološko zelo podobne telefone. Tako je zaslon v kotih nekoliko zaobljen, zadaj pa je foto-video modul na veliki »ploščici«, izboklini čez skoraj celotno širino telefona in tudi precej v višino. Ohišje je sicer vodoodporno po standardu IP68.

Cena znaša 1199 za pomnilniško konfiguracijo z 12/256 GB, kar je glede na vse lastnosti precej konkurenčno. V prednaročilu (do 14. julija) v Big bangu kupci dobijo še dodatno leto garancije (skupaj tri namesto dveh) in šest mesecev »programa zaščite zaslona pred nenamernim zlomom,« kar je verjetno brezplačna menjava razbitega zaslona prve pol leta po nakupu telefona. Seveda Vivo še vedno čaka prepričevanje kupcev, da je zaupanja vredna znamka in da je smiselno odšteti toliko denarja za njegov telefon, ne za kakšnega drugega z bolj zvenečim, prepoznavnim in uveljavljenim »imenom«.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Vivo X80 Pro se poskuša prebiti v ekskluzivni klub, ki so ga zasedli Apple, Samsung in Xiaomi appeared first on Tehnozvezdje.

Slovenija je za Vivo 19. evropski trg, na naši celini je sicer znamka uradno prisotna malo manj kot tri leta. Ustanovili so jo sicer l. 2011, v tujino se je začela širiti in zdaj deluje v več kot 60 državah. Lani je šlo v promet 130 milijonov telefonov Vivo, a cilji so še višji. Navsezadnje so pred dvema letoma začeli za kitajske proizvajalce telefonov značilno partnerstvo z znanim podjetjem s področja fotografije oz. optike, v konkretnem primeru je to nemški Zeiss (Oneplus in Oppo denimo sodelujeta s švedskim Hasselbladom), bili so tudi eden glavnih sponzorjev lanskega evropskega prvenstva v nogometu in bodo tudi naslednjega čez dve leti.

Kot je ob začetku prisotnosti v Sloveniji povedal predstavnik znamke za celotno Evropo Ivan Polojac, nameravajo tako kot drugod postopno širiti nabor, prepričevati tako trgovce kot kupce in rasti. »Ne mudi se nam, doslej smo bili s takim pristopom povsod uspešni.« Dodal je tudi, da pri telefonih ne vstopajo v bitko megapik, megahercev in drugih »papirnatih« lastnosti, temveč poudarjajo otipljive prednosti svojih izdelkov.

Direktor prodaje za Slovenijo Dušan Kuzmanovič je pojasnil, da bodo prisotni s tremi družinami izdelkov, to so Y, V in X. Nekatere druge, denimo T, so namenjene zgolj azijskim trgom. Začenjajo s telefoni Y21 (s priporočeno ceno 179 evrov), Y21s (219 evrov), Y33s (259 evrov) in Y76 5G (329 evrov). Že cena pove, da je slednji najbolj izpopolnjen od četverice, hkrati pa je model Y7x v zadnjih letih predstavlja več kot tretjino prodaje pri Vivu, je torej t. i. hero model znamke. V aktualni izdaji denimo ponuja 6,6-palčni zaslon (LCD z 60-herčnim osveževanjem), procesor Mediatek Dimensity 700, pomnilniško kombinacijo 8/128 GB, glavno kamero s 50 milijoni pik, dvomilijonsko makro in selfijevsko s 16 milijoni pik, baterijo s kapaciteto 4100 mAh in hitro polnjenje s 44W.

Y33s ima enake ali podobne lastnosti pri zaslonu, pomnilniku in kamerah, procesor je Helio G80, baterija je bistveno večja s 5000 mAh, a se polni počasneje z največ 18W. Oba telefona imata čitalnik prstnih odtisov ob strani in tako kot vsi ostali preobleko Androida Funtouch, za katero Polojac trdi, da je nevsiljiva. Y21 in Y21s sta zelo podobna s 6,5-palčnim zaslonom HD in prav tako baterijo s 5000 mAh, vendar izvedba s premore zmogljivejši procesor Helio G80 (torej enakega kot Y33s) namesto Helia P35 in podoben nabor kamer kot dražja modela. Pri vseh je priložen polnilnik in pri večini tudi slušalke, ki jih drugod le še redko srečamo.

Vivo za vse telefone v portfelju obljublja tri leta varnostnih popravkov za Android, glede posodobitev na naslednje izdaje operacijskega sistema pa bodo modeli družin Y in V deležni dveh, modeli X pa treh. Serija V, kateri so na voljo tudi zasloni OLED s hitrejšim osveževanjem, snemanje videa 4K, 256 GB podatkovnega pomnilnika, zmogljivejšimi procesorji in še čim, prihaja v prodajo nekoliko kasneje. Za tretje četrtletje napovedujejo tudi X80 Pro, ki se med drugim ponaša z izjemno svetlim 10-bitnih in 120-herčnim zaslonom OLED, procesorjem Mediatek Dimensity 9000 (zdi se, da je Vivo eden večjih odjemalcev procesorjev tajvanskega proizvajalca), fotoaparatom s štirimi resnimi objektivi (dvema z optično povečavo) in umirjanjem z gimbalom, snemanjem videa 8K, vso najnovejšo povezljivostjo ter hitrim žičnim (80W) in brezžičnim (50W) polnjenjem. Prepogljivi X Fold, ki naj bi se glede na ocene tujih kolegov dokaj smelo kosal s Samsungovim Galaxyjem Z Fold3, je za zdaj naprodaj zgolj na Kitajskem. Vivo v Evropi ne želi prodajati ultradragih naprav, ki bi bile vnaprej obsojene na butični status, temveč jih bo v ponudbo uvedel šele, ko bo znamka dosegla zadostno zaupanje med trgovci in kupci, je pojasnil Polojac. Zaradi tega za zdaj na tem koncu svetu tudi ne ponuja tablic, nosljivih naprav in še česa, zgolj telefone in slušalke.

Kuzmanovič je potrdil, da pogovori z operaterji in testiranja telefonov pri njih potekajo, ni pa želel napovedovati, kdaj bodo operaterji izdelke znamke Vivo vključili v svojo ponudbo. Kot smo videli pri znamki Realme, pa tudi denimo Xiaomi, ponekod ne gre zelo hitro.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Novost na slovenskem trgu – telefoni Vivo appeared first on Tehnozvezdje.

Analitski hiši Strategy Analytics in Canalys in sta našteli 340 in celo 347 milijonov prodanih pametnih telefonov v prvih treh mesecih leta. Prva tako govori o 24- in druga o 27-odstotnem zvišanju v primerjavi z enakim lanskim obdobjem. Za znamke v prvi peterici – Samsung, Apple, Xiaomi, Oppo in Vivo –, ki so pobrale več kot tri četrtine vseh prodanih količin, ni bilo težav zaradi vsesplošnega pomanjkanja polprevodnikov. So se pa s tem problemom, kot tudi s cenovnim stiskanjem, ubadali manjši proizvajalci. Videli smo že LG-jev umik, pa to sploh ni majhno podjetje, in prav lahko bi sledil še kdo. Rast prodaje sta sicer spodbudila predvsem odlaganje nakupa novega telefona v lanskem letu in norija za modeli s podporo tehnologiji 5G na Kitajskem. Applova poteza, da v vse modele iPhone 12 vgradi možnost povezovanja v omrežja pete generacije, se je tako izkazala za dobro premišljeno.

Samsung je s približno 77 milijoni prodanih telefonov še vedno na vrhu, uspešen je tako s serijo Galaxy A, ki zajema nižji in srednji cenovni razred, kot z modeli Galaxy S21, ki sodijo med dražje. Apple je prodal nekje med 52 in 57 milijonov iPhonov, kar je naravnost fenomenalna številka, glede na to, da v portfelju sploh nima poceni modelov. Morda za koga presenetljivo je pobral lep delež praznine, ki je ostala ob Huaweijevem padcu, precej več kot denimo Samsung. Ostalo so si razdelile že omenjene kitajske znamke, pa morda še Oneplus in Realme, ki prav tako kot Oppo in Vivo sodita pod okrilje konglomerata BBK Electronics.

Apple je vodilni proizvajalec v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji. Serija iPhone 12 je velika uspešnica, četudi jo kritiki označujejo kot dolgočasno in neinovativno. Xiaomi je uspešen doma, v Indiji, pa tudi v nekaterih evropskih državah, denimo Španiji in Italiji. Tudi Oppo počasi pridobiva v Evropi in prav tako Oneplus, ki je prisoten pri vseh več operaterjih. V prihodnjih četrtletjih bi se utegnil znova pojaviti zdaj samostojni Honor. Medtem je Huawei globalno pristal na sedmem mestu z malo manj kot 19 milijoni prodanih telefonov. Še lani poleti je bil številka ena, na Kitajskem je obvladoval polovica trga. Toda nato so prišle dodatne sankcije, zaradi katerih ne more več do procesorjev za telefone in ostalih komponent, razen tistih, ki jih je uspel pridobiti na zalogo že prej. Tako niti tam, kjer Googlov Android sploh ni faktor, ne more več resno konkurirati, ker preprosto nima sestavnih delov za zadostne količine telefonov.

Huawei bi bil tudi brez teh dodatnih težav zdaj že v poziciji, iz kakršne se nista uspela izkopati sistema Windows Phone in pred njim Symbian. Na evropskem trgu je njegov tržni delež padel na dva odstotka, z lanskih devetih odstotkov v prvem trimesečju. Ko je tržni delež operacijskega sistema v polju enomestne številke, razvijalci nimajo motiva prilagajati svojih aplikacij za to platformo. Potencialni kupci pa ne vidijo vrednosti v platformi brez kopice njihovih priljubljenih aplikacij. In tako gre zadeva v spiralo, ki je doslej še noben mobilni operacijski sistem ni premagal. Kot opozarjam že od začetka, sploh ne gre zgolj za aplikacije, četudi so seveda Gmail, Googlovi Zemljevidi in še posebej Youtube (ta je dejavno pomagal pokopati že Windows Phone) za marsikoga skoraj nepogrešljive storitve. Toda veliko je še zalednih, ki na Huaweijevih telefonih prav tako niso dostopne, in to zagotovo tudi odvrača uporabnike. Veliko jih ima kontakte v Gmailovem imeniku ter jih sinhronizira s telefonom. Prav tako se večina vpisuje v Googlov račun (prek Trgovine Play) za shranjevanje napredka v igrah. V avtu je pomembna platforma Android Auto, v zahodnoevropskih državah za plačevanje lahko uporabljajo G Pay, tudi gesla ima marsikdo shranjena pri Googlu, v brskalniku Chrome, in pozabiti ne smemo na Googlovega Pomočnika in upravljanje naprav pametnega doma prek okolja Home. Lahko se pogovarjamo, ali je res treba vse to imeti pri enem ponudniku, a realnost je, da so ljudje pač izbrali Googlovo ali Applovo okolje (ali do neke mere Microsoftovo). In tudi če stavijo na drugega, še vedno uporabljajo kaj od prvega, zato se bodo znotraj platforme, ki nima dostopa do tega, počutili gole in bose. Tako pač je in to se odraža na prodajnih številkah.

Naslovna fotografija: Apple

The post Pametni telefoni so znova hit, najbolj se smeji Applu, Huawei potolčen appeared first on Tehnozvezdje.

»Kar se je začelo kot problem pri dobavi sestavnih delov zaradi zaprtja kitajskih tovarn, je preraslo v globalno gospodarsko krizo, ki se je do konca prvega četrtletja že odrazila v manjšem povpraševanju,« je dogajanje komentirala Nabila Popal iz analitske hiše IDC. In opozorila, da bodo številke v drugem trimesečju še precej slabše, saj se je aprila situacija poslabšala povsod po svetu, v veljavo so stopili različni ukrepi, začela so se odpuščanja. Že v prvem četrtletju se je prodaja v Zahodni Evropi zmanjšala za 18 odstotkov, v ZDA pa za 16 odstotkov.

Na vrhu med proizvajalci je sicer s približno 58 milijoni prodanih telefonov ostal Samsung, ki pa je prodal za skoraj petino manj kot v enakem lanskem obdobju. Še posebej družina Galaxy S20 menda ni taka uspešnica, kot so v podjetju pričakovali, zato pa gre dobro liniji Galaxy A. Na drugem mestu se je obdržal Huawei, ki je sicer prav tako zabeležil 17-odstotni padec, vendar je s pocenitvijo modelov P30 (Pro), Mate 30, Honor V30 in Honor 9X uspel zajeziti še večji padec, ki bi ga in ga verjetno bo doletel ob prehodu na nove telefone brez Googlovega Androida. Apple je s približno 37 milijoni prodanih iPhonov skoraj obdržal lanski nivo in je prvič po nekaj letih konkretno povečal svoj tržni delež, za približno odstotno točko in pol, morda celo dve odstotni točki. Še naprej je uspešnica cenovno ustrezno pozicionirani iPhone 11, v drugem četrtletju pa bo verjetno k nadaljevanju dobrih rezultatov pripomogel še novi iPhone SE.

Xiaomi, ki pretežno še vedno nastopa v nižjih cenovnih razredih, kljub očitnim aspiracijam tudi v zgornjem delu trga, je eden od redkih proizvajalcev z rastjo. To je dosegel še posebej na krilih indijskega trga, kjer sta svojo pozicijo okrepila tudi Vivo – ta se je vrnil med prvo peterico na globalni ravni – in znamka Realme. Slednji je denimo lansko prodajo skoraj potrojil.

Zanimiv, a niti ne nepričakovan pojav, ki ga je kriza samo še malo pospešila, je stiskanje manjših znamk. Tržni delež proizvajalcev, ki pretežno nastopajo v cenovnem razredu do 150 evrov, se je namreč dramatično zmanjšal, je poudaril Neil Shah iz analitske hiše Counterpoint Research. Po njegovih besedah zdaj vodilnih deset znamk od skupno več kot 400-ih, ki nastopajo na trgu pametnih telefonov, obvladuje že 83 odstotkov trga. Pa še od teh so mnoge v resnici eno in isto. Vivo, Oppo, Realme in Oneplus denimo vse sodijo pod okrilje konglomerata BBK Electronics. Xiaomi ima podznamki Redmi in Poco, Lenovo Motorolo in Huawei Honor. Težko je tekmovati proti velikanom, še posebej, kadar udari kriza.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Prodaja telefonov že padla na raven leta 2014, drugo četrtletje bo še slabše appeared first on Tehnozvezdje.

Huaweiju so se po poročanju Reutersa pridružili še Xiaomi, Oppo in Vivo (slednja spadata pod okrilje koncerna BBK Electronics, kot tudi Oneplus in Realme) in formirali združbo Global Developer Service Alliance (GDSA), kar bi lahko prevedli kot Globalno združenje za razvijalske storitve. Namen združenja je pripraviti enotno vstopno točko, kamor bi razvijalci pošiljali svoje aplikacije, in kjer bi se dogovarjali za pogoje, potem pa bi aplikacije (plus glasba in ostale vsebine) samodejno šle v vse »tržnice« znotraj GDSA. Torej v Huaweijev App Gallery in druge. Menda so nameravali zadevo zagnati marca, vendar bi lahko izbruh koronavirusa vse skupaj nekoliko zamaknil.

Ta vse-na-enem-mestu naj bi bil namenjen več regijam po svetu, za zdaj se omenjajo Indija, Indonezija, Malezija, Rusija, Tajska, Filipini, Vietnam in Španija. Vsekakor zveni smiselno najprej poskusiti v tistih delih sveta, kjer Google ni tako močan kot v Evropi, seveda je pa za Huawei ključnega pomena, da v vmesnem času ne izgubi evropskega trga, kajti potem bo vrnitev izjemno težka.

Poteza je vsekakor namenjena najmanj dvojemu. Dati razvijalcem bolj prepričljiv argument, da se jim splača ukvarjati še s tretjo platformo (poleg Trgovine Play in Applovega App Store), in imeti pripravljeno alternativo, če ZDA prepovedo Googlu poslovanje še z ostalimi kitajskimi proizvajalci telefonov. Seveda bi bil pravi napad na Googlov Android, če bi vsi omenjeni proizvajalci ponujali telefone z odprtokodnim sistemom in svojo tržnico, kot jih, ker nima druge izbire, od pomladi naprej kani Huawei. A to bi bil lahko zunaj Kitajske tudi samomor teh podjetij, saj ni nujno, da bi bilo za tovrstne telefone veliko zanimanja. V nekaj mesecih bomo videli, ko bo v trgovine in predvsem k operaterjem prišla družina izdelkov P40.

V vsakem primeru pa bo tudi GDSA z vsemi svojimi tržnicami še vedno imel ključen problem. Googlovih aplikacij in storitev tam ne bo, prav lahko pa se zgodi, da tudi ne večine ostalih ameriških, denimo Facebooka, Instagrama, Twitterja in še marsičesa, ki so prav tako zelo pomembne. Še posebej, če bi znova posredovala ameriška vlada ali če bi veliki ponudniki (zaradi podpore Googlovemu ekosistemu) preprosto ignorirali, bojkotirali te trgovine. Vprašanje je tudi, kako bo z lokalnimi ponudniki in koliko bo zaupanja v ekosistem, ki je vsaj potencialno lahko pod nadzorom oblasti v Pekingu. Poleg tega smo na primeru Microsoftovega operacijskega sistema Windows Phone videli, da razvijalci običajno čakajo, da platforma začne dobivati zagon, preden ji namenijo kaj svoje pozornosti in človeških virov. Brez aplikacij pa platforma nima zagona, in potem je konstantni spirali, v krču, ki ga je zelo težko presekati. Malo pomagajo velike finančne spodbude razvijalcem, a običajno ne dovolj.

The post Huawei, Oppo, Vivo in Xiaomi skupaj v boj za aplikacije appeared first on Tehnozvezdje.