Miš, ki mimogrede s ceno okoli 130 evrov še zdaleč ne sodi med cenejše naprave, je precej velika in oblikovno prilagojena desničarjem. Poleg obeh standardnih tipk s koleščkom med njima ima še stranski kolešček, pod njim gumiran naslon za palec, ki je hkrati tipka, tri tipke nad njim in še eno za koleščkom, s katero prilagajamo njegovo delovanje. Spodaj sta stikalo za vklop in gumb za preklapljanje med povezanimi napravami. Da vse skupaj deluje, kot mora oziroma kot želite, je kajpada nujna namestitev Logitechovega programa Logi Options+. Spredaj so vrata USB-C za polnjenje baterije. Vsake toliko je treba miš priklopiti na napajalnik. Iz meni nerazumljivega razloga žična povezava z napravo ni mogoča.

Ni me toliko presenetilo, kako hitro se miš poveže, bodisi prek nizkoenergijskega Bluetootha bodisi prek lastnega radijskega vmesnika v obliki ključka za vrata USB tipa C, temveč predvsem odličen občutek v roki. Ergonomija je na visoki ravni. To ni pomembno le z vidika udobja in hitrejšega dela, temveč tudi zdravja. Nihče si ne želi, da bi zaradi slabe oblike in nenaravne drže tvegal karpalni sindrom. Ne trdim, da je to nemogoče, pretiravanje z delom nikdar ni dobro. Je pa vsekakor bolje, kadar miš preprosto lepo sede v dlan.

Miš je izdelana iz plastike, le že omenjeno naslonjalo za palec in površina na desni strani, ki se je dotikate s prstancem, sta za boljši oprijem gumirana. Sprednji, zadnji in stranski del dna ter obroč okoli optičnega tipala so iz zelo gladke plastike. Po zaslugi tega materiala miš lepo drsi po praktično vsaki površini kljub teži 150 gramov. Ločljivost tipala 8000 pik na palec je dovolj za vse, razen za resno igranje, zato tudi nisem opazil večjih težav na steklenih površinah. Kakovost izdelave deluje prepričljivo in materiali so očitno izbrani z mislijo na dolgotrajno uporabo. Vsaj dokler polnilna baterija ne izpusti duše. A po navedbah jo bo moč kupiti in preprosto zamenjati. Pomembno je tudi to, da vijaki niso skriti pod drsnimi nogicami ali nalepkami, kar pomeni, da ohišje odprete brez poškodb.

Tipka za sprednjim koleščkom privzeto spreminja način njegovega delovanja. Lahko se vrti popolnoma zvezno ali daje občutek koračnega premikanja. Upor stranskega koleščka je večji, kar omogoča boljši nadzor in preprečuje nenamerne premike. Ostale tipke so presenetljivo tihe, vendar ob pritisku vedno ponudijo jasen povratni odziv.

Zelo uporabne so tudi kretnje miške, ki jih aktivirate z držanjem najbolj sprednje izmed treh stranskih tipk. Kaj se zgodi ob tem, ko tipko držite in miš premaknete naprej, nazaj, levo ali desno, je odvisno od nastavitev. Možnosti je veliko in skoraj nemogoče je, da ne bi našli primernih. Posebej zanimiv je akcijski obroč. Po pritisku na naslon za palec se na zaslonu prikaže obroč z ukazi, ki jih je mogoče poljubno prilagajati. Vsak od osmih krogcev je lahko samostojen ali pa skriva dodatne ukaze, ki se pokažejo ob izbiri. Ko je miška nad enim izmed njih, naslon zavibrira in ob kliku na levo tipko ukaz aktivirate. Intenzivnost vibracij je nastavljiva v štirih stopnjah. Mogoče jih je tudi povsem izklopiti za posamezne funkcije. Ko obroč enkrat prilagodite in se nanj navadite, zna občutno pohitriti vsakodnevna opravila.

Zaznavanje premikanja poteka s frekvenco 125 hercev, kar pomeni, da miška računalniku pošlje podatke o položaju 125-krat na sekundo. To je več kot dovolj za pisarniško delo, ne pa za gejmerje, kjer miške delujejo s frekvenco 1000 hercev ali več. Razliko naj bi omilil nov radijski vmesnik in drugačna postavitev anten, zaradi česar naj bi bila brezžična povezava doslednejša in odzivnost boljša kljub nižji frekvenci zaznave.

Omenil sem že baterijo. Ne vem, kolikšna je njena kapaciteta, a Logitech trdi, da z enim polnjenjem zdrži do 70 dni oziroma da po enominutnem priklopu na napajalnik deluje še tri ure. Glede na izkušnjo nimam razloga, da bi temu ne verjel. Ostaja pa dejstvo, da miške ni mogoče uporabljati žično, kar omejuje uporabo na starejših napravah brez Bluetootha ali vrat USB tipa C.

HVALIMO:

• Natančno premikanje skoraj neodvisno od podlage
• Upravljanje s kretnjami miške
• Odzivnost tipk in koleščkov
• Dobra haptična povratna informacija
• Uporaben program z veliko možnostmi
• Bluetooth in lastni radijski vmesnik

GRAJAMO:

• V ohišju ni predalčka za USB-ključek (lahko pa ga potisnete v vrata USB)
• Odzivnost ni namenjena gejmerjem (125 Hz)
• Haptični odziv je omejen na naslon za palec
• Ni možnosti žične povezave

The post Logitech MX Master 4: Za gejmerje ravno ni, a ostali nad njo ne bomo vihali nosov appeared first on Tehnozvezdje.

A preden sem sploh lahko začel uživati v sliki, sem robantil nad res zapleteno sestavo sredinske nogice. Iz treh delov je in še tako zelo težka, da se je sam raje ne lotiš sestavljanja tega televizorja, pa čeprav si se morda odločil za manjšo, 138- ali 163-centimetrsko izvedbo. Takoj sem pomislil, da bi bilo še kako fajn imeti na steni 210-centimetrsko, a ko sem dojel, da so dobri štirje tisočaki komaj dovolj, me je ideja minila. Ampak ta noga. Razumem, da so trije deli zato, ker en sam ne bi šel v škatlo, a vseeno bi se dalo zadevo rešiti bolje.

Če boste televizor obesili na steno, potem postane zgolj velik in nepotreben obtežilnik papirja. Tankost televizorja je na meji, ko sem se zbal, da ga bo bolj grob prijem zlomil. Ne se bati, ohišje ni tako krhko, toda zaradi tega in ločene škatle z elektroniko, s katero je zaslon povezan z enim samim tankim kablom, je na steni videti res dobro. Da so zvočniki zadaj, tozadevno ne moti. Dodan je že običajni daljinec za Samsungove televizorje višjega razreda, ki za delovanje žanje svetlobo. O sistemu Tizen ne bom izgubljal besed. Na eni strani je nadvse lahek, odziven in hiter, z nekaterimi elementi, ki ga delajo posebnega. Najbolj zoprna je nastavitev, če ne uporabiš aplikacije, a manj kot je bila, saj zdaj sodeluje umetna inteligenca. Če nisi navajen sistema, se moraš sprijazniti z njegovimi posebnostmi in stranpotmi, a prej ali slej seti uspe. Ravno tako ni odveč poudariti, da ga večina uporablja poredko. Bodisi gleda televizijske programe prek operaterjevega digitalnega sprejemnika ali vsebine s pretočnih storitev. Za Netflix, Prime Video in YouTube najdeš tipke na daljincu, od pomembnejših pa manjkata Disney+ in Max. Do teh dveh moraš torej prek vmesnika sistema.

Vse, kar potrebuješ, je stlačeno v omenjeno škatlo. Zanjo je treba najti primerno skrit prostor, da ne moti estetike, ki jo nudi na steno obešeni zaslon. Še dobro, da daljinec poleg infrardečega vmesnika podpira tudi povezavo Bluetooth. Z nekaj sreče lahko škatlo torej skriješ v omarico ali v globino police. Priključkov je dovolj. Štirje HDMI, od tega eden podpira povezavo eARC, trije USB-ji, optični avdio in žični omrežni priključek. Na voljo sta še običajni antenski priključek in reža za naročniško kartico. Oboje počasi postaja nepotrebno.

Za tako tanko ohišje 4.4.2-kanalni zvočni sistem sploh ni slab. Govor je jasno slišen, zvočne frekvence pa so primerno uravnotežene z udarnimi nizkimi toni. Vendar znajo nizkotonski gonilniki pri višji glasnosti, ko je zvočna kulisa najbolj široka, oddajati neljubo brnenje. To kajpada pomeni, da ti Samsung za popolno izkušnjo polaga na dušo, da odmeriš še nekaj denarja za kakovostnejšo zvočno letev.

Videz slike je mogoče prilagoditi v nastavitvah, česar skoraj nikoli ne počnem. Izberem način, ki se mi zdi najbolj univerzalen, pri Samsungu je to največkrat standardni ali filmski, nato pa pozabim na nastavljanje parametrov slike, ki nikdar ni najbolj preprosto. Treba je pač iti v meni in se pozabavati. Dvomim, da boš to storil. Ko zadevo prižgeš, ugotoviš, da je po zaslugi matirane površine zaslona in zaslonske tehnike OLED slika skoraj identična tisti na kinoplatnu. Barve sekajo, pri čemer te niti podnevi ne motijo odsevi, vrhnja svetilnost na manjši površini sega v skrajnem primeru do 2000 kandel, uradno celo do 2250, črna pa je takšna, kakršna bi morala vedno biti. Svetilnost celega zaslona je seveda nižja. V načinu Filmmaker se je gibala okoli 400 kandel. Posledica je odličen kontrast, prežet z barvno nasičenostjo, za katero poskrbijo kvantne pike. Hkrati 165-herčno osveževanje in odzivni čas 9,5 milisekunde poskrbite, da se televizor dobro obnese tudi v gamerski vlogi.

Prednost Samsungovega televizorja je OLED-tehnika, v kateri se razlikuje od LG-jevih naprav, ter protiodbojna plast, torej matiran zaslon, kar skupaj s svetlo sliko in nasičenostjo barv naredi bistveno razliko. To seveda stane. Trenutno se cena 163-centimetrskega, 65-palčnega zaslona, takšnega sem dobil na test, giblje okoli dobrih dveh tisočakov. Manj od mojih pričakovanj. Ne rečem, da te cene ni vreden, a se hkrati še kako zavedam, da je takšen znesek za marsikaterega kupca preprosto preveč. Še posebej, ker za več kot polovico manj dobiš sicer slabši, a še vedno zadovoljivo dober, enako velik televizor z zaslonom tehnike mini LED.

HVALIMO:

• Čudovite barve, dober kontrast
• Zaslon s protiodbojno plastjo
• Daljinec na svetlobni pogon
• Ločena elektronika (One Connect)
• Izredno tanko ohišje
• Do zdaj največ UI algoritmov za prilagajanje slike in zvoka

GRAJAMO:

• Ni podpore za Dolby Vision
• Specifičnosti sistema zahtevajo privajanje
• Zapletena zgradba sredinske noge

The post SAMSUNG S95F QD-OLED: Čudovit zaslon, vendar »mi je tega treba«? appeared first on Tehnozvezdje.

Dostop do najbolj izpopolnjenih procesorjev je največja težava Huaweia celo doma, kaj šele na zahodnih trgih, kjer pričakujemo vsaj Mediatekove, še raje pa Qualcommove čipe. Medtem ko ti prehajajo na 3-nanometrski proces izdelave, so Huaweievi Kirini obstali pri 7-nanometrskem. Marsikaj je mogoče izboljšati z nadgradnjo jeder in drugih sklopov ter z optimizacijo operacijskega sistema, vendar obstajajo fizične meje, pri katerih nič drugega kot prehod na nove litografske tehnike ni več učinkovito. Kdaj bo Huawei prešel na 5-nanometrski proces, za zdaj ni jasno, a tudi takrat bodo njegovi procesorji še vedno za generacijo ali dve zadaj.

Huawei doma telefone ponuja s sistemom HarmonyOS, ki je že pred časom pretrgal vse mostove z Androidom. Tako je pridobil proste roke pri optimizaciji programske in strojne opreme, vendar to hkrati pomeni, da aplikacije za Android na teh telefonih ne delujejo. Nekatere sicer delujejo v emulatorju, ki za svoje delovanje porablja že tako omejene procesorske vire in tudi to ne vselej. To je razlog, zakaj tega sistema na napravah za zahodne trge najverjetneje ne bomo videli. Kitajski uporabniki so bolj poslušni oziroma je tam na različne načine onemogočeno delovanje večine aplikacij, zaradi katerih se pri nas redkeje odločamo za sicer kakovostno izdelane telefone, ki blestijo predvsem na področju mobilne fotografije. Očitno to Huaweiu na domačem trgu ne povzroča večje škode. Zmogljivosti njihovih procesorjev zadostujejo večini uporabnikov, Huawei pa ima dovolj moči, da domače in tuje razvijalce prepriča o pomembnosti razvoja aplikacij za njegov sistem.

V družini Mate 80 so trije modeli. Osnovni z oznako Mate 80 s procesorjem Kirin 8020 (s tem so opremljene različice Pure 80, ki so ravnokar prispele na naš trg), Mate 80 Pro s Kirin 8030 in Mate 80 Pro Max s Kirin 8030 Pro. Vprašanje, kje so našli navdih za imena, je retorično. Prav tako je težko najti uporabne podatke o zmogljivostih novih čipov. Tako se je treba zanesti na uradne pripombe, ki trdijo, da je kombinacija novega procesorja in šeste generacije sistema za 42 odstotkov hitrejša od lanske.

Za razliko od lani smo tokrat priča oblikovnim spremembam. Telefoni Mate 80 nimajo več ukrivljenih stranic, temveč ravno odsekane, kar je v zadnjih generacijah postala stalnica tudi pri drugih izdelovalcih. Druga sprememba je na hrbtišču. Ne razkrijejo vsega, a naj bi bilo zaradi večje odpornosti izdelano iz kovine, čeprav ni povsem jasno, kako v tem primeru deluje 80-vatno brezžično polnjenje. Očitno so našli rešitev.

Veliko govora je bilo tudi o umetni inteligenci, vendar v drugačnem kontekstu. Vrnile so se znane teze o učenju vzorcev uporabe za optimizacijo delovanja sistema. Umetna inteligenca naj bi bila vključena v sledenje osebi v prizoru, kadar je telefon nameščen na motoriziran gimbal, v zajem vsebine zaslona s kretnjo roke v zraku in prenos na druge naprave, v inteligentno prilagajanje navideznih gumbov glede na to, v kateri roki držiš telefon, ter v čarobne izreze in pretvarjanje fotografij v video. Ker Huawei nima dostopa do Googlovih rešitev, se vsaj na področju storitev umetne inteligence ne more kititi s tujim perjem.

Telefoni družine Mate 80 se razlikujejo po velikosti zaslona (6,75 ali 6,9 palca), po kapaciteti baterije in po konfiguraciji kamer v okrogli hrbtni izboklini. Izstopa Mate 80 Pro Max z baterijo kapacitete 6000 mAh in štirimi kamerami: poleg 50-milijonske glavne s širokim dinamičnim razponom do 17,5 EV ter 48-milijonske širokokotne še 50-milijonsko kamero s periskopskima objektivoma ter 4- in 6,2-kratno optično povečavo. Preostala modela imata nekoliko manj zmogljive kamere, ki pa so še vedno v rangu premijskih telefonov. Huawei je obenem predstavil varčevalni način, v katerem baterija z izklopljenimi funkcijami deluje do 14 oziroma 13 dni pri obeh manjših modelih ali do 36 ur z izklopljenim zaslonom. To je uporabno, če se znajdeš globoko v divjini brez mobilnega signala, saj so preostale delujoče funkcije povezane s satelitskimi storitvami, beleženjem poti in navigacijo. Kako verjetno je, da se bo to zgodilo, je drugo vprašanje. Ker gre za sistemsko funkcijo, torej programsko opremo, lahko vsi modeli Mate že nekaj časa vzpostavijo povezavo s kitajskim satelitskim sistemom Baidu. Kar vsekakor ni odveč.

Procesor in nova različica sistema igrata pomembno vlogo tudi v prepogljivem telefonu Mate X7 z 8-palčnim notranjim in 6,4-palčnim zunanjim zaslonom. Ponovno so ga dodatno stanjšali, tako da se lažje kosa s Honorjevim Magic V5 in Samsungovim Foldom 7, medtem ko je preostalo ostalo pretežno nespremenjeno, vključno s kamerami. V zadnji izboklini so 50-milijonska glavna kamera, kamera z optično povečavo ter 40-milijonska širokokotna kamera. Klasični fotografski trojček za dobre fotografije in video posnetke.

O cenah je težko govoriti, saj objavljene veljajo le za kitajski trg. Verjetno so brez davka, preračun v evre pa ni posebej natančen zaradi različnega vrednotenja lokalne valute. Vseeno dajo okviren občutek, kako Huawei vrednoti svoje nove modele: od okoli 600 evrov za Mate 80 (12 + 256 GB) do okoli 1100 evrov za Mate 80 Pro Max (16 GB + 1 TB).

The post Kitajci »RAJCAJO« s tem, česar nam ne dajo appeared first on Tehnozvezdje.

Morda ni najbolj racionalno, a dejstvo je, da proizvajalci vsako leto osvežijo televizorje. QN90F tako ohranja nabor funkcij in zmogljivosti predhodnika, ki jim dodaja obdelavo zaslona proti bleščanju in večjo spremenljivo hitrostjo osveževanja. Samsungov televizor (verjetno) prednjači v kakovosti slike, vendar ni mogoče spregledati preprostega dejstva, da ni težko najti 165-centimetrskega (65-palčnega) televizorja z enakim tipom zaslona po dostopnejši ceni.

Tanek in z ozkimi robovi okoli zaslona

Po zaslugi ozkih robov in tankosti je noro dobro videti obešen na steno. Še posebej, če v času neuporabe zaženete funkcijo »umetnost«, ki televizor spremeni v umetniško delo ali velik foto okvir. Vsekakor bolje od buljenja v dolgočasno črno »fleko« na steni. Da je namestitev na steno preprostejša, je dostop do priključkov izveden s strani z dovolj veliko vdolbino v ohišje pred njimi. Kako boste potlej kable speljali od tu, pa je drugo vprašanje, ki ga vsak rešuje na svoj način. Če se boste odločili za klasično postavitev na ravno površino in obenem stavite na zvočno letev, potlej upoštevajte, da je med ploščo sredinskega podstavka in spodnjim robom zaslona le slabih 6 centimetrov. Pri takšni namestitvi višje letve niso primerne, saj zakrijejo zaslon. Odbojev z njega je opazno manj. To ne pomeni, da je primeren za uporabo na prostem, kvečjemu to, da je razlika opazna, ko zraven postavite model brez proti odbojne površine.

Televizorju je dodan ličen daljinski upravljalnik s sončnimi celicami na hrbtni strani. To velja upoštevati in poskrbeti, da ga pogosto obrnete »na trebuh«. Druga možnost polnjenja baterije poteka preko priključka USB tipa C, ki ga najdete na spodnjem robu. Uporaba asketsko zasnovanega upravljalnika sicer zahteva krajši čas prilagajanja, posebej, če ste navajeni na klasične z velikim številom tipk.

Prefinjena lokalna zatemnitev in visoka svetilnost

Zahvaljujoč sijalkam mini-LED za ekranom iz tekočih kristalov je televizor sposoben prikazati zelo globoko črno, skoraj že na ravni črne na zaslonih OLED. A tega ne boste opazili razen morda v primeru, ko bosta televizorja z različnima zaslonskima tehnikama postavljena eden poleg drugega in predvajala isto kakovostno vsebino. Kompromis seveda je. Ker televizor namesto pik izklaplja mini sijalke, ki nudijo svetlobo skupini pik, tako imenovana področja lokalnega zatemnjevanja, se lahko vzdolž robov v prizoru, kjer je kontrast visok, pojavi svetlobni sij. V tem se razlikujejo bolj od manj zmogljivih televizorjev. Samsungov model sodi v vrh ponudbe, zato je teh neljubih učinkov razmeroma malo.

Pomembna prednost zaslonske tehnike je visoka svetilnost. Točkovna se zlahka zavihti na okoli 2000, medtem ko je celozaslonska pod 800 kandelami. Kdor televizor pogosto gleda v prostoru z močno dnevno svetlobo, bo to lastnost znal ceniti.

Ob možnosti, da sliko in zvok »uredi« umetna inteligenca, česar zaradi pretiranega nasičenja barv in dviga svetilnosti ravno ne priporočam, so vključeni bolj ali manj običajni slikovni načini. Najmanj nadležno pa je, da sistem pri nekaterih prikaže okno, da njihov izbor poveča porabo energije. Ne vidim resne potrebe za takšna in podobna obvestila. Kateri način izberete, je odvisno od vsakega posameznika. Za moj okus bo za večino zadoščal »standardni«.

Pomembno vlogo v splošni kakovosti televizorja igrajo zvočniki. Ponovno oglašujejo umetno inteligenco, ki naj bi bila sposobna ojačati dialoge v z zvoki bogatih prizorih. Bolj pomembno je, da je zvok glasen, podroben in dobro uravnotežen, saj so zadovoljivo dobri tudi nizki toni. Običajno pravim, da je zvočna letev nujna v primeru postavitve televizorja v večjem prostoru. Tokrat bom dejal, da ni absolutno nujna (odveč pa tudi ne).

Celovit, a zahteven sistem

Zadnje čase me vse bolj nervira aktivacija novega televizorja. Ne zato, ker se je vedno lotim z daljincem namesto z udobnejšo aplikacijo, temveč zaradi zahtev po strinjanju z vsem mogočim (in nemogočim). A najhuje je naslednje: če se ne prijavite s Samsungovim računom, niti »YouTuba« ne morete gledati, nato pa ta aplikacija teži še z vpisom Googlovega.

Nedvomno Tizen omogoča veliko, zanj so obenem na voljo vse pomembne lokalne aplikacije, vendar se mi dozdeva, da občasno nudi celo preveč, ter postaja slabše obvladljiv in za nekatere skoraj nerazumljiv. Še dobro, da večina spremlja televizijo preko digitalnih sprejemnikov operaterjev in se bodo z njim srečevali le takrat, ko bodo želeli uporabiti katero od aplikacij pretočnega videa. Da bi Samsungov televizor postal osrednji zaslon za nadzor njihovih pametnih naprav, je manj verjetno, kajti teh boste na našem trgu našli zgolj peščico.

HVALIMO:

• Bogate, podrobne barve, visoka svetilnost in kontrast
• Dober zvočni sistem (4.2.2-kanalni)
• 165-herčno osveževanje (VRR)
• Zaslon z manj odsevi
• Odličen v vlogi zaslona za igranje videoiger
• Primeren nabor priključkov

GRAJAMO:

• Cena ni prijazna do družinskega proračuna
• Ni podpore za Dolby Vision (HDR)
• Za marsikoga zapleten sistem Tizen

The post KRATKI TEST Samsung Neo QLED QN90F: Opa, z njim ciljajo visoko! appeared first on Tehnozvezdje.

Ponovno eno tistih vozil za katere si nima smisla izmišljevati plusov in minusov. Audi ima lojalne kupce, ki bi jim bilo vseeno za napakice in slabše izvedene zadeve. A znamka ne gre iz svoje kože. Za njihove izdelke vedno pravim, da so odlično narejena vozila, v katerih vse deluje, kot so si zamislili, a so obenem tudi nadvse dolgočasna. Dolgočasnost bom tokrat umaknil. Q8 e-tron ni takšen. Morda zaradi dinamike električnega pogona ali preprosto zato, ker je bolj svežega, morda bolj sodobnega ter impozantnega videza. Za moj žep je občutno predrag. A ker ni dosti dražji od primerljivega Q8 s termičnim motorjem, ni vrag, da bo našel dovolj kupcev globokih žepov.

Naslednje je poraba, ki je globoko na potratni strani. A kako ne bi bila, ko vendarle udobje vožnje, masa in pogon na vsa štiri kolesa zahteva veliko energije.

Ob tako veliki bateriji, največja od vseh, s katerimi sem imel do zdaj opravka, je uradni in še bolj dejanski doseg okoli 400 kilometrov (pozimi in ob divjanju še manj) njegova daleč največja slabost. Naredil sem dobrih osemsto kilometrov in dobil zelo raznolike rezultate. Končna poraba na testu rahlo nad 24 kilovatnih ur na 100 km ne pove vsega. Zgovornejša sta naslednja podatka. 26,1 kilovatne ure na testenem krogu in nad 27 kilovatnih ur pri hitri vožnji po avtocesti. Odlika baterije ni samo kapaciteta, temveč prepriča še s hitrostjo polnjenja. Oziroma lastnostjo, da zelo dolgo ohranja visoko moč, zaradi česar je polnjenje od 20 do 80 odstotkov končano v slabih 27 minutah. Podobno kot v primeru večine električnih vozil, le da v tem času pretoči bistveno več energije. Kar nam kakopak dosti ne pomaga, saj so tekmeci varčnejši. Na dolgi poti smo torej obsojeni na enako število postankov. Polnilna priključka sta dva. Na sovoznikovi strani samo priključek za izmenični tok z močjo do 22 kilovatov in na voznikovi poleg tega še za enosmerni.

Že ko sem ga vozil na uradni predstavitvi, me je prepričal z udobnostjo in voznimi lastnostmi. Zvočna izolacija in zračno uravnavano podvozje poskrbita, da nima občutka, kako hiter si in skoraj ne veš, da si z urejene asfaltne površine zapeljal na boljši makadam. Dolga vožnja ne utruja (ne čutiš bolečin v zadnji plati), medtem ko za prijetno okolje poskrbi klimatska naprava s toplotno črpalko. Res sem se v njem odlično počutil in se obenem zavedal, da imata dva motorja v sebi vedno dovolj konjičkov za morebitni hitri skok. Za moj okus odlično delujejo tudi asistenčni sistemi. Matjaž je imel nekaj težav z ohranjevalnikom voznega pasu. Zna biti nekoliko sunkovit, a ko se ga navadiš, si pogosto zaželiš, da bi umaknil roke z volana. Jasno je, zakaj tega nikakor ne smeš storiti. Prepričal me je še ohranjevalnik hitrosti. Za moj okus primerno pospešuje in zavira. Če bi radi šli hitreje, potem pač stopite na stopalko za plin. Manj sem navdušen nad prikazom omejitve hitrosti. Tozadevno si Audi z Volkswagnom deli podobne težave sistema, čeprav nevarnih »fantomskih« zaviranja nisem zaznal.

Notranjost je klasična »audijevska«. Na prvo žogo se vam bo zdelo, da so zasloni (trije) preprosto nametani in nič kaj vizualno usklajeni med seboj. Všeč vam bo, da je tretji (ločeni) zaslon, namenjen izključno upravljanju klimatske naprave, kajti, kot marsikoga drugega, me nadvse moti, če jo moram nastavljati preko osrednjega zaslona. Ta je, spet za moj okus, dovolj velik s primerno organiziranim prikazom informacij in dostopom do številnih funkcij. Jasno je, Audi ne more iz svoje kože, da je voznih načinov veliko, kar pomeni, da se boste na začetku spraševali, kateri je primeren za makadam in kateri za kolovoz. Šalo na stran. Dobra plat je, da se izbrani vozni način ne ponastavi ob vsakem izklopu motorja.

Če je kaj slabše, potem je to prostornost prtljažnega prostora. Boljši »četrtini« družine sem na počitnice peljal z Buzzom, zato si zlahka prestavljate, da sem ob vrnitvi z Audijem imel nekaj manjših težav (kljub manj povratne prtljage). Ne trdim, da je zadaj malo prostora, le, da ga je manj, kot bi človek pričakoval od vozila te velikosti.

Q8 se kljub masi odlično pelje. Pravzaprav ne boste čutili, da je težak dobro pol tretjo tono, kar je v vseh pogledih veliko. Vzmetenje lepo blaži luknje in ostale bolezni naših cest, medtem ko krmiljenje s pomočjo štirikolesnega pogona poskrbi za natančno vožnjo po ovinkih. Morda me je zadnje še najbolj presenetilo na ozki serpentinasti ozki godni cesti, kjer se je kljub velikosti in teži odlično izkazal. Kakor tudi na avtocesti na poti proti morju. Divjati tam ni bilo smisla. Bil je čas počitniških gneč, kar se je poznalo na porabi. Še dobro, kajti vožnja s hitrostjo nad 130 kilometrov na uro jo zlahka potisne nad 30 kilovatnih ur.

Pod črto to ni električni avtomobil, ki navdušuje z nizko porabo in velikim dosegom, ter obenem ni nekaj, kar bi kupili gospodarni kupci. Raje bom dejal, da je dokaz filozofije Audija, ki klasične lastnosti postavlja pred prednosti elektrifikacije. Vse lepo in prav. Užival sem v vožnji z njim, a po drugi strani, ga pretirano spet ne pogrešam!

Matjažev pogled:

Prvi e-tron, preden so mu s prenovo v ime dodali še Q8, me je pritegnil že zato, ker je bil eden prvih pokazateljev takrat še precej nove tehnologije. Vesoljski. Z impresivno poskočnostjo ob 2,6 t mase. Pa vendar se mi je zdel nekako upokojenski in kapacitete baterij, tudi večje, niso bile zadostne za tako veliko in težko vozilo, posledično pa doseg prekratek glede na to, da naj bi bilo namenjeno požiranju avtocestnih kilometrov.

Prenovljeni Q8 e-tron je v tem pogledu ravno toliko izboljšan, da bi se dalo z njim živeti, pa hkrati toliko bolj markanten na pogled tako zunaj kot znotraj, da bi me zdaj zanimal, v kolikor bi (lahko) kupoval kaj v njegovem cenovnem razredu (med novimi ali rabljenimi). Med vožnjo se izkaže. Podvozje je odlično. Moči v izobilju. V najhujši klanec na Korensko sedlo z avstrijske strani sem nekoga prehitel, kot bi švignil mimo z motociklom, ne dvoinpoltonsko zverino. Asistenčni sistemi delujejo, kot je treba. Okolje je prijazno, z osvetlitvijo, nadvse prijetnimi in nastavljivimi sedeži ter ostalimi bonbončki je občutek je izredno prijeten, tako za voznika kot za vse ostale. V tem pogledu malokateri avto pride blizu. Res pa je, da ceno skoraj mora nekako upravičiti.

Večja težava tega avta je v njegovi, kako naj se izrazim, nepotrebnosti. Razen udobja, prestiža, vrhunskega počutja, ne prinaša ničesar takega, zaradi česar bi se zanj splačalo odšteti nekaj deset tisoč evrov več kot za vozilo razreda nižje, morda kar Q6 e-tron (ki ga sicer še nismo vozili). Q8 e-tron je izrazito potraten in to bi me raje prej kot slej začelo zelo motiti. Poraba je že v osnovi, brez kakšnega pritiskanja, blizu 25 kWh na 100 km. Na določenih trasah se da povprečje znižati za kilovatno uro ali dve, več nikakor ne gre, na drugih pa še dodatno naraste tja proti tridesetim kilovatnim uram. Enostavno preveč.

Drugo, kar mu zamerim, je dokaj povprečen prtljažnik. Naš bencinski karavan pri skoraj pol metra manj zunanje dolžine po uradnih podatkih premore enako litrov ali celo kakšnega več (in enako velja za marsikateri SUV), po sami obliki »luknje« pa bi rekel, da je bolj uporaben. Da ne govorim o kakšnem Kodiaqu. V tem pogledu bi se lahko bolj potrudili. Nekaj sprednjega prtljažnika sicer je, vendar bolj za polnilni kabel kot za kakšen dodaten kovček. To je avto za pare, ki so otroke že »oddali,« jim stroški energije ne predstavljajo ovire in so zadovoljni s povprečnim dosegom. Zagotovo bodo uživali, ostali pa bodo iskali kaj bolj racionalnega.

The post ODKLOP Audi Q8 e-tron 55 quattro S line: Čisto preveč dober, da bi si ga lahko privoščil appeared first on Tehnozvezdje.

Odkar sem prvega obesil na steno, vem da vsi ploski sodijo tja, vendar mi je všeč tudi Sonyjev oblikovalski pristop. Natančneje noga, ploščat nosilec, ki zaslon postavi tik nad površino, na katero televizor postavite. Sicer zaradi tankega skoraj nevidnega roba to pomeni, da vsaj pri takšni postavitvi predenj ni mogoče postaviti zvočne letve, ki je ali pa tudi ni potreba. Odvisno od akustičnih želja. Televizor ima namreč tehnologijo, ki v membrano zvočnega gonilnika spremeni zaslon, zato ima nadpovprečno dinamičen in bogat zvok, vendar roko na srce, ta še vedno ni na ravni kakovostnih dodatnih zvočnikov. Če bi ga želeli obesiti na steno, je na voljo držalo, na njem pa je televizor od stene odmaknjen le 5 cm. Morali pa ga boste dokupiti, čeprav verjetno ne bi bilo nobene škode za Sony, če bi ga dali zastonj. Pri ceni krepko prek dveh tisočakov že za manjši (55-palčni) model, bi bilo to najmanj prijazno do kupcev.

Morda so imeli izdelovalci »bojni« posvet, saj si je večina televizorjev OLED od strani podobna. Zgoraj, približno tretjina celotne višine, je tanko, nato pa se ohišje odebeli, menda zato, da imajo kam spraviti elektroniko oziroma predvsem priključke. Teh pa je veliko (dovolj), priključki HDMI so štirje, vsi s podporo za razločljivosti 2160p, od drugih pa omenimo še 3 priključke USB, analogni in digitalni zvočni izhod in priključek za ožičeno omrežje (Ethernet). Televizor pa podpira tudi priklop na brezžično omrežje Wi-Fi. Ima pa naprava eno posebnost. Medtem ko imajo tekmeci tanek napajalni kabel in minimalni običajno tudi pod pravim kotom zaviti priključek za v televizor, sta ta tu »konkretna«. Ker pa ga ne vtaknemo pod pravim kotom, ampak od strani (zato je električni priključek vgrajen v vdolbini na hrbtišču tik nad spodnjim robom), ne moti, tudi če je televizor obesen na steni. Gotovo pa ni videti najlepše, če ta in drugi kabli preprosto visijo s televizorja.

Dodan je radijski (RF) daljinec s površino iz aluminija, ki deluje bolj premijsko od plastične. Poleg običajnih tipk sta na voljo namenski za Google Play in Netflix, vgrajen pa ima tudi mikrofon za glasovno upravljanje.

Android postal uporabnejši

Bile so (in so še vedno) dileme ali Android sodi na televizijo, vendar moram priznati, da so v različici Oreo izboljšave narejene v pravo smer. V poenostavljeno rabo. Sony pa je dodal bližnjice za hiter dostop do pomembnih nastavitev, kot so slikovni načini, v televizor vgradil Googlov Chromecast in nanj spustil njegovo digitalno pomočnico, pa tudi Alexo. Na ta način je izgradil trdno in vsestransko pametno osnovo, v kateri so tudi aplikacije za pretočni video, ki jo je mogoče upravljati z glasom. Dokler kajpada ne poskušate ukazovati v slovenščini.

OLED je pač OLED

Razlike v kakovosti slike med različnimi televizorji z zasloni OLED so minimalne oziroma se najbolj pokažejo, kako sliko standardne ali razločljivosti HD »raztegnejo« na razločljivost 4K in kako se znajdejo pri pretvorbi sliko standardnega v visoki dinamični razpon (HDR). Večina bo zadovoljna s standardnimi slikovnimi nastavitvami, če ne, potem imate kar nekaj možnosti, da sliko prilagoditi svojim očem. Zanjo pa velja kot za vsak televizor OLED. Globoka črna, velik kontrast in žive ter pravilne barve.

Dejanska moč pa se skriva v slikovnem procesorju. Ta je namreč zaslužen za prilagajanje slike in to mu več kot uspeva. Pa naj bo problem nižja ločljivost ali dinamični razpon. Žal živimo v Sloveniji, kjer je že dostopnost televizijskih programov sosednjih držav v visoki razločljivosti prej redkost kot pravilo, zato se mora procesor truditi, da uspešno prilagodi vsebino standarde razločljivosti. Za moj okus gre od vse do zdaj videnih televizorjev, to še najbolje od rok ravno Sonyju. Če takšno sliko pogledate od blizu, boste opazili, da se televizor trudi delati čudeže, z normalne razdalje gledanja pa je tudi takšna slika zadovoljivo dobra. Še bolj kakovostno pa mu uspeva prilagoditi sliko razločljivosti HD, kjer pride do izraza tudi njegova sposobnost povečanja dinamičnega razpona.

Kajpada pa je kakovost slika najboljša, kadar je tudi vir prvovrsten. Gledati Netflixovo serijo The Witcher z za to storitvijo pretočnega videa prilagojenimi slikovnimi nastavitvami je bil čisti užitek. Enako kakovostno pa televizor prikaže vsako vsebino razločljivosti 4K. Ne morem še enkrat mimo očitnega. Sony ima najboljše procesiranje slike. Lahko, da ga bo letos katerih od izdelovalcev prehitel, a trenutno je tako.

Sony ima z modelom AG9 asa v rokava. Videti je odlično, Android je postal uporabnejši, akustična zaslonska tehnologija je zabavna, kakovost slike pa vrhunska.

Za tanek televizor več kot dober zvok

Sony je uvedel tehnologijo akustične površine (Acoustic Surfac), ki zaslon spremeni v membrano zvočnika (dva kanala). Televizor zato nima klasičnih zvočnikov, namesto njih so za zaslonom gonilniki, ti pa »tresejo« zaslon, da v prostor oddaja presenetljivo jasen in uravnotežen zvok, za katerega tudi jasno začutimo, od kot prihaja. Če na primer govorita lika vsak na svojem delu zaslonu, boste slišali, kdaj zvok prihaja od enega in kdaj od drugega. Steklen zaslon pa ne more kakovostno oddajati nizkih tonov, zato ima televizor manjši nizkotonski zvočnik.

Čeprav je zvok za televizor nadpovprečen, pa so za popolno zvočno izkušnjo vsaj priporočljivi dodatni zvočniki. V tem primeru lahko zaslonska zvočna tehnologija prevzame vlogo sredinskega (centralnega) zvočnika, za kar ima model A9G tudi vse potrebne priključke.

Sony AG9 je oblikovno eden prvih, ki je enako eleganten na steni ali postavljen na televizijsko omarico. Izdelava, izbor materialov, število priključkov, kakovost slike in zvoka, vse je na ravni, kot se spodobi za televizor višjega cenovnega razreda, kamor sodi. To pa je hkrati tudi njegova največja slabost. Malo je namreč kupcev, ki si lahko oziroma so pripravljeni za televizor z diagonalo 55 palcev odšteti dobre dva in pol tisočaka.

HVALIMO

• Odlična kakovost slike ne glede na ločljivost in dinamični razpon vira.
• Akustična zaslonska tehnologija.
• Oblikovno všečen izdelek.

GRAJAMO

• Cena!
• Ni podpore za standard HDR10+

The post Sony AG9: Odličen OLED, o katerem lahko večina Slovencev le sanja! appeared first on Tehnozvezdje.

Panasonic FZ950, sploh ker sem imel različico s 65 palčnim (165 cm) zaslonom, je skupaj s stojalom in zvočno letvijo pod spodnjim robom, »glomazen« in tudi težak televizor. In videti je mnogo bolje obešen na steno, kot postavljen na omarico. Drugače pa oblikovno dosti ne izstopa, lahko bi celo rekel, da ni videti nič posebnega v najljubši barvi Henryja Forda (črni). Zgornja tretjina zaslona je s strani tanka, in nikar ga ne držite tam, ko ga dvigujete, spodnji dve tretjini pa občutno debelejši (5cm), saj se tu skriva elektronika. To kajpada malce pokvari »videz na steni«, a realistično gledano, vsi cenovno primerljivi tekmeci imajo podobno konstrukcijo.

Ker robovi okoli zaslona niso predebeli (a tudi ne pretanki) in ker lepo oblikovana zvočna letev, ki se ponaša z oznako Technics, zakrije veliko, kovinsko a s plastiko pokrito sredinsko postavljeno stojalo, kot celota deluje lično in dovolj elegantno za večino slogov notranjega opremljanja. Pogled od zadaj ni tako lep, polno je plastike in plastičnih pokrovov nad priključki in potmi kablov, a to je bolj kot ne vseeno, ker je stran očem skrita.

Daljinca iz nekega drugega časa, priključki pa tudi

Televizorju sta dodana dva daljinca, klasični z veliko tipk ter modernejši z na dotik občutljivo površino in drugimi inovativnimi tehnikami upravljanja s televizorjem. O klasičnem nima smisla izgubljati besed, za modernega pa lahko rečem, da kljub zakrivljenosti (kot kratka širika banana), ni niti približno tako ergonomični, kot morda mislijo njegovi oblikovalci. Zaradi različnih načinov interakcije s televizorjem je vsaj meni ljubši Philipsov pristop. »Običajni« daljinec ima na hrbtišču polno tipkovnico (ima smisel, pa čeprav samo občasno), ta drugi pa je minimalističen in prilagojen največkrat uporabljenim funkcijam. Verjamem, da je Panasonic poskušal doseči nekaj podobnega, vendar če nič drugega, je njegov »drugi« daljinec preširok. Po drugi strani pa,…. se navadiš, pa čeprav ni idealno.

Da Panasonic želi vse ugoditi kaže tudi pogled na priključke. Cel kup jih je, še dobro, da je televizor velik, ampak to je pravzaprav pohvalno. Glava ne boli, ko je česa premalo, običajno je ravno nasprotno. Priključki USB so trije, HDMI pa štiri (od tega dva ne podpirata najvišjih hitrosti), pa je tisti, ki zanimajo večino.

Uporabniški vmesnik je na operacijskem sistemu Mozilla Firefox TV. Minimalističen ter preprost do neke mere tudi intuitiven, kot se za moderen sistem televizorja spodobi, z veliko možnosti nastavljanja, vendar omejen, ko gre za aplikacije. Glavne, kot sta Youtube ali Netflix sta, bo pa zanimivo videti, kaj bo s slovenskimi. Če jih ne bo, vsaj tistih nekaj najbolj osnovnih, potem zna biti to manjši hendikep za to blagovno znamko.  

Očem močno všečna slika

Kot model Z800 je tudi FZ950 prilagojen (nastavljen) filmskim vsebinam. Seveda tudi druge vsebine prikazuje več kot v redu, toda za filme ima že v osnovi nekaj namenskih slikovnih načinov. Pri teh načinih se opazi, da so poudarjene tiste lastnosti slike, ki so pomembne za kinematografski prikaz. Kontrasti, črnine, mogoče malo na račun dinamike, a zato s poudarjeno umetniško, izrazno noto. Lepa globina slike, brez tiste čudne dvostopenjskosti (igralci spredaj in vse ostali na enaki globini zadaj), ki je srečujemo kod drugod. Snovalci tega televizorja vedo, da pri filmih ni pomembna čim večja svetloba ali dinamika, ni potrebno, da se vse vidi, ampak morajo določene deli scen ostati (napol) temačni, treba je ustvarjati vzdušje in umetniške učinke. S friziranjem slike na podoben način kot pri športnih prenosih, kjer mora biti vse ostro, se večina čarobnosti izgubi.

Panasonic tako kot vsi izdelovalci televizorjev OLED uporablja zaslon z belimi organskimi sijalkami, nad katerimi so barvni filtri, da vsaka točna sveti v eni osnovni barvi. Zaslon ima 10 bitno barvno globino, razločljivost 4K (3840 x 2160 pik), podpira pa tudi sliko visokega dinamičnega razpona HDR. Podprti so standardi HDR10, Hybrid Log-Gamma (HLG) in HDR 10+, ne pa tudi Dolby Vison. Ta hip zadnji trije niso odločitveni dejavnik nakupa televizorja, saj je vsebin zanje preprosto premalo, očitno pa je, da je Panasonic naredil domačo nalogo, saj je prikaz vsebin HDR10 zelo dober. Morda zaradi velikosti zaslona ali pa zato, ker sem preprosto sedel preblizu, pa sem dobil občutek, da izboljšava »slabe« slike standardne razločljivosti ni tako agresivna, kot pri televizorjih nekaterih drugih izdelovalcev. Je to dobro ali slabo? Težko reče, žal smo še vedno talci slabih programov, med katerimi imajo nekateri katastrofalno slabo kakovost slike, zato izboljšava lahko pomaga, a če gre predaleč, potem je lahko slika videti umetna. Tudi pri pretvorbi slike polne HD razločljivosti ni pretirane agresivnosti, zato je lepo ostra in ima dovolj dinamike, a hkrati ni vedeti izumetničena.  

FZ950 je ta hip eden boljših televizorjev na trgu, marsikaj je vredno pohvaliti. OLEDi imajo že tako prednost pri prikazu globe črnine, Panasonicu pa je uspelo lepo prikazati podrobnosti na področjih slike, ki so le malo nad absolutno črnimi. Po svetilnosti s 785 niti sicer ni v vrhu med OLED televizorji, vendar je dovolj, saj je očiten dober nadzor nad prikazom svetlih področij ter manj agresiven prikaz zelo svetlih barv. Ko že govorim o njih. Najlepše jih je opisati, kot zelo lepe! So dovolj živahne in nasičene, a hkrati tudi zadržane, da videz trave, neba ali kožnih tonov ni nenaraven. Vključimo v to še dobro senčenje in dobimo po mojem zelo lepo uravnoteženo sliko naravnega videza.

Poleg odlične slike »spada« dober zvok

Zaradi težnje po tanjšanju televizorjev so vgrajeni zvočniki izgubljali »moč« in pri večini modelov lahko mirno zapišemo, da je zvok nekje blizu spodnje meje »komaj še sprejemljivega«. Če želimo uživati, mora zato nujno dokupiti dodatno glasbeno letev. FZ950 pa jo ima že v osnovi in to ne, kar neko. Zvok je lahko zelo glasen, pa tudi dinamika zadošča za filmsko (do neke mere pa tudi glasbeno) uživanje. Ravnotežje tonov je že v osnovi dobro, lahko pa ga prilagodimo, govor je jasen in razločen, kjer pa so potrebni, je dovolj tudi basov (nizkih tonov). Čeprav so vsi zvočni gonilniki v letvi pod zaslonom, je dokaj dober tudi občutek prostorskega zvoka.

Hvalimo

• lepa in očem prijazna slika
• mogočen zvok
• Širok vidni kot

Grajamo

• meni bi lahko bil modernejši, prijaznejši za uporabo
• moderni daljinec ne doda veliko k preprostosti uporabe
• cena je preveč v višavah.

The post Panasonic 65FZ950: Kdor čaka in izbira,odličen IZBIREK dobi! appeared first on Tehnozvezdje.