Med avdio napravami je pred sejmom IFA prvo prikazalo svoje novosti podjetje JBL, ki sicer deluje v sklopu skupine Harman v lastništvu Samsunga. Najbolj izstopajoče so popolnoma brezžične slušalke, ki niso podobne praktično nobenim drugim. Niso niti s pecljem niti samostojni čepki, ne zarijejo se v ušesni kanal niti se čepijo na njegovem robu, temveč sta na opori okrog uhljev, kakršno včasih srečamo pri modelih, namenjenih vadbi, nekakšna osebna zvočnika. Ta dva zvok predvajata neposredno v uho, vendar hkrati nista neprijetna ali obremenjujoča za nošnjo, njuno pozicijo se da nekoliko prilagajati. Pripeti pa se da še plastičen lok okrog vratu, da ju ne izgubimo med intenzivnejšo aktivnostjo.  

»Danes večinoma srečujemo slušalke, ki ljudi izolirajo od sveta, s temi gremo v popolnoma nasprotno smer. Nudimo odličen zvok, ampak hkrati omogočamo, da se dobro zavedate dogajanja okrog sebe,« je izpostavil direktor za področje slušalk in nosljivih naprav Mikael Herje.

V »zvočnikih« je 16-milimetrski gonilnik, ki glede na prvi kratek preizkusi v sicer dokaj hrupnem okolju ustvarja dokaj prijeten zvok z lepim razponom. Rahla »luknja«, glede na slušalke za v ušesni kanal utegne biti, pričakovano, pri nizkih tonih. Soundgear Sense, ki bodo stale 150 evrov, naj bi omogočale do šest ur predvajanja z enim polnjenjem baterije, še za 18 ur je zaloge v polnilni škatlici, ki v 15 minutah zagotovo dovolj energije za naslednje štiri ure poslušanja. Slušalke podpirajo tudi večtočkovno povezovanje (dve napravi naenkrat), vsebujejo štiri mikrofone za klice in jih je seveda mogoče nastavljati z aplikacijo JBL Headphones.

Naglavne slušalke Live 670NC (naušesne) in Live 770NC (čezušesne) so nadaljevanje serije z nekaterimi izboljšavami. Ohranjajo skoraj enako obliko, vendar z nekoliko debelejšimi in lepše prilegajočimi se blazinicami, trdijo v podjetju. Omogočajo še boljše aktivno dušenje hrupa, dodatno prilagajanje funkcionalnosti in imajo več mikrofonov. Baterija naj bi zdržala kar do 50 ur z dušenjem hrupa in do 65 ur brez. Slušalke bodo stale 130 in 180 evrov.

Poleg tega so v JBL-u še (znova) konkretneje vstopili na področje hišnega avdia s serijo zvočnikov Authentics. Oblikovali so jih v retro slogu, ki je morda celo nekoliko pretiran in se bo težko vklopil v nekatere sodobne interierje. Njihova naloga je sicer predvajati glasba z različnih pretočnih storitev, kajpak prek domačega omrežja, podpirajo Amazonovega (Alexa) in Googlovega glasovnega pomočnika in tehnologijo Dolby Atmos. Poleg upravljanja z aplikacijo imajo tudi nekaj fizičnih gumbov. Zanimivo pa je bilo dokaj prostodušno priznanje predstavnika podjetja, da z njimi ne kanijo zares konkurirati vodilnemu proizvajalcu tovrstnih naprav Sonosu, saj da se zavedajo zaostanka v določenih funkcionalnostih. Trojica zvočnikov se sicer glede slednjih ne razlikuje dosti, se pa glede velikosti in kakovosti zvoka. Model Authentics 200 bo stal 330 evrov, model 300 z večjim gonilnikoma 430 evrov, Authentics 500 s kar tremi pa 630 evrov.

The post IFA 2023: »Odprte« slušalke kot protiutež trendu vse močnejšega aktivnega dušenja hrupa appeared first on Tehnozvezdje.

Era 100, ki stane 280 evrov, je naslednik verjetno najbolje prodajanega Sonosovega zvočnika in tudi po mojem mnenju doslej najbolj smiselnega nakupa med njimi, modela One (230 evrov). V bistvu se mi je še bolj primeren za slovenske kupce zdel za 30 evrov cenejši One SL brez podpore za glasovne pomočnike, saj slednjih v naših krajih nič dosti ne rabimo oz. si z njimi bolj malo pomagamo. Upam, da v doglednem času pride še Era 100 SL, neuradne informacije pravijo, da bi se to lahko zgodilo do konca leta. Era 300 (500 evrov) je bolj nov izdelek, saj je prvi Sonosov zvočnik s podporo za zdaj moderno funkcionalnost – simulacijo prostorskega zvoka ali kot temu rečejo v angleščini, spatial audio. Še naprej, tudi po slišanem, sem trdno prepričan, da je Era 100 boljša izbira in povsem dovolj za veliko večino obstoječih in novih pripadnikov te znamke. Navsezadnje pri nobenem ne gre za avdiofilsko napravo temveč je v ospredju celotna paleta funkcionalnosti ob najmanj solidnem zvoku.

Novinca ne spreminjata same filozofije in z izjemo omenjenega prostorskega predvajanja ne uvajata kakšne nove funkcionalnosti. Princip je tako še vedno enak. Uporabnik vse počne z aplikacijo Sonos na telefonu ali na tablici (ima jo lahko na n napravah), kjer izbira vsebine in na katerem zvočniku v sistemu se kaj predvaja. Iz slednjega izhaja, da lahko na to gledate tudi kot na večsobni zvočni sistem. Z aplikacijo je mogoče povezati bolj ali manj vse pomembne pretočne storitve, ponudnike internetnega radia in urediti tudi dostop do vsebin na domačem omrežnem strežniku. Edino, kar mogoče manjka, je predvajanje glasbe s same naprave, kajti zadeva je zasnovana tako, da gre do zvočnikov vedno tok podatkov iz omrežja, ni neposredne povezave med zvočnikom in napravo za upravljanje. Razen pri modelih z bluetoothom, kakršna sta tudi Era 100 in Era 300. Ta dva prinašata še fizični vhod za povezavo predvajalne naprave s kablom, kar so mnogi doslej pogrešali.

Era 100

Nova stotica je na pogled podobna kot prejšnja enica (One), nekakšen pokončen valj, celo nekoliko bolj okrogel, čeprav ne povsem (ob straneh je malo sploščen), pa debelejši in višji. Še vedno ne gre za velik zvočnik, kar lahko rečem za tristotico, toda postavljen ob predhodniku definitivno razkrije, da se je nekoliko zredil. Tudi tipk na vrhu je več, za glasnost sta zdaj tako navidezni tipki minus in plus kot drsni trak med njima za zvezno spreminjanje glasnosti, poleg tiste za ustavitev ali nadaljevanje predvajanje (play/pause) pa sta še tipki za naprej in nazaj, in potem še ena za »pogovarjanje«. Na »zadnji« strani sta fizični tipki za bluetooth (sproženje načina za »parjenje«) in za izklop mikrofonov.

Pomemben je seveda zvok in ta je zagotovo drugačen kot pri One (SL). Takoj so očitni močnejši in globji basi, s čimer se Sonos nekako vrača k svojim koreninam, saj so bili že njegovi prvotni modeli Play:1 in predvsem Play:5 znani po tem. Zaradi tega zvok izpade bolj konkreten, udaren, četudi v resnici morda sploh ni boljši. Višji toni so se mi pri starem zdeli za odtenek čistejši, a tudi na novem ni slabo. Gre za stvar okusa, kaj je komu bližje, poleg tega se da še malo prilagajati z izenačevalnikom. Novi zvočnik je tudi glasnejši in tako lahko primeren za malce večje sobe. Še vedno zvočno ne izstopa in vsaj pri predvajanju čez bluetooth mu povsem dobro parira kakšen zvočnik za 150 evrov, denimo Huawei Sound Joy. Tako kot tistega je tudi dvojico Era 100 mogoče postaviti v stereo par, pri čemer je ta postavitev permanentna, dokler je uporabnik ne spremeni, ni je treba vzpostavljati vsakič znova.

Era 300

Ta zvočnik je precej bolj nenavaden. Za razliko od prvega je ležeče oblike, ne pokončne, in v sredini izgleda, kakor bi bil vdrt, ali pa sestavljen iz dveh polovic. Membrane za zvok ima tako spredaj kot po celotnem obodu »zadnje polovice.« Funkcijsko je enak stotici, kar se tiče tipk in priključkov, ima pa seveda tisto prostorsko komponento. Sam zvok je sicer podoben, a malo konkretnejši in glasnosti je na zalogi še več, bi pa mogoče pričakoval, da bo za skoraj dvakratno ceno vendarle še malo bolj prepričljiv. Z upoštevanjem tega vidika bi rekel, da je zvočno zadovoljiv in ne kaj dosti več.

Prostorski zvok me za glasbo ne prepriča. Verjamem, da se bo komu zdelo hudo, da različni poudarki prihajajo iz različnih smeri, meni pa je to nekoliko umetno in na silo, še posebej pri »komadih«, ki niso posneti s tem v mislih. Če so, je druga pesem (dobesedno), vendar potem to tudi ni več glasba, ampak drugačna vrsta umetnosti. Zanjo je tudi treba plačevati višjo naročnino pri pretočnikih, ki to ponujajo (Apple Music, Tidal, …), vendar nisem prepričan, da se splača.

Glavni novosti sta zelo dobrodošli

Bluetooth bo prišel izredno prav predvsem uporabnikom androidnih telefonov. Tisti z iPhoni lahko zvok vedno »prestavijo« na zvočnik po protokolu Airplay. Sorodnega Chromecast pa Sonos ne podpira (in ta tudi ni sistemski, temveč ga mora omogočati še vsaka posamezna aplikacija). Zato je modrozoba povezava odlična novica za vse, ki želijo gledati Youtube, morda s te storitve otrokom predvajati risanke ali pesmice, si v ozadju zavrteti koncert, ki se ga najde tam, in podobno. Morda je zvok deležen rahle degradacije v primerjavi z neposrednim pretakanjem z interneta, toda zares slišno to za večino ne bo. Povezava med telefonom in zvočnikom ni konstantna, tako tudi ni bojazni, da bi se denimo telefonski klic zaslišal sredi dnevne sobe ali kuhinje, jo je pa mogoče zelo hitro obuditi.

Kljub enostavnemu predvajanju iz spletnih in omrežnih virov in »digitalnosti« mnogih uporabnikov si nekateri vendarle želijo tudi starih, analognih načinov povezave. Sam bi denimo uporabljal zvočnik, ki ga imam v svoji delovni sobi (»pisarni«), tudi za ozvočenje namiznega računalnika, namesto da za ta namen moram imeti še enega »kitajca«. Zdaj je Sonos uslišal prošnje za vhod, ki bi omogočal priklop drugih predvajalnikov, vendar žal ne na najboljši možen način. Analogno, brez vmesnih pretvorb zvoka. Vhod je namreč vrste USB-C, saj hkrati zamenjuje še omrežni priključek (ethernet) in za oba namena je treba dobiti prilagojevalnik (adapter). Tistega za ethernet nismo imeli, z delovanjem čez Wi-Fi ni bilo težav (čeprav sicer imam dva od štirih zvočnikov v hiši povezana s kablom, ampak brezžično ne bi bilo razlike), smo pa preizkusili drugega za klasični avdio priključek 3,5 mm. Z njim smo na zvočnik priključili omenjeni PC, prenosnik in enega od telefonov, ki še imajo tovrsten izhod. Zadeva je delovala. Zvočnik oz. aplikacija je celo samodejno preklopila na ta vhod, ko ga je zaznala, če se prej ni še nič predvajalo, v nasprotnem primeru je pač treba v aplikaciji spremeniti vir zvoka. Toda pri gledanju Youtuba ali kakšnega pretočnika na PC-ju slika in zvok nista bila usklajena. V nastavitvah sem popravil zakasnitev na najkrajšo, pa še vedno ni bilo povsem tako, kot bi bilo, če bi zvok tekel brez vmesnih konverzij. Za glasbo ali kaj drugega izključno zvočnega je torej zadeva v redu, denimo za uporabo telefona kot predvajalnika mp3 (ali celo pravega tovrstnega predvajalnika, če ga kdo še ima) ali za priklop predvajalnika zgoščenk, če jih kdo še uporablja, za video pa nekoliko manj. Škoda, ker bi najbrž lahko neposredno vgradili vhod 3,5 mm. Toda v tem primeru ne bi zaslužili še s pretvornikom. Slednji je namenski in kajpak tudi že po naravi drugačen od tistih, ki jih poznamo za telefone. Tam gre namreč za zvočni izhod, tukaj pa za vhod.

Znata enako, staneta zelo različno

Oba zvočnika ponujata možnost govornih pomočnikov in oba je mogoče uporabiti kot satelite v zvočniškem sistemu televizorja, skupaj z eno od zvočnih letev ter nizkotoncev, in ne dvomim, da bi se v tej vlogi krasno obnesla, preizkusiti pa tega nisem mogel. Tudi nimam prave možnosti za tovrstno razporeditev zvočnikov. Tak sistem bi bil zagotovo udaren, vendar drag, saj še posebej Sonosovi nizkotonci res niso poceni. Za govorne ukaze so na voljo Sonosov lastni pomočnik, Amazonova Alexa in Applova Siri. Vsi sistemi delujejo povsem v redu za osnovne komande (»predvajaj to«, »ustavi« in podobno), če želite zvočniku ukazovati v angleščini. Sam tega res ne pogrešam in aplikacija ter tipke na samih napravah mi zadostujejo.

S čim ta dva zvočnika tekmujeta? V prvi vrsti zagotovo z Applovo linijo HomePod, Amazonovo Echo in drugimi zvočniki z govornimi pomočniki, potem z modeli Bose, Philips, Yamaha in drugimi, ki so zmožni povezovanja v domače omrežje, pa še kaj bi se našlo. Nekateri od teh so verjetno ali zagotovo zvočni boljši, toda noben ne ponuja tako celovitega nabora storitev in protokolov, prek katerih lahko predvaja vsebine (a še vedno manjka Chromecast!), kot tudi ne enako dodelanega in enostavnega upravljanja. Še posebej prva skupina, »pametni« zvočniki, so dokaj omejeni na svoj »vrtiček«, znotraj katerega sicer delujejo odlično, medtem ko Sonosi niso. Druga skupina pa je omejena s tem, katere storitve podpira in katerih ne, in še s pogosteje kot ne nerodnim vzpostavljanjem in upravljanjem. Ne trdim, da je pri Sonosu vse idealno, še posebej glede dostopa do vsebin na omrežnem strežniku ali na sami napravi, a je tistega res dobrega veliko več kot tistega nekoliko slabšega.

Zvočnik Era 100 je resda za 50 evrov dražji od prejšnjega One, vendar to zlahka upraviči z dodatnimi zmožnostmi, kot sta bluetooth in fizični vhod, pa tudi nadgrajeni (četudi ne v vseh vidikih »lepši«) zvok. S tem je zelo dobra začetna točka ali pa izboljšava obstoječega sistema. Čeprav lahko tisti, ki imate v njem enega ali več zvočnikov One, še malo počakate, razen če vam gre res močno za bluetooth. Dokler imajo stari enako programsko podporo kot novi, ni pravega razloga za menjavo. Ostali pa tudi lahko še oprezate za tem, kdaj pride nekoliko cenejši Era 100 SL ali bo na vrsti kakšna akcija. Morda se oboje zgodi za črni petek.

Za model Era 300 bi rekel, da nima tako dobrega razmerja med ceno in zvokom. Je glasnejši, o tem ni dvoma, a ne dosti kvalitetnejši (v zvočnem smislu), funkcionalnosti pa so tako ali tako enake, le da je tu še prostorska zadeva, a ta vsaj mene za glasbo ne prepriča. Kdor je drugačnega mnenja in ima velike prostore, ki zahtevajo več moči, naj razmisli tristotici.

HVALIMO:

• Udarnejši zvok kot pri predhodnikih
• Bluetooth je zelo koristen dodatek
• Žični vhod
• Še vedno odlična uporabniška izkušnja
• Velik ekosistem združljivih naprav
• Era 100 ima dokaj dobro razmerje med ceno in kvaliteto

GRAJAMO:

• Poudarek na basih morda komu ne bo po godu
• Zvočna kakovost je glede na ceno zgolj zadovoljiva
• Zvok z žičnega vhoda lahko zaostaja za sliko
• Visoka cena za model Era 300

The post Sonos Era 100 in Era 300: Lepa nadgradnja, ni pa še vse idealno appeared first on Tehnozvezdje.

Soundcore Flare je že v prvi generaciji (pa tudi večji izvedbi Flare+) imel spodnji svetlobni pas in je bil zato zanimiv za zabave (saj jih bomo obudili, brez skrbi). Zdaj je osvetlitev pridobil še zgoraj, spodnja pa je še malo okrepljena. Njena vloga in izvedba sta še naprej enaki. Na voljo je nekaj različnih načinov, kako se spreminja svetloba v teh pasovih, ki vsebujeta sveteče diode s polnim pokrivanjem barvnega spektra. Osebno se mi zdi še najbolj zanimiv in privlačen najbolj osnovni (zabava oz. party mode), kjer se svetloba spreminja po glasbi oz. ritmu, in uporablja vse barve. Nekateri drugi, denimo potovanje svetlobe v krogu, so bolj barvno omejeni in zato manj privlačni. Način je mogoče spreminjati v aplikaciji Soundcore na povezanem telefonu ali s tipko na vrhu zvočnika, vse skupaj pa se da tudi izključiti, za takrat, ko bi to motilo koncentracijo med delom. Vsekakor se ta svetlobni šov najbolj izkaže, ko je treba ustvarjati vzdušje. Na žalost še nismo na tem, da bi bilo to relevantno.

Druga posebnost zvočnikov Flare 2, če jih imaš več, je v možnosti zaporednega dodajanja v skupino. Niso redki modeli, pri katerih je mogoče dva enaka »sestaviti« v stereo par. Toda tu gre povezovanje še malo dlje. Kar sto jih je mogoče povezati v gručo, da predvajajo isto glasbo s telefona (ali druge naprave). Na testu smo sicer imeli zgolj dva, tako da več od tega, da smo ju imeli v sosednjih sobah, nismo mogli storiti, smo pa spoznali princip delovanja (oz. povezovanja). In lahko ocenimo, da je primeren za občasno, priložnostno uporabo. Torej predvsem za zabave. Gre namreč tako, da na zvočniku, ki je povezan s telefonom, držiš tipko bluetooth, dokler ne zaslišiš zvočnega signala (kakšne tri sekunde), potem pa to storiš še na drugem zvočniku (ki ni »sparjen« z ničemer) in napravi postaneta »eno«. Tako je lahko ali znotraj istega prostora glasba glasnejša, bolj polna in se sliši bolje – ni sicer pravi stereo, ker zvočnika ne delujeta kot levi in desni kanal – ali pa z isto vsebino ozvočiš dve sobi ali več in ko hodiš iz ene v drugo nemoteno poslušaš, kar pač poslušaš.

Ko je ta povezava med zvočnikoma (ali zvočniki) vzpostavljena, deluje dobro. Ovira so lahko debele stene ali kaj drugega, kar onemogoča pot brezžičnemu signalu, toda kakšnih večjih težav nisem zaznal. Večja ovira je v tem, da skupina ne more biti konstantna, ampak jo je treba vsakič znova vzpostaviti. Ko zvočnike vključimo, nimajo »spomina« in tako je treba znova skozi opisani postopek. In če bi jih imeli več, bi jih morali prinesti na zbirno mesto, kjer bi vse to povezovanje izvedli, potem pa jih znova razpostavili po stanovanju ali hiši. Tako na ta način ni mogoče vzpostaviti večsobnega zvočnega sistema, ampak je primeren samo za priložnostna grupiranja. Kar je škoda, ampak take so omejitve, če se proizvajalec zanaša zgolj na bluetooth. Tudi nastavitev svetlobnega pasu se pri drugem in naslednjih zvočnikih izgubi in je treba zadevo na novo vklopiti.

Kot običajen brezžični zvočnik je Flare več kot soliden. Glede na to, da stane približno 70 do 80 evrov, so seveda določena pričakovanja že upravičena, vseeno pa je jasno, da gre še vedno za poceni izdelek. Kljub temu ni cenen, četudi se mi je zdela »tkanina«, ki ga prekriva, na predhodniku za odtenek dražja in lepša. Zvočnik je malenkost višji, oblika je še vedno enaka, kar pomeni, da se malo zoži proti vrhu, vendar lijakasto, ne kot kakšen stožec. Spodaj je dovolj gume, da se tudi ob močnejših basih ne premika po podlagi, kajti mase ni prav veliko. Na vrhu so znova ključne tipke, le tisto za dodatne base so prestavili tja, kjer je tudi tipka za povezovanje. Četverica na vrhu tako skrbi za glasnost, vklop in izklop ter določanje svetlobnega učinka. Problem teh tipk je v tem, da se jih slabo vidi. Niso osvetljene in kakšnega pravega kontrasta ni, zato se je treba skoraj vedno skloniti nad zvočnik in pogledati, na katero pritisniti.

Že prvi Flare je imel dober zvok za svojo ceno in enako velja tudi tokrat. Ne glede na zvrst zadeva zveni bolje, kot bi pričakoval za to ceno. Glavno je, da ni nobene večje luknje v frekvenčnem spektru, četudi bi bili visoki toni lahko nekoliko čistejši. Pogosto je v tem cenovnem razredu slišati kar konkretno pomanjkanje basov, a tu niti ne. Težko bi trdil, da grmi, toda z vključenim ojačanjem basov je kar v redu. V aplikaciji Soundcore je mogoče še malo prilagajati zven v izenačevalniku, so mi pa osebno čisto všeč osnovne nastavitve (z dodatnimi basi). Trajanje baterije je malodane izjemno. Proizvajalec obljublja 12 ur in pri nižjih glasnostih bi skoraj upal staviti, da je mogoče doseči še boljši rezultat. Tako redko sem moral med testom napolniti primarni zvočnik, da v urah kar malo težko ocenim, v vsakem primeru pa je avtonomije dovolj za vsako zabavo ali še tako dolg delovni dan. Tokrat je polnjenje omogočeno prek priključka USB-C, kar pomeni, da ga lahko priklapljaš na isti kabel kot telefon. Na žalost pa je izginil žični vhod (3,5 mm) in je tako mogoče predvajati samo prek bluetootha, prek kabla ne gre.

Namen zvočnikov Flare 2 je v prvi vrsti žurerski. Svetlobni pasovi in združevanje v skupine za pokrivanje večje površine z (enakim) zvokom iz enega vira vsekakor olajšajo delo priložnostnim didžejem (saj veste, kadar …) in še malo popestrijo vse skupaj. Vseeno pa to na srečo ni edino, kar govori v prid temu izdelku. Tudi če kupiš samo enega in nikoli ne uporabljaš osvetlitve, je zvočno in baterijsko dovolj dober, da upraviči ceno. Škoda pa res za vhod 3,5 mm, ki bi ga naredil (oz. ohranil) še bolj fleksibilnega.

HVALIMO:

• Presenetljivo dober zvok glede na ceno
• Odlično trajanje baterije
• Aplikacija Soundcore ponuja vse ključne nastavitve
• Možnost povezovanja do sto zvočnikov v skupino, ki predvaja isti zvok z enega vira
• Atraktiven dvojni svetlobni pas
• Solidna izdelava

GRAJAMO:

• Povezovanje v gručo je treba izvesti ob vsakem vklopu zvočnikov
• Ni več žičnega vhoda (3,5 mm)
• Tipke na vrhu je težko razločiti
• Tkanina je bila pri prejšnjem bolj fina

The post Soundcore Flare 2: Zvočniki za žur ob koncu protikoronskih ukrepov (#video) appeared first on Tehnozvezdje.