Nikoli v preteklosti avtomobili niso vedeli o tebi toliko, kot vedo zdaj. Večina sodobnih je stalno povezanih v internet, pri čemer je popolnoma irelevantno, kakšen pogon imajo, predvsem zato, da bi zagotovili več varnosti. Je to edini namen? Dovolj je, da enkrat pomočiš prst v marmelado, da se užitkom kasneje težko upreš. Enako je s podatki. Ko dojameš, da imaš podatke, ki nekoga zanimajo, in je pripravljen plačati zanje, se težko upreš skušnjavi.

Današnji avtomobili uporabljajo številna tipala za razumevanje okolja, analizo podatkov in zagotavljanje varnosti potnikov. Avtomobili so na primer opremljeni s tipali, ki merijo položaj zavornega pedala, hitrost vozila, gibanje voznika, okoliška vozila in celo semaforje. Zbrani podatki se prenašajo v električne krmilne enote avtomobila, računalnike, ki upravljajo številne sisteme avtomobila. Strinjam se, da so nujni za sisteme, ki pomagajo varovati tako potnike v vozilu kot ostale udeležence v prometu. Lahko pa imajo še drugačne konotacije. Podatki o vožnjah razkrivajo vzorec obnašanja, česar se ne bi branil noben resen oglaševalec. Policiste in zavarovalnice bi zanimala poročila o prekoračenih hitrostih in nevarnih manevrih, kajti ob primerni spremembi zakonov to pomeni samodejno pošiljanje zahtevkov za plačilo »davka« (kazni). To se sicer še ne dogaja, a ni zagotovila, da se nekoč ne bo. Beleženja podatkov bo kvečjemu več in ne manj in ti se bodo morali nekje kopičiti!

Kot je pokazalo poročilo fundacije Mozilla, si večina avtomobilskih podjetij pridržuje pravico do prodaje zbranih podatkov.

S povezanim avtomobilom, katerega delovanje je (preveč) odvisno od programske opreme, kreativnost in domišljija izdelovalcev ne bo imela meja. Poljski hekerji so ugotovili razlog, zakaj so se kvarili novi vlaki. Izkazalo se je, da je izdelovalec v programsko opremo vgradil varovalke, ki so preprečile, da bi se vlak zagnal, kadar je program na podlagi podatkov o lokaciji zaznal, da je bil več kot deset dni na lokaciji konkurenčnega servisa. Ravno tako naj bi se ob določenih časih sprožila obvestila o okvarah, ki jih v resnici ni bilo. Si predstavljate, da bo avtomobil po enakem kopitu javil, da je nujen obisk uradnega servisa, čeprav z njim ne bo prav nič narobe? Ne bi me presenetilo. Kot tudi ne odgovor izdelovalca. »To počnemo zaradi skrbi za varnost uporabnikov vozila, saj so za njegovo brezhibno delovanje nujni servisni in vzdrževalni posegi.«

Podatki, ki jih zbirajo, in jih bodo še v večjih količinah zbirali avtomobili, so potencialna nočna mora zasebnosti. Zlahka razkrijejo marsikaj, ob tem, da so politike zasebnosti proizvajalcev avtomobilov izjemno ohlapne. Pametni avtomobili predstavljajo kompromis med udobjem in zasebnostjo, ob predpostavki, da imajo vozniki možnost izboljšati zasebnost podatkov svojih avtomobilov. Resničnost je pogosto drugačna. V večini primerov nimamo nobene možnosti, da bi izklopili sisteme, ki zbirajo podatke, še manj, preprečili pošiljanje na strežnik izdelovalca, če ta podatke zbira in hrani. Toliko več razlogov za postavljanje pravil, kaj bo izdelovalcem dovoljeno in česa ne bodo smeli početi.

Naslovna fotografija DepositPhotos.

The post NEDELJSKI NASVET: A zdaj bodo še avtomobili vohunili za mano? appeared first on Tehnozvezdje.

Kot vemo, Google shranjuje vse mogoče podatke o uporabnikovi spletni aktivnosti, kadar je vpisan v svoj račun. Večina pa je (v brskalniku) »logirana« ves čas, na računalniku zaradi Gmaila, na telefonu pa zato, ker jim brskalnik Chrome ob prvem zagonu ponudi to možnost in večina jo verjetno potrdi. Lahko pa se uporabnik izpiše iz večine tovrstne hrambe. To sicer še ne pomeni, da mu Google ne bo več sledil po celotnem spletu, ne bo pa shranjeval podatkov in tudi v uporabniškem računu ne bodo vidni. Pustimo ob strani teorije zarote, da kljub temu so na strežnikih, samo uporabniku jih ne pokažejo. Mesto za izklapljanje vsega tega je v nastavitvah uporabniškega računa (Google Račun). Na računalniku najlažje prideš do v njih v Gmailu, če klikneš na krogec z začetnico svojega imena in potem na Google račun (ali pa greš neposredno na naslov https://myaccount.google.com), na telefonu pa je v nastavitvah razdelek Google, v njem pa Google Račun. Tam nato poiščeš sekcijo Podatki in prilagajanje, kjer imaš šest postavk pod Kontrolniki za dejavnost. To je šest področij, na katerih te ameriško podjetje sledi in pri katerih lahko izključiš shranjevanje podatkov o tem, kaj klikaš, iščeš, bereš, gledaš, poslušaš, itd

Pri prvi postavki – Dejavnost v spletu in aplikacijah – je poleg osnovnih dveh možnosti, shranjevanja ali neshranjevanja podatkov, Google pred kratkim ponudil še dve, ki podatke izbrišeta po določenem času. Lahko po treh ali po 18 mesecih od datuma nastanka. Oboje je veliko bolje kot hramba z neskončnim rokom trajanja, a trimesečni rok trajanja se mi zdi še posebej v redu. Shranjevanje spletne dejavnost namreč prinaša določene prednosti. Največji paranoiki in varuhi zasebnosti ga bodo povsem izklopili, za ostale pa je lahko čisto uporabno, če vse njihove naprave prikazujejo že obiskane spletne naslove, če se da za nazaj pogledati iskanja, če se poslušanje podkastov (v Googlovi aplikaciji) sinhronizira med telefoni in tako naprej.

Škoda pa je, da Google tega ni omogočil še za ostale podatke, ki jih zbira o uporabniku. Za zgodovino lokacij, glasovne komande, podatke o napravah ter zgodovino iskanj in ogledov v Youtubu se je še naprej mogoče odločiti samo, ali naj se podatki shranjujejo ali ne. Meni niso tako pomembni in koristni, da bi vse to delil z algoritmi ali mogoče celo uslužbenci, ki ustvarjajo osebnostne profile, zato imam razen trimesečne spletne hrambe vse izključeno.

Glede alternativ pa je Google pred časom uporabnikom androidnih naprav prikazal seznama, ki sta dala možnost nameščanja dodatnih brskalnikov in iskalnih aplikacij. Celo za privzete jih je mogoče nastaviti, razen na telefonih Pixel, kjer je iskalnik Google kralj in njegove pasice tudi ni mogoče odstraniti z domačega zaslona. Drugod je lahko privzet tudi kakšen drug iskalnik, res pa je, da je verjetno edina uporabna alternativa DuckDuckGo. »Raca« namreč daje precej primerljive rezultate in ima tudi kar dobre možnosti glede nastavitev iskanja, medtem ko so Bing in ostali precej zemljepisno omejeni. Microsoftov je dober v ZDA in skoraj nikjer drugje, nekateri drugi pa v Rusiji ali v Aziji, kar slovenskim uporabnikom prav tako kaj malo pomaga.

Od ponujenih brskalnikov pa so vsi zelo dobre alternative Chromu. Brave in Opera sploh temeljita na njegovem pogonu Chromium in tudi ponujata zelo podobne možnosti, vsak od njiju pa ima še eno posebnost. Brave privzeto blokira vse sledilnike in oglase na strani, dokler jih uporabnik ne omogoči oz. strani ne doda me izjeme. Opera pa ima vgrajen VPN (navidezno omrežje), kar v teoriji omogoča varnejše in bolj zasebno brskanje, treba pa je vedeti, da je brskalnik že nekaj časa v lasti Kitajcev. Microsoftov Edge tudi prehaja na Chromium, a trenutno je na voljo še stara različica, ki pa je tudi ne gre takoj odpisati. In nenazadnje je tu še preizkušeni Firefox, hiter brskalnik z veliko opcijami za povečanje zasebnosti in zmanjšanje vsiljivosti spletnih strani. Bo pa po namestitvi alternativ telefon pri vsakem kliku, ki predpostavlja odpiranju povezave v brskalniku, dal na izbiro vse primerne aplikacije. Dokler ne izbereš ene, ki naj bo privzeta za to dejanje. A za najboljšo kombinacijo zasebnosti in izkoriščanja Googlove sinhronizacije med napravami, se je mogoče bolje vsakič sproti odločati. Res bo nekaj klikov več in kakšna izgubljena sekunda, vendar varovanje osebnih podatkov pa tudi vzdrževanje reda zahtevata nekaj truda.

The post Skrajšaj trajanje Googlevega shranjevanja podatkov o tebi appeared first on Tehnozvezdje.

Zdajšnja evropska pravila o zasebnosti na internetu so iz leta 2002, malo so jih posodobili leta 2009, a v vsakem primeru je njihova aktualnost že pred časom pretekla, početja oglaševalcev in ostalih ne regulirajo in omejujejo. Prihodnje leto (25. maja, na nekdanji dan mladosti) bo sicer začela veljati nova regulacije glede obdelave podatkov (General Data Protection Regulation, GDPR), ki se dotika predvsem že zbranih podatkov, dostopa do njih, prenosa k drugemu ponudniku in podobnih možnosti. Ne pa tudi samega zbiranja osebnih informacij in zasebnosti. Kot poudarjajo v evropski potrošniški organizaciji Beuc, kjer se zavzemajo za privzeto zasebnost, pravila o e-zasebnosti prinašajo dodatno stopnjo zaščite. Ta bi zagotavljala zaupnost internetne komunikacije (denimo pri storitvah, kot so Skype, Whatsapp in podobne) in varovala uporabnike pred spletnih sledenjem in izkoriščanjem njihovih osebnih profilov v komercialne namene.

V čem je problem? V tem, da smo na internetu za povsem običajne sprejeli prakse, ki jih v fizičnem okolju ne bi nikoli. Algoritmi (ali celo ljudje) nam berejo e-pošto, poslušajo naše pogovore, spremljajo tipkano klepetanje, gledajo, kaj beremo, klikamo, kako se pomikamo po straneh, kako dolgo nas zanima posamezna vsebina, kam gremo naprej. Če bi to prenesli v vsakdanje življenje, bi nam odpirali pisma, nas zasledovali, kamor koli gremo, gledali čez ramo, kaj beremo, prisluškovali. Internetno vohljanje za t. i. ciljano oglaševanje in druge namene je razširjeno in vsakdanje.

V Beucu so prepričani, da bi morala pravila določati, naj se uporabnikov, njihovega početja in komunikacije privzeto ne spremlja. Samo, če bi posameznik to dovolil, bi lahko ponudniki zbirali take podatke o uporabi in vsebini, kot jih zdaj. Zavzemajo se tudi za prepoved prakse, da je treba potrditi spletno sledenje za možnost brezplačnega obiska določene strani. Predlagajo se, da se podjetja ne bi mogla izgovarjati na »upravičene razloge« za obdelavo podatkov iz komunikacijskih storitev. In da bi bile mogoče tožbe zaradi kršitev internetne zasebnosti.

Potrditev pogajanj v parlamentu je šele prva (mala) zmaga zagovornikov večje zasebnosti. Med oblikovanjem dejanske direktive ali uredbe bo digitalna »industrija«, ki je bila kritična že med pripravljanjem ustreznega poročila v pristojnem odboru evropskega parlamenta, zagotovo uporabila vso lobistično (in izsiljevalsko) moč, da bi preprečila uzakonitev privzetega nesledenja. Združenje operaterjev Etno je glasovanje že označilo za zapravljeno priložnost, ki bi lahko uporabnikov prinesla več izbire in boljše storitve. A samo spomnimo se, kako je zvodenela opcija ne sledi (don’t track) v brskalnikih, ki naj bi uporabnikom (vsaj delno) zagotavljala točno to, za kar si prizadeva civilna družba. A večina ponudnikov to opcijo gladko ignorira, četudi je vključena. Prav zato so nujna stroga pravila, drugače internetne zasebnosti ne bomo nikoli več dobili nazaj.

The post Potrošniške organizacije in evropski parlament gredo v boj za e-zasebnost appeared first on Tehnozvezdje.

Kar se je, upravičeno, da ne bo pomote, zgodilo kanadskemu podjetju Standard Innovation. To pod znamko We-Vibe prodaja erotične igrače, med njimi tudi »pametni vibrator« we-vibe 4+, ki stane približno sto evrov. Uporabnice te igračke so podjetje tožile v ameriški zvezni državi Illinois in zmagale (v tem je prednost ameriških skupinskih tožb), tako da vsaki, ki je poleg fizične naprave uporabljala tudi aplikacijo, pripada deset tisoč kanadskih dolarjev – to je malenkost manj kot sedem tisoč evrov – odškodnine. Vsaka potrošnica, ki si je kupila ta izdelek, pa lahko zahteva povračilo v višini 200 dolarjev. Standard Innovation bo skupno plačal štiri milijone kanadskih dolarjev (2,8 milijona evrov) odškodnin.

Igračka ima povezavo bluetooth in se jo zato da »upravljati« s telefonom. Nisem strokovnjak za ženske intimne pripomočke, vseeno pa si predstavljam, da bi bilo med uporabo na zaslonu telefona, če ta že mora biti zraven, kaj drugega, ne aplikacija za vibrator. Proizvajalec sicer zadevo oglašuje tako, da se lahko v seanso poveže tudi partner, ki ga takrat ni doma. Tudi prav.

Bolj zaskrbljujoč je odnos proizvajalcev takih reči do varnosti in spoštovanja osebnih podatkov. Izkazalo se je namreč, da so podatki iz aplikacije (ta pa jih dobiva iz igračke) nemoteno tekli na strežnike omenjenega podjetja, dokaj brez težav pa se jih je dalo tudi prestreči. Verjetno bi uporabnica še nekako tolerirala, če bi si nekje v pisarnah proizvajalca ogledovali njene navade pri zobni higieni, precej manj pa je bilo ameriškim potrošnicam všeč, da so lahko iz temperature vibratorja in intenzivnosti njegovega delovanja razbrali, kakšne užitke so si privoščile. A oboje je nesprejemljivo, če podjetje tega vnaprej ne pove. In komaj sprejemljivo, tudi če pove (in ne da možnosti izpisa). Nezavarovano pošiljanje podatkov po internetu pa še toliko bolj.

Podjetje se zdaj brani s klasično piarovščino, da »resno jemlje zasebnost kupcev in varovanje podatkov.« Menda so izboljšali varnost, obveščanje uporabnic in njihovo možnost izbire, katere podatke želijo deliti s svetom. »S to poravnavo se lahko v podjetju Standard Innovation osredotočimo na razvoj novih inovativnih proizvodov,« so zaključili svoje medijsko blebetanje.

The post Proizvajalec vroče igračke bo plačal zaradi zlorabe podatkov uporabnic appeared first on Tehnozvezdje.

S temi predlogi bomo povečali zaupanje v enoten digitalni trg. Zagotoviti želimo zaupnost elektronskih komunikacij in zasebnost uporabnikov,

je zatrdil komisar za enotni digitalni trg Andrus Ansip. Komisarka za pravosodje Věra Jourová pa je dodala, da bo Evropska unija s tem zgled celotnemu svetu, kako se varuje zasebnost na internetu, in da bodo nova pravila omogočila izmenjavo podatkov z drugimi celinami. Kot vemo, je vse od padca sporazuma Varni pristan (Safe Harbour) težava z »izvažanjem« podatkov v ZDA, od koder je večina ponudnikov najbolj uporabljanih storitev.

Kaj bodo nova pravila, ki naj bi, če bo v postopku sprejemanja šlo vse po načrtih, začela veljati konec maja 2018, prinesla?

Zdajšnja direktiva o e-zasebnosti velja samo za telekomunikacijske operaterje. Po novem pa bi se zasebnostnih pravil morali držati vsi ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, torej tudi Apple, Facebook, Google, Viber, WhatsApp in vsi ostali. Zasebna ne bo zgolj vsebina komunikacij, ampak tudi metapodatki, torej podatki o času in kraju klica in podobni. Vse to bodo morali ponudniki izbrisati ali anonimizirati, razen če bodo uporabniki dali soglasje za hrambo »osebnih« metapodatkov ali če so potrebni za obračun storitev. Pa tudi takrat velja, da jih morajo ponudniki izbrisati po treh mesecih ali ko se izteče pritožbeni rok. Bojim se samo, da bodo (ameriški) ponudniki pripravili taka besedila pogojev uporabe, ki bodo ob potrditvi privzeto dajala soglasje za hrambo in obdelavo metapodatkov. EU bo morala nekako doseči, da se bo iz tega dejansko možno izpisati oz., še bolje, da privzeto te hrambe ne bo, ampak bodo ponudniki morali pridobivati soglasja uporabnikov. V komisiji se zavedajo, da se s takimi podatki odpirajo nove poslovne priložnosti, da je zaradi tega mogoče razvijati nove storitve in izboljševati umetno inteligenco, pa vendar bi morala biti v ospredju zasebnost, šele nato poslovni interesi.

Prepovedana bo vsaka oblika neželene elektronske komunikacije. Ne bodo nam torej smeli pošiljati promocijske e-poštne slame, sms-ov in sporočil po drugih kanalih in tudi klicati naj nas s »zanimivimi« ponudbami ne bi smeli. Države bodo lahko vzpostavile nekakšne krovne sezname, na katere se bomo lahko vpisali vsi, ki ne bomo želeli dobivati takih klicev zavarovalniških posrednikov, turističnih agencij, lepotilnih salonov in drugih nadležnežev. Komercialni klicatelji pa bodo morali razkriti svojo številko ali uporabiti posebno predpono, ki bo klicanemu takoj dala vedeti, da je klic komercialne narave.

Spremenila pa naj bi se tudi pravila o spletnih piškotkih. Za določene vrste piškotkov uporabnikom spleta ne bo več treba dajati privolitve, kar bi lahko pomenilo, da bi izginile moteče pasice in prekrivne strani z opozorili in potrjevanjem piškotkov. Taka obvestila ne bodo več potrebna za statistiko obiska (štetje obiskovalcev posamezne strani, kar je pri večini spletišč tudi edina ali vsaj glavna vrsta piškotkov). Pa tudi ne za piškotke, ki ne posegajo v zasebnost, ampak »le izboljšujejo uporabo interneta«. Komisija kot primer daje ohranitev zgodovine nakupovalne košarice v spletni trgovini ali izpolnjevanje spletnega obrazca. Če bodo pod to ureditev zapadli tudi oglaševalski piškotki in bo Slovenija prevzela taka pravila, potem bi bilo te zgodbe, ki smo jo v naši državi po nepotrebnem še nekoliko bolj zapletli, res lahko konec. Komisija predvideva, da bi uporabniki imeli večji nadzor nad nastavitvami v samem brskalniku, kar naj bi pomirilo tiste, ki jim nalaganje vseh mogočih piškotkov na njihove računalnike ni všeč.

O šifriranju komunikacij predlog ne govori. Kar pomeni, da bo enkripcija ostala eden od legitimnih možnih načinov varovanja zasebnosti. Ponudniki pa bodo seveda morali uporabnike obvestiti, ali jo uporabljajo ali ne.

The post Mogoče se nam le obeta več zasebnosti na spletu appeared first on Tehnozvezdje.

Ministrstvo želi od strokovne, zainteresirane in drugih javnosti odgovore na nekatera vprašanja, ki se postavljajo zaradi internetnih sprememb, novih evropskih direktiv in uredb, itd Pisce zakonov zanima, kateri vidiki elektronskega poslovanja niso ustrezno urejeni v zakonodaji, kako urediti upravljanje elektronskih identitet, ali naj imamo državljani možnost za čezmejno avtentikacijo in še nekaj podobnih zadev. Potem pa tudi, kako zaščititi anonimnost posameznika na internetu, kako ohraniti odprtost interneta, a hkrati varovati občutljive skupine uporabnikov pred škodljivimi vsebinami, kako uravnovestiti interese industrije, države in uporabnikov, kako varovati osebne podatke in tako naprej.

Kdorkoli ima kaj pripomniti na to temo, ima časa do 9. decembra, se pravi malo manj kot tri tedne. Na zdajšnji popravek ZEKom-a, dopolnjen predlog bo MJU morda obelodanilo prihodnji teden, ti predlogi ne bodo vplivali. Naj bi se pa znašli v predlogih zakonov, morda enem ali več združenih zakonih v prihodnjih dveh letih. ZEKom sicer zamuja že celo leto glede na roke za prenos ene od direktiv v slovensko zakonodajo, kaj bo ministrstvo storilo glede blokiranja pedofilskih vsebin, ki je sprožilo veliko polemik, pa dobivamo nasprotujoče si informacije.

V pozivu je zapisanih tudi nekaj trditev, ki težko zdržijo kritično presojo. Že naslov je, milo rečeno zanimiv. Ministrstvo poziva strokovno, zainteresirano in druge javnosti. V FDV-jevskem duhu torej pravi, da je javnosti več. Pa očitno tudi, da strokovna javnost ni zainteresirana, zainteresirana pa ne strokovna. V uvodu pa minister Boris Koprivnikar trdi, da Slovenija, ki želi postati digitalna referenčna država,

pospešeno gradi temelje za učinkovite digitalne storitve in zmogljivo infrastrukturo ter v dialogu z gospodarstvom, civilno družbo in razvojno-raziskovalnim sektorjem vzpodbuja razcvet digitalnega gospodarstva, ki bo temeljilo na vključujoči digitalni družbi.

Mogoče smo avtorji Tehnozvezdja kaj spregledali, ampak novih učinkovitih digitalnih storitev in zmogljive infrastrukture v zadnjem času nismo opazili. Razen, če na ministrstvu podpis pisma o nameri z Uberjevo piarovko štejejo med take dosežke. Pa tudi dialog med politiko in ostalimi sferami prej šepa kot spodbuja razcvet česar koli, kaj šele digitalnega gospodarstva.

The post Ministrstvo še ni zaključilo aktualnega internetnega zakona, pa že zbira predloge za novega appeared first on Tehnozvezdje.