Elida je bila rojena v kraljevski dinastiji in bila prisiljena sprejeti vlogo otroške kraljice, dokler je ni s prestola vrgla (zlobna) Republika. Uspe ji pobegniti in zdaj v »neki drugi galaksiji, ne vaši«, zbira in prodaja redke predmete, s preteklostjo pa se noče mučiti. Isaac je Zemljan, ki bi rad zbral denar za vrnitev na rodni planet, kjer ga čaka družina, vendar največkrat pokvari vse, česar se loti. Antipod Petra Quilla iz Varuhov galaksije, čeprav se oba rada postavljata. Tu pa je še Amae, mlada in naivna mehaničarka, ki me še najbolj spominja na Kaywinnet Lee “Kaylee Frye. Kdor je gledal serijo Fireflay jo vsekakor pozna. Elida je sposobna, mešanica Rey iz Vojne zvezd in Gamore iz Varuhov, kajpada pa ji težava povzroča Republika, ki jo pooseblja komandant Lazaro. Skoraj bi pozabil omeniti še Wiini. Robota z ženskim glasom, škatlastega videza in osebnostjo Marvina. Ciničnega in preveč pametnega robota iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Pojavljajo se tudi drugi liki in tuji “organizmi”, ki so drugotnega pomena in služijo, da je dogajanje razburljivo in ima ustrezno vsebino. Monarhisti, ki so globoko v manjšini, želijo Elido spraviti nazaj na prestol, ona se tega otepa, dokler ne izve, da je morda njena mama živa in v zaporu. Oder za ognjemet psihadeličnih barv, ciničnih dovtipov, tujcev in še česa bolj ali manj neumnega, je tako pripravljen. 

Producenti v serijo niso vložili na milijone dolarjev, kar se vidi skoraj v vsakem kadru. Prizori v brezkončnem vesoljskem prostranstvu, s katerimi sicer ne pretiravajo, so barviti, kot bi skakali iz ene sličice stripa na drugo. Na planetih pa so občasno videti celo prepričljivi, a scena že naslednjih hip preskoči v preveč domačinsko okolje. Maska tujcev prav tako ni na visoki ravni. Kot bi gledal pustni karneval na ravni besede »kr neki« – ali gorilam podobne živali, ki se premikajo, kot da bi pojedle hodulje. Pravzaprav nikdar ne vem natančno, ali gledam popolno parodijo ali dramo? Če v nekem trenutku občutim, da gre za res, to v naslednjem trenutku zgodba obrne na glavo. Ekipco na primer v nekem trenutku ujamejo ne najbolj prijazni tujci, ki ujetnike prisilijo, da se borijo med seboj, poražence pa pečejo na ražnju in pojedo. Pričakovali bi trdi moški gladiatorski boj do zadnje kaplje krvi, zagotovo pa ne karaoke spopad s tujcem žametnim glasom in videzom zajca. 

V mladosti mi je prijatelj enkrat dejal, da moram gledati neko serijo z argumentom, da je tako butasta, da je že zaradi tega dobra. Natanko tako je tudi s potepuško kraljico. Humor je zanimiv in težko bi zanj dejal, da sem ga že nekje videl ali slišal. Prav tako so zanimivi liki, pa čeprav sem dejal, da so mešanica likov iz vse povsod. Vse dobro, dokler ne pričakujete resne znanstvene fantastike, ste sposobni pozabiti pričakovanja in si ogledati nečesa drugačnega. Spomnim se, da sem kot mlad fant pod vtisom Vojne zvezd šel gledat film Dune puščavski planet in bil globoko razočaran. Danes pa menim, da je eden boljših vseh časov. Tega nikdar ne bom dejal za to serijo, lahko pa rečem, da je gledljiva, zanimiva in predvsem drugačna od vsega, kar je trenutno v tem žanru na programih. Kot je bil ob prelomu tisočletja na primer serije Lexx. Drugačna in tako zelo butasta, da je bila zaradi tega dobra!

The post Potepuška kraljica: Tako butasta serija, da je že zaradi tega odlična appeared first on Tehnozvezdje.