Kratek odgovor je: da. A za voznika, kajti prav dobro si ne predstavljam, kako bi se počutil mimoidoči, če bi vanj trčil več kilogramov težak skiro z enako obilnim voznikom. Zato pamet v roke. Xiaomijev skiro zna biti eden boljših električnih prevoznikov ta hip z omejitvijo hitrosti 25 kilometrov na uro in ceno slabega tisočaka.

Terenske zmogljivosti so neposredno povezane z močjo motorja. Podatek o 1200 vatih najvišje moči na prvi pogled obljublja veliko, a je dejansko drugače. Stalna moč je zgolj 500 vatov, kar zadošča za vožnjo po ravnini in manjših vzponih, a skiroja ne spremeni v gorskega kozla. Izdelovalci radi manipulirajo s podatki o največji moči. Vedeti morate, da jo motor lahko zagotavlja le kratek čas, nekaj sekund, kajti drugače bi se zaradi pregrevanja stalil ali vsaj odpovedal. To zadostuje za opazno boljše pospeške. Skiro dejansko hitro doseže največjo dovoljeno hitrost, o čem več pa nima smisla sanjati. Ostajam pri tezi, da mora imeti terenski skiro pogon na obe kolesi in dva tisočvatna motorja.

Seveda sem marsikaj poskusil. Lepo je opravil z gozdnimi potmi, če le naklon ni bil prestrm. V takšnih primerih se ni obnašal nič bolje od modela Scooter 5 Max, s katerim se prevažam že dobro leto. Ko se zažene v dolg in strm klanec, začne hitrost padati, dokler ni prenizka, da bi omogočala stabilno vožnjo. Dvojni zavori sta pomagali, ko se je pot obrnila navzdol, občasno so dlani zaradi silnega pritiskanja kar malce bolele. Od vsega v takšnih razmerah še najbolj prav prideta korektno dvojno vzmetenje in že omenjeni izrazitejši profil gum brez zračnic. Da bi zdrsnili na gladki podlagi, je malo verjetno, tudi zaradi vgrajenega sistema proti zdrsu. Sicer sem doživetje posnel in vključil v video.

Domet skiroja je še bolj nestanoviten in odvisen od cele vrste pogojev. Uradnega, milo rečeno, doseže voznik mušje kategorije, ki vozi po ravni stezi s hitrostjo največ 15 kilometrov na uro. Kaj pa v praksi? Tu so stvari precej drugačne. Osemdeset kilogramov, hitro pospeševanje in vožnja povsod je izkazalo realni doseg 40 kilometrov. Daleč od tega, da bi bilo to slabo. Dovolj za dnevne vožnje in polnjenje baterije čez noč, saj moč polnjenja ni pretirano visoka.

Kljub velikosti in teži je Scooter 6 Ultra presenetljivo preprosto voziti. Lažje kot prenašati ali porivati. Zavore spredaj in zadaj delujejo dobro, tokrat se mi zdi, da imata celo blažilnika ob polni obremenitvi še nekaj hoda. Ta pride prav, ko skačeš prek robnikov. Skiro dobro ohranja hitrost med vožnjo navzdol, dokler ni prestrmo. Takrat začne piskati in prositi: daj že za vraga pritisni na zavoro. Želel bi si večje rekuperacije (elektronske zavore), a kaj hočemo, Xiaomi pač meni, da ni potrebna.

Xiaomi je omogočil iskanje ukradenega skiroja prek Applovega omrežja. Druga možnost je zaklepanje motorja prek aplikacije. Ta ni nujna, kajti vsi pomembni podatki in nastavitve so dostopni na velikem osrednjem zaslonu. Moraš pa ga aktivirati prek aplikacije, kajti zmogljivosti bodo odklenjene šele po ogledu videa o varnosti. No, smerniki me ponovno niso prepričali. Še vedno mislim, da jih udeleženci v prometu bodisi ne vidijo ali ne razumejo, zakaj je začel konec krmila nenadoma utripati.

Ultra sodi v vrh trenutne ponudbe znamk skirojev, ki so pri nas še vedno dokaj priljubljeni. Primeren je, če vas ni strah zbadljivk v slogu »glej ga, saj se vozi na kanarčku«, ga skoraj nikdar ne boste nosili po stopnicah ali skušali spraviti v prtljažnik srednje velikega avtomobila in vam ni škoda skoraj tisočaka za prevoznika, ki bi rad bil odličen na brezpotjih, a mu to ne uspe vedno. V nasprotnem primeru vam predlagam, da se ozrete po katerem od manjših modelov.

HVALIMO:

• Velike in široke gume z izrazitim profilom in brez zračnic
• Dvojne čeljustne zavore
• Velik zaslon
• Pospešek in zadovoljiv doseg
• Aplikacija ni nujna (razen na začetku ob aktivaciji)

GRAJAMO:

• Težak in velik skiro
• Premajhna moč motorja za resno terensko vožnjo
• Počasno polnjenje baterije
• Ne gre v prtljažnik večine avtomobilov

The post Xiaomi Scooter 6 Ultra: Premalo moči za resen klanec, a pospešek je nor! appeared first on Tehnozvezdje.

Novi Xiaomijev skiro je sicer nadvse podoben lani predstavljenemu Navee s65. Ker sta podjetji »sorodstveno« povezani, to ni nikakršno presenečenje, vendar so med njima tudi razlike. Del jih zlahka uvrstiš v koš »kozmetičnih« sprememb, da nihče ne bo mogel govoriti o vizualni kopiji, a pomembnejše so tiste pod površino, s katerimi so odpravili njegove največje slabosti. V prvi vrsti nesrečno izbrani motor!

Težko, da še nisi videl niti enega legendarnega skiroja iz družine Xioami Mi 365, saj so najpogosteje zastopani na slovenskih cestah. Več generacij so ostajali navzven dokaj enaki, zdaj pa je prišel čas za bolj drastične spremembe. Xiaomi 4 Ultra tako spada med velike skiroje z omejeno prenosljivostjo. Vendar ima prednosti, kot so zmogljivejše baterije, skrite pod široko stojno površino, ter vzmetenje obeh koles, ki ti omogoča udobnejšo vožnjo. Stojiš višje in imaš pred seboj širše krmilo, kar dodatno izboljša stabilnost.

Na videz domač, a vseeno drugačen

Razen povečanja in rok vzmetenja za obe kolesi glavne značilnosti ostajajo. Za preklop skrbi robustni mehanizem na drogu s krmilom, a je obenem škoda, da ni moč zasukati še krmila vzporedno s telesom, saj bi bilo rokovanje z zloženim skirojem tako za odtenek lažje. Ravno tako ostajata enaki ročici na krmilu. Enako velja za razmeroma velik zaslon. V večini razmer je primerno čitljiv, razen, ko neposredno nanj sijejo sončni žarki. Čas je, da se nekdo opogumi in namesto običajnega vgradi zaslon na elektronsko črnilo, ki se mi zdi za takšne namene še posebej uporaben. Opremljen je tudi s svetlobnimi telesi, ki jih predpisuje zakon. Svetilo spredaj in rdečo sijalko zadaj, ki zasveti ob zaviranju, nadgrajujejo še nekaj bočno nameščenih odsevnih teles.

Pred prvo vožnjo ga moraš povezati z aplikacijo Xiaomi Home in si v njej pogledati video z varnostnimi navodili. Dokler tega ne storiš, ni aktiviran in ti niso na voljo vse njegove zmogljivosti. Kasneje je aplikacija nujna za nadgradnje programske opreme in morebiti prilagajanje ravni elektronskega zaviranja oziroma povrnitve energije. Uporabna še za preverjanje prevoženih kilometrov in stanja baterije s predvidenim dosegom, ki je še na voljo. Ni pa več ohranjevalnika hitrosti. Po svoje logično in pričakovano, kajti zaradi pogostega ustavljanja in speljevanje, v mestih ni najbolj uporaben.

Zaradi večje luknje ne boš padel na nos

Pričakoval sem, da me bo motil motor v zadnjem kolesu, a me ni. Če nisi pozoren, se te podrobnosti niti ne zaveš. Motor zagotavlja dovolj moči za vožnjo po ravnini ter za premagovanje krajših in ne preveč strmih vzponov. Med daljšo vožnjo po cestišču z 10-odstotnim naklonom je hitrost iz 25 zdrsnila na 16 kilometrov na uro, kar še zdaleč ni problematično. Med plezanjem v strmejši klanec je hitrost padla pod deset kilometrov, a ne toliko, da bi bila stabilnost ogrožena. Manjši skiroji so se na izbrani poti odrezali neprimerno slabše. Xiaomi 4 Ultra se je izkazal kot dobra »koza«, a vendarle dvomim, da je sposoben premagovanje 25-odstotnega naklona. Mogoče, toda ne z menoj za krmilom.

Dvojno vzmetenje je verjetno značilnost električnega skiroja z največjim vplivom na varnost in udobnost. Trki z robniki ali udarnimi luknjami na cestišču ob polni hitrosti se ne končajo vedno s padcem preko krmila in po nekaj kilometrih vožnje po slabi podlagi ne čutiš bolečin v nogah, kot jih na skirojih brez vzmetenja. Žal tudi v tem primeru ni vse lepo. Kljub nosilnosti 120 kilogramov že pri mojih 80 kilogramih žive teže ostane vzmetenju za moj okus premalo hoda.

Po klancu navzdol gre hitreje

Ob držanju ročice za plin med vožnjo navzdol skiro samodejno ne zavira, ko hitrost preseže največjo dovoljeno. Na to te opozori zvočni signal, ki se sproži, še preden hitrost naraste na 30 in več kilometrov na uro. Primernejše je, da kadar je mogoče, uporabiš zaviranje z motorjem, ki se sproži takoj, ko spustiš ročko za »plin«. Pri najmočnejši stopnji povrnite energije se skiro ustavi v manj kot desetih metrih. Šele ko je res nujno, takrat uporabiš zavoro v sprednjem kolesu. Voziš lahko s hitrostjo pešca (6 kilometrov) oziroma s hitrostjo 20 ali 25 kilometrov na uro, pri čemer sta pri najvišji hitrosti dva vozna načina. Razlikujeta se v tem, kako hitro bo skiro pospeševal.

Poleg udobne (in varnejše) vožnje preseneča doseg. Nisem sicer dosegel uradnih 70 kilometrov, ki so dobljeni v posebnih pogojih in z ravno prav težkim voznikom, toda vseeno sem v danih razmerah, ko je temperatura zraka optimalna za delovanje litij-ionske baterije, zlahka presegel doseg 50 kilometrov. Poleg že omenjene »žive« teže upoštevajte še, da sem večinoma vozil po ravnini z malo vzponi in spusti, pa še ti so bili razmeroma kratki. To pa je že dnevna razdalja, ki bo večini zadoščala in omogočila, da skiro polniš samo preko noči.

HVALIMO:

• Vzmetenje obeh koles
• Odličen doseg in premagovanje vzponov
• Stabilnejša vožnja in lažje krmiljenje

GRAJAMO:

• Velikost in masa
• Na soncu slabše čitljiv zaslon
• Ne ohranja najvišje hitrosti ob vožnji navzdol
• Aplikacija nudi le najnujnejše informacije in funkcije

The post Xiaomi Electric Scooter 4 Ultra: Radikalno drugačen e-skiro od priljubljenega predhodnika (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Negativno sem bi presenečen, da njegova baterija zdrži med 800 in 1000 cikli polnjenja in praznjenja. Pri starejših modelih še manj. Po tem času sicer ne bo prenehala delovati, bo pa njena kapaciteta občutno manjša in delovanje skiroja slabše. Če med vožnjo mojemu prižgem luč, hitrost pade najmanj za polovico in namesto prej petnajstih se mu uspe prevoziti kakšnih deset kilometrov. Verjel sem, da baterija zdrži več ciklov. A ker jih ne, je zelo (in še enkrat, zelo) slabo, da ga doma priključite na napajalnik in pustite, dokler ga spet ne potrebujete. Vmes pa minejo dnevi (morda celo tedni). Ne počnite tega! Kljub temu da preteče več ur, predno je baterija skiroja spet polna, in ko je, večina pozabi nanj. To še zdaleč ni vse. Skrb za baterijo se začne, predno ga kupite. Ko se odločate, kateri model je primeren.

Predlagam vam, da naprej izračunate dnevno potrebo. Koliko kilometrov v povprečju na dan prevozite in na podlagi tega izberete model z najmanj še enkrat večjim obljubljenim dosegom. Vzemimo primer. Dnevno prevozim 13 večinoma ravninskih kilometrov, torej je zame primeren skiro z dosegom 25 kilometrov. Zakaj tolikšna razlika? Zato, ker izdelovalci obljubljen doseg ocenijo na podlagi vožnje po popolnoma ravnih teh z obremenitvijo ne več kot 70 kilogramov in hitrostjo največ 20 kilometrov na uro. Nekateri ste težji, drugi ne, a večina bo brzela z zakonsko omejeno hitrostjo (25 km/h). Poraba bo zato večja in doseg manjši. Se morda motim? Torej. Bistvo vsega tega je, da se pripeljete na cilj in ta čas ne izpraznite baterije, kar je zanjo najslabše.

Kako sta varnost in udobje povezana z zmogljivostmi električnega skiroja, preberite v mojem članku na portalu Vse bo v redu zavarovalnice Triglav.

S tem sem zadel žebljico na glavico pravilne skrbi za baterijo. Idealno je, da napolnjenost nikdar ni pod 40 odstotki. Malo verjetno, zato upoštevajte bolj življenjski nasvet, da baterijo začnete polniti, ko je njena napolnjenost med 10 in 40 odstotki. Poleg spodnje je pomembna še zgornja meja. Polnjenje prekinite, ko napolnjenost doseže 80 odstotkov. Do roba (100 odstotkov) le takrat, ko je pred vami daljša vožnja od običajne. Seveda je to mogoče samo v primeru, da poti ne izpraznimo baterije do dna. Zato je pomembno poznati potrebo in izbrati sebi primeren skiro.

Prepričan sem, da večina hladnejši del leta skiroja ne uporablja, zato nekje leži in čaka na zanj boljše čase. Primerno skladiščenje je ravno tako pomembno, če želite, da bo še dolgo deloval kolikor toliko normalno. Spravljen naj bo v prostoru s stalno temperaturo nekje med 10 in 30 stopinjami Celzija. Ker baterija tudi med mirovanjem počasi izgublja naboj, ga enkrat na mesec priključite na napajalnik in se prepričajte, da je napolnjena med 50 in 80 odstotki.

Naslovna fotografija DepositPhotos

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post NEDELJSKI NASVET: Naredi to in baterija skiroja ti bo hvaležna appeared first on Tehnozvezdje.

Ponudnik izposoje električnih skirojev Bolt je ob prihodu v Ljubljano pred slabim mesecem dajal vtis, da je, tudi zaradi izkušenj iz drugih mest po Evropi, premislil vse ključne vidike, in se o njih tudi dogovoril s predstavniki slovenske prestolnice. Že takrat smo bili nekoliko skeptični glede puščanja skirojev, ker zanje ni postavljenih pritrdišč, kakršna nekateri drugi ponudniki ponekod poznajo (letos sem jih denimo videl v enem od hrvaških letoviških krajev). Opozoril sem tudi na (pre)trdo postavljanje skirojev na oporo.

Že v prvih dneh se je izkazalo, da marsikaj od tega, o čemer so govorili in napovedovali v Boltu, ne drži povsem. Glede na poročanja različnih medijev in dejstvo, da se je tega dotaknil ljubljanski župan Zoran Janković na svoji redni novinarski konferenci, s parkiranjem skirojev po vožnji še zdaleč ni bilo vse v redu. Prebrali smo lahko celo, da »ležijo vsepovprek« in da so v napoto kolesarjem in še komu. Nisem Ljubljančan in takrat sem bil tudi na dopustu, zato domnevnega kaosa na lastne oči nisem videl, vendar so mi znanci pritrjevali, da navedbe držijo. Kolikor sem bil v Ljubljani v avgustu, je bilo malo bolje od opisanega, a še vedno ne idealno. Skiroji so večinoma stali tam, kjer so tudi stojala za kolesa, niso pa bili kaj posebej urejeno parkirani. Morda se je situacija nekoliko izboljšala, morda tudi ne, imam premajhen vzorec videnega. V vsakem primeru pa bi od Bolta pričakoval več ukrepanja, odzivanja na poročanje in transparentnega komuniciranja. Samo tako bi se lahko javno mnenje, ki po mojih opažanjih ni najbolj naklonjeno tovrstni izposoji e-skirojev, spremenilo.

Na moja povsem konkretna vprašanja, kako ukrepajo za izboljšanje situacije in kako je možno, da ljudje skiroje puščajo vsepovsod, če smo na predstavitvi slišali, da je to mogoče storiti zgolj na približno stotih s koordinatami določenih območjih in s fotografiranjem vozila v aplikaciji, so odgovorili zgolj s splošnim opisom pravil in pogojev uporabe, kar je v bistvu ponavljanje že povedanega. Nikjer niso niti priznali, da problem obstaja, niti niso navedli kakšnih konkretnih ukrepov ali primerov, kako so morda kaznovali nevestne uporabnike. Priznanje, da ima težavo in da ne gre vse tako, kot so predvidevali, je za podjetje najtežji del naloge, toda nujen za kakršno koli resno izboljšavo. Požvižgavanje v času, ko se zadeva »rola« v javnosti, ne vzbuja večjega zaupanja v ponudnika. Lahko mu delam krivico in se v zakulisju aktivno trudi popraviti slab začetni vtis, toda v tem primeru bi lahko o tem tudi kaj javno povedal. Strategije so različne. Določeni se »posujejo s pepelom,« drugi vehementno zanikajo, da bi bilo tako hudo, kot trdijo članki, nekateri vsaj v neuradnem pogovoru povedo kakšne razloge in pojasnila, da zadevo malo bolje razumemo, četudi jih to ne opravičuje in odvezuje boljšega ukrepanja. Nisem zasledil, da bi v Boltu storili karkoli od naštetega ali morda kaj četrtega.

Nič kaj prepričljiv ni niti odnos s samim mestom. Predstavnik Bolta za Slovenijo in Hrvaško Ivan Begović je na moje vprašanje o vstopu v druga slovenska mesta odgovoril, da se drugod »še niso pogovarjali,« iz česar se je dalo sklepati, da v Ljubljani pa so se pogovarjali z mestom, preden so začeli ponujati storitev. Toda župan je na omenjeni novinarski konferenci po poročanju medijev izjavil, da se Bolt »z Ljubljano ni dogovarjal.« In kot problem te storitve izpostavil, »da je mogoče skiroje puščati kjerkoli,« četudi so v Boltu na predstavitvi večkrat izrecno zatrdili, da se jih pušča samo na točno določenih lokacijah. Ti izjavi in vztrajanje podjetja Bolt, da jih ne želijo komentirati, vse skupaj postavlja v nekoliko čudno luč. Povsem možno je, da župan zadeve ne pozna najbolje in da ga podrejeni z njo niso natančno seznanili, vseeno pa gre za dokaj opazno in pomembno spremembo na mestnih ulicah, zato so tako različne interpretacije najmanj nenavadne.

Iz Bolta tudi niso odgovorili na moje zadnje vprašanje, če je morda težava tudi v tem, da je postavljanje skiroja na oporo (»tačko«) precej težavno, in ali nameravajo to konstrukcijsko napako odpraviti. Tudi tu bi lahko rekli, da težavo poznajo in raziskujejo načine, kako jo odpraviti, lahko bi moji ugotovitvi nasprotovali in trdili, da ta težava ne obstaja, lahko bi poskusili zmanjšati njen pomen. Vsi od teh odzivov bi se mi zdeli povsem primerni in jih zlahka sprejmem. Ignoriranje vprašanj pa mi prej daje misliti, da nekaj je na tem in da določeni vidiki niso povsem taki, kot so jih na začetku predstavljali. Navsezadnje v Ljubljani ne uporabljajo najnovejših skirojev, ki so jih že uvedli v nekaterih drugih mestih.

Električne skiroje kljub vsemu v nasprotju z nekaterimi (glasnimi) kritiki vidim kot eno od zdajšnjih in prihodnjih oblik mestne mikromobilnosti, navsezadnje je Marjan njen reden uporabnik. Seveda pa je fino, če pri tem vlada vsak nekakšen red in če si ponudnik tudi s primernim odzivom na ne povsem gladek začetek poslovanja uspe pridobiti določeno zaupanje.

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Ni dovolj samo priti in se potem pretvarjati, da je vse v najlepšem redu appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo najprej z današnjo novostjo. Električni el-Born je poimenovan po enem najbolj znanih predelov Barcelone (okvirno med obmorsko Barceloneto, parkom Ciutadella in najstarejšim delom Barri Gotic), polnem izvrstnih barov in restavracij. Gre seveda za eno izvedenk prve generacije vozil s Volkswagnove električne platforme MEB. Prvi od teh modelov bo verjetno že letos s tekočih trakov pripeljal VW ID, sledila pa bosta prav el-Born in Škodin Vision-E. Vsi trije pa bodo petvratne kombilimuzine, nekakšne prihodnje zamenjave za Golfa in njegove sorodnike.

Seatov predstavnik bo imel motor  z močjo 150 kW oz. 204 KM, kar ga bo do 100 km/h pognalo v sedmih sekundah in pol. Baterija bo imela kapaciteto 62 kWh, to pa naj bi zadoščalo za 420 km dosega. Vsaj po testih WLTP, v praksi zna biti malo manj. Podprto bo polnjenje z enosmernim tokom pri stotih kilovatih, kar bo omogočilo, da bo prazna baterija do 80 odstotkov prilezla v 47 minutah. Vožnja bo, tako napovedujejo v Seatu, športna, avto pa bo postavljen na 20-palčna kolesa.

Konkretnih mer niso razkrili, menda pa bo v notranjosti precej več prostora kot v primerljivo velikih avtih z motorjem na notranje izgorevanje, saj ta odpade in se tako lahko inženirji bolj igrajo z izkoriščenostjo prostora. Oblikovanje notranjosti sledi smeri, ki sta jo začeli že Ibiza in Arona, seveda pa dominirata velika zaslona pred voznikom in na sredini armaturne plošče. Na točne podatke, kdaj in za koliko bo el-Born v prodaji, pa bomo morali še počakati.

Minimó, ki je še malo bolj v konceptni fazi, je nekaj povsem drugega. Res zelo spominja na Renaultovega podobnega malčka, je pa seveda od tega precej bolj sodoben, tako zunaj kot znotraj. Primarno bo namenjen storitvam kratkotrajne izposoje (»car sharing«), še posebej, ker se bo dalo na hitro zamenjati baterijo z drugo, povsem napolnjeno. Tako vozilce ne bo stalo zaradi polnjenja, ampak bo lahko stalno v pogonu. V Seatu trdijo, da bo Minimó stroške car sharinga znižal za polovico. Za mesta pa bo uporaben tudi zato, ker je dolg samo 2,5 m, širok 1,24 m in zavzame 3,1 m² prostora v primerjavi s 7,2 m² pri običajnem avtu. Parkirati ga bo mogoče na prostor za motorno kolo. Vanj bo vgrajena povezljivost 5G, kolikšna bi utegnila biti njegova cena, pa tudi še niso povedali.

Seat se verjetno klub tem napovedim še ne bo prelevil v popolnoma električno znamko, čeprav bi verjetno samo na tak način eden od proizvajalcev lahko naredil korak naprej in se resno uveljavil pri e-mobilnosti. Toda v vmesnem času bi prodaja in s tem prihodki toliko padli, da bi bilo najbrž treba odpustiti preveč zaposlenih, zato gredo vsi postopno, znamke znotraj koncerna VW znova dokaj usklajeno.

The post Seat ima priložnost, da resno zagrize v električno prihodnost appeared first on Tehnozvezdje.