Vsi trije proizvajalci so pravzaprav v globalnem merilu velikani. Tako glede prodaje televizorjev pod svojo znamko kot glede proizvodnje končnih izdelkov ali samo zaslonov za druge. Konglomerat TCL, znan tudi kot proizvajalec telefonov Alcatel in Blackberry, denimo iz svojih tovarn pripelje več 55-palčnih zaslonov kot katero koli drugo podjetje, želi pa postati vodilni tudi pri proizvodnji 65- in 75- oz. 77-palčnih zaslonov. Hisense in Skyworth sta prav tako pomembna v Aziji, prvemu je že uspel precejšen preboj tudi na drugi strani Atlantika. V Evropi naj bi vsaj nekoliko k podobnemu tržnemu uspehu pripomogel prevzem Gorenja, če bo v Sloveniji res nastala tudi tovarna (oz. sestavljalnica) televizorjev, kakršne ima na Slovaškem in Poljskem večina konkurence. Kajti strategija, da televizorji nastajajo tam, vsaj v tisti regiji, koder se prodajajo, se je večinoma izkazala za bolj smiselno od običajnega izdelovanja vsega na kitajskem ali drugih azijskih državah. Zapakirani televizorji preprosto zasedejo preveč prostora in zahtevajo preveč dela in pazljivosti s pretovarjanjem, da bi se jih splačalo prevažati čez pol sveta kot se splača telefone, računalnike in vse ostalo.

Od omenjene trojice je TCL za zdaj v Evropi prišel najdlje. In je tudi najbolj vertikalno integrirano podjetje, kot trdijo njegovi predstavniki, lahko v podjetju izdelajo katero koli komponento, ki jo želijo vgraditi v svoje televizorje. Lani so jih skupno proizvedli in (domnevno) prodali 28 milijonov, s čimer so se globalno uvrstili kar na drugo mesto. V Franciji so denimo že zasedli deset odstotkov trga in nasploh v Evropi lani za 43 odstotkov povečali prodajo. Med drugim so vstopili na slovenski, hrvaški in še nekatere trge, žal pa si nam katerega od njihovih izdelkov v domačem okolju (na sejmih tako ali tako vsi izpadejo zelo podobno) še ni uspelo ogledati. V ponudbi imajo med drugimi modele s tehnologijo kvantnih pik (QLED), za letos pa napovedujejo še t. i. Mini LED. Tega poimenovanja doslej še nismo srečali, ne gre pa za nič drugega, čemur smo nekoč rekli lokalno zatemnjevanje (angl. local dimming). Zaslon LCD ima namreč osvetlitev od zadaj – običajno je ob strani –, pri čemer je približno 20 tisoč svetečih diod razdeljenih v tisoč območij, ki jih je mogoče poljubno izklapljati in vklapljati. Kar seveda prinaša boljšo črnino in kontraste, kot če televizor samo »ugaša« posamezne diode na traku ob strani. Poleg tega v TCL-u napovedujejo model z razločljivostjo 8K. Takega bodo pač vsi morali imeti, četudi skorajda ni vsebin, ki bi zahtevale toliko pik na zaslonu. V podjetju pa snujejo še preboj na avdio področju, s slušalkami in zvočnimi letvami, ter stavijo na svoj ekosistem povezanih naprav Axiot, ki bo združljiv z Googlovim Pomočnikom in Amazonovo Alexo.

Hisense, že nekaj časa lastnik Gorenja, ima prav tako kot TCL v ponudbi plejado televizorjev. Osredotoča se na svojo znamko, čeprav je v zadnjih letih kupil tako Sharpov kot Toshibih posel s televizorji. In se za promocijo tudi usmerja v nogomet. Medtem ko so konkurenti angažirali Neymarja, bo Hisense eden glavnih sponzorjev evropskega prvenstva v nogometu prihodnje leto. Ne samo zaradi TV-jev, ampak še zaradi bele tehnike in ostalih naprav, ki jih prodajajo. Pri televizorjih želijo tekmovati v višjih razredih, ne samo z najcenejšimi modeli. Iznašli so poimenovanje ULED, kar je okrajšava za Ultra LED, ni pa v bistvu nič drugega kot njihova oznaka za kvantne pike. Pri čemer seveda ne pozabijo dodati, da je njihova obdelava slike boljša kot pri konkurenci, kar zase tako ali tako trdi vsak proizvajalec. V seriji U9, na vrhu ponudbe, v kratkem prihaja model 8K. Kakopak.

Znamka Metz (z rdečim logotipom) je morda komu poznana, saj nemško podjetje Metz Consumer Electronics obstaja že od leta 1938. Zadnjih nekaj let je v stoodstotni lasti 60 let mlajšega kitajskega koncerna Skyworth. In skupaj so zdaj zasnovali še »novi« Metz z modrim logotipom (in tiskanimi črkami namesto pisanih). Korporacija letno lahko proizvede 18 milijonov televizorjev, z novo znamko pa se želi osredotočiti na »dostopne premijske modele«, ki naj bi bili zanesljivi, uporabnikom prijazni, pametni in povezljivi. Seveda tudi te zvenljivke uporablja večina proizvajalcev.

In prav v tem je mogoče največja težava kitajskih znamk. Na določenih področjih jih preboj uspeva, pri dražjih napravah in takih, ki ljudem nekaj pomenijo v življenju (računalniki, televizorji, fotoaparati) in pri delu ter jih ne nameravajo menjavati prav pogosto, pa gre vse skupaj precej počasneje in težje. Še najhitrejša pot je prevzem katerega od obstoječih velikanov. Primera sta Lenovo z akvizicijo IBM-ovih prenosnikov in TP Vision s televizorji Philips. A tudi pri teh dveh je vsaj delno pomagala ohranitev starih znamk (Philips in Thinkpad), ki pri kupcih vzbujajo določeno zaupanje, ter naslanjanje na utečene naveze pri trgovcih ter vzpostavljena servisna mreža. Cena tudi ni vedno odločilni faktor pri izbiri televizorja in napaka pri nakupu je hujši udaren kot pri kakšnem telefonu, ki je resda v vsakdanjem življenju pomembnejša naprava, a ga zamenjamo na nekaj let, ne glede na njegovo kakovost. Kitajski izzivalci so prodorni, vseeno pa jih čaka še precej prepričevanja kupcev. Vsaj na stari celini.

The post Kitajski televizijski upi v Evropi appeared first on Tehnozvezdje.