ukrivljeni monitorji Archives - Tehnozvezdje

Philips 346P1CRH: Monitor je še veliko več kot zaslon

Matjaž Ropret — Sat, 24 Apr 2021 04:57:00 +0000

Običajno na monitor gledamo kot na prikazovalnik slike. Vrsta matrike, svetilnost, kontrastno razmerje, hitrost osveževanja, pokritost barvnega spektra in barvna pravilnost so med lastnostmi, ki nas zanimajo. Seveda so pomembne, toda monitor je lahko zanimiv še zaradi česa drugega. Tako kot Philips 346P1, saj ponuja širok nabor funkcionalnosti, ki jih mnogi drugi podobni izdelki ne.

V osnovi je to 34-palčni (86 cm) ultraširoki, ukrivljeni monitor z ločljivostjo zaslona 3440 x 1440, osveževanjem 100 Hz in stopnjo ukrivljenosti 1500R. S tem ni tako zelo drugačen kot AOC CU34G2X, ki smo ga opisali pred nekaj meseci, seveda pa ima bolj umirjeno zunanjost, saj primarno ni namenjen igričarjem. Model znamke AOC ponuja tudi višje osveževanje s 144 Hz, sta pa sicer monitorja cenovno kar blizu skupaj. Philips je malo cenejši in zahtevano postavko namesto s »specifikacijami«, ki navdušujejo igričarje, poskuša upraviči s pisarniškimi ali poslovnimi dodatki. Tako ima vgrajeno spletno kamero in še infrardečo za prijavo v operacijski sistem (Windows Hello), priključek USB-C s polnjenjem prenosnikov do 90W in stikalo KVM za hitro preklapljanje med različnimi viri.

Nikakor ti dodatki ne morejo prevladati nad osnovnim poslanstvom. Če bi nekdo rad računalniku, ki je nima, dodal spletno kamero, mu ne bom predlagal povprečnega monitorja samo zato, ker ima vgrajeno kamero (ki po možnosti prav tako sodi v kategorijo »nič posebnega«). Zato je vseeno najprej treba pogledati, ali je slika na zadosti visokem nivoju, da potem lahko razmišljamo še o vsem ostalem. V konkretnem primeru na srečo je. Malce drugačna je, vsaj s tovarniško kalibracijo ali prednastavljenimi načini, kot pri omenjenem AOC-ju. Barve se precej razlikujejo, predvsem pri beli, ki je bolj čista, in pri manj intenzivni, že skoraj oranžni rdeči se to zelo opazi. Pokritost barvnega spektra sRGB ali DCI-P3 je sicer podobna in kar solidna, bi se bilo pa treba za takšno barvno pravilnost, kot bi se spodobila za obdelovanje fotografij ali montiranje videa, nekoliko potruditi z nastavitvami. Svetilnost je zelo dobra s kar 500 kandelami na m², tako da je monitor primeren za kakršno koli razsvetljavo v sobi, tudi odzivni časi so v redu, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tega modela ne oglašujejo za igričarske namene. Pri teh se kljub ne temu ne obnese slabo, saj je dogajanje pri 90 ali 100 sličicah na sekundo, če je grafična kartica sposobna tega, že kar lepo tekoče. Manjka pa podpora kateremu od standardov za usklajevanje števila sličic, ki jih izrisuje grafična kartica, z osveževanjem zaslona, zato se lahko pojavljajo neželeni učinki med igranjem. Ker pa bo verjetno monitor večino časa prikazoval pisarniške vsebine, omenjeno ni večja pomanjkljivost, in za osnovne namene se vsekakor obnese dobro. Tudi nastavljanje parametrov slike in ostalega je boljše kot pri AOC-ju, saj so za to na voljo konkretnejše tipke in bolj logični zamišljeni izbirniki, s kategorijami po navpični liniji, kar je bolj običajen pristop.

Verjetno vse najbolj zanima kamera. V času dela na daljavo, video konferenc in vsega pandemičnega izogibanja stikom v živo obvezen pripomoček. Če ga računalnik nima, kar velja za vse namizne, pa tudi kakšnega prenosnega, ali pa je tisti slab oz. na neprimernem mestu, lahko dodaten nad zaslonom pride prav. Kamera je na začetku skrita, treba jo je izvleči kot nekakšen periskop, in potem njen osrednji del položiti na vrhi rob monitorja. Na žalost gre lahko zgolj do skoraj vodoravnega položaja, ni pa je mogoče obrniti še malo navzdol. Sicer ima dovolj širok kot, da to večino časa ni večja težava, a če jo za svoje seanse na »zoomu« uporablja otrok, bo treba naprej nagibati monitor, drugače uporabnika preprosto ne bo v kadru. Ko uporabnik poveže računalnik in monitor s kablom USB (vrste A ali C, monitor ponuja obe možnosti), naj bi PC kamero prepoznal in samodejno namestil gonilnike. Vendar ni nujno, da se to zgodi, četudi je na monitorju nastavljeno samodejno prepoznavanje, na kateri vhod smo priključili kabel. Najbolje je v izbirnikih ročno izbrati pravi priključek, in potem zadeva deluje.

Nato lahko v vseh programih izberemo to kamero in ji določamo še nekatere parametre. Glavni je ločljivost, ki spremeni tudi razmerje, saj slika postane širša. Zato je povsem možno, da za nižjo ločljivost kamera zgolj naredi izrez iz ločljivosti 720p (HD), slika se namreč kaj dosti ne razlikuje. Nasploh ni ravno taka, da bi koga navduševala. Je uporabna in ne bo izpadla nič slabše kot pri večini na video pogovorih ali sestankih, bolje pa žal tudi ne. Če soba ni dobro osvetljena, bo v sliki tudi opazen šum. Mikrofoni so se zdeli v redu, vsekakor se ni nihče pritoževal, da se me ne sliši dobro.

Kamera ni uporabna samo za spletno komunikacijo, ima tudi infrardeči del, ki pomaga pri prepoznavi obraza. Tako jo je mogoče uporabiti za biometrično odklepanje sistema Windows 10. Zadeva deluje povsem enako kot na prenosnikih. Enkrat, lahko pa tudi dvakrat, za večjo natančnost, se pustiš posneti, da sistem najde oporne točke na tvojem obrazu in si jih zapomni, potem pa ob vsakem vpisovanju znova nastaviš obraz in počakaš kakšno sekundo, da te kamera oz. OS prepozna. Malo počasneje je kot prepoznava obraza na telefonu, deluje pa skoraj vedno. Edino z očali me včasih ni prepoznalo, sicer pa nisem imel težav. Ali je to hitreje in priročneje kot vtipkati (denimo šestmestni) PIN, pa je že drugo vprašanje.

Povezovanje prek USB-C je fina možnost za prenosnike z ustreznim priključkom. Ni treba, da je ta vrste Thunderbolt (3 ali 4), dovolj je, da poleg polnjenja podpira še prenos podatkov in slike (z enakim protokolom kot priključek displayport). Potem je prenosnik res povezan samo z enim kablom na monitor, vsa periferija (miška in morebitna zunanja tipkovnica, diski in ključki, tiskalnik in ostalo) pa na razdelilnik na slednjem. Prenosnik samo prinesemo, vtaknemo vanj tisti kabel in začnejo delati. Na monitorju je še omrežni priključek, za polnjenje pa je na voljo 90W, kar je več kot dovolj za skoraj vse neigričarske prenosnike. Čez to povezavo ni mogoče priti na 100 Hz, večina sodobnih prenosnikov pa bi morala biti sposobna poleg prikazovanja slike na svojem zaslonu še pošiljanja razširjene s 60-herčnim osveževanjem. Težava je lahko samo v ustreznem kablu, ki ga k monitorju ne prilagajo. Pri meni je začelo pravilno delovati šele s tretjim kablom, tako da niso vsi primerni, ali pa se samo v mojem predalu najdejo taki.

Na pogled ta monitor ne izstopa. Vse je črno in precej pravokotno, vključno s podstavkom, ki zaseda malo preveč površine na mizi in zaradi kvadratne oblike lahko v določenih situacijah malo zaplete postavitev. Mogoče je sicer vrtenje zaslona in pomikanje po višini in postavitev razdelilnika USB ob stran je precej bolj priročna kot zadaj ali spodaj ob priključkih za sliko. Od teh sta sicer poleg USB-C še po en vrste displayport in HDMI. Skupaj pokrijejo večino potreba, a vsaj displayporta bi bila lahko dva, če ne tudi HDMI-ja. Vgrajeni so zvočniki, ki pa so res samo za silo, če kakšnih drugih, boljših (ali boljšega), ni pri roki. Njihov zvok je precej prazen in reven.

Med širokimi ukrivljenimi monitorji je Philips 346P1 eden tistih, ki za dobro ceno – dobiti se ga da za malo več kot 550 evrov – ponujajo tako solidno sliko kot še uporabne dodatne lastnosti. Predvsem za tiste, ki bi (z enim kablom) priklapljali prenosnik ali bi ob namiznem računalniku imeli en monitor tako za resno pisarniško delo, vključno z video klici, kot za občasno igričarsko zabavo, je ta model zelo primeren.

HVALIMO:

Solidna slika, če se malo potrudiš z nastavitvami
Dobra svetilnost
Možnost priklopa in polnjenja prenosnika prek USB-C
Vgrajena kamera je lahko koristna
Funkcionalnost Windows Hello večinoma deluje
100 Hz je za igre bolje kot 60 Hz
Nastavljivost po višini

GRAJAMO:

Barvna pravilnost ni vrhunska
Slika s kamere ima precej šuma
Kamere se ne da obrniti navzdol
Zvočniki imajo precej reven zvok
Ni podpore za nobenega od standardov prilagodljivega osveževanja

The post Philips 346P1CRH: Monitor je še veliko več kot zaslon appeared first on Tehnozvezdje.

AOC CU34G2X: Velik, živahen in hiter, pa še ugoden

Matjaž Ropret — Sat, 28 Nov 2020 05:43:00 +0000

Serija monitorjev G2 znamke AOC je obsežna in model CU34G2X je drugi predstavnik, ki smo ga dobili na test. Pred tem smo preizkusili Q27G2U, raven 27-palčni (69 cm) model z ločljivostjo QHD. Tokratni pa je ukrivljen 34-palčni (86 cm), a drugače z zelo podobnimi lastnostmi in tudi rezultati. Odločanje med njima je predvsem stvar osebnih preferenc in potreb, delno pa tudi cene in prostora na mizi.

Širši, 34-palčni zaslon lahko prikaže več vsebine. Ne drastično več, vendar dovolj, da se pozna, če želiš imeti odprtih več oken ali morda celo razmišljaš o dveh monitorjih. V igrah pa je bolj kot »več« v ospredju izkušnja. Akcija je običajno skoncentrirana na sredino ekrana, tisto ob strani pa skrbi za boljše vzdušje. Vsekakor je bolj zanimivo igrati na širšem zaslonu, da bi zaradi tega v igrah kaj pridobil, pa ne morem trditi. Po višini sta monitorja sicer enaka, kajti ta ima ločljivost je 3440 x 1440 pik, medtem ko je pri 27-palčnem 2560 x 1440. Za igre tako ni bistvene razlike v tem, kako zmogljiv računalnik je treba imeti, da se vsaj približaš 144 sličicam na sekundo, kajti monitorja omogočata najvišje osveževanje s 144 Hz. Tehnične lastnostni so nasploh precej podobne kot pri manjšem modelu. Matrika zaslona je VA kot pri večini ukrivljenih monitorjev te velikosti v cenovnem razredu med 500 in 700 evri. Najvišja svetilnost je dokaj standardnih 300 kandel (na m²), barvni razpon pa 119 odstotkov sRGB, kar je tudi enako kot pri 27-palčnem zaslonu. Prav tako odzivni čas ene milisekunde, za zakasnitev pa znova ni podatka.

Zunanjost monitorja sledi trendu, ki ga opisujem že skozi cel članek. Je skoraj identična ostalim v liniji G2. Nekaj rdečih poudarkov, ne pretiranih, zašiljene noge, dokaj malo robu okrog zaslona na treh straneh in tokrat tudi vgrajen napajalnik, da se ne valja nekje na tleh še zunanji. Stojalo omogoča nastavljanje višine in naklona ter ima odprtino za kable, ker pa je ta monitor toliko širši, ga seveda ni mogoče zasukati za 90 stopinj v pokončni položaj. Priključki so dvakrat HDMI, dvakrat displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Ta nabor je v redu, sploh za tiste, ki nameravajo monitor priključiti na dva računalnika. Vsekakor priporočam priklop čez displayport, saj bo v tem primeru zagotovo mogoče dosegati višje frekvence (čez HDMI se pogosto da doseči zgolj 50 Hz) in bo delovala podpora za prilagodljivo osveževanje Freesync ali G-Sync. Znova manjkajo zvočniki.

Lastnost panelov VA so dobri kontrasti in žive, ne pa najbolj pravilne barve. V tem pogledu je CU34G2X dober predstavnik svoje vrste. Prikaže res živahno sliko, s solidnimi črninami in kar globokimi kontrasti. Glede barv se nekaj še da prilagoditi, bodisi z enim od vnaprej pripravljenih načinov, bodisi z ročnim nastavljanjem vrednosti treh osnovnih barv (rdeča, modra, zelena). Komur se bo vse skupaj zdelo pretirano, lahko izbere način sRGB, ki omeji barvni spekter in ki naj bi bi predstavljal bolj veren prenos v digitalno okolje, a verjetno bo prej obratno, da se bo v tem načinu večini zdela slika anemična, predvsem rdeči odtenki. Večina se tudi ne ukvarja s profesionalnim obdelovanjem fotografij ali čim podobnim, zato je bolj primerno, če izkoristiš naravo zaslona in si nastaviš tako živahen prikaz, kot ti ustreza. Svetilnosti je za moj okus (in sobo) dovolj, kajti večinoma jo imam nekje med 50 in 60 odstotki. Pomanjkanje se pokaže pri predvajanju vsebin HDR. Ob preklopu v ta način ga Windows 10 samodejno zaznajo (ali obratno – če ga vključiš v operacijskem sistemu, monitor preklopi na HDR) in prilagodijo svoje nastavitve, vendar sta s tem dve težavi. Resda je slika ob pravem viru, denimo v aplikaciji Netflix (ali pri tej storitvi v brskalniku Edge), povsem drugačna kot brez HDR-ja. Toda monitor nima dovolj svetilnosti, da bi pravilno prikazal tudi tisto, kar bi moralo biti res svetlo. Zato od povečanega dinamičnega razpona večinoma ostanejo le temine. Pri vsem ostalem pa je slika v tem načinu nenavadna. Barve so »sprane« in njihova kalibracija je precej oddaljena od želene.

Za delo je tako ta monitor lahko zelo primeren, če le ne pričakuješ od njega vrhunske pravilnosti za fotografsko, grafično ali video področje. Na začetku me je malce motila kar konkretna ukrivljenost, saj ima ta oznako 1500R. Z drugimi besedami, radij zaslona, če bi iz njega naredili krog, bi bil 1500 mm (1,5 m). Proizvajalci trdijo, da je to zaradi narave človeškega očesa bolj naravno, se je pa vsekakor treba temu privaditi, če presedlaš z ravnega ali manj ukrivljenega (1800 ali 1900R) monitorja. V vsakem primeru trdim, da razmerje stranic 21:9 ali večje, torej ultraširok zaslon, mora spremljati ukrivljenost. Pravo mero pa mora najti vsak uporabnik sam ali pa se pač privaditi, kajti pogosto nima izbire. Zdaj je večina monitorjev z zasloni VA pri radiju 1500 mm, medtem ko imajo tisti s paneli IPS pogosteje radij 1800 ali 1900 mm. IPS načeloma prikaže bolj pravilne barve, ponuja širše vidne kote oz. manj spreminjanja slike, če jo pogledaš od strani – s tem sicer pri testiranem modelu ni opaznejših težav -, in tudi hitrejšo odzivnost, a po drugi strani bistveno slabše kontraste. Pri velikosti 34 ali 35 palcev modeli IPS stanejo tisoč evrov in več. Torej so, poenostavljeno povedano, dvakrat dražji od tokrat testiranega in razen za resne profesionalne zahteve težko upravičijo razliko. Še ena opazka glede slike. Znova pogrešam samostojno nastavljanje ostrine (besedila), ki bi jo malenkost znižal, če bi se dalo. Vendar tudi ta, ki jo je izbral proizvajalec, ni problematična.

Za igre se mi zdi monitor izvrsten. Zagotovo bi se dalo najti kakšno pomanjkljivost. Morda nekaj senc pri najvišji nastavitvi odzivnega časa pik (Overdrive), vendar sem bil s srednjo (Medium) zelo zadovoljen, saj med igranjem nisem opazil kakšne težave. In pri tej je spreminjanje pik že tako hitro, da si odvisen samo od svoje spretnosti, ne moreš preklinjati monitorja, če te ubijejo. Podpora za G-Sync, čeprav uradno oglašujejo zgolj Freesync, deluje brezhibno. Tako je monitor primeren ne glede na to, ali pike na zaslonu izrisuje Radeon ali Geforce. Večinoma sem tudi v igrah uporabljal svojo nastavitev barv in svetilnosti, slika je bila res lepa in uživaška, kdor hoče, pa lahko izbere katerega od igričarskih načinov, ki še poudari živahnost, posvetli temnejše prizore in podobno. Možnosti so na voljo, poglavitno je, da si lahko sliko prilagodiš po svojih željah in potrebah.

Še za odtenek bolj kot pri 27-palčnem modelu je tu nujen zmogljiv računalnik. Z enakim bi pri identičnih nastavitvah grafike dosegal za kakšnih 10 do 20 odstotkov manj sličic na sekundo, če je slika raztegnjena čez cel zaslon pri izvirni ločljivosti. Igraš seveda lahko tudi pri 2560 x 1440 (ali še kakšni nižji), a potem širina monitorja nima pravega pomena. Razen, če jo potrebuješ za delo, in le občasno skočiš v kakšno igro za nekaj razvedrila, pa ti je vseeno, ako takrat zaslona ne izkoristiš povsem. Vsekakor je treba imeti grafično kartico višjega razreda in najmanj šestjedrni procesor, da lahko dosegaš več kot sto sličic na sekundo v večini novejših iger pri visokih grafičnih nastavitvah. Seveda so tudi monitorji s še hitrejšim osveževanjem, vendar bistveno dražji in tudi zahtevajo še zmogljivejši preostali hardver, koristi pa so v praksi vprašljive.

Nastavljanje je že znano, s tipkami pod zaslonom, ki so dokaj trde in slabe označene, samo z gravurami v plastiki ohišja. Sprehajanje po izbirnikih, ki se prikažejo na zaslonu (in prehitro izginejo), je sicer dokaj logično, ko ga enkrat osvojiš. A zgodi se, da kakšen pritisk na tipko ni dovolj močan, in potem se, če to počneš na slepo, hitro znajdeš v kakšni čudni situaciji. Zoprno je lahko tudi, da se ta meni ne prikaže, če monitor ne dobiva slike, in je tako treba najprej s povsem levo tipko izbrati pravi vir. Na srečo se po začetnem nastavljanju prav pogosto s tem ne ukvarjaša več, razen če nenehno priklapljaš različne računalnike.

Podobno kot manjši in ravni Q27G2U je tudi večji in ukrivljeni CU34G2X zelo soliden monitor. Za svojo ceno (približno 560 evrov) ponuja zelo veliko in v bistvu težko dobiš kaj boljšega, če ne odšteješ nekaj sto evrov več. Asus VG35VQ ali BenQ EX3501R (če ga še kje najdeš) sta dražja in gresta zgolj do 100 Hz. Kandidat s podobnimi lastnostmi in nižjo ceno bi bil Xiaomijev Mi Curved, vendar ta znamka pri monitorjih še ni potrdila niti kakovosti izdelave niti poprodajne storitve. LG-jevi v tem cenovnem razredu so večinoma celo samo 60-herčni. Samsung je to velikost skoraj povsem opustil, znamka Philips (znotraj istega koncerna kot AOC) se osredotoča na pisarniške modele , vse ostalo, vključno z igričarskimi LG-ji, profesionalnimi Delli in drugimi, pa je konkretno dražje. AOC sicer ima v ponudbi še cenejša modela CU34G2 in CU34P2A, ki sta zelo podobna tokrat testiranemu in tudi med seboj, le da drugi nima igričarskega dizajna in premore zvočnike, sta pa prav tako kot Asus in BenQ 100-herčna. Sam mislim, da je smiselno kupiti 144-herčnega, ker je veliko večja verjetnost, da prej zamenjaš vsaj grafično kartico ali pa kar celoten računalnik, kot boš znova kupoval monitor. Ali ti je dovolj 27 palcev ali bi si raje privoščil še nekaj širine in ekstravagance s 34-palčnim, pa se moraš odloči sam(a).

HVALIMO:

Lepa, kontrastna in živahna slika
Veliko možnosti nastavljanja slike
Dobri vidni koti
Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
Podpora za Freesync in G-Sync
Trdno in prilagodljivo stojalo

GRAJAMO:

Ni zvočnikov
Ukrivljenost se bo morda komu zdela že prehuda
Rahle sence pri najhitrejši nastavitvi odzivnega časa pik
Premalo svetilnosti za uporaben HDR

The post AOC CU34G2X: Velik, živahen in hiter, pa še ugoden appeared first on Tehnozvezdje.